Jedro

V naziv svetovalec lahko napreduje pedagoški delavec, ki poleg pogojev iz 1. odstavka 20. člena pravilnika izpolnjuje tudi pogoj strokovne in pedagoško-andragoške izobrazbe, ki se ugotavlja v skladu z zakonom o usmerjenem izobraževanju.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za šolstvo in šport št. 131-1/92-SŠ-495 z dne 12.3.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za napredovanje v naziv svetovalke. V obrazložitvi navaja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv po 1. odstavku 20. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (v nadaljevanju pravilnik, Uradni list RS, št. 39/92, 42/92), ker ne izpolnjuje pogoja pedagoško-andragoške izobrazbe.

Tožnica v tožbi navaja, da je prepričana, da izpolnjuje pogoj pedagoško-andragoške izobrazbe. Ima opravljen strokovni izpit in vse listine, ki dokazujejo ustrezno pedagoško-andragoško izobrazbo, ki jih je izdala Srednja veterinarska, kmetijska, gospodinjska šola v Celju. To je razvidno tudi iz matičnega lista, kjer je zabeleženo, da ima pedagoško-andragoško izobrazbo, pridobljeno v letu 1977. Tožena stranka tudi napačno razlaga določbo 20. člena pravilnika, po kateri lahko napreduje v naziv svetovalec pedagoški delavec, ki je dopolnil najmanj 10 let dela v vzgoji in izobraževanju in opravil strokovni izpit. Oba navedena pogoja tožnica izpolnjuje. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo in v skladu z določbo 3. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) o zadevi meritorno odloči, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da določba 20. člena pravilnika ureja napredovanje v naziv za starejše pedagoške in strokovne delavce, ki pa morajo izpolnjevati tudi pogoje glede izobrazbe iz 2. člena pravilnika v zvezi z določbami 175. do 179. člena zakona o usmerjenem izobraževanju (Uradni list SRS, št. 11/80, 6/83, 25/89 in 35/89). Iz razpoložljive dokumentacije ni razvidno, da bi tožnica imela takšno izobrazbo.

Tožba je utemeljena.

V izpodbijani odločbi tožena stranka izrecno navaja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 1. odstavka 20. člena citiranega pravilnika, po katerem pedagoški oziroma drug strokovni delavec, ki je do uveljavitve tega pravilnika dopolnil najmanj 10 let dela v vzgoji in izobraževanju in je opravil strokovni izpit, lahko do 31.8.1994 napreduje v naziv svetovalec ne glede na določbo 1. alinee 6. člena tega pravilnika (ni potrebno, da bi imel predhodno naziv mentor najmanj 5 let). Toda iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da njen zahtevek za napredovanje v naziv v bistvu zavrača zato, ker ne izpolnjuje pogoja pedagoško-andragoške izobrazbe.

Tožnica zatrjuje, da izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 20. člena pravilnika. Toda tega ugovora ni mogoče preizkusiti, ker izpodbijana odločba nima nobenih ugotovitev o tem, koliko časa tožnica dela v vzgoji in izobraževanju in če je opravila strokovni izpit. Toda za napredovanje v naziv svetovalec ne zadošča samo to, če pedagoški oziroma strokovni delavec izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 20. člena pravilnika, saj je to prehodna določba, ki omogoča napredovanje starejšim pedagoškim in strokovnim delavcem v naziv. Toda te določbe ni mogoče razlagati tako, da slednji lahko napredujejo v naziv ne glede na to ali imajo z zakonom določeno strokovno izobrazbo, kot bi to bilo mogoče razbrati iz tožbenih ugovorov. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica nima pedagoško-andragoške izobrazbe, ne da bi ugotovila, kakšno izobrazbo ima tožnica in kakšno bi morala imeti za delo, ki ga opravlja. Zato ni mogoče preizkusiti tožničinega ugovora, ki zatrjuje nasprotno, čeprav tudi ona konkretno ne navaja kakšno izobrazbo ima.

Ker zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/91), na podlagi katerega je bil izdan navedeni pravilnik, nima posebnih procesnih določb o ugotovitvenem postopku in dokazovanju, sodelovanju stranke v postopku in vsebini obrazložitve odločbe, se glede tega v postopku uporabljajo določbo zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). To pomeni, da mora organ preden odloči o stvari, popolno ugotoviti dejansko stanje v skladu s pravili ZUP, stranki pa mora biti dana možnost sodelovanja v postopku (143. člen zakona). V obrazložitvi odločbe mora biti navedeno tako ugotovljeno dejansko stanje kot pravni predpisi in razlogi, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev (2. odstavek 209. člena). Izpodbijana odločba takšne obrazložitve nima, saj je v njej naveden samo sklep, da tožnica ne izpolnjuje pogoja za napredovanje v naziv, ne da bi bilo navedeno, na podlagi katerih odločilnih dejanskih okoliščin, je bil sprejet tak zaključek. Prav tako iz podatkov poslanih spisov ni razvidno, da bi bil izveden ugotovitveni postopek po določbah ZUP, čeprav se tožena stranka v odločbi sklicuje na poseben ugotovitveni postopek.

Ker v posamezni naziv lahko napreduje, kdor ima strokovno izobrazbo, določeno z zakonom (2. člen pravilnika), bo v dopolnjenem postopku potrebno konkretno ugotoviti, kakšno delo opravlja tožnica in če za to delo ima predpisano strokovno izobrazbo in pedagoško-andragoško izobrazbo pridobljeno v skladu z določbo 179. člena že cit. zakona o usmerjenem izobraževanju, ki še velja (65. člen že cit. zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja). Kot je že navedeno mora biti postopek izpeljan v skladu z že navedenimi določbami ZUP, vsi dokazi morajo biti v spisu in odločba mora biti obrazložena tako, da jo bo mogoče preizkusiti (2. odstavek 209. člena ZUP).

Ker je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, sodišče zadeve na more rešiti. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Predlogu tožeče stranke, da sodišče na podlagi 3. odstavka 42. člena ZUS o zadevi meritorno odloči, ni bilo mogoče ugoditi, ker sodišče sme odločiti o stvari le, če to dopušča narava stvari in če ima v podatkih spisa za to zanesljivo podlago. V obravnavani zadevi takšne podlage ni, saj je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. O predlogu za povrnitev stroškov postopka sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen ZUS).

Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče pravila ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiška predpisa.