Jedro

Tožeča stranka zoper sklep o stroških, izdan v obnovljenem postopku, ni ugovarjala, saj ni vložila pritožbe, čeprav je to možnost nedvomno imela. Ker ni vložila pritožbe, tudi ne more več zahtevati sodnega varstva zoper odločitev o stroških, kakršna je bila sprejeta v obnovljenem postopku, saj upravni spor v primeru, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo, tega ni storila, po izrecni določbi prvega odstavka 6. člena ZUS-1 ni dopusten. Odločitev o stroških, sprejeta v obnovljenem postopku, je torej dokončna in pravnomočna ter kot takšna zavezuje, nanjo pa ne more vplivati niti morebitna drugačna odločitev, ki bi bila sprejeta v tem upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Javna agencija za civilno letalstvo je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka postopke obnove, začete po uradni dolžnosti v zadevi obračuna letne tarife za veljavnost AOC za leto 2015, združila v en postopek in v 2. točki izreka odločila, da se postopek obračuna letne tarife obnovi v takem obsegu, da se glede na nove podatke ugotovi pravilen izračun spremenljive letne tarife za veljavnost AOC.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je Agencija na podlagi 7. člena Tarife za izvajanje storitev Javne agencije za civilno letalstvo RS (v nadaljevanju Tarifa) v letu 2015 izdala tožeči stranki štiri sklepe o stroških, ki jih je zaračunala na podlagi podatkov, ki jih je predložila tožeča stranka, in sicer za skupno 737 595 potnikov. Po pravnomočnosti sklepov pa je Agencija pri obračunavanju letne tarife za leto 2016 podvomila, da so podatki, ki jih je sporočila tožeča stranka, glede na veljavno Tarifo pravilni, oziroma da izkazujejo dejansko stanje, in je zato tožečo stranko pozvala, da ponovno posreduje podatke. Poleg tega je od tožeče stranke pridobila letno poročilo, iz katerega je razvidno drugačno število potnikov od tistega, ki se je upoštevalo pri obračunu stroškov. Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka posredovala podatke o prodanih vozovnicah in ne o številu prepeljanih potnikov, čeprav je Tarifa v spremenjenem besedilu osmega odstavka 25. člena začela veljati 9. 12. 2014. Tarifa namreč v sedmem a) odstavku v točki ii) 25. člena določa način zaračunavanja spremenljivega dela letne tarife za imetnike AOC (letala z 20 sedeži in več). Pri tem se ob smiselni uporabi sedmega a) odstavka točke i) v zvezi z osmim odstavkom 25. člena Tarife upošteva dejansko število prepeljanih potnikov, oziroma tarifa na potnika, kot to izhaja iz tabele v osmem odstavku. Zaračunavanje letne tarife tako glede na spremembo Tarife v letu 2014 nikakor ni možno v odvisnosti od števila prodanih vozovnic, ampak zgolj v odvisnosti od števila prepeljanih potnikov. Razlika med številom potnikov v letnem poročilu in med številom potnikov, ki ga je sporočila tožeča stranka, znaša 502 184 potnikov in za to število potnikov Agencija ni zaračunala spremenljivega dela tarife. Za stranko ugodna odločba je bila torej izdana na podlagi njenih neresničnih navedb, kar pomeni, da obstaja obnovitveni razlog iz 5. točke 260. člena ZUP, rok iz drugega oziroma četrtega odstavka 263. člena pa še ni potekel, zato je odločeno tako, kot sledi iz 2. točke izreka. Ker se vsi sklepi o stroških, izdani v letu 2015, opirajo na isto pravno podlago in na isto dejansko stanje, je Agencija v skladu z določbami ZUP sklenila, da se postopki združijo in v zadevi vodi en sam postopek.

3. Ministrstvo za infrastrukturo je kot organ druge stopnje pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo in povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je izpodbijani sklep izdan prepozno, po izteku subjektivnega roka enega meseca iz 263. člena ZUP za obnovo postopka. Agencija je s podatkom o številu prepeljanih potnikov razpolagala že pred 10. 10. 2016, ko naj bi izvedela za obnovitveni razlog, saj je bilo letno poročilo tožeče stranke, iz katerega je podatek razviden, javno objavljeno 5. 9 2016 in je od takrat dalje javno dostopno vsakomur, tudi Agenciji. Spremljanje javno razpoložljivih podatkov nenazadnje narekuje Agenciji skrbnost pri spremljanju podatkov tožeče stranke kot največjega letalskega prevoznika v Sloveniji. Zato je šteti, da je bila Agencija z obnovitvenim razlogom seznanjena z dnem javne objave letnega poročila tožeče stranke za leto 2015, to je z dnem 5. oziroma 6. 9. 2016 in je zato obnova začeta prepozno.

5. Podlage za obnovo pa po navedbah v tožbi ni tudi v primeru, če bi se štelo, da je izpodbijani sklep izdan pravočasno. Tožeča stranka namreč Agenciji ni posredovala neresničnih podatkov in zato obnovitveni razlog ne obstaja. Podatek o številu prodanih vozovnic, ki je bil posredovan Agenciji, je resničen in obenem pravilen. Tožeča stranka drugače kot Agencija stoji na stališču, da Tarifa 2014 kot relevantnega podatka ne določa podatka o številu prepeljanih potnikov, temveč le podatek o številu prodanih vozovnic. Zato je posredovala pravilne podatke in jih kot takšne tudi prikazala in zato obnovitvenega razloga sploh ni, izpodbijani sklep pa temelji na zmotni uporabi materialnega predpisa, to je Tarife 2014 glede spremenljivega dela letne tarife. Tarifa pri določanju osnove za izračun ločuje med rednimi prevozi in med prevozi iz zakupnih pogodb in le v primeru zakupnih pogodb izrecno določi, da je osnova število prepeljanih potnikov. Pri čemer tudi Tarifa 2014 posebej obravnava zakupne pogodbe, na način, kot je že povedano in se torej število prepeljanih potnikov upošteva le v primeru zakupnih pogodb, ne pa tudi v primeru rednih linijskih letov.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot prepozno vloženo oziroma zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže, oziroma da jo, kolikor temu predlogu ne bi sledilo, kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je bila odločba druge stopnje tožeči stranki vročena 19. 1. 2017, da je rok za tožbo potekel 17. 2. 2017 in da je zato tožba vložena prepozno. Nadalje navaja, da je Agencija dne 19. 1. 2017 izdala tožeči stranki sklep o stroških za leto 2015 v znesku 70 305,76 EUR in da tožeča stranka pravnega sredstva zoper sklep ni vložila. Poleg tega je obveznosti iz sklepa deloma že poravnala, kar pomeni, da pravnega interesa za tožbo zoper izpodbijani sklep več ne izkazuje. Ugovarja pa tožbenim navedbam tudi po vsebini. Vztraja, da je sklep izdan pravočasno ter da obračunavanje spremenljivega dela letne tarife za imetnike AOC s spremembo Tarife v letu 20154 nikakor ni možna v odvisnosti od števila prodanih vozovnic, ampak zgolj v odvisnosti od števila prepeljanih potnikov.

7. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja pri svojih navedbah in predlogih.

8. Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo vztraja pri navedbah in predlogih, ki jih vsebuje odgovor na tožbo.

9. Tožbo je moralo sodišče zavreči. 10. V obravnavanem primeru je sporna odločitev (sklep) tožene stranke, ki temelji na drugem odstavku 268. člena ZUP, in po kateri se postopek obračuna letne tarife za veljavnost AOC za leto 2015 tožeči stranki obnovi po uradni dolžnosti.

11. Po navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki jih potrjujejo podatki upravnih spisov in ki jim tožeča stranka ne ugovarja, pa je bil dne 19. 1. 2017 in s tam pred pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa že tudi izdan sklep o stroških št. 4500-7/2016/12-CAA0102, s katerim je Agencija tožeči stranki (dodatno) naložila plačilo letne tarife za veljavnost AOC za leto 2015 v znesku 70 305,76 EUR. Še pred vložitvijo tožbe je bilo torej tudi že odločeno o omenjenih stroških v obnovljenem postopku, to je v postopku, ki je bil začet z izpodbijanim sklepom.

12. Iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo in iz podatkov, ki so v upravnih spisih, nadalje kot nesporno sledi, da tožeča stranka zoper sklep o stroških, izdan v obnovljenem postopku, ni ugovarjala, saj ni vložila pritožbe, čeprav je to možnost nedvomno imela. Ker ni vložila pritožbe, pa tudi ne more več zahtevati sodnega varstva zoper odločitev o stroških, kakršna je bila sprejeta v obnovljenem postopku, saj upravni spor v primeru, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo, tega ni storila, po izrecni določbi prvega odstavka 6. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni dopusten. Odločitev o stroških, sprejeta v obnovljenem postopku, je torej dokončna in pravnomočna ter kot takšna zavezuje, nanjo pa ne more vplivati niti morebitna drugačna odločitev, ki bi bila sprejeta v tem upravnem sporu. Pravni učinek (materialne) pravnomočnosti odločbe je namreč v skladu s četrtim odstavkom 225. člena ZUP v tem, da je takšno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, ki jih določa zakon in da torej izven pravnih sredstev vanje ni mogoče posegati niti ob spremembi dejanskega niti ob spremembi pravnega stanja. Učinki odprave, ki jih predvideva 281. člen ZUP in na katere se sklicuje tožeča stranka v pripravljalni vlogi, torej, kolikor so sploh upoštevani, ker gre pri izpodbijani odločitvi za (procesni) sklep in ne za odločbo, niso dovolj, obenem pa tudi ni videti in tudi tožeča stranka ne zatrjuje (izrednega) pravnega sredstva, ki bi ob odpravi izpodbijanega sklepa omogočal odpravo odločitve, sprejete v obnovljenem postopku. To pa pomeni, da bi tudi morebitna ugoditev tožbi ne izboljšala pravnega položaja, v katerem se je znašla tožeča stranka po izdaji odločitve o stroških, izdane v obnovljenem postopku, to pa obenem pomeni, da tožeča stranka za tožbo zoper izpodbijani sklep nima pravnega interesa.

13. Sodišče je zato sledilo predlogu tožene stranke v odgovoru na tožbo ter tožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep o obnovi postopka na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zaradi pomanjkanja pravnega interesa, zavrglo. Ni pa sledilo predlogu toženke, da se tožba zavrže kot prepozno vložena, saj je na podlagi podatkov sodnega in upravnih spisov ugotovilo, da je bila tožba dne 17. 2. 2017 in s tem zadnji dan roka za tožbo priporočeno oddana na pošto in da je bila torej vložena pravočasno.

14. Sodišče je o stroških postopka odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.