Jedro

Čeprav je porok svojo poroštveno obveznost upniku izpolnil po začetku postopka prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom (za katerega je dal poroštvo) lahko regresni zahtevek zoper glavnega dolžnika, nad katerim se je začel postopek prisilne poravnave in je bila sklenjena prisilna poravnava, izterja le pod pogoji prisilne poravnave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki, 2. odst. 4. točke in 5. točki izreka spremeni tako, da v teh točkah izreka odslej glasi: "3. točka: Pobotni ugovor tožene stranke se zavrne.

2. odst. 4. točke: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki tudi znesek 1,873.047,95 SIT, v 15 dneh.

5. točka: Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 123.464,00 SIT pravdnih stroškov, v 15 dneh".

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki tudi 104.200,00 SIT pritožbenih stroškov, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo dne 16.1.2003 sodbo in sklep. Po vložitvi pritožbe tožeče stranke je z dopolnilno sodbo z dne

21.12.2005, sodbo v 4. točki izreka tako dopolnilo, da je dodalo 2. odst. te točke izreka in sicer tako, da je zaradi učinkov pobota v 3. točki ugotovljene terjatve tožene stranke, zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo glavnice v znesku 1,873.047,95 SIT. Sicer pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v prej navedenem znesku z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) in da obstoji tudi v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke najmanj v enaki višini, kot je vtoževana terjatev tožeče stranke (3. točka izreka). Po opravljenem pobotu je toženi stranki naložilo v plačilo zamudne obresti od vtoževane glavnice in odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 141.950,47 SIT pravdnih stroškov (5. točka izreka).

Tožena stranka pritožbe v tej zadevi ni vložila. Tožeča stranka pa jo je, in sodbo izpodbija v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke in je zaradi tega tožbeni zahtevek tožeče stranke v glavničnem delu zavrnilo. Izrecno se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje sodbo, ki se izpodbija s pritožbo, preizkusi v okviru pritožbenih razlogov in v okviru določenem v 2. odst. 350. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da za pravilno materialnopravno odločitev v tej zadevi dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno in tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere bi moralo sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni bilo.

Tožeča stranka v pritožbi ponavlja že dosedanje njene trditve in trdi, da v času sklenitve cesijske pogodbe z dne 5.1.2001 (priloga B 9) cedent po tej pogodbi ni imel terjatve do tožeče stranke, neobstoječe terjatve pa da ni mogoče prenašati. Hkrati trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, kolikšna naj bi bila obveznost tožeče stranke do njenega kreditodajalca A in očita sodišču prve stopnje v zvezi s tem nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je kreditodajalec dne

10.11.2001 (pred sklenitvijo kreditne pogodbe št. xxx, v nadaljevanju št. 557 - priloga B 10) izdal tožeči stranki izpisek odprtih terjatev, po katerem pa je obveznost tožeče stranke do A na ta dan znašala le 1,423.951,90 SIT.

Sodišče druge stopnje je pri preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da se mu ni treba ukvarjati z vsemi vprašanji, ki jih s pritožbo načenja tožeča stranka. Sodba sodišča prve stopnje, s katero je le-to ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke obstoji najmanj v višini vtoževane terjatve in da so podani pogoji za pobot te terjatve z ugotovljeno terjatvijo tožeče stranke, po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno ni pravilna. Na pravilno uporabo materialnega prava pa pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da toženkina v pobot ugovarjana terjatev (glede katere je v 3. točki izreka ugotovilo, da obstoji) temelji na dejstvu, da je tožena stranka kot porok izpolnila obveznost tožeče stranke kot glavnega dolžnika, ki jo je le-ta imela do svojega upnika A po kreditni pogodbi št. yyy (priloga B 3), po kateri je bila tožeča stranka dolžna kredit vrniti kreditodajalcu v obrokih, pri čemer je zadnji obrok zapadel v plačilo dne 1.7.2001. Ugotovilo je, da je tožena stranka kreditno obveznost tožeče stranke do kreditodajalca A po prej navedeni pogodbi plačala tako, da je sama dne 18.12.2001 sklenila z upnikom tožeče stranke (A) kreditno pogodbo št. xxx (priloga B 10), katere namen je bil izključno poravnava dolga tožeče stranke po kreditni pogodbi yyy. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka kot porok obveznost tožeče stranke do njenega upnika poravnala po začetku postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko. Postopek prisilne poravnave nad tožečo stranko se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje začel dne 16.8.2001, tožena stranka pa je kot porok poravnala obveznosti tožeče stranke po tem datumu. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka, ki je izpolnila obveznost tožeče stranke do njenega upnika po kreditni pogodbi št. yyy, postala novi upnik tožeče stranke (na podlagi 1. odst. 1013. člena ZOR). Na tej podlagi sodišče zaključi, da začetek postopka prisilne poravnave nad tožečo strano na to terjatev tožene stranke nima vpliva, ker da je terjatev tožene stranke do tožeče stranke nastala po začetku postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu materialno pravo napačno uporabilo oziroma ni pravilno uporabilo določil ZPPSL, ki urejajo učinke sklenjene prisilne poravnave. V tem primeru je bila tožeča stranka (nad katero se je dne 16.8.2001 začel postopek prisilne poravnave in je bila prisilna poravnava tudi sklenjena) glavni dolžnik po kreditni pogodbi št. yyy do kreditodajalca A. Za to terjatev upnika oziroma obveznost tožeče stranke je bilo dano zavarovanje v obliki poroštva, ki je v tem primeru pomenilo za poroka solidarno obveznost. Po 1. odst. 60. člena ZPPSL potrjena prisilna poravnava nima učinka za terjatve upnikov proti porokom, solidarnim dolžnikom in regresnim zavezancem, kar v konkretnem primeru pomeni, da je tožena stranka proti upniku tožeče stranke morala izpolniti obveznost glavnega dolžnika (to je tožeče stranke) ne glede na to, da je bil nad tožečo stranko začet in uspešno končan postopek prisilne poravnave. Povsem drugo pa je vprašanje, ali je tožena stranka, čeprav je po ugotovitvah sodišča prve stopnje svojo poroštveno obveznost izpolnila po začetku postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko, upravičena terjati od tožeče stranke kot glavnega dolžnika kreditne obveznosti, vse kar je plačala oziroma ali je treba upoštevati tudi za njeno terjatev učinke sklenjene prisilne poravnave nad tožečo stranko. Za odgovor na to vprašanje po mnenju pritožbenega sodišča ni odločilno, kdaj je porok izpolnil obveznost glavnega dolžnika, pač pa je odločilno, ali je dolžnikova obveznost (to je obveznost tožeče stranke) do njenega upnika taka, da nanjo prisilna poravnava učinkuje. Če je upnikova terjatev taka, da prisilna poravnava nanjo učinkuje (upnik jo je dobil v celoti poplačano samo zaradi tega, ker je bila zavarovana s poroštvom), potem porok v razmerju do glavnega dolžnika, z izplačilom obveznosti vstopi v upnikove pravice, in zato glavni dolžnik glede te obveznosti ne sme biti v slabšem položaju kot bi bil v razmerju do upnika. To pa pomeni, da ni odločilno, kdaj je porok plačal obveznost tožeče stranke kot glavnega dolžnika do njenega upnika, ampak je odločilno, da je upnikova terjatev (terjatev upnika A) do tožeče stranke nastala in celo zapadla pred začetkom postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko in da na to terjatev sklenjena prisilna poravnava učinkuje. Zato za to terjatev veljajo učinki sklenjene prisilne poravnave. V 2. odst. 60. člena ZPPSL ni navedeno, da sklenjena prisilna poravnava na terjatve, ki jo v tem postopku v pobot uveljavlja tožena stranka, ne bi imela učinka. Ker pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da obveznosti tožeče stranke kot dolžnika glede na sklenjeno prisilno poravnavo zapadejo v plačilo šele dne 15.4.2003, glavna obravnava v tej zadevi pa je bila zaključena dne 16.1.2003, bi sodišče prve stopnje moralo tudi glede druge v pobot ugovarjane terjatve, enako kot je ugotovilo glede prve v pobot ugovarjane terjatve, ugotoviti, da še niso izpolnjeni pogoji za pobot (336. člen ZOR), ker tudi ta terjatev, četudi je obstajala, še ni zapadla. Ob povedanem bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava pobotni ugovor tožene stranke zavrniti, saj niso bili izpolnjeni pogoji za pobot.

Sodišče prve stopnje je torej na podlagi ugotovljenih dejstev materialno pravo napačno uporabilo, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu tako spremenilo, da je pobotni ugovor zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da mora plačati tožeči stranki tudi vtoževano glavnično terjatev.

Zaradi spremembe sodbe je bilo treba spremeniti tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Po spremembi sodbe je tožeča stranka v pravdi v celoti uspela in ji je zato tožena stranka dolžna povrniti celotne pravdne stroške. Pravdne stroške tožeče stranke je sodišče druge stopnje odmerilo na podlagi stroškovnika tožeče stranke (list. št. 28) in predstavljajo nagrado za sestavo pripravljalne vloge z dne

3.12.2002 v višini 400 točk, nagrado za pristop na narok z dne

5.12.2002 v višini 100 točk po 3. točki 20 tarifne št. OT, nagrado za zastopanje na glavni obravnavi dne 16.1.2003 po 1. točki 20. tarifne št. OT v višini 400 točk in nagrado za končno poročilo stranki po 4. točki 39 tarifne št. OT v višini 20 točk, vse povečano za 20 % DDV in 2 % materialne stroške po 15. členu Odvetniške tarife.

Tožeča stranka pa je uspela tudi s pritožbo, zato ji mora tožena stranka povrniti tudi pritožbene stroške (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je pritožbene stroške odmerilo v višini nagrade za sestavo pritožbe v višini 500 točk po 1. točki 21. tarifne št. Odvetniške tarife in v višini 20 točk za končno poročilo, 20 % DDV ter 2 % materialne stroške v višini 10,4 točke in sodno takso za pritožbo v znesku 34.200,00 SIT.