Jedro

Glede na določbe 6. točke 39. člena, 2. odstavka 40. člena in 1. odstavka 41. člena ZKP, ki so veljale v času sojenja, je treba seznanitev razpravljajoče sodnice z izločenimi obvestili obsojenca, danih policiji, presojati kot eno od okoliščin, ki vzbuja dvom o sodnikovi nepristranskosti. Ne gre torej za kršitev absolutne narave, ki bi v vsakem primeru narekovala razveljavitev pravnomočne sodbe na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, ampak za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, če je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Odločbo o kazni je mogoče z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP takrat, kadar je s takšno odločbo sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Obsojenca dolžnosti, da ostane na kraju prometne nesreče, ki jo je povzročil, in nudi pomoč poškodovanki (1. odstavek 329. člena KZ), ne odvezuje dejstvo, da so se na kraju nesreče nahajale še druge osebe in da se ji je približeval avtomobil.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. A.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 80.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 23.5.2002 je bil obs. A.L. spoznan za krivega kaznivih dejanj povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 1. odstavku 329. člena KZ. Določeni sta mu bili posamezni kazni treh in enega meseca zapora, nato pa po 2. in 3. točki 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen tri mesece in petnajst dni zapora. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da mora povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 70.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14.1.2003 zavrnilo pritožbi zagovornice obsojenca in državnega tožilca kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 60.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčevi zagovorniki, odvetniki odvetniške pisarne S. iz N.m., so zoper navedeno pravnomočno sodbo vložili dne 14.4.2003 zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlagajo, da se zahteva za varstvo zakonitosti pošlje Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, ki ji naj ugodi, izpodbijano sodbo pa prvenstveno spremeni tako, da obsojenca oprosti obeh očitanih mu kaznivih dejanj, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Res je sicer, da je sodnica v obravnavani zadevi uradni zaznamek o izjavi obsojenca izločila iz spisa ob preizkusu obtožnega predloga oziroma v pripravah na glavno obravnavo, vendar do zatrjevanih bistvenih kršitev določb ZKP ni prišlo. Sama seznanitev z obvestilom brez vsebinske navedbe, zakaj in v kakšnem obsegu naj bi bila kršena obsojenčeva pravica do nepristranskega sojenja, ne pomeni kršitve, saj se sodba na ta dokaz ne opira in torej ni podana bistvena kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zahteva tudi ne pojasnjuje, zakaj bi morala biti sodnica, ki se je seznanila z uradnim zaznamkom o izjavi obsojenca policiji, izločena, saj ne navaja, na kakšen način bi zaradi seznanitve z izjavo lahko bila prizadeta obsojenčeva pravica do nepristranskega sojenja. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevane kršitve torej tudi ni mogoče preizkusiti, saj so očitki neobrazloženi. Z zatrjevanjem, da obsojenec ni vozil v nasprotju s 1. odstavkom 27. člena ZVCP, češ da ni mogel pričakovati ovire na cesti, obsojenec ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, kot trdi, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zahteva za varstvo zakonitosti tudi nima prav, ko trdi, da niso uresničeni vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 1. odstavku 329. člena KZ, ker naj bi oškodovanka po nesreči ne ostala brez pomoči, saj naj bi bili ob njej še štirje njeni sopotniki. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni nujno, da ob poškodovancu ni nikogar, ki bi mu lahko nudil pomoč, saj gre za zavezo voznika motornega vozila, da oškodovancu pomaga tudi, če vidi blizu kraja prometne nesreče ljudi. V tem delu so zato podani vsi znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 329. člena KZ, kršitev kazenskega zakona pa ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da je v tej zadevi podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker se je razpravljajoča sodnica "okužila" s prepovedanimi dokazi, kar je lahko vplivalo na njeno nepristranskost. Trdi, da se je seznanila z uradnim zaznamkom o izjavi obsojenca, dani policistom v predkazenskem postopku, saj je uradni zaznamek bil izločen iz spisa šele ob razpisu glavne obravnave. S tem je prišlo do kršitve pravice do nepristranskega sodišča po 23. členu Ustave Republike Slovenije in bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

V obravnavani zadevi je Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu vložilo dne 22.9.2000 zoper obsojenca obtožni predlog zaradi navedenih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je dne 12.6.2001 razpisalo glavno obravnavo za dne 26.6.2001 in s sklepom z dne 12.6.2001, na podlagi določb 3. odstavka 340. člena v zvezi z 2. odstavkom 83. člena ZKP izločilo iz kazenskega spisa obvestila, ki jih je organom za notranje zadeve dal obs. A.L. Glede na to je sodišče postopalo v skladu s procesnimi določbami, ki so veljale v času sojenja. Iz pravnomočne sodbe tudi sledi, da je sodišče ni oprlo na navedena obvestila.

Zahteva za varstvo zakonitosti odpira vprašanje nepristranskega sojenja, ki po njenem stališču ni bilo zagotovljeno, ker se je sodnica, ki je v zadevi razsojala na prvi stopnji, seznanila z vsebino obvestil, danih organom za notranje zadeve. Zakon o kazenskem postopku v 39. členu vsebuje izločitvene razloge. Ob nastopu okoliščin, navedenih v 1. do 5. točki, je sodnik vselej izključen od sojenja. Nespoštovanje teh določb pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Šesta točka 39. člena ZKP pa določa, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Po 2. odstavku 40. člena ZKP sodnik, ki misli, da so podane okoliščine, ki opravičujejo njegovo izločitev po 6. točki 39. člena ZKP, sporoči to predsedniku sodišča, ki odloči o izločitvi, po 1. odstavku 41. člena ZKP pa lahko takšno izločitev zahtevajo tudi stranke, ki morajo navesti okoliščine, zaradi katerih mislijo, da je podana kakšna zakonska podlaga za izločitev (5. odstavek istega člena). Glede na navedene določbe, ki so veljale v času sojenja v tej zadevi, ni mogoče zaključiti, da seznanitev razpravljajoče sodnice z izločenimi obvestili predstavlja kršitev absolutne narave, ki bi v vsakem primeru narekovala razveljavitev pravnomočne sodbe, kot nakazuje zahteva za varstvo zakonitosti. To dejstvo je treba presojati kot eno od okoliščin, ki vzbuja dvom o sodnikovi nepristranskosti. Takšno oceno lahko vsebuje odločitev o izločitvi sodnika, ki je obramba pred izvedbo glavne obravnave ni predlagala, ter je prav tako ni uveljavljala v pritožbi. To pa pomeni, da gre lahko v takem primeru za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, če je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da bi sodnica morala biti izločena, vendar pri tem ne obrazloži, iz katerih razlogov je njena seznanitev z izločenimi obvestili vplivala na nepristranskost sojenja in v posledici tega na zakonitost sodbe. Ob tako pomanjkljivi utemeljitvi navedene kršitve sploh ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik zahteve (1. odstavek 424. člena ZKP). Slednje pa poleg sklicevanja na razlog, s katerim se izpodbija pravnomočna sodba, zahteva tudi njegovo popolno utemeljitev.

Zahteva meni, da v obsojenčevem ravnanju niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in da je zato kršen kazenski zakon, očitno iz 1. točke 372. člena ZKP.

Trdi, da ni bila kršena določba 1. odstavka 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), ker na cesti stoječ osebni avto sredi noči in v ugotovljenih vremenskih razmerah, ne da bi za njim bil postavljen varnostni trikotnik, ki bi opozarjal na oviro na cesti, in ne da bi na avtomobilu bili prižgani smerni kazalci, ni pričakovana ovira. V izreku pravnomočne sodbe opisano dejanje ima vse zakonske znake kaznivega dejanja iz 1. odstavka 325. člena KZ.

Sodišče pa je ob ugotovljeni dejstveni podlagi utemeljeno presodilo, da je obsojenec kršil določbo 1. odstavka 27. člena ZVCP. Kršitev kazenskega zakona, ki jo zahteva uveljavlja, zaradi tega ni podana.

Sicer pa ostala izvajanja, s katerimi zahteva utemeljuje to kršitev in izhaja iz drugačnih ugotovitev ter presoje okoliščin in ocene izvedenih dokazov, kot jih sprejema pravnomočna sodba, predstavljajo utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Enak zaključek velja tudi za navedbo, da sta sodišči prve in druge stopnje "napačno uporabili Kazenski zakonik" glede vprašanja, ali je pri obsojencu podana zavestna ali nezavestna malomarnost. Zahteva trdi, da je obsojenec storil navedeno kaznivo dejanje s krivdno obliko nezavestne malomarnosti, pri čemer drugače kot izpodbijana sodba ocenjuje ugotovljena dejstva in okoliščine.

Trditev, da se je v času prometne nesreče dvigovala meglica zaradi padavin po pregretem asfaltu, kar naj bi zmanjševalo vidljivost, je sodišče zavrnilo ter se pri tem oprlo na izpovedbe zaslišanih prič in poročilo o vremenu Ministrstva za okolje in prostor. Na podlagi teh dokazov in fotografij, posnetih na kraju nesreče, je zaključilo, da v kritičnem času vidljivost ni bila ovirana na način, ki ga je zatrjeval obsojenec. Glede na to za ugotavljanje in presojo navedene okoliščine ni bilo potrebno pridobiti izvid in mnenje izvedenca meteorološke stroke. Sodišče, ki ni odredilo izvedenstva, ni kršilo določbe 248. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP. Pri tem zahteva za varstvo zakonitosti le na splošno navaja, da je kršitev nedvomno vplivala na zakonitost sodne odločbe, ne da bi za tako trditev navedla razloge. V delu, v katerem navaja, da poročilo o vremenu dokazuje le, da je v 12-ih urah skupaj padlo 32,2 milimetra dežja, ne pa, da je deževalo vse od 20. ure dalje, drugače kot sodišče ocenjuje ta dokaz in s tem uveljavlja v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Na podlagi poročila o vremenu je sodišče presodilo, da je deževalo že od zgodnjih večernih ur in da je bil zaradi padavin pred nesrečo asfalt že ohlajen. Takšni razlogi ne dajejo podlage za zaključek, da je v izpodbijani sodbi nasprotje, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in da se sodba ne more preizkusiti, kot navaja zahteva in s tem neutemeljeno nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja predstavljajo tudi navedbe, s katerimi zahteva trdi, da pri kaznivem dejanju zapustitve poškodovanca brez pomoči ni podan subjektivni element, ker obsojenec sploh ni vedel, da je bila oškodovanka v nesreči poškodovana. Na podlagi lastne ocene okoliščin, v katerih je prišlo do trčenja in ocene obsojenčevega zagovora, zahteva zaključuje, da obsojencu naklep ni dokazan in da zato ni podana njegova kazenska odgovornost. V nadaljevanju pa zahteva v zvezi s tem kaznivim dejanjem navaja, da niso uresničeni vsi njegovi zakonski znaki, ker oškodovanka po nesreči ni ostala brez pomoči. Pri njej so bile štiri osebe - njeni sopotniki, prav tako je po nesreči pripeljal še en avtomobil. Do teh navedb, ki jih vložniki zahteve ponavljajo, je zavzelo pravilno stališče že sodišče druge stopnje. Nuditi pomoč je predvsem dolžnost voznika motornega vozila ali drugega prevoznega sredstva, s katerim je bil nekdo poškodovan. V ugotovljeni situaciji je obsojenec bil dolžan ostati na kraju prometne nesreče in nuditi pomoč poškodovanki. Te dolžnosti ga ne odvezuje dejstvo, da so se na kraju nesreče nahajale še druge osebe in da se ji je približeval avtomobil. Zato je sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev povsem pravilno presodilo, da je poleg ostalih podan tudi ta zakonski znak kaznivega dejanja po 1. odstavku 329. člena KZ.

Zahteva tudi navaja, da so v izpodbijani pravnomočni sodbi napačno uporabljene določbe Kazenskega zakonika v zvezi z izbiro vrste oziroma odmere kazni. S tem meri na kršitev kazenskega zakona, ki je konkretno ne opredeli. V obrazložitvi se sklicuje na olajševalne okoliščine, jih našteva ter podaja njihovo oceno z zaključkom, da narekujejo izrek milejše sankcije, predvsem pogojne obsodbe, s katero bo v celoti dosežen namen kaznovanja. S temi navedbami nakazuje, da sodišče ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin in jih tudi ni pravilno ocenilo. To pa pomeni, da izpodbija dejanske zaključke pravnomočne sodbe v zvezi z odločbo o kazni, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti. Odločbo o kazni je mogoče s tem izrednim pravnim sredstvom izpodbijati z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP takrat, kadar je s takšno odločbo sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Zahteva za varstvo zakonitosti pa ne trdi, da je sodišče odmerilo kazen izven okvirov, določenih s kazenskim zakonom, zaradi česar tudi očitek njegove nepravilne uporabe ni utemeljen.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obs. A.L. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).