Jedro

Četudi je v zastavni pogodbi zastavitelj prevzel obveznost plačila takse za vknjižbo zastavne pravice, lahko takšna prevalitev taksne obveznosti učinkuje samo obligacijsko, to je med strankami. Zavezanec za plačilo sodne takse v razmerju do sodišča pa je lahko le predlagatelj postopka (1. odst. 3. čl. ZST), ki je določena v kogentni normi 3. člena ZST.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi. Upnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zastavitelj kot taksni zavezanec ni pravočasno plačal sodne takse za vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti v znesku 76.500,00 SIT ter za opomin v višini 3.000,00 SIT. Zaradi tega je dolžan plačati še kazensko takso v znesku 39.750,00 SIT. Naročilo je Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, da znesek 119.250,00 SIT prenese z računa taksnega zavezanca na račun sodnih taks. Zoper sklep se je taksni zavezanec pravočasno pritožil in navedel, da je bil nad zastaviteljem dne 30.12.1999 uveden stečajni postopek, zato je vse terjatve, ki so nastale pred uvedbo stečajnega postopka, treba prijaviti v stečajno maso. Upnik je na pritožbo odgovoril in med drugim navedel, da je potrebno ugotoviti, ali je zastavitelj vložil pritožbo skladno s 87. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in da ni izkazan pravni interes pritožnika. Pritožba je utemeljena. Zakon o sodnih taksah (ZST) v 1. odst. 3. člena določa, da mora sodne takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Predlog za zavarovanje denarne terjatve je v obravnavanem primeru vložil upnik in ne zastavitelj, zato slednji ni in ne more biti taksni zavezanec po ZST. Četudi je v zastavni pogodbi v prilogi A1 (čl. 5 pogodbe, pripete k notarskemu zapisu) zastavitelj prevzel obveznost plačila takse za vknjižbo zastavne pravice, lahko takšna prevalitev taksne obveznosti učinkuje samo obligacijsko, to je med strankami. Zavezanec za plačilo sodne takse pa je v razmerju do sodišča le predlagatelj postopka, kot je to določeno v kogentni normi 1. odstavka 3. člena ZST. Zato sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za izterjavo sodne takse od zastavitelja. Iz povedanega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu materialno pravno napačna, zato je sodišče druge stopnje zastaviteljevi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. V zvezi z upnikovimi navedbami v odgovoru na pritožbo sodišče druge stopnje v izogib morebitnim zapletom zgolj pripominja, da zastavitelj kot taksni zavezanec nedvomno ima pravni interes za pritožbo zoper izpodbijani sklep, saj le-ta neposredno posega v njegove pravice in obveznosti. Pritožbo je vložil stečajni upravitelj zastavitelja, ki zastopa pravne osebo v stečaju (2. odst. 79. čl. ZPPSL). Zato je treba šteti, da je pritožbo vložila stranka - pravna oseba neposredno in ne po pooblaščencu. Upnik mora sam nositi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker v postopku s pritožbo zoper sklep odgovor na pritožbo ni predviden in ne gre za strošek, ki bi bil potreben v smislu 1. odst. 155. čl. ZPP.