Jedro

Tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti dokazala težko popravljive škode, ki naj bi ji nastala z izvršitvijo odločbe tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njen predlog za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je 23. 12. 2014 izdala odločbo, s katero je ugotovila, da je tožeča stranka vsaj od 1. 7. 2007 dalje zlorabljala prevladujoč položaj na trgu dobave zemeljskega plina industrijskim odjemalcem, tožeči stranki naložila, da mora prenehati s kršitvijo in v 3 mesecih od prejema odločbe obvestiti toženo stranko o ukrepih, ki jih je sprejela in izvršila v ta namen, ter da se mora v prihodnje vzdržati dejanj in ravnanj, s katerimi je zlorabila prevladujoč položaj. Tožena stranka je 17. 7. 2013 izdala tudi sklep o preiskavi, s katerim je tožeči stranki naložila, da mora pooblaščenim osebam tožene stranke omogočiti opravo preiskave v svojih prostorih.

2. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero je zahtevala odpravo odločbe tožene stranke in ustavitev postopka ugotavljanja kršitve konkurence ter odpravo sklepa o preiskavi.

3. Hkrati je zahtevala tudi izdajo začasne odredbe, ker naj bi ji z izvršitvijo odločbe tožene stranke nastala težko popravljiva škoda. Trdila je, da zaradi nejasnosti in nedoločenosti izreka odločbe tožene stranke ne more vedeti, katerih ravnanj se mora vzdržati, da zadosti ukrepom, ki so ji bili naloženi s to odločbo. Kršitev ukrepov predstavlja prekršek, za katerega je zagrožena globa 10 % letnega prometa v preteklem poslovnem letu. Tožeča stranka je navajala, da bi bila lahko kaznovana z globo, ker ne ve, s katerimi ravnanji naj preneha. Kaznovanje za prekršek naj bi imelo tudi negativen vpliv na ugled tožeče stranke v javnosti ter pri njenih poslovnih partnerjih, zato je zahtevala odložitev izvršitve odločbe do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu.

4. Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

5. Zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloži izvršitev odločbe tožene stranke do izdaje pravnomočne odločbe v postopku, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

6. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Za postopek sodnega varstva zoper odločbe tožene stranke se smiselno uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če ni z Zakonom o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) drugače določeno (drugi odstavek 54. člena ZPOmK-1). Po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se ji z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

9. Začasna odredba predstavlja ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva. Stopnja verjetnosti mora biti oprijemljiva, z navedbo konkretnih posledic, ki grozijo ali že obstajajo, ureditev z začasno odredbo pa se mora izkazati kot verjetno potrebna.

10. Pritožnica trdi, da je izrek odločbe, ki jo je izdala tožena stranka in katere odložitev izvršitve zahteva z izdajo začasne odredbe, nejasen in nedoločen. 1. in 2. točka izreka sporne odločbe tožene stranke se glasita: 1. Tožeča stranka je vsaj od 1. 7. 2007 dalje zlorabljala prevladujoč položaj na trgu dobave zemeljskega plina industrijskim odjemalcem s prenosnega omrežja v Republiki Sloveniji in posledično na znatnem delu notranjega trga Evropske unije, kar bi lahko prizadelo trgovino med državami članicami, zlasti s sklepanjem dolgoročnih pogodb o dobavi zemeljskega plina z industrijskimi odjemalci s prenosnega omrežja, v katerih so v naprej določene pogodbene količine prevzetega zemeljskega plina za celotno obdobje veljavnosti pogodbe, obveznosti prevzemanja minimalnih količin zemeljskega plina (določene ob podpisu pogodbe) za celotno obdobje veljavnosti pogodbe, penali ter stroški za neprevzete količine zemeljskega plina pod minimalno določeno količino v pogodbi, s čimer je vezala nase industrijske odjemalce s prenosnega omrežja in konkurentom preprečevala oziroma oteževala dostop do trga, s tem pa je kršila 9. člen ZPOmK-1 in 102. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije. 2. Tožeča stranka mora z dnem vročitve odločbe prenehati s kršitvijo, opisano v 1. točki izreka odločbe, in v 3 mesecih od prejema odločbe obvestiti toženo stranko o ukrepih, ki jih je sprejela in izvršila v ta namen. Tožeča stranka se mora vzdržati dejanj ali ravnanj, opisanih v 1. točki izreka odločbe, in sprejemanja kakršnihkoli odločitev ali ravnanj, ki bi imela enak učinek.

11. Presoja sodišča prve stopnje, da so neutemeljene trditve tožeče stranke o težko nadomestljivi škodi, ki naj bi tožeči stranki nastala, ker ne more vedeti, katerih ravnanj se mora vzdržati, je pravilna. Drži, da so ravnanja, s katerimi je tožeča stranka zlorabljala svoj prevladujoči položaj, opisana primeroma (na kar kaže beseda „zlasti“), vendar to še ne pomeni, da izrek ni dovolj jasno opredeljen. S pritožbenimi trditvami, da ni jasno, v čem se kaže kršitev konkurence, ne uspe izpodbiti stališča sodišča prve stopnje, da so dejanja, našteta v 1. točki izreka odločbe tožene stranke, dovolj določno opisana ter da nastanek težko popravljive škode ni izkazan z zadostno verjetnostjo.

12. Prav ima pritožnica, ko trdi, da postane dokončen oziroma pravnomočen le izrek odločbe ter da mora biti tak, da ga ni potrebno dopolnjevati z navedbami iz obrazložitve odločbe. V izreku sporne odločbe je tem pogojem zadoščeno, saj iz njega izhaja, katera so tista ravnanja, ki jih mora tožeča stranka opustiti oziroma ki se jih mora v prihodnosti vzdržati. To je sklepanje dolgoročnih pogodb o dobavi zemeljskega plina z industrijskimi odjemalci s prenosnega omrežja, v katerih so v naprej določene pogodbene količine prevzetega zemeljskega plina za celotno obdobje veljavnosti pogodbe, obveznosti prevzemanja minimalnih količin zemeljskega plina (določene ob podpisu pogodbe) za celotno obdobje veljavnosti pogodbe, penali ter stroški za neprevzete količine zemeljskega plina pod minimalno določeno količino v pogodbi. Namen teh ravnanj je bil po ugotovitvah tožene stranke vezati nase industrijske odjemalce s prenosnega omrežja in konkurentom preprečevati oziroma oteževati dostop do trga. Tako ne gre le za splošen opis oziroma prepoved zlorabe prevladujočega položaja, temveč za konkretno opisano ravnanje, s katerim je tožeča stranka kršila konkurenco ter ji je zato v bodoče prepovedano. Tožeči stranki je prepovedano sklepanje opisanih pogodb v prihodnosti, vprašanja veljavnosti že sklenjenih pogodb, s katerimi je tožeča stranka kršila konkurenco, pa v pritožbi ne izpostavlja.

13. Tožeča stranka zatrjuje tudi neskladje med izrekom in obrazložitvijo odločbe tožene stranke, kar naj bi bil razlog za nejasnost izreka. Čeprav so v obrazložitvi ravnanja, ki naj bi predstavljala zlorabo prevladujočega položaja, natančneje opredeljena, to ne pomeni, da je izrek odločbe zato nejasen.

14. Očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje v odločbi o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, s tem, ko se naj ne bi opredelilo da opisanega neskladja med izrekom in obrazložitvijo odločbe tožene stranke, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je jasnost izreka odločbe tožene stranke presojalo le v okviru zatrjevane težko popravljive škode, ki je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Presodilo je, da je izrek odločbe dovolj jasen. Predmet presoje pritožbe zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe pa ni obstoj absolutne bistvene kršitve določb postopka v upravnem postopku, ki jo zatrjuje tožeča stranka iz razloga, ker naj bi izrek upravne odločbe nasprotoval njeni obrazložitvi. Navedeno je lahko kvečjemu predmet presoje v upravnem sporu, v katerem tožeča stranka zahteva odpravo, razveljavitev oziroma spremembo spornega upravnega akta, saj je postopek izdaje začasne odredbe namenjen le presoji obstoja pogojev, ki so podlaga za njeno izdajo.

15. Tudi pojem dolgoročnosti pogodb je dovolj določno opredeljen. Tožeča stranka napačno vidi bistvo prepovedi sklepanja pogodb v njihovem času trajanja. Kršitev konkurence, ki jo je ugotovila tožena stranka, je vezana na vnaprejšnjo določitev količin prevzetega zemeljskega plina, ki so ga dolžni prevzeti sopogodbeniki tožeče stranke, in na penale ter stroške v primeru neprevzema dogovorjenih količin. Dolgoročne pogodbe same po sebi niso prepovedane, zato je razpravljanje o času trajanja pogodb, ki jih sme tožeča stranka sklepati, odveč.

16. Tožeča stranka trdi, da je odločba tožene stranke nejasna tudi v 2. točki izreka, v katerem ji je naloženo, da mora prenehati s kršitvijo konkurence. Ker se 2. točka izreka pri opredelitvi ravnanj, ki jih mora tožena stranka opustiti oziroma izvršiti, sklicuje na 1. točko izreka, je tudi v tem delu izrek odločbe dovolj jasen. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je tožeča stranka prosta pri izbiri ukrepov, s katerimi v prihodnosti ne bo kršila konkurence.

17. Prav tako ne drži, da ni jasno, do kdaj mora tožeča stranka naložene ukrepe izvršiti. S kršitvijo konkurence mora prenehati nemudoma. 3-mesečni rok od prejema odločbe pa je določen le za obvestilo tožene stranke o tem, kakšne ukrepe je sprejela in izvršila. Navedeno jasno izhaja iz 2. točke izreka odločbe tožene stranke. Ne drži, da se sodišče prve stopnje do navedenih trditev tožeče stranke ni opredelilo (ter da naj bi s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu), saj je o tem zavzelo stališče v 11. točki obrazložitve, kjer je zapisalo, da mora o sprejetih ukrepih tožeča stranka obvestiti toženo stranko v 3 mesecih od prejema odločbe.

18. Neutemeljen je tudi očitek o zagrešitvi absolutne bistvene kršitve določb v upravnem sporu, ker naj sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe ne bi upoštevalo načela sorazmernosti ter škodljivih posledic za javni interes in poseg v pravice tretjih oseb, kot mu nalaga drugi odstavek 32. člena ZUS-1. Do navedenega se sicer res ni izrecno opredelilo v obrazložitvi svoje odločbe, vendar zgolj zato ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 73. člena ZUS-1). Sodišče prve stopnje je (pravilno) presodilo, da je izrek odločbe tožene stranke dovolj jasen, zaradi česar verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki naj bi nastala toženi stranki z izvršitvijo odločbe v smislu, kakor ga uveljavlja tožeča stranka, ni verjetno izkazana. Ker je zahtevo za izdajo začasne odredbe tako zavrnilo že na tej podlagi, se ni bilo dolžno opredeljevati tudi do sorazmernosti ukrepov, prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Navedenih načel in interesov namreč sodišče ni dolžno upoštevati pri odločanju na tak način, da bi moralo vselej, kadar ti interesi niso prizadeti, dovoliti izdajo začasne odredbe. Šele, če bi bil nastanek težko popravljive škode verjetno izkazan, bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali bi bile z izdajo začasne odredbe prizadeta javna korist, koristi nasprotnih strank ter spoštovano načelo sorazmernosti.

19. Ker tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti dokazala težko popravljive škode, ki naj bi ji nastala z izvršitvijo odločbe tožene stranke, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do njenih pritožbenih navedb v zvezi z določno opredelitvijo višine težko popravljive škode (višino globe za prekršek) ter nadaljnje posledice, ki naj bi se kazala v odpovedi pogodb tožeči stranki ter negativnega medijskega vpliva. Navedeno namreč na odločitev ne more vplivati.

20. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena pritožba, niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).

21. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).