Jedro

V obravnavani zadevi izpodbijani drugostopenjski upravni akt ne izpolnjuje procesnih predpostavk o predmetu upravnega spora, saj ne vsebuje vsebinske odločitve oziroma z njim postopek odločanja o zadevi ni končan. Tožena stranka je namreč izdala procesni akt, ki je odpravil (vsebinsko) prvostopenjsko odločbo in zadevo vrnil v ponoven postopek prvostopenjskemu organu. To pomeni, da s tem aktom o tožnikovi pravici ali pravni koristi ni bilo odločeno niti ni bil postopek odločanja o zadevi končan.

Izrek

I. Tožba se zavrže

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi prosilca in odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Su 1-9/2013-39 z dne 9. 10. 2013 odpravila ter zadevo vrnila organu v ponovno odločanje. V obrazložitvi odločbe je obširno razložila, kaj pomeni zloraba pravice, kdaj pride do nje in kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice. Upoštevaje navedbe organa v prvostopenjski odločbi je presojala odnos med pravico prosilca dostopati do informacij javnega značaja in dolžnostjo ter pravico organa, da opravlja svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov, ter posledično pravicami tretjih oseb, ki so udeležene v drugih postopkih, ki jih vodi organ. Ugotovila je, da organ na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru ni v zadostni meri izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljiti, da zaradi vloge prosilca z dne 14. 6. 2013 ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Organ je v izpodbijani odločbi zahtevo prosilca zavrnil, ne da bi se spustil v njeno vsebinsko obravnavanje, saj se ni konkretno opredelil do posameznih dokumentov, ki so predmet njegove presoje. Tožena stranka tudi opozarja, da prvi odstavek 34. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06-upb in nadaljnji, ZDIJZ) določa, da je vpogled v zahtevano informacijo brezplačen. Tudi Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 76/2005 in nadaljnji, Uredba) v drugem odstavku 18. člena določa, da organ ne zaračuna stroškov za vpogled v dokumente. Čeprav mora organ, preden prosilcu omogoči vpogled v zahtevano informacijo, zaradi zagotovitve delnega dostopa po 21. členu Uredbe, izdelati fotokopijo dokumenta, niti ZDIJZ niti Uredba ne dajeta organu pravne podlage, da materialni strošek za fotokopiranje v takšnem primeru zaračuna prosilcu, še manj pa, da prosilcu zaračuna strošek dela zaposlenih za pripravo delnega dostopa.

Tožeča stranka v tožbi zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca z dne 8. 1. 2014 najprej povzema potek postopka od dne 14. 6. 2013, ko je prejela zahtevo prosilca za pridobitev informacije javnega značaja, in sicer zahtevo za vpogled v stečajni spis opr. št. St 162/2005 -A spis in po potrebi fotokopiranje posameznih dokumentov iz spisa. V ponovljenem postopku je dne 9. 10. 2013 izdala odločbo, s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnila, saj ta ni plačal pologa za stroške posredovanja in ker meni, da gre v konkretnem primeru zahteve prosilca za vpoglede v sodne spise, kjer ne izkazuje pravnega interesa, za zlorabo pravice do dostopa informacij javnega značaja. Pri sodnem spisu gre za informacijo javnega značaja, vendar je treba tudi pri dovolitvi in omogočanju vpogleda v spis upoštevati določbe o varovanju osebnih podatkov, zato mora tožeča stranka spis predhodno v celoti pregledati in iz njega izločiti vse varovane podatke. Ker gre pri navedeni zadevi za zelo obsežen spis, je za pripravo spisa za vpogled, kjer bodo izločeni vsi varovani podatki, zahtevano ogromno dodatnega dela. Predvideni stroški priprave spisa za vpogled (porabljen čas) bi v konkretnem primeru, v skladu z Uredbo in Stroškovnikom o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Su 29/2012-4 z dne 15. 6. 2012 (Stroškovnik), znesli minimalno 85,50 EUR in tako presegli 83,46 EUR, kar je meja za zaračunavanje vnaprejšnjega pologa prosilcu v skladu z 20. členom Uredbe. Prosilec je tožeči stranki izrecno sporočil, da stroškov priprave dokumentacije za vpoglede ne bo plačal. Prosilec je od novembra 2012 na tožečo stranko naslovil že 5 zahtev za vpogled v sodne spise kot informacijo javnega značaja. Instrument zaračunavanja stroškov je ključen za posamezne zadeve po ZDIJZ, ki so sicer v skladu z zakonom, vendar pa od posameznega organa zahtevajo ogromno dodatnega časa in pomenijo vpliv na redno poslovanje. V konkretnem primeru gre za zlorabo pravice do dostopa informacij javnega značaja, saj želi prosilec tožeči stranki z nenehnimi vlogami za dostop do informacij javnega značaja le naložiti dodatno delo. Obenem tožeča stranka meni, da ima pravico zaračunavati stroške dela tudi za pripravo dokumentov za vpogled, kot to določa ZDIJZ in Stroškovnik, zato je zahtevo prosilca za dostop do IJZ zavrnila tudi iz razloga, ker prosilec ni plačal pologa za založitev stroškov. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter odloči o stroških upravnega spora v skladu z zakonom in pravilnikom.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je v pouku o pravnem sredstvu v izpodbijani odločbi pomotoma navedla, da se zoper izpodbijano odločbo lahko sproži upravni spor. Meni, da tožba zoper odločbo, s katero je bila prvostopenjska odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje tožeči stranki, ni dovoljena, zato sodišču predlaga, da tožbo zavrže. Dodatno še navaja, da meni, da je Uredba v delu, ki omogoča zaračunavanje stroškov dela, nezakonita.

Odgovor na tožbo je podal tudi prosilec kot stranka z interesom. Prereka navedbe tožeče stranke in vztraja na svoji zahtevi za dostop do celotnega „A“ stečajnega spisa St 162/2005, s katerim razpolaga tožeča stranka. Soglaša z navedbami in argumentacijo iz odgovora na tožbo tožene stranke in povzema potek dogodkov ter predstavlja svoje videnje zadeve. Sodišču predlaga, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in potrdi izpodbijano odločbo tožene stranke.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožeča stranka v obravnavanem primeru vlaga tožbo zoper drugostopenjski akt, to je odločbo Informacijskega pooblaščenca št. 090-224/2013/3 z dne 8. 1. 2014, s katerim je tožena stranka odpravila prvostopenjski akt in zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

V upravnem sporu se, glede na določbo 2. člena ZUS-1, lahko izpodbijajo le tisti dokončni upravni akti (izdani na prvi ali drugi stopnji), ki posegajo v pravni položaj stranke, torej tisti dokončni upravni akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi in tretji odstavek). Po določbi prvega odstavka 5. člena ZUS-1 se lahko v upravnem sporu akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan.

V obravnavani zadevi pa izpodbijani drugostopenjski upravni akt ne izpolnjuje procesnih predpostavk iz zgoraj citiranih zakonskih določb o predmetu upravnega spora, saj ne vsebuje vsebinske odločitve oziroma z njim postopek odločanja o zadevi ni končan. Tožena stranka je namreč izdala procesni akt, ki je odpravil (vsebinsko) prvostopenjsko odločbo in zadevo vrnil v ponoven postopek prvostopenjskemu organu To pomeni, da s tem aktom o tožnikovi pravici ali pravni koristi ni bilo odločeno niti ni bil postopek odločanja o zadevi končan. Zaradi odprave prvostopenjskega akta je namreč nastopilo pravno stanje, ko o tožnikovi zahtevi za dostop do informacije javnega značaja sploh še ni bilo odločeno in bo moral upravni organ o zahtevi ponovno odločiti. Sodišče ugotavlja, da glede na citirane določbe drugega in tretjega odstavka 2. člena ter prvega odstavka 5. člena ZUS-1 drugostopenjska odločba, zoper katero je naperjena tožba, ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Takšno mnenje sodišča je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso (npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 86/2014).

Ker izpodbijana odločba ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo tožeče stranke zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče je tožbo zavrglo ne glede na dani pravni pouk v izpodbijani odločbi št. 090-224/2013/3 z dne 8. 1. 2014, saj stranka z napačnim pravnim poukom ne more pridobiti več pravic kot ji gre po samem zakonu. Ker je bila tožba zavržena iz procesnih razlogov, se sodišče do ostalih vsebinskih navedb strank ni posebej opredeljevalo. Opozarja pa na določbo prvega odstavka 34. člena ZDIJZ, ki določa, da je vpogled v zahtevano informacijo brezplačen le, kadar ne terja izvajanje delnega dostopa. Vlada je, po predhodnem mnenju pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja, v Uredbi predpisala pravila za zaračunavanje in enotni stroškovnik za zaračunavanje stroškov iz 34. člena ZDIJZ. V Uredbi je tako v 19. členu določeno, da organ določi ceno materialnih stroškov tako, da upošteva povprečno tržno ceno za storitev posredovanja informacij in povprečno lastno ceno stroškov dela in amortizacije opreme (prvi odstavek). V drugem odstavku tega člena so določene najvišje cene materialnih stroškov za nekatere najpogostejše storitve, za storitve, ki niso naštete v drugem odstavku pa je na organu, ki odloča, da jih določi (tretji odstavek). Pri tem je pomembno, da k takem stroškovniku daje soglasje minister pristojen za upravo. Okrožno sodišče ima Stroškovnik, za katerega je pridobilo soglasje pristojnega ministrstva.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže ali zavrne ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.