Jedro

Tožnika nista uspela dokazati slabe vere drugotožene stranke kot zastavnega upnika, čeprav je dokazno breme na njima.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 834,65 EUR v 15 dneh od prejema sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Obrazložitev

V drugem odločanju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev, da je sporazum o zavarovanju terjatev sklenjen v notarskem zapisu SV 1190/03 z dne 17.12.2003 med prvotoženo in drugotoženo stranko ničen v delu, ki se nanaša na 2,5 stanovanje v stanovanjski hiši na naslovu xxx, ki stoji na parceli 736 vpisani v vl.št. 254 k.o. C. v izmeri 45,38 m2 ter zahtevek na ugotovitev, da v korist drugotožene stranke ne obstoji ločitvena pravica na podlagi zgoraj navedenega sporazuma. V posledici take odločitve je tožnikoma naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotoženi stranki v znesku 2.426,03 EUR in drugotoženi stranki v znesku 5.541,56 EUR, oboje z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika, ki v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnika navajata, da je sodišče prve stopnje dejansko situacijo materialnopravno napačno presojalo po določbi člena 86 OZ, saj se prepoved enostranske prepovedi ne more nanašati na vsebino in posledice pravnega posla samega, temveč gre za manj pomembne prepovedi, ki bi nasprotovale javnemu redu. Zaradi pomanjkanja razpolagalnega upravičenja prvotožene stranke je sporazum neobstoječ in ne ustvarja pravnih učinkov. Ker sporna nepremičnina ni bila vknjižena v zemljiški knjigi, drugotožena stranka ne more uspešno zatrjevati originarne pridobitve lastninske pravice. Nadalje tožnika očitata sodišču, da ni vestno in skrbno ocenilo dokazov in jo vsebinsko ni mogoče preizkusiti ter v nadaljevanju pritožbe obširno opisuje razloge in tudi da drugotožena stranka ni bila v dobri veri ter navaja, da je drugotožena stranka vedela, na kakšen način je prvtožena stranka pridobila navidezne pogoje za ustanovitev hipoteke. Dokazni postopek je pokazal, da je bila drugotožena stranka podrobno seznanjena z načinom poslovanja prvotožene stranke in obstojem ničnih pogodb. Pri tem se tožnika sklicujeta na izpovedi prič L., U. in V. in tudi predstavnika drugotožene stranke priče P. in povzema njihovo pričevanje. Sodišče neutemeljeno odreka dokazno vrednost pričevanj pričama U. in V.. V zvezi z različnim pričevanjem prič L. in P. sta tožnika predlagala njuno soočenje, vendar sodišče temu predlogu ni sledilo in svojega stališča ni obrazložilo. V nadaljevanju pritožbe tožnika obrazlagata slabo vero tudi s polletnimi poročili in bilancami iz leta 2003. Po prepričanju tožnikov bi bil podan unikum v bančni praksi, če drugotožena stranka ali prvotožena stranka ne bi zahteval pojasnila in predložitev ustreznih pogodb, ki izkazujejo zavarovanje terjatev iz naslova danih posojil. To pa je bilo v konkretnem primeru izvedeno z nično kombinacijo prodaje in povratne prodaje. Slaba vera drugotožene stranke je izkazana tudi s številom zastavljenih nepremičnin kar izhaja iz prijave terjatev drugotožene stranke v stečajnem postopku in ni verjetno, da se drugotožena stranka ni seznanila z načinom pridobitve nepremičnin. Ni verjetno, da se drugotožena stranka ni pozanimala na kakšen način ustvarja prvotožena stranka premoženje.

Drugotožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z napotili pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu II Cp 1700/2009 z dne 2.9.2009 je sodišče prve stopnje dopolnilo postopek in ugotavljalo, ali je bila drugotožena stranka ob sklepanju sporazuma SV 1190/03 z dne 17.12.2003 v dobri veri. Materialnopravna podlaga za ugotavljanje dobre vere drugotožene stranke so določbe drugega odstavka 86. člena OZ, ki določajo, da ostane pogodba v veljavi, če je njena sklenitev prepovedana samo eni stranki razen, če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega. Da je potrebno ugotavljati dobro vero, je bilo že zavzeto stališče v podobnih primerih (glej odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2760/2008, II Cp 2857/2008, II Cp 2032/2010). Dobra vera se domneva (čl. 9 SZ) in je dokazno breme o slabi veri na tožnikih. Po povedanem je neutemeljena pritožbena trditev o napačni uporabi materialnega prava. Nestrinjanje s stališčem prvostopenjskega sodišča še ne pomeni napačne uporabe materialnega prava kot zmotno in neutemeljeno trdi pritožba. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nedobrovernosti drugotoženke ob sklepanju sporazuma ni dokazala. Sodišče prve stopnje je v utemeljitev navedene odločilne okoliščine navedlo jasne, popolne in prepričljive razloge, do katerih je prišlo na podlagi celovite in pravilne dokazne ocene, ki jo je opravilo na način, ki ga določa 8. člen ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zakaj verjame priči P. in tako dokazno oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Ob tem, ko drugotoženi stranki niso bile predložene prodajne pogodbe s pridržki lastninske pravice, in je drugotožena stranka pred sklenitvijo sporne pogodbe o ustanovitvi zastavne pravice predložila verigo pogodb o pridobitvi lastninske pravice, ker sporno stanovanje ni bilo vpisano v zemljiško knjigo in je bil tak sporazum veljavno sklenjen na podlagi člena 254 ZIZ, drugotoženi stranki ni mogoče očitati slabe vere. Zaslišani priči U. in V. o konkretnem primeru nista vedeli nič, temveč samo na splošno o poteku poslov, tako da sodišče prve stopnje pravilno ni moglo opreti svoje odločitve na njihovo izpoved. Izročitev enega primera kupoprodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice, o kateri govori priča L., pa še ne pomeni slabe vere drugotožene stranke, kot trdita tožnika v pritožbi. Kot že omenjeno z ostalimi trdtivami v pritožbi, tožnika izpodbijata dokazno oceno, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne pomeni, kot trdi pritožba, da sodišče ni obrazložilo svoje odločitve in je v tem delu pritožba neutemeljena. Vse druge okoliščine, na katere se sklicujeta tožnika, ne pomenijo dokaza o slabi veri drugotožene stranke, temveč samo domneve sklicevanje na bilance drugotožene stranke, opustitev dolžne skrbnosti, število zastavljenih nepremičnin, ravnanje s potrebno skrbnostjo). Pri sprejeti odločitvi sodišče prve stopnje ni prekršilo nobenega od v pritožbi navajanih temeljnih načel obligacijskega prava. Okoliščina, da sta se tožnika v teku tega postopka vknjižila kot lastnika sporne nepremičnine, v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Drugotožena stranka je odgovorila na pritožbo in tožnika ji morata v posledici tega povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 834,65 EUR, odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo in ZST. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.