Jedro

Sklenjena izvensodna poravnava med zavarovalnico in oškodovancem ne zavezuje zavarovatelja – povzročitelja škodnega dogodka

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v tč. 1 in 3 izreka razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Pritožbeni stroški drugotožene stranke so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko, zoper drugotoženo stranko pa je tožbenemu zahtevku ugodilo in je odločilo, da je le-ta dolžna plačati 200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2004 dalje do plačila in jo je obsodilo še na plačilo pravdnih stroškov nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval dne 02.08.2004. S prvotoženo stranko pa je nato sklenil izvensodno poravnavo o povrnitvi premoženjske in nepremoženjske škode v skupnem znesku 241.200,00 SIT. Ker pa je drugotožena stranka iz pogodbe zavezana sama nositi odbitno franšizo v znesku 200.000,00 SIT, pa je za ta znesek obsodilo na plačilo drugotoženo stranko namesto prvotoženo zoper katero je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem je uporabilo določbe čl. 25, 26 in 27 Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti in sklenjeno pogodbo o zavarovanju.

Zoper takšno odločitev se je pritožila drugotožena stranka po svojem pooblaščencu. Podala je vse tri pritožbene razloge iz čl. 338 ZPP. Po mnenju pritožbe si sodišče napačno razlaga določilo čl. 25, 26 in 27. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti Pg-odg/99-12, ki jih tudi sicer v tem postopku ne bi smelo uporabiti. Razlaga Splošnih pogojev, ki jo je sodišče podalo ni skladna vsebini in pomenu konkretnega obligacijskega razmerja med toženima strankama, katerega predstavlja pogodba o zavarovanju odgovornosti. Naziranje sodišča je nepravilno, saj ni skladno vsebini in pomenu sklenjene zavarovalne pogodbe med toženima strankama in po prepričanju drugotožene stranke ne more vzdržati niti v primeru, če bi bila zavarovalnica v celoti sama izključno zavezana plačati odškodnino oškodovancu, še manj pa je takšno stališče ob popolni samostojnosti zavarovalnice pri reševanju odškodninskega zahtevka pravilno v primeru, kot je to takrat, ko je zavarovalnica le delno sama zavezana za plačilo odškodnine, delno pa je za plačilo odškodnine zavezan zavarovanec sam. Po Splošnih pogojih ni določeno in ni moč izpeljati zaključka kot ga je storilo sodišče prve stopnje, to je, da je zavarovalnica pri obravnavanju odškodninskega zahtevka povsem samostojna in da še zlasti pa je nepravilna ugotovitev, da čl. 25 Splošnih pogojev avtomatsko zavezuje drugotoženo stranko k plačilu preostalega zneska, kar predstavlja odbitno franšizo. Priglasila je še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po zaključku sodišča prve stopnje je prvotožena stranka imela v 25 čl. Splošnih pogojev zavarovanje odgovornosti Pg-odg/99-12 pravno podlago za sestavo takšne poravnave, ki zavezuje k plačilu tudi svojega zavarovanca, to je drugotoženo stranko in le v primeru, če ne bi bilo določene odbitne franšize bi bila zavarovalnica oškodovancu plačala celotno odškodnino brez odbitne franšize. V konkretnem primeru je torej sodišče prve stopnje odločilo, da je na podlagi sklenjene izvensodne poravnave z dne 03.12.2004 in ob uporabi čl. 25 Splošnih pogojev, drugotožena stranka zavezana k plačilu 200.000,00 SIT odškodnine. V poravnavi je namreč zapisano, da se del poravnalnega zneska, to je odbitno franšizo v znesku 200.000,00 SIT, zaveže oškodovancu v dogovorjenem roku po tej poravnavi plačati zavarovanec. Na drugi strani je ugotovilo, da zavarovanec ni sodeloval pri sklenitvi te sodne poravnave, saj na podlagi čl. 26 in 27 prej cit. Splošnih pogojev zavarovalnica ni bila dolžna svojega zavarovanca obveščati o likvidiranju škodnega primera. Sodišče prve stopnje pa je še ugotovilo kljub trditvam drugotožene stranke, da v konkretnem primeru ne bo odločalo o odškodninski odgovornosti drugotožene stranke po načelu krivdne odgovornosti.

Takšna odločitev pa je materialnopravno povsem napačna in zgrešena, na kar pravilno opozarja drugotožena stranka. Določbe čl. 26 in 27 Splošnih pogojev dajejo zavarovalnici tožene stranke določene pravice v zvezi z reševanjem škodnih primerov, do katerih pride pri njenem zavarovatelju. Pri reševanju teh odškodninskih zahtevkov je zavarovalnica na podlagi teh določb sicer res samostojna kadar v celoti plača dogovorjeno odškodnino, vendar pa te določbe ne dajejo nikakršno oporo o tem, da bi bil njen zavarovanec že po teh določbah zavezan k plačilu odbitne franšize. Še zlasti je napačen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je v čl. 25 Splošnih pogojev podana pravna podlaga za sestavo takšne poravnave, ki bi zavezovala k plačilu tudi svojega zavarovanca, to je drugotoženo stranko v znesku 200.000,00 SIT. Sodišče si je to določbo povsem napačno razlagalo. Iz te določbe je razvidno le to, da je v vsakem konkretnem primeru dolžna participirati k ugotovljeni odškodnini, drugotožena stranka kot zavarovatelj k priznani odškodnini s strani zavarovalnice. Nikakor pa to ne predstavlja pravnega temelja oz. zavezo, da bi na podlagi te določbe lahko zavarovalnica sprejela zavezujočo podlago, da je ravno zavarovatelj dolžan oškodovancu v dogovorjenem roku po tej poravnavi plačati znesek 200.000,00 SIT, kot odbitno franšizo. Takšna razlaga je povsem napačna in v nasprotju s sklenjeno zavarovalno pogodbo. Namen odbitne franšize je torej le participacija zavarovatelja k izplačanemu znesku, verjetno v zameno za druge ugodnosti iz zavarovalne pogodbe. Za ta znesek ni podano zavarovalno jamstvo zavarovalnice. V konkretnem primeru torej materialnopravna podlaga za ugoditev zahtevku nikakor ne izhaja iz Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti in iz sklenjene poravnave z dne 03.12.2004. Takšna odgovornost bi lahko kot to pravilno trdi tožena stranka, izhajala le iz načel splošne odškodninske odgovornosti drugotožene stranke, za tožniku povzročeno premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Ravno o tem vprašanju bi se moralo sodišče prve stopnje tudi glede na tožbene navedbe tožeče stranke, zaradi pravilne uporabe materialnega prava ukvarjati. Tožena stranka je namreč navedla, da tega zneska ne bo plačala, ker naj bi se delavec poškodoval po svoji krivdi in iz malomarnosti. Sodišče pa nepravilno zaključuje, da odgovornosti ali neodgovornosti tožnika za nastanek delovne nezgode sodišče v tem postopku ne bo ugotavljalo saj je štelo, da je zaradi sklenjene poravnave potrebno ugotoviti zgolj to, katera od toženih strank je kršila pogodbeno obveznost. Odškodninska odgovornost pa ne izhaja iz pogodbene obveznosti temveč iz načel odškodninskega prava, vsebovanih v določbah Obligacijskega zakonika, ki urejajo tako imenovano odškodninsko pravo. Zato bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi Obligacijskega zakonika, torej določb o krivdi in premoženjski in nepremoženjski škodi, ugotavljati elemente odškodninske odgovornosti drugotožene stranke in na takšni pravni podlagi ugotoviti ali je tudi drugotožena stranka zavezana k plačilu preostalega zneska odškodnine, saj je delno svojo obveznost prvotožena stranka, iz tega naslova že poravnala.

Sodišče druge stopnje je svojo odločitev sprejelo ob uporabi določbe 355. čl. ZPP. Sodišče druge stopnje je namreč na seji senata, kot je zgoraj obrazloženo spoznalo, da je potrebno zaradi pravilne uporabe materialnega prava, pravilno ugotoviti dejansko stanje. Zato je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo prve stopnje in vrnilo temu sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi prej cit. določb Obligacijskega zakonika ugotoviti kakšna odškodnina še pripada tožniku, glede na odškodninsko odgovornost drugotožene stranke, ob že upoštevanih dejstvih s strani sodišča prve stopnje in druge stopnje o delni poravnavi te odškodnine, nastale premoženjske in nepremoženjske škode pri tožniku.

Pritožbeni stroški drugotožene stranke so nadaljnji pravdni stroški o katerih bo odločalo sodišče prve stopnje ob dokončnem odločanju o usodi zahtevka tožeče stranke.