Jedro

Tožnik kot invalid II. kategorije invalidnosti ne more pridobiti pravice do invalidske pokojnine, ker še ni dopolnil 63 let starosti in ker mu je, ker še ni star niti 50 let, zagotovljena poklicna rehabilitacija. Invalidska pokojnina bi mu šla le v primeru, da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti v primeru poklicne invalidnosti in brez preostale delovne zmožnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) spremeni tako, da se odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 9. 2009 in št. ... z dne 6. 4. 2009 odpravita in se zadeva vrne toženi stranki v novo upravno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 457,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 14. 9. 2009 in 6. 4. 2009. Tožnika je razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela od 2. 4. 2009 dalje in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine, ki se začne izplačevati od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju zavarovanja. Toženi stranki je naložilo, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odločila v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka). Primarni tožbeni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v višini 610,20 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne zamude dalje (III. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi predlaga, da sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tudi podredni tožbeni zahtevek oziroma da odločbi tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče s tem, ko je v izpodbijani sodbi tožniku na podlagi II. kategorije invalidnosti priznalo pravico do invalidske pokojnine, zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 2. alinee 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki določa, da pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Po navedeni določbi lahko pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, ki je sicer razvrščen v II. kategorijo invalidnost, vendar je bil ob nastanku invalidnosti starejši od 50 let, pri njem pa ni podana preostala delovna zmožnost za delo na drugem delovnem mestu in mu zaradi starosti ni zagotovljena poklicna rehabilitacija. Navedena določba torej jasno in izrecno določa starostno mejo 50 let. Glede na to, da je bil tožnik ob nastanku invalidnosti star 49 let, to pomeni, da ni bil izpolnjen pogoj določen v 2. alinei 67. člena ZPIZ-1, za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kar je tožena stranka opozorila že na naroku za glavno obravnavo dne 13. 1. 2012. Tožena stranka nadalje navaja, da med strankama ni sporno, kot to ugotavlja tudi sodišče v izpodbijani sodbi, da je pri tožniku prišlo do zmanjšanja njegove delovne zmožnosti za 50 % oziroma za več kot 50 % in je tako pri njemu podana II. kategorija invalidnosti. Sodni izvedenec A.A., dr. medicine je podal mnenje, da bi se tožnik lahko usposobil za drugo delo v polnem delovnem času in da bi bila za usposobitev za kakršnokoli drugo delo potrebna precizna, določna in usmerjena rehabilitacija. Po njegovem je poklicna rehabilitacija smiselna, v kolikor bi bil zanjo tožnik motiviran. Sodna izvedenka mag. B.B., dr. medicine pa je glede poklicne rehabilitacije podala mnenje, da upoštevaje starost tožnika, njegove zmožnosti, poklic, predhodno izobrazbo ter glede na vsoto vseh njegovih bolezni, poklicna rehabilitacija ni smiselna. Po mnenju tožene stranke je vprašanje, ali je pri tožniku poklicna rehabilitacija potrebna in tudi smiselna ostalo nerazčiščeno oziroma je glede omenjenega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pri tem opozarja na razlike v podanih mnenjih obeh sodnih izvedencev. Smiselnost poklicne rehabilitacije (v kolikor bi bila le ta potrebna), je potrebno preveriti v pooblaščeni ustanovi za poklicno rehabilitacijo (Center za poklicno rehabilitacijo) oziroma v drugi ustrezni instituciji ob pogoju, da bi tožnik zanjo kazal ustrezno motivacijo. Tega tožena stranka v upravnem postopku ni mogla ugotavljati, saj je bila II. kategorija invalidnosti pri tožniku ugotovljena šele tekom sodnega postopka. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožniku ob ugotovljeni invalidnosti druge kategorije, kljub njegovi starosti 49 let ob nastanku invalidnosti, priznalo pravico do invalidske pokojnine, je zmotno uporabilo materialno pravo. Ker odločitev sodišča ni pravilna, tožena stranka tudi meni, da glede na načelo uspeha v sporu tožniku ni dolžna povrniti vseh stroškov postopka.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

ZPIZ-1 v 67. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Določeno je, da pravico do invalidske pokojnine pridobi: - zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti in ga je z izpodbijano sodbo tudi razvrstilo v omenjeno kategorijo. Skladno z 2. alineo 2. odstavka 60. člena je II. kategorija invalidnosti podana, če je zavarovančeva dela zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 19. 4. 2012 izhaja, da med strankama ni spora, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti, kar pomeni, da pritožbeno sodišče ni imelo nobene podlage, da bi presojalo, ali je bila ugotovitev sodišča prve stopnje glede kategorije invalidnosti pravilna in zakonita. V primeru nastanka invalidnosti II. kategorije pa zavarovanec, kot je bilo že pojasnjeno, pridobi pravico do invalidske pokojnine le v primeru, če dopolni 63 let starosti (moški), kar v predmetni zadevi ni podano, ter nadalje v primeru, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Ker tožnik v času odločanja tožene stranke še ni bil star 50 let to pomeni, da sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi mu kot invalidu druge kategorije invalidnosti priznalo pravico do invalidske pokojnine.

Navedena pravica bi bila torej tožniku lahko priznana le v primeru ugotovitve, da je pri njemu podana I. kategorija invalidnosti, ki je med drugim podana tudi v primeru, če je podana poklicna invalidnost, torej delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več (kar je bilo nenazadnje tudi že ugotovljeno tekom postopka pred sodiščem) ter nadalje, da bi bilo ugotovljeno, da nima več preostale delovne zmožnosti. Kot izhaja iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem (GV, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000) lahko pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec tudi v primeru poklicne invalidnosti in sicer, če nima več preostale zmožnosti v smislu 61. člena zakona, kar se šteje po 1. alinei 2. odstavka 60. člena za I. kategorijo invalidnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, pritožbi tožene stranke ugodilo ter enako kot pred njim že sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 14. 9. 2009 in z dne 6. 4. 2009, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. V novem postopku bo tožena stranka upoštevaje nesporno ugotovljeno dejstvo, da je pri tožniku podana poklicna invalidnost, razčistilo tudi vprašanje, ali je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost v smislu 61. člena ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče namreč glede omejenega soglaša s pritožbenimi navedbami, da dejansko stanje ni bilo ustrezno razčiščeno, saj so ostala nerazčiščena določena nasprotja med podanim izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca specialista ortopeda in pa izvedenskim mnenjem sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista ortopeda namreč izhaja, da bi bila poklicna rehabilitacija smiselna, v kolikor bi bil tožnik za to motiviran, medtem, ko je sodna izvedenka specialistka medicine dela, prometa in športa menila, da je poklicna rehabilitacija nesmiselna, upoštevaje ne samo fizične ampak tudi tožnikove psihične sposobnosti. Tožena stranka bo torej vprašanje smiselnosti in potrebnosti poklicne rehabilitacije razčistila upoštevaje določbe ZPIZ-1, in sicer ali bi se tožnik glede na svojo starost ter glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobil za drugo delo, ki bi ga opravljal poln delovni čas. Na podlagi tako razčiščenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava bo tožena stranka izdala novo upravno odločbo ter odločila o pravicah tožnika iz invalidskega zavarovanja. Pritožbeno sodišče je svojo odločitev sprejelo upoštevaje 4. in 5. alineo 358. člena ZPP in 1. alineo 82. člena ZDSS-1. Pritožba je utemeljena tudi glede stroškov postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v pretežnem delu (ne pa v celoti) s svojim zahtevkom uspel, zato je na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP odmerjene stroške znižalo za 25 % in sicer je tako tožena stranka namesto dosojenih 610,20 EUR dolžna tožniku povrniti 457,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.