Jedro

„Nepričakovanost“ in „neprepričljivost“ škodnega dogodka sta kriterija, na podlagi katerih se objektivno odgovorna oseba (v konkretnem primeru voznica osebnega avtomobila) lahko razbremeni svoje odgovornosti. Navedena kriterija pa nista odločilna za njeno delno razbremenitev odgovornosti zaradi ravnanja samega oškodovanca (v obravnavanem primeru na tleh ležečega pešca) po 3. odst. 153. čl. OZ. V poštev pride določba 171. čl. OZ o deljeni odgovornosti – ta pa za primer, ko ni mogoče natančno ugotoviti, kateri del škode je posledica ravnanja tožnika, določa, da se upoštevajo vse okoliščine primera.

Presoja odmere denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Obrazložitev

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se prisojena odškodnina za tujo nego in pomoč zniža za 1.122,53 EUR (na 1.453,2 EUR), tako da skupni znesek prisojene odškodnine znaša 45.821,63 EUR. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožbi tožeče stranke in stranske intervenientke zavrnejo ter se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v : Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je zavarovalnica (v nadaljevanju tožena stranka) dolžna M. Š. (v nadaljevanju tožeča stranka) izplačati odškodnino za materialno in nematerialno škodo v skupnem znesku 46.944,16 EUR in z zakonom določene zamudne obresti od zneska 44.126,84 za čas od 18.7.2006 dalje do plačila, od zneska 2.575,73 EUR za čas od 10.2.2006 dalje do plačila ter od zneska 241,59 za čas od 21.2.2006 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek glede 38.558,14 EUR s pripadki je bil zavrnjen. Hkrati je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 4.842,46 EUR pravdnih stroškov ter da je tožnik dolžan J. P. (v nadaljevanju stranska intervenientka) povrniti 1.273,04 EUR, oboje v roku 15 dni in v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev so se pravočasno pritožili tožena stranka, stranska intervenientka ter tožeča stranka. Tožeča in tožena stranka se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP), medtem ko se stranska intervenientka pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del in stroškovno odločitev ter predlaga, da naj sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V svoji pritožbi navaja, da, glede na bistvene elemente ugotovljenega konkretnega dejanskega stanu (naselje, ovira na cesti – ležeča oseba, preglednost ceste, neizkušenost, vinjenost voznice), ocenjuje, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je razsodilo, da je za nesrečo podana kar 30% soodgovornost tožnika. Prav tako meni, da pogoj za delno oprostitev objektivne odgovornosti v konkretnem primeru ni podan, saj tožnikovo dejanje, v skladu z abstraktnim in objektivnim pojmovanjem pojma nepričakovanosti iz 153. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ), ni bilo nepričakovano. O nepričakovanosti dogodka bi morebiti lahko govorili le v primeru, če bi pešec padel na cesto tik pred vozilom ali bi npr. padel z višine. Poleg tega dejstvo samega padca po vozišču po mnenju tožeče stranke ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Četudi je bil tožnik močno vinjen in četudi je zaradi tega padel po cesti, je na dlani zaključek, da je skrajno neskrbno ravnanje voznice privedlo do pretrganja vzročnosti med ravnanjem oškodovanca in nastankom nesreče. Tožnik izpostavlja, da tega kako in zakaj je ravnanje oškodovanca v vzročni zvezi z nesrečo niti ni mogoče preizkusiti, saj glede tega niso navedeni razlogi.

Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila, medtem ko stranska intervenientka v svojem odgovoru na vročeno pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tako tožena stranka kot stranska intervenientka pa sta vložili vsaka svojo pritožbo.

Tožena stranka v svoji pritožbi predlaga, da naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da naj jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka izpostavlja, da se je prometne nezgoda pripetila v naselju, zaradi česar je imela njena zavarovanka povsem v skladu s pravili prižgane kratke luči; da je mesto, kjer je tožnik padel slabo osvetljeno; da se to mesto nahaja za ovinkom gledano iz smeri vožnje zavarovanke tožene stranke; da je tožnik ležal na vozišču v temnih oblačilih ter da je bilo stanje vidljivosti 24.10.2004 ob 20.50 v nočnih razmerah slabo. Poudarja, da je objektivno gledano za povprečnega voznika dejstvo, da nekdo v takšnih razmerah leži na vozišču povsem nepredvidljivo in neobičajno in da se mora vsak zase vprašati, kolikokrat se nam je zgodilo, da smo ob vožnji po lokalni cesti naleteli na na prometnem pasu ležečega človeka? Ponoči? Toženka v svoji pritožbi sama izrecno navede, da izračuni kažejo, da bi zavarovanka tožene stranke v nealkoholiziranem stanju lahko reagirala z zaviranjem ali umikanjem izven območja pešca, s posebnimi sposobnostmi pa bi uspela preprečiti nezgodo ustavitvijo pred pešcem ali obvozu le-tega. Tožnik, ki je s svojim ravnanjem povzročil nevarno situacijo, naj bi imel večjo možnost preprečitve nezgode kot voznica, vendar pa zaradi visoke stopnje alkoholiziranosti ni uspel pravočasno vstati in se umakniti iz vozišča. Toženka na podlagi navedenega meni, da je njena zavarovanka največ 30% odgovorna za nastanek nezgode, v preostalem delu pa tožnik sam. Glede višine pa tožena stranka ocenjuje, da je bila odmerjena previsoka odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah ter za duševne bolečine zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V zvezi s slednjim toženka izpostavlja, da je bil tožnik že pred nezgodo, v starosti 53 let, brezposeln, in da že pred nezgodo ni bil zaposlen na delovnem mestu šoferja iz razloga, ker ni šel delati potrebnega zdravniškega pregleda in da je stanje brezposelnosti posledica njegovega življenjskega sloga. Glede odškodnine za tujo nego in pomoč pa toženka ugovarja višini urne postavke, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izračunu in ocenjuje, da je pravilna urna postavka 4,00 EUR/uro in ne priznanih 7,09 EUR/uro, kar obrazloži s tem, da je v ceniku inštitucije, ki nudi storitev pomoči, vključen pridobitni namen te dejavnosti, zato za uslugo, ki jo nudi žena svojemu možu ni primerljiva tržna cena teh storitev. Tožena stranka prav tako ugovarja teku obresti v času še preden je bil znan obseg škode, torej ob končanem zdravljenju, 14.2.2007. Glede stroškov postopka navaja, da novejša sodna praksa priznava uspeh v pravdi v razmerju med višino priznane in vtoževane odškodnine ne glede na ugotovljen temelj ter da se ji ne zdi prav, da je sodišče tožniku priznalo tudi stroške za sestavo odškodninskega zahtevka, saj gre za stroške predpravdnega postopka, ki so zajeti že v stroških sestave tožbe.

Stranska intervenientka pa se izrecno pritožuje zoper prvi odstavek prve točke in prvi odstavek druge točke izreka izpodbijane sodbe ter sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevek v izpodbijanem delu zavrne s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sodbo sodišče prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Prav tako kot tožena stranka tudi stranska intervenientka glede na ugotovljeno dejansko stanje meni, da je bil tožnikov prispevek k nezgodi bistveno višji od ugotovljenih 30% in izpostavlja, da ni mogoče pričakovati, da bo ponoči na vozišču ležal pešec in to še v vinjenem stanju. Četudi se predvidljivost presoja z objektivnega stališča, je pri presoji, po oceni stranske intervenientke, vendarle potrebno upoštevati okoliščine konkretnega primera. Stranska intervenientka meni, da je sodišče prve stopnje okoliščine na strani tožnika nepravilno štelo za nerelevantne za presojo v tej zadevi in poudarja, da bi moralo sodišče upoštevati tudi teorijo o adekvatni vzročnosti. Stranska intervenientka je izpovedala, da je vozila počasi, to je med 30-40 km/h, vendar je sodišče kljub temu verjelo sodnemu izvedencu, pri čemer za to ni navedlo razlogov. Minimalna prekoračitev hitrosti ni mogla vplivati na to, da se voznica ni uspela izogniti na cestišču ležečemu tožniku. Ker je bistven prispevek voznice sodišče prve stopnje utemeljilo na prekoračeni hitrosti, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Glede višine odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo pa stranska intervenientka izpostavlja pomanjkanje subjektivnega elementa, ker naj bi sodišče svojo odločitev o višini odškodnine oprlo predvsem na izvedensko mnenje. Tožnik naj ne bi izpovedal kaj in koliko ga je bolelo ter kakšne nevšečnosti vse je trpel oziroma kako subjektivno doživlja zmanjšanje življenjske aktivnosti; primarnega strahu ni utrpel; odškodnina za skaženost pa je pretirana in ni skladna z ustaljeno sodno prakso. V posledici zgoraj navedenega stranska intervenientka izpodbija tudi stroškovno odločitev po uspehu.

Tožeča stranka v odgovoru na vročeni pritožbi predlaga njuno zavrnitev.

Pritožbi tožeče stranke in stranske intervenientke nista utemeljeni, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena glede višine prisojene odškodnine za tujo nego in pomoč.

Glede temelja Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožena stranka odgovorna za izplačilo škode tožeči stranki, ker je zavarovanka tožene stranke oziroma stranska intervenientka v prometni nezgodi dne 23.10.2004 poškodovala tožečo stranko. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju in glede na ugovore tožene stranke ter stranske intervenientke pravilno uporabilo določila OZ o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, med drugim izrecno tudi določilo tretjega odstavka 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec (so)prispeval k nastanku škode.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je, zaradi prispevka tožnika k nastali škodi, stranska intervenientka (posledično tudi tožena stranka) v delu 30% prosta odgovornosti in da mora tožnik v posledici svojega prispevka k nastali škodi sam trpeti škodo v tem deležu, tožena stranka pa mu je dolžna povrniti 70% nastale škode, izpodbijajo vse stranke. Tožnik meni, da njegovo ravnanje iz abstraktnega in objektivnega vidika ni bilo nepričakovano, ter da bi zato morala tožena stranka biti v celoti odgovorna za nastalo škodo, tožena stranka in stranska intervenientka pa ocenjujeta, da je bilo tožnikovo ravnanje nepredvidljivo in nepričakovano oziroma, da je sodišče (so)prispevek tožnika ocenilo prenizko.

Da bi se stranska intervenientka (posledično tožena stranka) v celoti ekskulpirala svoje objektivne odgovornosti bi morala v skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ kumulativno dokazati, da je bil za nezgodo izključno odgovoren tožnik ter da njegovega ravnanja ne bi mogel pričakovati in posledic ne preprečiti niti posebej skrben človek (glej Dunja Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) – 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar 153. člena, str. 868). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da bi bilo nezgodo mogoče preprečiti (glej izpodbijano sodbo na strani 12), pri čemer se sodišče prve stopnje ob tem sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, ki ga stranska intervenientka zgolj pavšalno izpodbija. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja bi pri dovoljeni hitrosti (50km/h) zbran voznik lahko svoje vozilo varno ustavil po prevoženih 25,7 m poti. Stranska intervenientka pa bi v nealkoholiziranem stanju, odvisno od njene sposobnosti in izkušenosti, lahko preprečila prometno nezgodo z ustavitvijo pred pešcem ali obvozom le tega. S prižganimi dolgimi lučmi bi imela nad voziščem preglednost v dolžini najmanj 100 m, pri kratkih lučeh (zasenčene) pa od 40 do 80m (glej izvedensko mnenje z dne 18.9.2007 na listovnih številkah 71-84). Torej bi stranska intervenientka, ob zahtevani skrbnosti in v nealkoholiziranem stanju, v vsakem primeru lahko nezgodo preprečila – tožena stranka v svoji pritožbi tega izrecno niti ne izpodbija in se celo sklicuje na izračune izvedenca. Ob dejstvu, da je bila stranska intervenientka alkoholizirana (1,62 g/kg) in da po izračunih izvedenca in ugotovitvah sodišča ni vozila s hitrostjo prilagojeno vidljivosti in preglednosti na cestišču, pa se brez vozniškega izpita tudi sicer sploh ne bi smela nahajati za volanom motornega vozila.

Sodišče prve stopnje je na podlagi zgoraj navedenega pravilno izključilo uporabo drugega odstavka 153. člena OZ in uporabilo tretji odstavek 153. člena OZ o delni oprostitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari. Tožnik v svoji pritožbi poudarja, da ni podan pogoj nepričakovanosti, iz česar naj bi sledilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za nastalo škodo. Res je, da v teoriji sicer obstajajo stališča, da morata biti tudi za uporabo tretjega odstavka 153. člena kumulativno izpolnjena pogoja nepričakovanosti in nepreprečljivosti (torej da se od drugega odstavka 153. člena presoja delne odgovornosti po tretjem odstavku 153. člena OZ razlikuje zgolj v tem, da ravnanju oškodovanca ni mogoče pripisati pomena izključnega vzroka), vendar pa v skladu s sodno prakso testa „nepričakovanosti“ in „neprepričljivosti“ škodnega dogodka nista odločilna za delno oprostitev odgovornosti po tretjem odstavku 153. člena OZ: čeprav bi objektivno odgovorna oseba, če bi bila posebej skrbna, v danem primeru lahko pričakovala neprevidno ravnanje oškodovanca in/ali ga preprečila (oziroma preprečila posledico neprevidnega ravnanja), je kljub temu lahko utemeljen njen ugovor po tretjem odstavku 153. člena OZ (glej Dunja Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) – 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar 153. člena OZ, str. 868-871). Ob ugotovljenem dejanskem stanju, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožnik (so)prispeval k nastali škodi v višini 30%.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe na strani 13 pregledno povzelo okoliščine, ki jih je upoštevalo pri ugotavljanju deljene odgovornosti, in sicer tako na strani tožnika kot tudi na strani stranske intervenientke. Uporaba določil o deljeni odgovornosti iz tretjega odstavka 153. člena OZ je sodišču prve stopnje namreč narekovala uporabo meril za zmanjšanje odškodnine pri deljeni odgovornosti iz drugega odstavka 171. člena OZ, saj gre za situacijo, ko ni mogoče natančno ugotoviti, kateri del škode je posledica ravnanja tožnika, zato je potrebno upoštevati vse okoliščine primera. Po oceni sodišča druge stopnje je bila pri oceni deljene odgovornosti oziroma pri delni oprostitvi odgovornosti v pravšnji meri upoštevana tako stopnja nepazljivosti in prepovedanost ustvarjenega nevarnega položaja s strani tožnika (1,93 g/kg alkohola v krvi in posledično daljši reakcijski čas pri umiku z dela vozišča, kjer se v skladu z določilom 3. odstavka 84. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 30/1998 in nasl., v nadaljevanju ZVCP) ne bi smel zadrževati) kot tudi riziko povečane nevarnosti pri uporabi motornega vozila in že zgoraj navedene dodatne krivdne okoliščine na strani stranske intervenientke. Ob dejstvu, da stranska intervenientka ni prilagodila svoje hitrosti razmeram na cesti, navedbe tožene stranke, da je mesto, kjer je tožnik padel slabo osvetljeno, da se to mesto nahaja za ovinkom in da je bilo stanje vidljivosti v nočnih razmerah 24.10.2004 ob 20.50 slabo, same po sebi v ničemer ne povečujejo prispevka tožnika k nastanku škode. Tožena stranka v svoji pritožbi prav tako izrecno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da to, da je tožnik ponoči uporabljal temna oblačila ni imelo bistvenega vpliva na nastanek nezgode. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima ta ugotovitev podlago v izvedenskem mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, ki je zapisal, da položaj pešca (ležanje oziroma pobiranje s ceste) ne bi bil neopazen za pozornega in zbranega voznika in da temna oblačila niso razlog, da ga vozniki ne bi opazili na primerni razdalji.

Glede višine prisojene nepremoženjske in premoženjske odškodnine ter stroškov postopka Razen glede višine (so)prispevka (po temelju), o čemer je bilo govora zgoraj, tožeča stranka dejanskega stanja relevantnega za odmero višine odškodnine izrecno ne izpodbija, zato njena pritožba glede zavrnilnega dela narekuje samo še preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Na drugi strani pa tožena stranka in stranska intervenientka izpodbijata odmero odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode tako v smislu nepravilne uporabe materialnega prava kot tudi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, tožena stranka pa izrecno še odločitev o višini premoženjske škode za tujo nego in pomoč, teku zamudnih obresti in stroških postopka. V nadaljevanju zato sodišče druge stopnje najprej skupaj odgovarja na pritožbene navedbe glede višine prisojene odškodnine za posmaezne postavke nepremoženjske škode in nato še na pritožbene navedbe tožene stranke o teku zamudnih obresti, višini prisojene odškodnine za tujo nego in pomoč in stroških postopka.

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije določene v 179. členu OZ. To pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (1. odstavek člena 179 OZ) ter pomen prizadete dobrine, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek člena 179 OZ). Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Sodišče druge stopnje v celoti sprejema na izvedensko mnenje, predloženo medicinsko dokumentacijo in na izpoved tožnika oprte ugotovitve sodišča prve stopnje o telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge podane na strani 14-15 izpodbijane sodbe. Upoštevajoč ugotovljen obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, prisojena odškodnina v višini 19.900,00 EUR ne odstopa od odškodnin prisojenih v podobnih primerih. Stranska intervenientka v svoji pritožbi navaja, da tožnik v svoji izpovedi sploh ni konkretno izpovedal kaj in koliko ga je bolelo ter kakšne nevšečnosti je trpel, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje na strani 14 obrazložitve povzema izpoved tožnika, da je zaradi poškodb trpel zelo hude bolečine in je ob prihodu v bolnišnico tulil od bolečine, da so mu zaradi bolečin dajali tablete in pomirjevala ter da ga je bolelo tudi po tem, ko so ga odpustili iz bolnice in ga še vedno boli (glej tudi tožnikovo izpoved na naroku 13.6.2008). O tem je prav tako podal ustrezne trditve, ki niso v nasprotju z izvedenskim mnenjem in medicinsko dokumentacijo. Poleg navedenega pa sta imela tako tožena stranka kot stranska intervenientka možnost, da ga o tem dodatno izprašata ob zaslišanju.

Tudi glede odškodnine za strah (glej obrazložitev sodišča prve stopnje na strani 16 izpodbijane sodbe) sodišče druge stopnje ugotavlja, da prisojenih 3.338,34 EUR ne odstopa od prisojenih odškodnin za strah v podobnih primerih. Glede na pritožbene navedbe tožene stranke in stranske intervenientke sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je delitev na primarni in sekundarni strah uvedla sodna praksa in da se v pravu ohranja in služi v glavnem kot nadomestilo za opisovanje strahu v konkretnih primerih glede na izvor, čas in način nastanka ter glede na njegove manifestacije (glej Ana Božič Penko, Strah kot nepremoženjska škoda, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2003, str. 48), sicer pa je odškodnina za strah lahko samo ena. Četudi bi bil primarni strah manjše intenzitete zaradi alkoholiziranosti tožnika, kumulativna intenzivnost primarnega in sekundarnega strahu v konkretni zadevi upravičuje prisojeno odškodnino za strah.

Tako tožena stranka kot tudi stranska intervenientka menita, da duševne bolečine tožnika zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženosti niso bile pravilno ugotovljene. Tudi v tem delu se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje na straneh 16-18 izpodbijane sodbe. Četudi je bil tožnik nekaj časa pred nezgodo brezposeln to nikakor ne opravičuje zaključka tožene stranke, da je stanje brezposelnosti posledica njegovega življenjskega sloga. Tožnik je ob zaslišanju izpovedal v kakšni meri so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane zaradi poškodb, trajne anatomske in funkcionalne spremembe pa je potrdil tudi izvedenec. Dejstvo je, da tožnik zaradi poškodb, ki so posledica prometne nezgode, ni več sposoben opravljati nobenih fizičnih del, kjer je treba hoditi ali stati, posebno tudi ne za delo poklicnega šoferja tovornjaka, pa tudi ne osebnega avtomobila, posebno je omejen pri vzpenjanju po stopnicah in lestvah, hodi lahko le na krajše razdalje, nezmožen je za fizične napore zaradi zmanjšanja pljučne funkcije, povečano tveganje pa zanj predstavljajo neprimerni okoljski prostori. Sodišče prve stopnje je izrecno upoštevalo tudi starost tožnika v trenutku prometne nesreče (53 let) in ob zaključku postopka (56 let) in mu za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pravilno prisodilo 35.300,00 EUR. Izpoved tožnika, da ga imajo otroci za norca poleg tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti hkrati nazorno izkazuje tudi kako okolica sprejema njegovo skaženost, ki je vsekakor objektivno močno zaznavna (šepajoča, petelinja hoja, obsežne brazgotine v zatilju, na prsnem košu in trebuhu). Niti odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti niti odmerjena odškodnina za skaženost v višini 4.500,00 EUR zato po oceni sodišča druge stopnje ne odstopata od odškodnin v podobnih primerih.

V skladu z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002, dolguje dolžnik, po nastanku zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti (378. člen OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ). Glede teka zamudnih obresti od nepremoženjske škode sodišče druge stopnje torej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tečejo od poteka roka izvensodnega opomina pred tožbo, kjer je tožnik izrazil svojo škodo v denarju in iz katerega sta torej razvidna nastanek in kasneje vtoževani obseg škode (priloga A1 in A2).

Pritožbene navedbe glede nepremoženjske škode so torej v celoti neutemeljene, drugače pa je po oceni sodišča druge stopnje glede pritožbe tožene stranke o višini cene za efektivno uro tuje pomoči in nege. Tožena stranka je pravočasno ugovarjala primerjavi cene pomoči tožnikove žene s ceno storitve pomoči in nege po ceniku Doma upokojencev Sežana. Sodišče prve stopnje je glede na splošno znane podatke o cenah navedenih storitev tožnikovemu zahtevku ugodilo do višine 3.679,61 EUR, pri čemer je priznalo 519 ur po ceni 7,09 EUR na uro pomoči. Tožena stranka ne izpodbija števila ur, temveč zgolj urno postavko in glede tega pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima prav. Splošno znano je namreč tudi, da je v ceniku inštitucije, ki nudi storitev pomoči, vključen pridobitni namen te pomoči in da v kolikor se oškodovancu nudi pomoč v okviru družine izpadejo javnopravne dajatve, zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da je primerna urna postavka 4 EUR/uro in ne 7,09 EUR/uro, kar pomeni, da skupna višina škode iz naslova tuje nege in pomoči znaša 2.076,00 EUR oziroma, upoštevajoč 70% odgovornost tožene stranke, 1.453,2 EUR.

Upoštevajoč zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje na podlagi 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, in sicer tako, da je prisojeno odškodnino za tujo nego in pomoč znižalo iz 2.575,73 EUR na 1.453,2 EUR, kar posledično pomeni, da se skupna odškodnina za materialno in nematerialno škodo zniža za 1.122,53 na znesek 45.821,63 EUR, kot izhaja iz izreka. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo stranske intervenientke in tožeče stranke zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sprememba odločitve sodišča prve stopnje v zgoraj navedenem obsegu ni narekovala spremembe odločitve o stroških postopka na prvi stopnji. Enako spremembe stroškovne odločitve na prvi stopnji niso narekovale niti pritožbene navedbe tožene stranke. Merilo, ki sodišču narekuje izbor ustrezne metode pri odločanju o povrnitvi stroškov, so okoliščine konkretnega primera (glej N. Betetto, Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, komentar 154. člena ZPP, str.31) in glede na to, da je bil v konkretni zadevi sporen tako temelj kot tudi višina, metoda, ki jo je izbralo sodišče prve stopnje ni napačna. Tudi navedbe tožene stranke, da sodišče tožeči stranki ne bi smelo priznati stroškov za sestavo odškodninskega zahtevka, ker naj bi šlo za stroške predpravdnega postopka, ki so zajeti že v stroških sestave tožbe, so neutemeljene. Izdatki oškodovanca, ki so nastali zato, ker se je pred pravdo obrnil na zavarovalnico zaradi povračila škode, spadajo med stroške, ki so nastali zaradi postopka in niso zajeti v stroških za sestavo tožbe (prim. N. Betetto, Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, komentar 151. člena ZPP, str.25).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena v povezavi s 154. in 155. členom ZPP. Stranska intervenientka in tožeča stranka s svojo pritožbo nista uspeli, zato vsaka nosi svoje stroške pritožbe. V svojih odgovorih na pritožbo nasprotne stranke pa niti tožeča stranka niti stranska intervenientka nista navedli ničesar takega , kar bi bistveno pripomoglo k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške v smislu 155. čl. ZPP. Tožena stranka je s svojo pritožbo sicer deloma uspela, vendar v zanemarljivem obsegu, zato, glede na majhen delež uspeha, tudi ona sama nosi svoje stroške pritožbe (2. odstavek 154. člena ZPP). Posledično je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.