Jedro

Materialno procesno vodstvo sodišče sme v postopkih glede sporov majhne vrednosti ob upoštevanju omejitev pri navajanju dejstev in dokazov, opraviti tudi v pisni obliki.

Pritožba ne more biti uspešna s tem, ko razloguje, da bi sodišče prve stopnje moralo razpisati narok za glavno obravnavo, ker v sporih majhne vrednosti velja, da se glavna obravnava razpiše le tedaj, če to izrecno zahtevajo stranke postopka, sicer pa ima sodišče pooblastilo, da v zadevi odloči brez naroka, če oceni, da dejansko stanje ni sporno ali da je mogoče o zadevi odločiti že na podlagi listinskih dokazov.

Za učinkovanje materialno pravdnega pobotanja je bistvena izjava o pobotu, ki mora biti pisna, te pa tožena stranka ni predložila v dokaz in tako materialnopravnega pobotanja ni dokazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 84/2019 z dne 29. 6. 2020 izreklo: ″Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki znesek 3.987,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 222,95 EUR od dne 29. 6. 2018 dalje, - od zneska 1.066,28 EUR od dne 13. 7. 2018 dalje, - od zneska 1.603,69 EUR od dne 13. 8. 2018 dalje, - od zneska 48,80 EUR od dne 25. 8. 2018 dalje, - od zneska 989,42 EUR od dne 30. 8. 2018 dalje in - od zneska 55,86 EUR od dne 23. 9. 2018 dalje do plačila.″

2. Zoper sodbo je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi tožene stranke v celoti ugodi ter da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da spremeni izrek sodbe tako, da ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke, ugotovi obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke in terjatvi medsebojno pobota, tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne pravdne stroške v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da je izpodbijana sodba popolnoma pravilna in zakonita ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

Postopek pred sodiščem prve stopnje

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da tožeča stranka navaja, da je v pravdi sporna terjatev v skupnem znesku 3.987,00 EUR s pripadki, da obstoj poslovnega razmerja med strankama ne more biti sporen in da je tožeča stranka po naročilu tožene stranke opravljala storitve poboljšanja, nitriranja, cementiranja in kaljenja obdelovancev, da je naročene storitve opravila in obdelovance izročila toženi stranki; (-) nadalje je tožeča stranka navajala, da je tožena stranka 19. 9. 2018 po mailu reklamirala dva počena kosa pri kaljenju ter (smiselno zahtevala) plačilo zneska 3.987,00 EUR, kolikor naj bi znašala vrednost materiala in dela, tožeča stranka je 20. 9. 2018 reklamacijo v celoti zavrnila, saj je stališče tožeče stranke bilo, da za nastale razpoke ni odgovorna, ker je storitev kaljenja opravila v skladu z zahtevami proizvajalca materiala in po tehnološkem postopku, planiranem s strani tožene stranke, prav v slednjem pa je bil vzrok za razpoke, saj bi morala tožena stranka izdelati geometrijo in navoje šele po kaljenju, ne pa že pred tem, tako da tožeča stranka na tej podlagi uveljavlja, da je upravičena do plačila vseh še odprtih faktur; (-) da je tožena stranka nasprotovala tožbenemu zahtevku in navajala, da je od prvotno vtoževanih 7.538,81 EUR, bilo 3.551,81 EUR poravnano dne 20. 2. 2019, preostali, še vtoževani znesek znesek 3.987,00 EUR pa se nanaša na reklamacijo dveh kosov, ki sta zaradi nepravilnega kaljenja počila in znesek reklamacije 3.987,00 EUR je strošek, ki ga je tožena stranka odbila od svojega dolga - plačila obveznosti do tožeče stranke, saj je krivda več kot očitna in da je ta znesek s tožnico že pobotala in se tako smiselno sklicevala na pobot (in posledično prenehanje obveznosti v tej višini) po določilih Obligacijskega zakonika (311. do 318. člen OZ).

Procesne okoliščine v zadevi

8. Glede zatrjevanih stroškov v znesku 3.987,00 EUR je tožena stranka po pozivu sodišča v vlogi z dne 22. 5. 2019 pojasnila, da je ta znesek s tožnico že pobotala in se tako smiselno sklicevala na pobot (in posledično prenehanje obveznosti v tej višini) po določilih Obligacijskega zakonika (311. do 318. člen OZ).Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 4. 7. 2019, vloženi istega dne, pojasnila, da je zaradi reklamacije izgubila tudi stranko, zato podaja zahtevek za plačilo nastale škode v vrednosti 4.000,00 EUR in sodišče je toženo stranko pozvalo k izjavi o pravni naravi njene vloge z dne 4. 7. 2019. Tožena stranka je v vlogi z dne 2. 12. 2019 zgolj navedla, da ima zahtevek za odškodnino v znesku 4.000,00 EUR. Sodišče je vlogo tožene stranke z dne 4. 7. 2019 štelo kot nasprotno tožbo in v zvezi s tem osnovalo nov spis. Zahtevek toženke za plačilo odškodnine v znesku 4.000,00 EUR tako ni več predmet tega postopka.

9. Ker sta obe pravdni stranki gospodarski družbi in ob upoštevanju, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, je skladno z določbo prvega odstavka 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sporno zadevo obravnavalo po pravilih postopka za gospodarski spor majhne vrednosti, za katerega veljajo tudi določbe poglavja tega zakona, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti (442. člen - 458. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazil, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala, zato je izdalo odločbo brez razpisa naroka (prvi in drugi odstavek 454. člena ZPP).

Presoja sodišča prve stopnje

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje in presodilo: (-) tožeča stranka v pravdi vtožuje plačilo svoje terjatve do tožene stranke v višini 3.987,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih vtoževanih računov dalje do plačila za opravljene storitve poboljšanja, nitriranja, cementiranja ter kaljenja, in sicer na podlagi računa št. 1293, ki se glasi na znesek 730,17 EUR (predmet tega postopka le znesek 222,95 EUR), št. 1465, ki se glasi na znesek 1.066,28 EUR, št. 1764, ki se glasi na znesek 1.603,69 EUR, št. 1834, ki se glasi na znesek 48,80 EUR, št. 1851, ki se glasi na znesek 989,42 EUR, ter št.2033, ki se glasi na znesek 61,00 EUR (predmet tega postopka le znesek 55,86 EUR, ki je na podlagi sklepa z dne 28. 1. 2019 o ugovoru prešel v pravdo); (-) toženka teh računov ni (v celoti) plačala; (-) da sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju in da je tožeča stranka za toženo stranko na podlagi njenih naročil opravila storitve poboljšanja, kaljenja, nitriranja in cementacije ter ji obdelovance tudi izročila; (-) da tožena stranka ceni in s tem sami višini vtoževane terjatve ter obsegu opravljenega dela ni nasprotovala, nasprotovala pa je plačilu vtoževanega zneska in se pri tem sklicevala na napake izvršenega dela, ker naj bi zaradi nepravilnega kaljenja dva kosa počila, s tem naj bi toženi stranki nastal strošek v višini 3.987,00 EUR in nato naj bi se zaradi še dodatno počenega kosa strošek v zvezi z reklamacijo še povečal za 1.000,00 EUR; (-) da materialnopravno podlago v obravnavani zadevi predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki urejajo podjemno pogodbo (pogodbo o delu; 619. člen do 648. člen OZ) in določbe OZ o pobotu (311. člen do 318. člen OZ) in se po določilu 619. člena OZ podjemnik s podjemno pogodbo zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal; (-) da dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli (311. člen OZ), pri čemer pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti, po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj (312. člen OZ); (-) da po določilu drugega odstavka 635. člena OZ lahko naročnik (v tem primeru tožena stranka), ki je o napakah pravočasno obvestil podjemnika, tudi po izteku enoletnega roka od obvestila o napakah z ugovorom zoper podjemnikov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila (tega tožena stranka ne uveljavlja) in do povračila škode, vendar se toženka (v zvezi s stroški) o tem, ali zoper tožnico uveljavlja nasprotni zahtevek ter ali tega uveljavlja v procesni pobot oziroma kot nasprotno tožbo, ni določno izjavila, zato jo je sodišče s sklepom z dne 7. 5. 2019 pozvalo k izjasnitvi, tožena stranka pa je po pozivu sodišču zgolj sporočila, da je znesek 3.987,00 EUR s tožnico že pobotala in se torej smiselno sklicevala na materialni pobot (po OZ) svoje nasprotne terjatve v višini 3.987,00 EUR z vtoževano terjatvijo tožnice v isti višini ter na posledično prenehanje obveznosti, katere izpolnitev tožnica zahteva s tožbo; (-) da tožena stranka ni izkazala, da je pobotno izjavo sploh podala, zato vtoževana terjatev ni prenehala in zato je tožbenemu zahtevku ugoditi; (-) po določilu prvega odstavka 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev in če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ); (-) da tožeča stranka utemeljeno vtožuje plačilo 3.987,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 222,95 EUR od dne 29. 6. 2018 dalje, od zneska 1.066,28 EUR od dne 13. 7. 2018 dalje do plačila, od zneska 1.603,69 EUR od dne 13. 8. 2018 dalje, od zneska 48,80 EUR od dne 25. 8. 2018, od zneska 989,42 EUR od dne 30. 8. 2018 in od zneska 55,86 EUR od dne 23. 9. 2018 dalje do plačila (skladno z 299. in 378. členom OZ) Odločitev pritožbenega sodišča

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člen ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

12. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

13. V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče glede na to, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, vezano je na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako je dovoljen le pritožbeni razlog po drugem odstavku 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb postopka, ne pa po prvem odstavku 339. člena ZPP (relativne bistvene kršitve določb postopka).

14. Pritožba uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8., 10., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in trdi, da je sodišče prve stopnje zgoraj omenjene kršitve storilo zlasti s tem, ko pobotnega ugovora tožene stranke, ki je res da pred sodiščem nastopala sama - laično, sploh ni obravnavalo in o ugovoru ni odločilo in je s tem toženi stranki odvzelo možnost do učinkovite obrambe pred sodiščem in možnost učinkovitega pravnega sredstva in nenazadnje možnost obravnavanja pred sodiščem, do česar je prišlo tudi zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo naroka za glavno obravnavo. Ker sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ugovore tožene stranke v izpodbijani sodbi, pa ima izdana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju in je v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

15. Pritožba povzema, da je tožena stranka tekom pravde navajala in v vseh vlogah smiselno podajala pobotni ugovor: - v ugovoru zoper sklep o izvršbi: ″zaradi reklamacije, ki je nastala po krivdi podjetja B. d.o.o. ugovarjalo delnemu plačilu obveznosti v znesku 3.987,00 EUR (za omenjen znesek bi nam morali izdati dobropis)..." - v vlogi z dne 18. 4. 2019: ″... Znesek reklamacije 3.987,00 je strošek, ki smo ga odbili od našega dolga - plačila obveznosti do B. d.o.o., saj je krivda več kot očitna";- v vlogi z dne 22. 5. 2019: ″sporočamo vam, da smo mi omenjen znesek 3.987,00 že pobotali zaradi reklamacije, tako, da ne zahtevamo dodatnih stroškov, kljub dodatni reklamaciji naše stranke." Sodišče prve stopnje kljub temu, da je tožena stranka jasno podala pobotni ugovor o njem ni odločilo, pa bi moralo. V tem delu sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo materialno procesnega vodstva, kot bi ga moralo skladno določilom ZPP. V kolikor pa bi sodišče prve stopnje štelo, da navedene trditve tožene stranke o obstoju terjatve do tožeče stranke niso dovolj substancirane, da bi dopuščale obravnavanje pred sodiščem, bi moralo toženo stranko pozvati k dopolnitvi teh navedb, ob tem pa uporabiti 108. člen ZPP o ravnanju z nepopolnimi vlogami. Ugovor pobota v pravdnem postopku stranko ki ga uveljavlja, postavi v podoben položaj, kot ob vložitvi tožbe ali še bližje nasprotne tožbe.

16. Pritožba pritrdi, da je sodišče prve s stopnje sicer tožečo stranko pozvalo k določenim pojasnilom, zlasti kar se tiče procesnih vprašanj (kako naj sodišče obravnava ugovor tožene stranke ali kot pobot ali kot nasprotno tožbo), vendar to niso vprašanja, ki so namenjena dopolnjevanju navedb, sodišče pa mora samo ob dejstvu, da je tožena stranka podala pobotni ugovor, njen ugovor tako tudi obravnavati. Ocena sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožena stranka v zvezi s pobotnim ugovorom ni podala zadosti jasnega ugovora in zadostne trditvene podlage in predlagala dokazov, da bi sodišče prve stopnje o njenem pobotnem ugovoru sploh lahko odločalo, je povsem napačna, s čimer pa je tudi bila toženi stranki kršena ustavno zagotovljena pravica do obravnavanja pred sodiščem, saj sodišče brez utemeljenega razloga njenega zahtevka ni vsebinsko obravnavalo. Hkrati pa je sodišče prve stopnje tudi napačno interpretiralo kako do materialnega pobota lahko pride. Dejstvo je, da je pobot enostranska izjava in za učinkovanje pobota ni potrebno strinjanje nasprotne stranke. Zaradi navedenega je materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje, da ker se stranki glede pobota nista sporazumeli, ″dogovor o pobotu ni bil sklenjen". Pobot je enostranski pravni posel in nastane z dano izjavo ne pa šele s soglasjem volj. Glede na to, da pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ob izjavi o pobotu prišlo do spora med strankama, seveda ne more zaključiti, da pobota kar ni, pač pa mora o tem pobotu tudi odločiti, če ne drugače, kot o ugovoru procesnega pobota, le na tak način lahko toženi stranki tudi nudi učinkovito pravno varstvo. Vse navedeno utemeljuje vse uvodoma izpostavljene procesne kršitve. Hkrati bi sodišče prve stopnje bilo dolžno izvesti narok za glavno obravnavo, tudi za to, da bi lahko izvedlo ustrezno materialno procesno vodstvo, kot tudi izvedlo dokaze, ki so jih ponudile stranke. Dejstvo namreč je, da na podlagi listin v sodnem spisu po mnenju tožene stranke ni bilo mogoče v zadevi odločiti, saj so nenazadnje za odločitev o utemeljenosti pobotnega ugovora potrebna specialna strokovna znanja, hkrati pa bi bila tudi nujna izvedba dokaza z zaslišanjem strank.

17. Pritožba ni utemeljena, kolikor sodišču prve stopnje očita, da se mu je pripetila absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je toženi stranki bila onemogočena pravica do izjave v postopku. Temu ni tako in to izhaja že iz pritožbenih navedb samih, ko pritožba pove, da je sodišče prve stopnje pozivalo toženo stranko, ki se je v postopku branila sama, da ustrezno dopolni svoje navedbe in več kot očitno je, da je tožena stranka temu sledila, saj pritožba ne izpodbija niti ne bi bila uspešna pri drugačnem stališču, da je tožena stranka odreagirala na vsak poziv sodišča prve stopnje, na vsebino navedb pa seveda sodišče prve stopnje ne more vplivati niti ne sme, ker mora upoštevati uravnoteženost obeh strank v postopku.

18. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni pozvalo tožene stranke k dopolnitvi navedb v smislu določb 285. člena ZPP (materialno procesno vodstvo), saj je to storilo s sklepom z dne 7. 5. 2019, v katerem je toženi stranki pojasnilo, da se mora konkretno izjasniti ali uveljavlja pobotni ugovor glede zneska 3.987,00 EUR ali morda nasprotni zahtevek. Materialno procesno vodstvo sodišče sme v postopkih glede sporov majhne vrednosti ob upoštevanju omejitev pri navajanju dejstev in dokazov, opraviti tudi v pisni obliki1. Tožena stranka je bila s posebnim sklepom sodišča prve stopnje z dne 7. 5. 2019 seznanjena z odločitvijo, da se postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku o postopku v sporih majhne vrednosti.

19. Materialno procesno vodstvo je bilo pravilno opravljeno in toženi stranki ni bila kršena pravica do izjave v postopku.

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ne pove, da je sodišče prve stopnje toženo stranko izrecno opozorilo z dopisom z dne 26. 11. 2019, da ″v primeru, če se ne more jasno in določno izjaviti o zadevi, za zastopanje in opravljanje pravdnih dejanj pooblasti strokovno usposobljenega pooblaščenca″. Tožena stranka tega ni storila in je tudi vlogo z dne 3. 12. 2019 vložila sama. Pritožbeni očitek o laičnosti stranke ne more biti upošteven, potem ko je sodišče prve stopnje storilo vse, da je toženo stranko vzpodbujalo k dopolnitvi navedb in jo vzpodbudilo k temu, da za zastopanje pooblasti ustrezno strokovno usposobljeno osebo. Od tožene stranke kot pravne osebe bi bilo v okviru njene pričakovane stopnje skrbnosti v poslovanju, kamor sodi tudi poslovanje s sodišči, pričakovati, da vsebino sklepov in dopisov sodišča razume ali pa si jih da razložiti pri strokovnjakih. Če tega ni storila, ne more sodišču prve stopnje očitati absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

21. Pritožba ne more biti uspešna s tem, ko razloguje, da bi sodišče prve stopnje moralo razpisati narok za glavno obravnavo, ker v sporih majhne vrednosti velja, da se glavna obravnava razpiše le tedaj, če to izrecno zahtevajo stranke postopka, sicer pa ima sodišče pooblastilo, da v zadevi odloči brez naroka, če oceni, da dejansko stanje ni sporno ali da je mogoče o zadevi odločiti že na podlagi listinskih dokazov. Pritožbeno ni sporno, da nobena od stranka ni predlagala izvedbo naroka. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena.

22. Ker je sodišče prve stopnje opravilo materialno procesno vodstvo in ker je tožena stranka navedla, da je sporno terjatve pobotala s svojo nasprotno terjatvijo že pred pravdo, je pritožbeno vztrajanje pri tem, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da tožena stranka uveljavlja procesni pobotni ugovor, brez procesne in materialnopravne podlage. Tožena stranka procesnega pobotnega ugovora ni uveljavljala, sodišče pa je vezano na navedbe strank in odloča v okviru postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP).

23. Pritožba zmotno meni, da za predpravdno pobotanje oziroma materialno pravno pobotanje zadošča zavrnitev dela terjatve po računu, saj je za učinkovanje materialno pravdnega pobotanja bistvena konkretna izjava o pobotu, ki mora biti pisna, te pa tožena stranka ni predložila v dokaz in tako materialnopravnega pobotanja ni dokazala2. 24. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pobotne izjave za materialno pravno pobotanje tožena stranka ni izkazala in je posledično pravilno zaključilo, da do njega ni prišlo in da vtoževana terjatev ni prenehala zaradi pobotanja.

25. Pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da je pritožbeni očitek po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen, ker je sodišče prve stopnje razloge za svojo presojo temeljito obrazložilo, razlogi so jasni in razumljivi in se pritožbeno sodišče z njimi strinja.

26. Na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano in pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko še vtoževanemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbena očitka o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava sta neutemeljena.

27. Pritožbeno sodišče je tako pritožbo glede izpodbijane sodbe zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

28. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi prvi odstavek 165. člena ZPP).

29. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,50 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (155. člen ZPP).

30. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo po OT in kot potrebne stroške v okviru priglašenih stroškov priznalo po tarifni številki 21 za odgovor na pritožbo 375 točk, po tretjem odstavku 11. člena OT 2% za materialne stroške, kar znaša 7,5 točk , skupaj 382,50 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR je to 229,50 EUR, povečano za 22% DDV pa skupni stroški znašajo 279,99 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006 1 Primerjaj N. Betteto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 717. 2 Primerjaj Anja Drev, Podjetje in delo št.1/2012, GV Založba 2012, Materialnopravni in procesni vidiki pogodbene kazni, poglavje 3.1.2.1.