Jedro

Tožnica je območje Republike Slovenija prostovoljno zapustila ob koncu julija 1991 in torej ni odšla zaradi izbrisa, kot zatrjuje, kasneje pa se, kot je sama povedala, ni več vračala, oziroma so ji bili izdani vizumi le zaradi obiska v letih 2007 do 2009.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ, to je Upravna enota Nova Gorica, je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je vložila na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD).

2. V obrazložitvi odločitve je prvostopenjski organ pojasnil, da je na podlagi zbranih dokazov in podatkov iz uradnih evidenc ugotovil, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ, in sicer SR Srbije, da je imela dne 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno bivališče in da ji je prijava stalnega prebivališča prenehala dne 26. 2. 1992. Tožnica je v prošnji sicer zatrjevala, da je v Republiki Sloveniji bivala vse do 9. 4. 1992 in da šele od 10. 4. 1992 dalje biva v Srbiji na naslovu A., vendar pa je, drugače od tega, tudi navedla, da je Republiko Slovenijo dejansko zapustila že konec junija 1991. Kot razlog za odhod je navajala, da je bil njen mož zaposlen kot carinik na mejnem prehodu ter da mu je namestnik komandirja povedal, da mu ne more zagotoviti varnosti in naj družino čim prej odpelje stran, kot tudi, da verjetno ne bo več mogel delati na carini, ker je za Jugoslavijo in ne za Slovenijo. Zato je vzel dopust in družino odpeljal v Srbijo. Tožnica je še pojasnila, da se po odhodu iz Republike Slovenije ni več poskušala vrniti. Kot dokaz, da je dejansko bivala na območju Republike Slovenije tudi po 23. 12. 1990, je predložila dokazilo, da je njen mož dne 9. 4. 1992 plačal najemnino za stanovanje na naslovu B. 3. Po zaprosilu prvostopenjskega organa za pravno pomoč, je bila tožnica v postopku zaslišana pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu, kjer je podala izjavo na zapisnik. Povedala je, da se ne spomni točnega datuma, ko so se odselili iz Republike Slovenije, bilo pa je marca ali aprila 1992. Uredili so pogodbo s stanovanjsko skupnostjo in Republiko Slovenijo, da jim pri predaji stanovanjske pravice izplačajo 30 % vrednosti stanovanja. Dejansko pa v Srbiji biva že od leta 1991. Slovenijo je zapustila zaradi moža in zaradi groženj. Kdaj je to bilo, se točno ne spomni, bilo pa je v juliju leta 1991. Najemnino za stanovanje so kljub temu poravnali za čas do leta 1992. Njihov namen je bil, da se vrnejo, ko bi bilo to možno. Leta 1992 so možu povedali, da prejšnjega dela na carinarnici v ... ne bo mogel več dobiti, pa tudi sicer je mož v jeseni 1991 dobil premestitev v carinarnico v ... in so se zato odločili, da ostanejo v Srbiji. Po tem, ko je zapustila območje Republike Slovenije, ni poskušala pridobiti dovoljenja za prebivanje ali državljanstva. Mož je sicer nekajkrat odšel v Slovenijo in za ta namen pridobil vizum. V Sloveniji ima veliko prijateljev.

4. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da je tožnica na dan 23. 12. 1990 imela prijavljeno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar pa bi lahko sedaj pridobila dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi določb ZUSDDD le, kolikor bi bilo izkazano, da od dne 25. 6. 1991 tudi dejansko prebiva na tem ozemlju, torej če bi bilo izkazano, da je ima v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov. Ta pogoj je izpolnjen, če je oseba zapustila območje Republike Slovenije in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, lahko pa tudi več, kolikor so obstajali razlogi za upravičeno odsotnost, ki jih določa 1. č člen ZUSDDD in te prvostopenjski organ v odločbi tudi citira. Če je odsotnost zaradi teh razlogov trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega bivanja za to obdobje izpolnjen, sicer pa le, če ravnanja osebe kažejo, da se je poskušala vrniti v Republiko Slovenijo ter tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnica pogoja dejanskega bivanja ni izkazala, saj se po tem, ko je zapustila Republiko Slovenijo, ni več vračala, razlogi, ki jih navaja za svoj odhod, pa niso razlogi, ki sodijo med upravičene razloge odsotnosti po 1.č členu ZUSDDD. Sama je pojasnila, da je Slovenijo zapustila v juliju 1991 in se ni več skušala vrniti. To, da je bila poravnana najemnima za stanovanje dne 10. 4. 1992, zato ni dokaz, da je vse do takrat tudi dejansko bivala v Sloveniji. Na podlagi opisanih podatkov je prvostopenjski organ ocenil, da tožnica ni izkazala dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji in je njeno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnil. 5. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo organa prve stopnje, povzelo vsebino vseh zbranih dokazov in tožničine izjave na zapisnik ter se pridružilo ugotovitvam prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ je ugotovil, da je prvostopenjski organ v postopku tožnico seznanil z vsemi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter ji dal možnost, da se o tem izjavi. Pridružil se je ugotovitvi prvostopenjskega organa, da razlogi, ki jih tožnica navaja za odhod iz Republike Slovenije, niso upravičeni razlogi odsotnosti, ki jih določa tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD. Odsotnost tožnice ni bila posledica zavrnitve vstopa v Republiko Slovenijo, saj tožnica za to ni predložila nobenega dokaza ali predlagala njegove izvedbe. To je sicer navedla v svoji izjavi, vendar pa v njenem potnem listu ni bilo nobenega žiga, ki bi kazal, da ji je bil vstop zavrnjen, kot so, na primer, iz njega razvidni vizumi za vstop v letih 2007, 2008 in 2009. Tožnica nikoli ni zaprosila za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje ali pridobitev državljanstva. Prav tako ni izkazano, da bi tožnica Republiko Slovenijo zapustila zaradi razlogov izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je večkrat sama pojasnila, da je bil njen mož premeščen v carinarnico v ... z dnem 1. 8. 1991 in je takrat prišlo do odhoda njene družine, torej pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, ki je bil dne 26. 2. 1992. Drugostopenjski organ je še izpostavil, da bi lahko tožničin mož, skladno z Ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, nadaljeval z delom v Carinarnici ... kot delavec upravnega organa Republike Slovenije, vendar pa te možnosti ni izkoristil, pač pa se odločil da z delom nadaljuje v carinarnici v ... To ne pomeni, da je bil tožničin mož poslan na delo v tujino, torej da bi ga na to delo poslala pravna oseba Republike Slovenije, pač pa je bil premeščen na podlagi odločitve upravnega organa nekdanje SFRJ.

6. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je iz vseh dokazil, ki jih je predložila svoji vlogi, razvidno, da je do dne 10. 4. 1992 bivala na naslovu B., kar dokazuje potrdilo o plačani najemnimi in pogodba o predaji stanovanjske pravice. V Sloveniji je pridobila tudi matično številko občana, ki jo ima še danes. V upravnem spisu se nahajajo tudi druga dokazila in meni, da ta zadoščajo, izpolnjuje pa vse pogoje za pridobitev dovoljenja za prebivanje. Ne ve, zakaj ona in njena družina niso zaželeni. Smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi ter spremeni tako, da se njeni prošnji ugodi.

7. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila, pač pa le navedla, da vztraja pri vseh svojih ugotovitvah.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral upravni organ druge stopnje. Sodišče je zato v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožničinimi navedbami, s katerimi ponavlja pritožbene razloge, pa še dodaja:

10. 1. člen ZUSDDD določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25.6.1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ ter je imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in ki od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25.6.1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji, ki je določeno kot pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje in kdaj je navedeni pogoj izpolnjen, oziroma katera odsotnost iz Republike Slovenije ne prekinja dejanskega življenja, določa prvi odstavek 1. č člena ZUSDDD s tem, da opredeljuje, da dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenija zaradi razlogov iz tretjega odstavka istega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Če je torej oseba iz Republike Slovenije odsotna zaradi enega izmed razlogov, ki so našteti v šestih alinejah tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, gre za upravičeno odsotnost. Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožničina odsotnost iz Republike Slovenije ni bila posledica enega od razlogov, ki jih določa navedena zakonska določba, s tem pa njena odsotnost tudi ni upravičena, torej taka, da bi bil pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen.

11. Tožnica v tožbi, enako kot tudi v pritožbi zoper prvostopno odločbo, zatrjuje, da je pred odhodom iz Republike Slovenije živela v B., da so imeli tu poravnano najemnino do 10. 4. 1992 in da so do takrat tudi živeli tam, da je večkrat skušala vstopiti v Republiko Slovenijo, kar ji ni uspelo in da je z dokazili izkazala, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno bivanje.

12. Sodišče takim tožbenim navedbam ne more slediti, saj jih izključujejo podatki iz uradnih evidenc, zbrani dokazi in tožničine navedbe v izjavi, ki jo je podala v postopku. Tožnica je bila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami pred izdajo izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa tudi seznanjena. Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da plačilo najemnine na dan 10. 4. 1992, in to za nazaj, ne pomeni, da je tožnica takrat tudi bivala v B. Iz navedb v prošnji in nadaljnjih pisnih vlogah, kot tudi iz njene izjave na zapisnik namreč izhaja, da je skupaj z družino zapustila območje Republike Slovenije ob koncu julija 1991. Tako navedbo smiselno potrjuje dejstvo, da je njen mož z dnem 1. 8. 1991 pričel z delom v carinarnici v ..., kamor je bil premeščen. Tudi v izjavi, ki jo je podala na zapisnik pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu, je na vprašanje, kje je bivala v času od konca julija 1991 do 10. 4. 1992, torej do dne, za katerega trdi, da je zaradi poravnane najemnine izkazano njeno bivanje na območju Republike Slovenije, povedala, da se je v Srbijo umaknila že ob koncu julija 1991 ter da so stanovanje, kljub odhodu, zadržali zato, ker so se nameravali vrniti. Vse to torej kaže, da je tožnica območje Republike Slovenija prostovoljno zapustila ob koncu julija 1991 in torej ni odšla zaradi izbrisa, kot zatrjuje, kasneje pa se, kot je sama povedala, ni več vračala, oziroma so ji bili izdani vizumi le zaradi obiska v letih 2007 do 2009. Trditve tožnice, da je poskušala vstopiti v Slovenijo in da je bil njen vstop zavrnjen, niso z ničemer izkazane, nesporno tudi je, da vse do sedaj ni nikoli zaprosila za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje ali državljanstvo. Sodišče pritrjuje tudi drugostopenjskemu organu, ki je posebej izpostavil, da bi lahko tožničin mož nadaljeval z delom kot uslužbenec upravnega organa Republike Slovenije na podlagi določb Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, vendar pa se je očitno družina odločila za odhod v Srbijo, kamor je bil mož kot carinik premeščen z odločitvijo upravnega organa nekdanje SFRJ. Tam tožnica živi s svojo družino in sodišče ne dvomi, da je tam, glede na vse doslej navedeno, središče njenih življenjskih interesov. Te okoliščine so podrobno pojasnjene v izpodbijani odločbi in se tem ugotovitvam, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje, kar pa obenem pomeni, da pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa ZUSDDD za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

13. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.