Jedro

Skrb za zapustnika je mogoče v okviru 32. člena ZD upoštevati le, če je ta po obsegu bistveno odstopala od običajne pomoči, ki jo otroci nudijo ostarelim staršem.

Izrek

I. Pritožba proti zavrnilnemu delu odločitve o glavni stvari (točka III. izreka) se zavrne in sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi proti odločitvi o stroških (točki IV in V) se ugodi ter se odločitev o stroških spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

III. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožnik je brat toženke in toženca. Ker je živel skupaj z zapustnikom na njegovi kmetiji, sedaj uveljavlja zahtevek na podlagi 32. člena ZD (1). Sodišče je njegovemu zahtevku glede konkretizirano navedenih nepremičnin ugodilo in sicer tako, da je ugotovilo, da tožniku pripada na podlagi 32. člena ZD 14/100 izločenega premoženja. Pri nepremičninah, na katerih je imel zapustnik zgolj ¼ solastniški delež, pa znaša delež, ki na podlagi 32. člena ZD pripada tožniku, 7/200. Sodišče je nato odločilo še o stroških. S 4. točko izreka je odločilo, da je tožnik dolžan tožencu plačati 1.567,35 EUR s pripadajočimi obrestmi. S 5. točko pa je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 530,00 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi. To odločitev je utemeljilo s tem, da je bil tožnik zastopan na podlagi določb Zakona o brezplačni pravni pomoči in zato stroškov ni mogoče pobotati.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik in sicer proti III., IV. in V. točki le-te. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi. Če tega ne bo storilo, naj sodbo vsaj razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Po uvodnem, vsebinsko pravno praznem nestrinjanju z zavrnilnim delom sodbe, se pritožnik osredotoča na neupoštevanje tožnikove pomoči zapustniku. Ne strinja se z argumentacijo sodišča v 11. točki izpodbijane sodbe. Trdi, da je na podlagi 32. člena ZD treba upoštevati tudi nematerialno pomoč, kamor spada tudi skrb za zapustnika. Tožnik naj bi zanj skrbel več desetletij. Če tožnik za zapustnika ne bi skrbel, bi ta moral v domsko oskrbo. Splošno znano je, kakšne so tam cene. Pritožnik napravi obračun, da bi bilo za 20 let domske oskrbe treba plačati 216.000,00 EUR. Toliko ni vredno celotno zapustnikovo premoženje. Že to bi torej po njegovem stališču moralo utemeljiti ugoditev celotnemu zahtevku. Obliko svoje nematerialne pomoči tožnik v tem delu pritožbe še podrobneje opiše. 4. V nadaljevanju pritožbe se ta ukvarja z upoštevanjem spisovnega gradiva priloženega pravdnega spisa, opr. št. P 127/2007 Okrožnega sodišča v Krškem. Pritožbene navedbe se tu prepletajo, ponavljajo in so mestoma tudi nerazumljive. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče ta spis upoštevati kot celovit dokaz. Pri tem se zavzema za to, da bi kot dokaz upoštevalo tudi sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila izdana v tisti pravdni zadevi. Upoštevati bi moralo tudi vse listine in vse zapisnike v njem. Pritožnik se nato sklicuje na posamezne podatke tiste pravdne zadeve. Pritožnik dalje podaja številne trditve. Ponavlja odločitev sodišča in trdi, da je to zanj popolnoma nesprejemljivo, da ne more verjeti, da mu je sodišče priznalo le tako majhen delež in podobno. Nato znova ponavlja trditve o tem, kako vse je participiral k delu na kmetiji in k ohranjanju premoženja. Nato povzema poimensko navedene priče, ki so izpovedovale o tem, da je tožnik delal na kmetiji in da je opravljal traktorske usluge za okoličane. Nato se tožnik ukvarja z vprašanjem lastništva traktorja.

5. Pritožnik konkretizirano napada tudi 19. točko obrazložitve, ki se nanaša na presojo sodišča, za koliko je tožnik uspel ohraniti vrednost obdelovalnih površin. Pri tem se obregne ob metodo sodišča, ki je na podlagi izvedenskega mnenja izračunavalo vrednost 40 strojnih ur/ha. Ta del razlogov vidi kot ugotovitev, da je v vseh teh letih na kmetiji delal le 40 ur. Temu ostro nasprotuje. Sodišču nazadnje očita še pomanjkljivo obrazložitev. Čudi se nad tem, da je v delu, kjer je bil zapustnik lastnik le do ¼, tožniku priznalo le 7/200, ko pa je tožnik „nedvomno dokazal, da je izločitveni zahtevek utemeljen v celoti“.

6. Nazadnje pritožnik napada še odločitev o pravdnih stroških. Trdi, da ni nikakršne podlage, da sodišče ne bi pobotalo priglašenih stroškov ene in druge pravdne stranke. Tudi sicer pa meni, da je porazdelitev bremen napačna. Opozarja na to, da je tožnik s temeljem uspel, le glede višine ni v celoti uspel. Te okoliščine bi moralo sodišče po njegovem stališču upoštevati pri porazdelitvi stroškovnega bremena.

7. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Drugo toženec je na pritožbo odgovoril in argumentirano predlagal njeno zavrnitev. Argumentacija v odgovoru na pritožbo predstavlja ponavljanje trditvene teze izpred sodišča prve stopnje ter posameznih ugotovitev v izpodbijani sodbi.

8. Pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena, pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških pa je utemeljena.

Splošno o naravi izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD:

9. Besedilo 32. člena ZD se glasi: Zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tako izločeni del ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža in se tudi ne vračuna dediču v njegov dedni delež.

10. Minimalni skupni imenovalec raznotere pravne teorije in sodne prakse je verjetno ta, da vzrok izločitvene pravice izvira iz časa zapustnikovega življenja (torej: iz razmerja med živimi, inter vivos) in da je ta dejanski vzrok takšne narave, da terja odsev v pravnem svetu vsaj v obliki izločitvene pravice po 32. členu ZD. Glede vprašanja, kakšna je narava te izločitvene pravice, dalje, ali je imela oseba iz 32. člena ZD kakšno pravico (npr. verzijsko) že pred tem, pa so (bila) v teoriji in praksi razhajanja (2).

11. Naravo izločitvenega zahtevka v novejši sodni praksi natančno pojasnjuje odločba VS RS, opr. št. II Ips 981/2008. Poudarja, da gre za dednopravni zahtevek. Dalje poudarja, da gre za izločitev iz zapustnikovega premoženja in ne iz zapuščine. Na tem stališču tudi utemeljuje, da ne gre za zahtevek, ki bi bil vezan na obstoj dedne pravice. Naslednja značilnost, na katero opozarja navedena odločba, je, da zahtevek nastane šele ob zapustnikovi smrti in to le ob pogoju, če tedaj zapustnik premoženje še ima. Naslednja bistvena lastnost zahtevka je, da sicer res izhaja iz okoliščin, ki so obstajale v času zapustnikovega življenja, vendar pa pri tem ni mogoče govoriti o pravno varovanem pričakovanju ali pričakovalni pravici potomca. Nobenega pravnega razmerja dotlej namreč ni bilo. Bilo je le dejansko razmerje. Zapustnik zato lahko do svoje smrti samostojno razpolaga s premoženjem. Potomčev položaj v času zapustnikovega življenja ni pravno varovan.

12. Pritožbeno sodišče poudarja, da iz stališča, da premoženje, ki ga upravičenci izločajo, ne sodi v zapuščino marveč gre pravilno za izločanje iz zapustnikovega premoženja, izhaja, da ta ne preide na dediče. Pogoj za to je, da oseba iz 32. člena ZD v zapuščinskem postopku tak zahtevek uveljavi. Vendar ta pogoj je vsebinsko prav enak kot velja glede dedne pravice. Dediči namreč v zapustnikov položaj prav tako vstopijo v trenutku zapustnikove smrti – vendar spet pod pogojem, da svojo dedno pravico v zapuščinskem postopku uveljavijo. Če je ne, potem se šteje, da so v trenutku smrti vstopili v zapustnikov pravni položaj drugi dediči. To pa pomeni, da osebi iz 32. člena ZD (pod pogojem, da uveljavlja izločitveno pravico) pripada konkretna stvarna pravica, in ne le pravica zahtevati to stvarnopravno pravico.

13. Izhodišče izločitvenega zahtevka je v načelu takšno, da oseba iz 32. člena ZD uveljavlja alikvotni delež na zapustnikovem premoženju. To pomeni na celotnem premoženju, ki ga tvorijo tako stvarnopravne kot druge pravice. Tako je zato, ker ta pravni zahtevek gradi na dejanski okoliščini skupnosti življenja. Položaj je tako v bistvenem zelo podoben (ne pa enak), kot pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju zakoncev. Vendar pa sodna praksa izjemoma dopušča, da oseba iz 32. člena ZD uveljavlja zahtevek tudi na zgolj posameznem delu premoženja. To pomeni, da potomec uveljavlja konkretno stvarno pravico na konkretni stvari. Največkrat se bo tak zahtevek nanašal na nepremično premoženje, v katerem sta oseba iz 32. člena ZD in zapustnik skupaj živela ter je oseba iz 32. člena ZD vanj vlagala oziroma znatno prispevala k njegovi ohranitvi.

14. Tisto, kar položaj osebe iz 32. člena ZD v bistvenem razlikuje od položaja ostalih potomcev (in obenem zakonitih dedičev), je okoliščina skupnega življenja z zapustnikom. To pomeni, da mora ta okoliščina tudi odločilno vplivati na vsebinsko napolnitev druge prvine zakonskega dejanskega stanu iz 32. člena ZD - pomoč take osebe pri pridobivanju in ohranjanju zapustnikovega premoženja. Če oseba iz 32. člena ZD z zapustnikom skupaj zgolj živi ter mu občasno pomaga na način, ki ga je z enakim izkustvom mogoče pričakovati tudi od potomcev, ki s starši ne živijo skupaj, to še ne more utemeljevati njegove izločitvene pravice. Njegova pomoč mora biti torej – če naj bo pravno upoštevna – znatnejša. Tak primer so obsežnejše adaptacije skupnega bivališča ali nadpovprečna pomoč pri skupnem bivanju (se pravi takšna, ki je brez skupnega bivanja sploh ni mogoče nuditi) in podobno. Če ne bi bilo tako, potem bi dejanska okoliščina skupnega življenja brez razumnega razloga postavljala tiste potomce, ki z zapustnikom niso živeli skupaj, v slabši položaj – ne glede na to, ali so k povečanju oz. ohranitvi zapustnikovega premoženja prispevali enako ali pa celo znatno več kot potomci, ki z zapustnikom niso živeli skupaj.

15. Šele ob pogoju, da so podane opisane dejanske okoliščine znatne pomoči na materialnem in/ali nematerialnem področju ter se te odražajo v vrednosti zapustnikovega premoženja, je podana podlaga dednopravnega zahtevka iz 32. člena ZD.

16. Od tod dalje (tj., ko je enkrat ugotovljena podlaga zahtevka) se zastavlja vprašanje, na kakšen način določiti vrednost deleža, ki se izloča iz zapustnikovega premoženja. Nobenega dvoma ni, da je treba pri izračunavanju upoštevati tisto znatno pomoč, zaradi katere je podana sama podlaga zahtevka. Torej: obsežnejše adaptacije nepremičnine ter nadpovprečna materialna in nematerialna pomoč, ki jo je oseba nudila zapustniku in ki je po svoji vsebini lastna pojmu skupnega bivanja. Na drugi strani pa je treba upoštevati tudi koristi, ki jih je od skupnega bivanja imela oseba iz 32. člena ZD in sicer tako, da se vrednost izločenega dela zaradi teh koristi ustrezno zmanjša. 17. Vendar pa ne more biti upošteven vsak premoženjski premik inter vivos in vsaka nepremoženjska pomoč, kar vse tvori pojem skupnega bivanja, vsaj ne na tak način, da bi se ti matematično natančno obračunavali. Ob takšnem izhodišču bi se namreč vsaka zapuščinska zadeva sprevrgla v nepregledno obračunsko pravdo. Podobno, kot je v zakonski skupnosti, gre tudi v tem primeru za skupnost, ki jo sestavljajo številni drobci življenjskega primera. Vzajemna materialna in nematerialna pomoč se prepletata do najmanjših podrobnosti vsakdana in tak, kompleksen življenjski primer je nemogoče pravilno preliti v matematično enačbo.

18. Zakonska skupnost na eni in dvogeneracijska skupnost, ki je podlaga zahtevku iz 32. člena, na drugi strani, sta si v marsikateri pravni in dejanski prvini podobni, v marsikateri pa se tudi razlikujeta. A njuna skupna značilnost je, da se je treba obračuna takšne skupnosti lotiti na vrednoten in ne na matematičen način. Takšno izhodišče sodišča ne odvezuje dolžnosti, da se mora pri vrednotenju opirati na objektivna (tudi merljiva) dejstva življenjskega primera in zato ne odpira poti arbitrarnemu odločanju. Vendar pa takšno izhodišče vseeno pomeni, da se mora sodišče na objektivna (merljiva) dejstva življenjskega primera opirati s pravo mero. Ta prava mera mora upoštevati, da skupnost ustvari preplet odnosov, v katerem koristi ene in druge strani ni mogoče zanesljivo ločiti. Bistveno je zato, da se ugotovi, kateri in kakšni so bili bistveni (večji) prispevki osebe iz 32. člena ZD k povečanju in ohranitvi premoženja in (enako), katere so bistvene koristi, ki jih je taka oseba zaradi življenja v skupnosti imela. Nadaljnji korak je opisna (nikakor ne matematična) ugotovitev narave skupnosti. To pomeni, da sodišče ugotovi, kako sta oseba iz 32. člena ZD in zapustnik participirala v skupnost. Sklepni korak pa je, da sodišče vse tako ugotovljene okoliščine ovrednoti (in ne matematično obračuna, ker je to nemogoče). Pri tem za izhodišče vzame merljivo vrednost tistih vlaganj ali pomoči, ki utemeljujejo podlago zahtevka ter ob ugotovljeni vrednosti zapustnikovega premoženja določi delovni alikvotni delež osebe iz 32. člena ZD. Delovni zato, ker nato tak delež še ovrednoti z vsemi zgoraj opisanimi okoliščinami življenja v skupnosti ter nato tak delovni znesek vrednotno (in zdaj tudi že vrednostno – z numerično oceno) ustrezno zviša ali zniža. Tisto, kar tak vrednotni postopek da, je alikvoten del premoženja, ki se izloča iz zapustnikovega premoženja.

Konkretno o pravno relevantnih točkah pritožnikovega napada:

19. Bistvo sodbe sodišča prve stopnje ustreza metodi ugotavljanja višine izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD, kakor je bila uvodoma opisana. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, so: - da je tožnik živel skupaj s staršema na kmetiji; - da so na kmetiji delali vsi trije; občasno je pomagal tudi drugo toženec, vendar ne prek obsega pomoči, ki je običajna med družinskimi člani; - da je kmetija tožniku in njegovim staršem dajala hrano in le manjše dohodke od prodaje živali in kmetijskih pridelkov ter tako omogočala le skromno preživetje; - da tožnik ni bil zaposlen, je pa nekaj zaslužil s tem, ko je okoličanom oral s traktorjem; - da je tožnikov oče prejemal od leta 1975 kmečko starostno pokojnino, ki je nazadnje znašala 174,97 EUR; - da je tožnikova mati prejemala državno pokojnino v višini dobrih 100,00 EUR, a le krajši čas (zadnje leto in pol življenja); - da je tožnik na kmetiji bival, se prehranjeval in iz nje pridobival vsa sredstva za svoje preživljanje; - da je tožnik participiral pri izgradnji gospodarskega poslopja (in sicer z zaslužki od del s traktorjem in z delom na domači kmetiji) v „določeni, vendar manjši meri.“; - da tožnik ni prispeval k ohranitvi ali povečani vrednosti stanovanjske hiše; - da je tožnik s soobdelovanjem prispeval k ohranitvi vrednosti kmetijskih zemljišč v takšni meri, da bi bila brez njegovega prispevka vsa zemljišča za 14,45 % manjvredna.

20. Nobene izmed teh dejanskih ugotovitev pritožnik ne uspe izpodbiti. Pritožnik vseskozi ponavlja, da je na kmetiji delal in aktivno sodeloval. To sploh ni sporno. Z ničemer pa ne izpodbija vrednotne ocene sodišča prve stopnje, koliko se je ta njegova aktivnost odrazila v ohranitvi ali povečanju zapustnikovega premoženja. Še najbolj določno napada obrazložitev glede dejanske ugotovitve iz zadnje alineje. Vendar pa, ko napada razloge 19. točke izpodbijane sodbe, povsem zgreši bistvo izvedenčeve metode. Njegova pritožbena trditev, da je v vseh teh letih na zemljiščih delal bistveno več kot 40 ur, je bodisi popolno nerazumevanje razlogov sodbe in izvedenskega mnenja bodisi nekorektno sprenevedanje. Metoda ugotavljanja višine tožnikovega prispevka k ohranitvi vrednosti kmetijskih površin je namreč naslednja: najprej temelji na strokovni predpostavki, da se obdelovalne površine, če se nehajo obdelovati, zarastejo in postanejo tudi neravne. Da bi se jih ponovno kultiviralo ter jim s tem vrnilo vrednost, so potrebna agromelioracijska dela. Na to delo se nanaša število strojnih ur na hektar zemljišča, o katerih govori sodba, pritožba pa jih umešča v povsem zgrešen koncept. Kajti vrednost tega dela je tisto, pred čemer je tožnik z obdelovanjem pomagal ubraniti konkretne obdelovalne površine ter na ta način pomagal ohraniti njihovo vrednost (32. člen ZD).

21. Ostalih dejanskih ugotovitev tožnik ne napada konkretizirano. Pavšalno se sklicuje na pravdni spis Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. P 127/2007. Pritožbeno sodišče mu pojasnjuje, da pravdni spis ni dokaz. Citirani pravdni spis je bil v dokaznem postopku uporabljen izključno zato, da je sodišče v soglasju s strankami (kar je procesno dopustno in je bilo v konkretni zadevi tudi ekonomično) vpogledalo v zapisnike o zaslišanju prič in strank. Trditev, da bi moralo sodišče v dokaznem postopku vpogledati v tam izdano in na drugi stopnji sojenja nato razveljavljeno sodbo, je pravno nesmiselna. Nanjo zato smiselnega pravnega odgovora sploh ni mogoče dati.

22. Pritožnik nadalje povzema dele izpovedb posameznih prič, a spet ni jasno, kaj skuša s tem doseči. Citirane izpovedbe namreč sploh niso v nasprotju z ugotovitvami v izpodbijani sodbi. Saj vendar ni sporno, da je pritožnik na kmetiji delal in tudi to ne, da je s traktorjem odplačno oral okoličanom.

23. Sodišče prve stopnje se je oprlo na strokovne ugotovitve o višini tožnikovega prispevka k ohranitvi vrednosti obdelovalnih površin ter ta odstotek nato upoštevaje delež neobdelovalnih površin zmanjšalo na 14 %. Za takšen delež od celotne vrednosti naj bi torej tožnik prispeval k ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, kolikor se nanaša na zemljišča. 24. Glede na ostale dejanske ugotovitve, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo zgoraj (predvsem glede na razloge v zaključku 16. točke ter razloge v 17. točki izpodbijane sodbe), je upoštevanje deleža v tej višini (14/100) na celotnem premoženju v izreku izpodbijane sodbe (le da je v tistih delih, kjer tudi dopustnik ni bil izključni lastnik, ta del ustrezno zmanjšan) izrazito v tožnikov prid. Razlogi sodbe, ki jih pritožba ne uspe izpodbiti, ne dajejo nikakršne podlage, da bi bil delež lahko kakorkoli višji.

25. Nazadnje pritožbeno sodišče odgovarja še na obširne pritožbene navedbe, ki se nahajajo na 2. in 3. strani pritožbe (list. št. 90, 91) in se nanašajo na tezo, da je pritožnik za zapustnika (in še pred tem za mamo) skrbel v tolikšnem obsegu, da bi bilo treba to pomoč upoštevati v okviru instituta iz 32. člena ZD. Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da materialnopravno to ni izključeno, a le, če je ta pomoč tako zelo znatna, da bistveno odstopa od običajne pomoči, ki jo je otrok zavezan nuditi ostarelim staršem na podlagi določb ZZZDR (3), na katere se opira tudi izpodbijana sodba.

26. Takšne trditvene podlage, torej da je njegova pomoč presegala običajno pomoč, ki jo otroci nudijo staršem (tako kot sta jo domnevno nudila staršem tudi njegova brat in sestra – toženca), tožnik ni podal. To, kar se sedaj navaja v pritožbi, so nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP) in so zato neupoštevne. Tožnik je namreč pravočasno, na prvi stopnji sojenja trdil zgolj naslednje. V tožbi je postavil trditev: „pomoč pokojnemu očetu, predvsem potem, ko je bil le-ta takšnega zdravstvenega stanja, da ni bil več zmožen samostojnega življenja in je tožnik skrbel zanj.“ ter še, da je, „skrbel za očeta kot mater, pri čemer mu je pomagala tudi toženka K. M..“ V pripravljalni vlogi z 15. 11. 2010 je trdil, da je moral „v celoti skrbeti še za očeta in njegovo preživljanje.“ Na prvem naroku za glavno obravnavo teh trditev ni niti ponovil, kaj šele konkretiziral. 27. Takšne pavšalne trditve (iz katerih izhaja celo to, da je za starša skrbel skupaj s sestro – ki z zapustnikom skupaj sploh ni živela) ne utemeljujejo sklepa, da bi šlo za pomoč, ki bi po obsegu odstopala od standardne pomoči otrok staršem, torej do te mere, da bi bila stvarnopravno upoštevna v luči 32. člena ZD.

28. Pritožba tožnika proti odločitvi o glavni stvari torej ni utemeljena. Ker ob tem niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo proti zavrnilnemu delu odločitve o glavni stvari (točka III. izreka izpodbijane sodbe) zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo. Procesno pooblastilo je podano v 353. členu ZPP.

Glede pritožbe proti stroškom postopka:

29. Pritožba proti stroškovni odločitvi je utemeljena. Dejstvo, da je bila tožniku priznana brezplačna pravna pomoč, namreč ni ovira, da bi se stroški med seboj pobotali. Za tak pravni sklep preprosto ni pravne podlage.

30. Glede na vse okoliščine primera (predvsem dejstvo, da je z zatrjevanjem obstoja podlage iz 32. člena ZD tožnik uspel, zgolj z višino pa le delno) pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za neuporabo primarnega pravila iz 154. člena ZPP, po kateri v primeru deljenega uspeha vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Na podlagi pooblastila iz 3. točke 365. člena ZPP je zato ob pravilno materialnopravni uporabi 154. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter stroškovno odločitev spremenilo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške prvostopenjskega postopka.

Glede pritožbenih stroškov:

31. Tožnik je s pritožbo proti glavni stvari propadel. Toženec z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogel v ničemer vplivati na svoj pravni položaj (glede na njeno vsebino in tam uveljavljane razloge). Ker je tako, ta vloga za pravdo sploh ni bila potrebna. Po merilu iz 155. člena ZPP pritožbeno sodišče zato tožencu stroškov za odgovor na pritožbo ni priznalo oz. jih mora nositi sam.

(1) Zakon o dedovanju (Ur. l. RS, št. 15/1976 s poznejšimi spremembami).

(2) Glej pregled v: Tone Frantar, Podjetje in delo, 1995/5-6, stran 1051 – 1061. (3) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 do Ur. l. RS, št. 84/2012).