Jedro

Za navidezno pogodbo je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo. Tožnik, ki uveljavlja navideznost prodajne pogodbe, bi moral dokazati, da volja, izražena v (kupoprodajni) pogodbi, izrecno in zavestno ni ustrezala volji nobenega od njiju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se v III. in IV. točki izreka tožbeni zahtevek zavrne, v VI. točki pa tako, da je tožnik dolžan tožencu v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 4.165,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Tožnik je dolžan tožencu v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati pritožbene stroške v znesku 369,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 27. 5. 2016 in zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo), da se tožnik zaveže vrniti tožencu posojilo v znesku 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje (I., II. točka izreka). S sodbo je ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba z dne 19. 1. 2006 navidezna in nima pravnega učinka, saj prikriva posojilno pogodbo (III. točka izreka), odločilo da je neveljavna vknjižba lastninske pravice na toženca in da se vzpostavi prejšnje stanje tako, da se v zemljiški knjigi izbriše vknjižena lastninska pravica na toženca in se vpiše lastninska pravica na tožnika (IV. točka izreka), zavrnilo, kar je zahtevala tožeča stranka več (glede navideznosti vknjižbenega dovolila z dne 20. 1. 2010 - V. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Toženec se pritožuje zoper III., IV. in VI. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačna je ugotovitev sodbe o skupnem namenu pogodbenikov. Pri sklenitvi pogodbe je pomembna volja in namen obeh pravdnih strank in ne samo ene. Namen navideznega posla je prikrivanje drugega posla, ki ga pogodbeni stranki prikrivata zaradi neke konkretne koristi ali kakšnega drugega razloga (nagiba). V konkretnem primeru ni razlogov, da bi stranki sklenili kupoprodajno pogodbo, če bi bil njun osnovni namen posojilo in zavarovanje posojila. Že samo dejstvo, da je tožnik primarni tožbeni zahtevek postavil tako, da je uveljavljal svojo pogodbeno dogovorjeno odkupno pravico (zahteval je, da toženec sklene z njim prodajno pogodbo za sporno nepremičnino), kaže na to, da je tožnik primarno sprejemal dejstvo, da je sklenil kupoprodajno pogodbo. Šele podredno je uveljavljal najprej oderuštvo in nato navideznost pogodbe. V izpovedbi tožnika ni podlage za stališče sodbe, da je tožnik mislil, da sklepa posojilno pogodbo in da hiša predstavlja garancijo, saj je sam povedal, da je verjel odvetniku, da bi v primeru, da bi se hiša prodala na dražbi, moral hišo zapustiti. V 3. alineji 2. člena kupoprodajne pogodbe sta se stranki dogovorili, da tožnik obdrži posest nepremičnin in da skleneta posebno najemno pogodbo. V korist tožnika pa se za čas trajanja najemnega razmerja vknjiži tudi prepoved odsvojitve in obremenitve nepremičnine. Navedena prepoved torej ne kaže na to, kot zaključuje sodba, da je kupoprodajna pogodba sklenjena z namenom, da bi ta služila kot zavarovanje za posojilo. Nelogično je, da bi se s plačilom najemnine odplačevale obresti oziroma glavnica, kot je sicer izpovedoval tožnik, ki mu sodba nekritično sledi. Sicer pa tožnik ni plačeval niti najemnine niti stroškov bivanja, kar je bilo ugotovljeno že s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici P 53/2012, na podlagi katere teče tudi izvršilni postopek In 58/2015. V kolikor je tožnik mislil, kot zatrjuje, da je bila sklenjena posojilna pogodba, pa od posojila od leta 2006 ni plačal nobenih obresti, niti ga ni vrnil v roku, ki je bil v kupoprodajni pogodbi naveden za odkup po določeni ceni in tudi ne kasneje. Nerazumljivo je, zakaj sodba verjame tožniku, da naj bi bila kupoprodajna pogodba sklenjena z namenom zavarovanja posojila, in ne verjame tožencu, ki je na naroku 7. 3. 2013 natančno pojasnil, kako in na kakšen način je prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe. S tožnikom sta se teden dni pred drugo javno dražbo hiše dogovorila, da bi bilo možno, da bi toženec poplačal njegove dolgove, pri čemer bi se vštela tudi njegova terjatev do tožnika, za ta znesek mu tožnik proda hišo, postane njegov najemnik in ni se mu treba izseliti iz hiše. Navedeni pravni posel je bil torej sklenjen z namenom, da bi ostal tožnik v hiši. Kreditna pogodba z dne 13. 2. 2012 (priloga A4), na katero se sklicuje sodba v oporo zaključku, da je dejansko šlo za posojilno (in ne prodajno) pogodbo, s kupoprodajno pogodbo z dne 19. 1. 2006 ni povezana. Ureja razmerja med strankama v zvezi z dolgom tožnika v vrednosti gozdne parcele 3.915,00 EUR, sklenjena pa je bila šest let po sklenitvi kupoprodajne pogodbe sklenjene v letu 2006. Na njeni podlagi torej ni mogoče ugotavljati kakšna je bila volja pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe v letu 2006. Med strankama ni bilo sporno, da je višina kupnine določena tako, da kupec poravna vse odprte terjatve, ki jih ima prodajalec do davčnega urada, do Banke, do M. d.d. ter kupca nepremičnine. Stranki sta se dogovorili za časovno omejeno kupno pravico, pri čemer velja poudariti, da je bila tudi kupnina v primeru ponovnega odkupa dogovorjena v enaki višini, kot je bila dogovorjena s sklenjeno kupoprodajno pogodbo leta 2006. Zaključek sodbe, da dejanska (višja) vrednost nepremičnine kaže na to, da je šlo za posojilno pogodbo, zato ni pravilen. Sodba, ki se sklicuje na drugi odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ne obrazloži, zakaj naj bi namesto kupoprodajne pogodbe veljala posojilna pogodba in v čem naj bi le-ta izpolnjevala pogoje za njeno pravno veljavnost. Sodišče prve stopnje pa tudi ni sledilo napotkom višjega sodišča v 13. točki obrazložitve sodbe z dne 26. 2. 2014. 3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetnem postopku je tožnik s tožbo uveljavljal s kupoprodajno pogodbo z dne 19. 1. 2006 dogovorjeno odkupno pravico in s (primarnim) tožbenim zahtevkom zahteval, da toženec z njim sklene kupoprodajno pogodbo za nedograjeno stanovanjsko hišo na parc. št. 1 k. o. X za kupnino 50.000,00 EUR. Kasneje je v postopku uveljavljal še dva podredna tožbena zahtevka in sicer je s prvim podrednim tožbenim zahtevkom zahteval, da se ugotovi ničnost sklenjene kupoprodajne pogodbe zaradi oderuštva, z drugim podrednim zahtevkom pa ničnost zaradi navideznosti kupoprodajne pogodbe in prikrivanja posojilne pogodbe.

6. Predmet pritožbenega preizkusa je le še izpodbijani ugodilni del drugega podrednega pritožbenega zahtevka (III., IV. točka izreka), zoper katerega se pritožuje toženec (tožnik se zoper zavrnilni del ne pritožuje). Zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka in prvega podrednega tožbenega zahtevka je že pravnomočna.

7. Tožnik je v tožbi navajal, da je s kupoprodajno pogodbo 19. 1. 2006 tožencu prodal nedograjeno hišo na parc. št. 1 k. o. X za kupnino 50.000,00 EUR in (primarni) tožbeni zahtevek gradil na 6. členu te pogodbe, s katerim sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnik to nepremičnino lahko odkupil od toženca nazaj do 31. 12. 2012, za ceno, ki bo enaka terjatvi, ki jo ima tožnik do toženca. Drugi podredni zahtevek pa tožnik v bistvenem temelji na trditvi,(1) da je kupoprodajna pogodba z dne 21. 2. 2016 (pravilno 19. 1. 2006) navidezna, ker tožnik kupnine ni prejel, prikriva pa posojilno pogodbo, saj je toženec poplačal dolgove tožnika terjane v izvršilnem postopkom pred Okrajnim sodiščem v Radovljici In 2004/00123 in si je s kupoprodajno pogodbo hotel le zavarovati posojilo, kar bi sicer lahko storil z vpisom hipoteke v zemljiško knjigo.

8. Po določbah prvega in drugega odstavka 50. člena OZ, na katerih temelji uveljavljen drugi podredni tožbeni zahtevek, navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Za navidezno pogodbo je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo. Pri navidezni (simulirani) pogodbi je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz, npr. pisni zapis, sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje same. Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti.(2) Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja in želi doseči, da taka pogodba nima učinkov, mora ponuditi zadostne razloge za zaključek, da sta oba s pogodbenikom želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi.(3) Po povedanem bi tožnik moral dokazati, da volja, izražena v kupoprodajni pogodbi, izrecno in zavestno ni ustrezala volji nobenega od njiju.

9. Sodba zaključi, da v kupoprodajni pogodbi zapisana volja strank ni bila plačilo za prenos lastninske pravice in da v dokaznem postopku ugotovljena dejstva kažejo na to, da obe pogodbeni stranki nista hoteli izpolnitve takšne pogodbe. Zavzame stališče, da je navedeno kupoprodajno pogodbo na podlagi prvega odstavka 50. člena OZ treba šteti za navidezno, da pa namesto nje v skladu z drugim odstavkom 50. člena OZ velja posojilna pogodba.

10. Dejanske ugotovitve in zaključki sodbe so: - da je bil tožnik v času podpisovanja kupoprodajne pogodbe 19. 1. 2006 v hudi finančni stiski zaradi dolgov, ki jih je dolgoval tako Davčni upravi kot drugim upnikom, - da je skupen znesek dolgov upnikov znašal 11,807.453,00 takratnih SIT, - da je zoper tožnika tekel izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Radovljici In 04/00123, - da je za poplačilo dolgov našel toženca, s katerim sta sklenila kupoprodajno pogodbo za kupnino v višini 11,807.453,00 takratnih SIT (preračunano 49.271,63 EUR, zaokroženo na 50.000,00 EUR), - da je s kupnino za hišo, ki jo je plačal toženec, tožnik poravnal vse dolgove, ki jih je imel, - da se je kupnina oblikovala v višini poravnanih dolgov, kar je nekoliko preseglo polovico vrednosti nepremičnine, ki je predstavljala izklicno ceno na drugi javni dražbi, - da je tožnik mislil (oziroma bil prepričan), da sklepa posojilno pogodbo in da hiša predstavlja garancijo in da tožencu dolguje znesek, ki izhaja iz kupoprodajne pogodbe, to je 11,807.453,00 takratnih SIT, - da sta stranki kupoprodajno pogodbo z odkupno pravico, ki izhaja iz 6. člena te pogodbe, razumeli kot posojilno pogodbo, - da v 2. členu kupoprodajne pogodbe dogovorjena prepoved odsvojitve in obremenitve v korist tožnika kaže, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena z namenom zavarovanja danega posojila, - da sta pravdni stranki po sklenitvi sporne kupoprodajne pogodbe sklenili še najemno pogodbo, da pa je bil tožnik prepričan, da s plačilom najemnine odplačuje obresti za njegov kredit, oziroma, da z najemnino vrača dolg, - da se v 2. členu kreditne pogodbe z dne 13. 2. 2012, ki je sicer samostojni pravni posel, pojavlja zapis dolga za hišo v višini 50,000,00 EUR, kar kaže, da je šlo za posojilno (in ne prodajno) pogodbo, - da v izvršilnem postopku ocenjena bistveno višja vrednost nepremičnine (100.000,00 EUR) od v kupoprodajni pogodbi zapisane kupnine (50.000,00 EUR), kaže, da je bila sklenjena posojilna pogodba.

11. Po oceni pritožbenega sodišča ugotovitve sodbe in njeni zaključki (tudi če bi bili pravilni)(4) zadoščajo kvečjemu za zaključek o miselnem pridržku tožnika, ne nudijo pa podlage za zaključek, da volja toženca ni bila usmerjena v sklenitev kupoprodajne pogodbe. Tožnik bi, kot že rečeno, namreč moral ponuditi razloge, da je tudi toženec želel nekaj drugega od tistega, navedenega v pogodbi. Takih razlogov pa sodba ne ugotavlja, pa tudi tožnik jih ni ponudil. Mišljenje oziroma prepričanje tožnika, da sklepa posojilno pogodbo in da hiša predstavlja garancijo ter da s plačilom najemnine(5) delno vrača dolg, ne pomeni, da je bila (tudi) volja toženca le sklenitev posojilne pogodbe. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da ni bilo nobenega razloga, da ne bi stranki, če bi želeli skleniti posojilno pogodbo, tako pogodbo sklenili in dolg zavarovali s hipoteko na predmetni nepremičnini. Kreditna pogodba z dne 13. 2. 2012 (priloga A4), na katero se sodba sklicuje v prid zaključku, da je sporna kupoprodajna pogodba dejansko posojilna, se nanaša na (drug) dolg tožnika (3.915,00 EUR, kar je višina vrednosti gozdne parcele), sklenjena pa je bila tudi šest let po sklenitvi kupoprodajne pogodbe 19. 1. 2006. Ob ugotovitvi sodbe, ki temelji na med strankama nespornem dejstvu, da se je višina kupnine v kupoprodajni pogodbi oblikovala tako, da kupec (toženec) poravna vse odprte terjatve prodajalca (tožnika), višje ocenjena vrednost nepremičnine, na katero se sklicuje sodba, ne nudi podlage za zaključek, da ni bila sklenjena kupoprodajna pogodba. Sicer pa dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da je tožnik primarni tožbeni zahtevek temeljil na kupoprodajni pogodbi, kaže na to, da je tožnik sam sprejemal dejstvo, da je sklenil kupoprodajno pogodbo. Za kasneje očitno spremenjeno stališče (drugi podredni zahtevek, s katerim je zatrjeval navideznost take pogodbe), pa tožnik niti ni ponudil razlogov.

12. Po navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da na podlagi dejanskih ugotovitev sodbe ni pravilen materialnopravni zaključek sodbe, da je kupoprodajna pogodba z dne 19. 1. 2006 navidezna in da prikriva posojilno pogodbo. Posledično je nepravilna odločitev tudi o vzpostavitvi v prejšnje stanje in ponovnem vpisu lastninske pravice na tožnika. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu (III., IV. točka izreka) spremenilo tako, da je tožbena zahtevka tudi v tem delu zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

13. Sprememba odločitve o glavni stvari narekuje tudi spremembo stroškovne odločitve. V predmetnem postopku je tožnik z vsemi uveljavljenimi tožbenimi zahtevki propadel, zato je dolžan tožencu povrniti njegove pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik, ki je uveljavljal primarni tožbeni zahtevek in (kasneje) dva podredna tožbena zahtevka, je vrednost spornega predmeta označil le za primarni tožbeni zahtevek (vsp je določil na 50.000,00 EUR), za podredna (nedenarna) tožbena zahtevka, ki imata različno pravno podlago (drugi odstavek 41. člena ZPP) pa vrednosti spornega predmeta ni označil. Po določbi 45. člena ZPP bi v takem primeru moralo sodišče prve stopnje postopati v skladu s 108. členom ZPP, česar ni storilo, toženec pa tudi ni zahteval, da tožnik označi vrednost podredno uveljavljenih tožbenih zahtevkov. Pritožbeno sodišče, ki je na podlagi priglašenih stroškovnikov tožene stranke v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), odmerjalo nagrado, je pri odmeri nagrade na podlagi stroškovnika 7. 3. 2013 upoštevalo vrednost spornega predmeta 50.000,00 EUR (predmet obravnavanja je še bil primarni tožbeni zahtevek)(6), na podlagi kasneje vloženih stroškovnikov (predmet obravnavanja je bil prvi podredni in drugi podredni tožbeni zahtevek) pa je upoštevalo vrednost spornega predmeta 4.000,00 EUR (drugi odstavek 22. člena ZOdvT). Po navedenem je pritožbeno sodišče zato tožencu priznalo 4.165,03 EUR in sicer na podlagi stroškovnika 7. 3. 2013 nagrado za postopek po tar. št. 3100 956,80 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 883,20 EUR, materialne stroške 20,00 EUR, vse povečano za 20% DDV in stroške prevoza v znesku 30,00 EUR, skupno 2.262,00 EUR, na podlagi stroškovnika v pritožbi 29. 4. 2013 nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 283,20 EUR, materialne stroške 20,00 EUR, vse povečano za 20% DDV in sodno takso 915,00 EUR, skupno 1.278,84 EUR, po stroškovniku 6. 6. 2013 nagrado za postopek po tar. št. 3220 50,00 EUR, povečano za 20% DDV, skupno 60,00 EUR in na podlagi stroškovnika z dne 17. 5. 2013 nagrado za postopek po tar. št. 3100 230,10 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 212,40 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 20,00 EUR, povišano za 22% DDV, skupno 564,25 EUR.

14. Toženec, ki je uspel s pritožbo, je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v skladu s priglašenim stroškovnikom. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z ZOdvT (upoštevalo je vsp 4.000,00 EUR) in po tar. št. 3210 tožencu priznalo nagrado za postopek 283,20 EUR, materialne stroške 20,00 EUR, povišano za 22% DDV, skupno 369,90 EUR, kar je naložilo v plačilo tožniku.

15. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12.2006. Op. št. (1): Pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 15. 3. 2016, s katero je tožnik na poziv sodišča 11. 3. 2016 dopolnil trditveno podlago glede drugega podrednega tožbenega zahtevka.

Op. št. (2):Tako M. Dolenc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, str. 360 - 361, enako VSL sklep I Cp 2186/2015 z dne 25. 11. 2015. Op. št. (3): Primerjaj II Ips 601/2008 z dne 10. 11. 2011. Op. št. (4): Pritožbene trditve vzbujajo upravičen dvom.

Op. št. (5): Pritožba dokazno podprto trdi, da tožnik ni plačeval niti pogodbeno dogovorjene najemnine niti stroškov.

Op. št. (6): S sodbo I P 214/2012 z dne 7. 3. 2013 je bil primarni tožbeni zahtevek (pravnomočno) zavrnjen.