Jedro

Ker informator ni deloval pod nadzorom in po navodilih policije, torej kot tajni sodelavec policije, za svoje delovanje ni potreboval nikakršne odredbe.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih E.V. in N.S. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojena sta dolžna plačati vsak po 1.500,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici sta bila obsojena E.V. in N.S. spoznana za kriva storitve vsak po enega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, V. pa še za poskusa kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po 1. odstavku 197. člena KZ. Obsojenemu V. je sodišče za prvo kaznivo dejanje določilo kazen treh let in desetih mesecev zapora, za drugo pa kazen treh mesecev zapora in mu nato izreklo enotno kazen štirih let zapora. Obsojenemu S. je sodišče izreklo kazen petih let zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države za dobo desetih let. Sodišče je obsojenemu V. odvzelo zasežena mamila in zaseženo premoženjsko korist, obema obsojencema pa je še naložilo povračilo stroškov postopka in plačilo povprečnine. Višje sodišče v Kopru je pritožbi zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni, obsojenima pa naložilo plačilo povprečnine.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojenih iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, kateri je Vrhovno sodišče obravnavalo enotno, saj imata identično vsebino. V zahtevah za varstvo zakonitosti sta zagovornika obsojenih navedla, da je policija izvajala prikrite ukrepe še pred pridobitvijo predpisanih dovoljenj. Informator z imenom M. je prišel v stik z obsojenim V. že 1.9.2005 in 13.9.2005 ter imel z njim dva razgovora. Med obsojenim V. in informatorjem je prišlo do dogovora, da bo V. priskrbel do srečanja z drugima dvema osebama en gram kokaina za pokušnjo, kar je dejansko tudi storil in je imel kokain pri sebi ob prvem srečanju s tajnim policijskim delavcem. Kriminalist M.D. se je z informatorjem večkrat sestal, stike sta imela že pred izvajanjem prikritih policijskih ukrepov zoper obsojenega V. Informator je obsojenemu V. povedal, da mu lahko „zrihta“ dve osebi, katerima bo dal njegovo telefonsko številko, da ga bosta poklicali, kar se je tudi zgodilo. Informator je dobil navodila od policije, kaj naj pove obsojenemu V. Slednjemu je tajni delavec policije po telefonu povedal, da je znanec tiste osebe, ki mu je dala njegovo telefonsko številko. Glede na povedano je informator deloval v svojstvu tajnega policijskega delavca, pod vodstvom in po navodilih policije, saj je od obsojenega V. zbiral informacije o njegovi domnevni kriminalni dejavnosti, s katerimi je policija želela pridobiti podatke za utemeljitev razlogov za sum, ki je potreben za predlaganje izvedbe tajnih policijskih ukrepov. Zahtevi se sklicujeta na sodbo Vrhovnega sodišča z dne 23. 9. 2004, opr. št. 259/2001. Informator v pravem pomenu besede bi policiji sporočil le podatke o domnevni kriminalni dejavnosti obsojenega V., nasprotno pa je v obravnavanem primeru ne samo zbiral informacije, ampak je obsojenega V. nagovarjal, naj preskrbi kokain, mu rekel, da mu bo „zrihtal“ dve osebi, ki bosta kokain kupili, s čimer je dosegel, da je obsojeni V. obljubil, da mu bo preskrbel en gram kokaina za pokušnjo. Na tak način je policija zoper obsojenega V. izvajala ukrep tajnega delovanja in ukrep navideznega odkupa, še preden sta bila ukrepa odobrena, saj je policija pridobila odredbo za izvajanje ukrepa tajnega opazovanja, navideznega odkupa in tajnega delovanja šele 22. 9. 2005, zaradi česar je bilo tajno delovanje policije nezakonito. Z nezakonitim informatorjevim delovanjem je policija s kršitvijo 2. odstavka 37. člena Ustave posegla tudi v V. pravico do nedotakljivosti zasebnosti. V obravnavanem primeru je potrebno uporabiti določbo 2. odstavka 18. člena ZKP in tako nezakonito pridobljene dokaze kot tudi dokaze, pridobljene na podlagi nedovoljenih dokazov, izločiti. Zagovornika Vrhovnemu sodišču predlagata, da spremeni pravnomočno sodbo in obsojena oprosti obtožbe, ker ni dokazano, da sta storila očitano dejanje, hkrati pa zagovornika tudi predlagata, da Vrhovno sodišče odredi odložitev izvršitve pravnomočne sodbe. Končno pa zagovornika v zahtevah še navajata, da sta bila s strani Okrožnega sodišča v Novi Gorici in Višjega sodišča v Ljubljani v škodo obsojenih kršena 22. in 23. člen Ustave, saj sta sodišči neutemeljeno odstopili od uveljavljene sodne prakse.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. je v svojem odgovoru podala mnenje, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. V odgovoru je vrhovna državna tožilka navedla, da je v obravnavanem primeru policija preverila informacije, ki jih je pridobila od kredibilnega informatorja, ter na podlagi tako pridobljenih podatkov, ko je utemeljene razloge za sum lahko zadostno konkretizirala, predlagala uporabo tajnega delovanja. Srečanj policije z informatorjem ni mogoče enačiti z informatorjevim delovanjem pod nadzorom in po navodilih policije. Obe sodišči sta se v svojih sodbah opredelili do zakonitosti dela policije. Vse ostale navedbe pa polemizirajo z zaključki sodišča o vlogi in delovanju informatorja in vsebinsko pomenijo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten. Zato vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti.

B.

4. Vrhovno sodišče je v odločbi z dne 23.9.2004, opr. št. I Ips 259/2001, na katero se sklicujeta zahtevi, obravnavalo in zavzelo načelno stališče do nekaterih vprašanj, povezanih z delovanjem policije v predkazenskem postopku (nekatera od njih problematizirata v zahtevi tudi zagovornika). V skladu s takrat veljavno procesno zakonodajo (ZKP/95, Zakon o policiji, Uradni list RS, št. 49/98) je razmejilo pojem tajnega policijskega sodelavca oziroma tajnega policijskega delavca, opredelilo pojem in pravni pomen informacije o kaznivem dejanju kot oblike nepolicijskega delovanja, kdaj posamezni ukrepi, ki jih izvaja policija, pomenijo poseg v ustavno varovano pravico do zasebnosti oziroma kdaj pomenijo nedovoljeno izzivanje kriminalne dejavnosti itd. Vrhovno sodišče je svoje stališče do omenjenih vprašanje ponovilo tudi v sodbi z dne 19.1.2006, opr. št. I Ips 235/2000. Ker zagovornika izpostavljata vprašanje opredelitve pojma tajnega policijskega sodelavca, se Vrhovno sodišče glede opredelitve tega pojma sklicuje na citirani sodbi.

5. Ni sprejemljivo razlogovanje zagovornikov, da je informator deloval kot tajni policijski (so)delavec, ne da bi imel za tako delovaje ustrezno odredbo, in da gre zato za nedovoljen dokaz, ki ga je potrebno tako kot vse nadalje pridobljene dokaze izločiti iz spisa. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta obravnavani primer in primer iz sodbe opr. št. I Ips 259/2001, na katero se sklicujeta zahtevi, različna. V primeru iz zgoraj navedene sodbe je Vrhovno sodišče ugotovilo, da sta bili osebi, ki sta stopili v stik, tajna policijska sodelavca, ki sta sprva delovala brez odobritve direktorja policije za tako delovanje, sodišče prve stopnje pa ni obrazložilo, zakaj naj ti dve osebi ne bi imeli statusa tajnega policijskega sodelavca. V obravnavanem primeru pa informatorju, ki je dajal podatke kriminalistu M.D., ni moč pripisati lastnosti tajnega policijskega sodelavca, saj podatki v spisu ne dajejo nobene podlage za takšen zaključek. Okoliščine, ki bi kazale na to, da bi informator lahko deloval kot tajni sodelavec policije, so razvidne zgolj iz obsojenčevega zagovora, takšnemu zagovoru pa nasprotujeta izpovedbi kriminalista D. in tajnega delavca policije številka ..., pa tudi uradna zaznamka kriminalista D. o razgovoru z informatorjem, kar sta sicer obrazložili že sodišči prve in druge stopnje. Zahtevi za varstvo zakonitosti namreč v tem delu le ponavljata svoji zaključni besedi in pritožbene navedbe.

6. Z dejstvom, da bi se obsojeni V. lahko ukvarjal s prodajo mamil, se je policija prvič seznanila šele takrat, ko je informator kriminalistu D. povedal, da mu je obsojeni V. ponudil, da lahko od njega kupi mamila ter ga vprašal, če mu lahko priskrbi kakšnega kupca. Pred tem srečanjem kriminalista D. z informatorjem pa policija, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, ni imela nobenih podatkov o morebitni kriminalni dejavnosti V. Zato je zatrjevanje, da je policija usmerjala že delo informatorja, neutemeljeno. Neprepričljivo je, da bi policija začela z načrtnim, usmerjenim zbiranjem informacij o določeni osebi zaradi določenega kaznivega dejanja, ne da bi pred tem dobila kakršnokoli informacijo o tem, da se določena oseba ukvarja s kriminalno dejavnostjo. Informacije, ki jih je dal informator kriminalistu D., so potem, ko jih je policija preverila, služile utemeljitvi razlogov za sum, ki je bil potreben za odreditev tajnega policijskega delovanja s strani državne tožilke. Ni pa pri delovanju informatorja šlo za nikakršno zbiranje dokazov. Aktivnost policije se je pričela šele na podlagi preverbe informacij, ki jih je policija dobila od informatorja, saj pred tem policija sploh ni vedela za kriminalno delovanje obsojenega V. Informator pa policiji tudi ni posredoval informacij o pretekli kriminalni dejavnosti obsojenega V., kar bi bilo mogoče šteti za dokaz, ampak o pripravljalnih dejanjih obsojenega V. za storitev kaznivega dejanja neupravičene prodaje mamil. Tudi celoten postopek se v obravnavanem primeru nanaša le na kazniva dejanja, ki jih je obsojeni V. storil po tem, ko je dobil status osumljenca in je bilo zoper njega odrejeno tajno policijsko delovanje, ne pa na njegova morebitna pretekla kazniva dejanja. Ker ravnanja informatorja ni moč opredeliti kot tajno delovanje policije, Vrhovno sodišče ne vidi razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno iz spisa izločiti dokaze, pridobljene na podlagi informacij, ki jih je policiji dal informator. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Prikazovanja zagovornikov obsojenih, da je informator obsojenega V. nagovarjal, naj priskrbi kokain, mu obljubil, da mu bo pripeljal dve osebi, ki bosta mamilo kupili, ter dosegel, da mu je obsojeni V. obljubil, da bo priskrbel en gram kokaina za pokušnjo, ter da je prišlo s strani informatorja do navideznega odkupa mamila, pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

7. Delovanja policijskega informatorja v obravnavanem primeru ni moč opredeliti kot tajno policijsko sodelovanje. Policija je pridobila ustrezne odredbe državnega tožilca za tajno delovanje, navidezni odkup in tajno opazovanje in torej ni na nedovoljen način posegla v obsojenčevo zasebnost, zato ni prišlo do zatrjevane kršitve 2. odstavka 37. člena Ustave. Obsojeni V. se je z informatorjem odkrito in prostovoljno pogovarjal o prodaji mamil in je zato pač moral upoštevati tveganje, da bi lahko informacije o nameravani prodaji mamil prišle še do tretjih oseb, v obravnavanem primeru do policije. Ker, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, informator ni deloval pod nadzorom in po navodilih policije, torej kot tajni sodelavec policije, ni za svoje delovanje potreboval nikakršne odredbe, zato z zaznavanjem informacij oziroma s tem, ko se je pogovarjal z obsojenim V. in zgolj poslušal njegove predloge, ni na noben način nedovoljeno posegel v obsojenčevo zasebnost. 8. Že zgoraj je bilo povedano, da se obravnavani primer in primer, ki je bil obravnavan v sodbi Vrhovnega sodišča z dne 23. 9. 2004, opr. št. I Ips 259/2001, razlikujeta, zato nižji sodišči nista odstopili od ustaljene sodne prakse in odločili drugače kot se sicer odloča v vsebinsko podobnih primerih, s tem pa tudi nista storili zatrjevane kršitve iz 22. člena Ustave.

C.

9. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev ni ugotovilo, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Zaradi zavrnitve zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ni presojalo o predlogih zagovornikov za odložitev izvršitve kazni obsojencema.

11. Izrek o stroških postopka, ki jih morata plačati obsojena S. in S.N., temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojencev, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.