Jedro

Upnik kot pooblaščeni predlagatelj ustavitve postopka prisilne poravnave je torej lahko samo upnik, ki ima izkazano denarno terjatev do dolžnika in je to terjatev v postopku prijavil v smislu 43. člena ZPPSL.

Delnica sama po sebi v razmerju med delničarjem in družbo ne izkazuje denarne terjatve do družbe. Prepoved vrnitve vložkov, s katero se zagotavlja ohranitev osnovnega kapitala delniške družbe (225. člen ZGD) je celo eno izmed osnovnih načel delniškega prava.

Pritožniki se glede obstoja terjatve sicer sklicujejo na pravico do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe, ki kot rečeno predstavlja samostojno premoženjsko upravičenje delničarja, katero pa lahko uveljavi samo ob izpolnjeni predpostavki uvedbe stečajnega postopka oziroma postopka likvidacije družbe. Z uvedbo postopka prisilne poravnave te predpostavke niso izpolnjene, saj je postopek prisilne poravnave sam po sebi negativna procesna predpostavka za pričetek stečajnega postopka (2. odstavek 5. člena ZPPSL).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožniki in dolžnik sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrglo predlog delničarjev S d.o.o., B.B. in M.M. za ustavitev postopka prisilne poravnave (tč. IV. izreka). Hkrati je potrdilo prisilno poravnavo med dolžnikom in upniki, sprejeto na naroku dne 24.12.2004, na podlagi katere so terjatve upnikov razdeljene v naslednje razrede:

1. razred: terjatve upnikov, na katere prisilna poravnava nima vpliva in sicer ločitveni upniki, izločitveni upniki, upniki iz 2. odstavka

160. člena ZPPSL,

2. razred: vse ostale terjatve, ki ne sodijo v 1. razred in jih bo dolžnik poplačal v višini 20 % v nominalni višini v roku enega leta od pravnomčnosti sklepa o potrjeni prisilni poravnavi,

3. razred: terjatve upnikov iz naslova neplačanih obresti od prispevkov in davkov, ki so ali bodo obračunane do dneva pričetka prisilne poravnave, za katere je po 3. odstavku 16. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij, predviden odpust (tč. I. izreka).

Zoper sklep so pravočasno vložili pritožbo delničarji S d.o.o., B.B.in M.M. in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL in predlagali pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožniki primarno izpodbijajo odločitev prvostopnega sodišča, s katero je zavrglo njihov predlog za ustavitev postopka prisilne poravnave v smislu 1. odstavka 34. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL). V posledici napačne odločitve o predlogu pritožnikov pa naj bi bila nezakonita tudi potrditev prisilne poravnave, ker je prvostopno sodišče o potrditvi prisilne poravnave odločalo še predno je preizkušalo predlog pritožnikov za ustavitev postopka prisilne poravnave.

Poravnalni senat v postopku prisilne poravnave po uradni dolžnosti preverja zgolj obstoj formalnih predpostavk za vodenje postopka.

Obstoj materialnih pogojev za sklenitev postopka prisilne poravnave, med katere spada tudi ocena možnosti, da bo dolžnik izpolnil obveznosti na način in pod pogoji v predlagani prisilni poravnavi, pa poravnalni senat preizkuša samo na podlagi izrecnega predloga oseb, navedenih v 1. odstavku 34. člena ZPPSL.

Pritožniki zatrjujejo, da imajo položaj upnika v postopku prisilne poravnave na podlagi dejstva, da so delničarji dolžnika, za katerega je izkazano, da ima po zadnji revidirani bilanci stanja osnovni kapital večji od nič, na osnovi česar imajo priznano tudi glasovalno pravico v postopku prsilne poravnave v smislu 3. odstavka 56. člena ZPPSL. Takšno stališče je tudi po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Kot upravičene predlagatelje za vložitev predloga za ustavitev postopka prisilne poravnave zakon izrecno navaja upniški odbor, upnika, ki je prijavil terjatve in upravitelja prisilne poravnave. Pritožniki sicer pravilno povzemajo, da je smisel omejitve števila oseb, na predlog katerih bo sodišče materialnopravno preizkušalo pogoje prisilne poravnave, v tem, da naj o teh vprašanjih (ali naj sodišče preizkuša ekonomsko podlago predlagane prisilne poravnave) odločajo tisti, ki jih bodo prizadele ekonomske posledice potrditve prisilne poravnave. Glede na trditve pritožnikov je torej ključno vprašanje ali je pritožnike kot delničarje šteti za upnike dolžnika glede na njihovo upravičenje do glasovalnih pravic iz 3. odstavka 56. člena ZPPSL. ZPPSL pojmovno sicer ne opredeljuje koga šteti kot upnika, vendar je glede na splošna načela obligacijskega prava s pojmom upnika šteti udeleženca obligacijskega razmerja, ki je upravičen od drugega udeleženca zahtevati določeno izpolnitveno ravnanje (glej Obligacijski zakonik s komentarjem - Gospodarski vestnik 2003, stan 55). Ker zakon uporablja pojem upnika, ki je prijavil terjatev, je potrebno s tem razumeti udeleženca, ki ima obligacijsko pravico od dolžnika terjati ustrezno izpolnitev. Glede na pravne posledice, ki nastopijo z dnem začetka postopka prisilne poravnave na terjatve upnikov (37. člen ZPPSL), v posledici česar se nedenarne terjatve upnikov spremenijo v denarne terjatve, lahko upnik v postopku prisilne poravnave prijavi zgolj denarno terjatev do dolžnika. Upnik kot pooblaščeni predlagatelj ustavitve postopka prisilne poravnave je torej lahko samo upnik, ki ima izkazano denarno terjatev do dolžnika in je to terjatev v postopku prijavil v smislu

43. člena ZPPSL.

Delnice predstavljajo vrednostni papir, ki dajejo imetniku skupek korporacijskih pravic, iz katerih izhajajo naslednja upravičenja: - pravica do udeležbe pri upravljanju družbe, - pravica do dela dobička in - pravica do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe (2. odstavek 177. člena Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD). Delnica sama po sebi v razmerju med delničarjem in družbo ne izkazuje denarne terjatve do družbe.

Prepoved vrnitve vložkov, s katero se zagotavlja ohranitev osnovnega kapitala delniške družbe (225. člen ZGD) je celo eno izmed osnovnih načel delniškega prava. Pritožniki se glede obstoja terjatve sicer sklicujejo na pravico do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe, ki kot rečeno predstavlja samostojno premoženjsko upravičenje delničarja, katero pa lahko uveljavi samo ob izpolnjeni predpostavki uvedbe stečajnega postopka oziroma postopka likvidacije družbe. Z uvedbo postopka prisilne poravnave te predpostavke niso izpolnjene, saj je postopek prisilne poravnave sam po sebi negativna procesna predpostavka za pričetek stečajnega postopka (2. odstavek 5. člena ZPPSL). Delničar torej nima izkazane denarne terjatve do dolžnika iz naslova upravičenja do preostalega premoženja v smislu 3. alineje 2. odstavka 177. člena ZGD. O položaju delničarja kot upnika tudi ni mogoče govoriti zgolj v povezavi z določbo 3. odstavka 56. člena ZPPSL, ki delničarju daje podlago za uveljavljanje glasovalne pravice ob podanih predpostavkah v navedeni določbi. Pojem terjatve iz drugega stavka v 3. odstavku citiranega člena je potrebno razumeti zgolj v povezavi z 2. odstavkom istega člena, s katerim je urejen princip oblikovanja glasovalnih pravic različnih upnikov glede na naravo prijavljenih terjatev. Da je torej omogočeno ugotavljanje vseh glasovalnih pravic (tako upnikov kot delničarjev), se torej tudi za delničarje ugotavljajo terjatve, vendar zgolj kot merilo za ugotovitev glasovalnih pravic v postopku prisilne poravnave. Takšna ugotovitev pa nima učinka v tem smislu, da bi na tej podlagi bila delničarju priznana terjatev v smislu obligacijskega upravičenja od družbe uveljavljati izpolnitev denarne obveznosti. Iz navedenih razlogov je materialnopravno pravilna odločitev prvostopnega sodišča, ko je zavrglo predlog pritožnikov za ustavitev postopka prisilne poravnave, saj niso izkazali položaja upnika kot upravičenega predlagatelja do tovrstnega predloga. S tem pa je ovržen tudi izrecno uveljavljani pritožbeni razlog, da je prvostopno sodišče o potrditvi prisilne poravnave odločalo v nasprotju z 58. členom ZPPSL, ker se ni spustilo v materialnopravno presojo pogojev prisilne poravnave.

Pritožniki izpodbijajo sklep o potrditvi prisilne poravnave tudi s trditvijo, da prvostopno sodišče v postopku glasovanja o prisilni poravnavi ne bi smelo priznati glasovalnih pravic delničarju J d.o.o. Velenje, ki je hkrati v 100 % lasti dolžnika. Nepravilno upoštevanje glasovalnih pravic v postopku glasovanja o prisilni poravnavi samo po sebi ne predstavlja absolutne bistvene kršitve postopka v smislu 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL, zato je tako zatrjevano kršitev potrebno obravnavati v okviru procesnih kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL. Zatrjevana kršitev bi bila torej relevantna zgolj v primeru, da bi, v kolikor bi bila dejansko izkazana, lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve prvostopnega sodišča. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je poravnalni senat glasovalne pravice priznal upnikom v višini 156.797.677,40 SIT.

Hkrati je priznal glasovalne pravice delničarjem v višini

117.537.554,59 SIT. Skupno število glasovalnih pravic je po ugotovitvi prvostopnega sodišča znašalo 274.335.231,99 SIT. Za potrditev prisilne poravnave so bili oddani glasovi upnikov v višini

134.255.666,85 SIT in delničarjev v višini 105.602,803,77 SIT. Iz priloge k zapisniku o naroku za prisilno poravnavo z dne 24.12.2004 je razvidno, da je bilo delničarju J d.o.o. iz naslova glasovalnih pravic po 3. odstavku 56. člena ZPPSL priznanih glasov v višini

95.414.100,64 SIT, katere je prvostopno sodišče upoštevalo tudi v okviru glasov delničarjev, ki so bili oddani za potrditev prisilne poravnave. Za ugotovitev o relevantnosti očitane kršitve v zvezi z glasovalnimi pravicami navedenega delničarja je torej odločilno, ali bi v primeru, da sodišče navedenemu delničarju ne bi priznalo glasovalnih pravic iz naslova delnic, le-to vplivalo na pravilnost ugotovitve o potrditvi prisilne poravnave. V kolikor bi se glasovalne pravice navedenega delničarja ne upoštevale, bi se za citirani znesek

95.414.100,64 SIT zmanjšal skupen obseg glasovalnih pravic (274.235.231,99 SIT) tako da bi skupen obseg glasovalnih pravic znašal 178.921.131,35 SIT. Za isti znesek pa bi se zmanjšal obseg ugotovljenih glasov za potrditev prisilne poravnave (239.858.470,62 SIT) tako da bi število glasov za potrditev prisilne poravnave znašalo 144.444.369,98 SIT. Iz tako ugotovljenega rezultata izhaja, da bi brez upoštevanja glasovalnih pravic delničarja J d.o.o. za potrditev prisilne poravnave glasovalo 80,73 % glasov vseh upravičencev z glasovalno pravico. Ker bi tudi tako ugotovljeni rezultat presegel prag, ki ga za sprejetje prisilne poravnave predpisuje 1. odstavek 56. člena ZPPSL, se tako izkaže, da očitana kršitev v zvezi s priznanjem glasovalnih pravic navedenemu delničarju ni mogla vplivati na pravilnost ugotovitve o potrditvi prisilne poravnave, zato v tem primeru ne gre za bistveno kršitev postopka v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL. Glede na navedeno se pritožbenemu sodišču z vprašanjem, ali navedenemu delničarju pripadajo glasovalne pravice, ni bilo potrebno ukvarjati (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).

Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL). Ob ugotovitvi, da je prvostopno sodišče ob tem, ko je pravilno zavrglo predlog pritožnikov za ustavitev postopka prisilne poravnave, pa je pravilna tudi odločitev o potrditvi prisilne poravnave glede na izpolnjene pogoje iz 56. člena ZPPSL. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, niso upravičeni do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL). Do povrnitve stroškov pa ni upravičen niti dolžnik v zvezi s priglašenimi stroški odgovora na pritožbo, saj v smislu 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL takšne vloge ni mogoče šteti za nujno potrebne stroške stranke v postopku.