Jedro

Tožena stranka z uporabo celotnega stanovanja krši tožničino pravico do uporabe te nepremičnine, kot enega od elementov lastninske pravice in že ta kršitev predstavlja prikrajšanje, korist tožencev pa je v brezplačni uporabi celega stanovanja brez pravne podlage7. V situaciji, ko je toženec s svojim ravnanjem dejansko spremenil način uporabe stanovanja, bi bila njegova obveznost, da tožnici izroči nove ključe in ji na ta način omogoči nadaljnjo souporabo stanovanja, ne pa obveznost tožnice, da od njega zahteva ključe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodbo v izpodbijanem delu (tč. I in III izreka) r a z v e l j a v i, zadevo pa v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine, zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek glede uporabnine za čas po 3.5.2002 ter naložilo tožeči stranki, da tožencema povrne pravdne stroške v višini 455.132,00 SIT. Ugotovilo je, da se je tožnica že pred izselitvijo iz stanovanja prostovoljno odločila, da zapusti življenjsko skupnost s tožencem in sinom in se odseli iz stanovanja. Toženec je ključavnico na vratih sicer zamenjal še isti večer, vendar tožnica od njega nikoli ni zahtevala, da ji izroči ključe stanovanja in ji dopusti uporabo stanovanja. Tožnica tako ni dokazala, da bi imela namen stanovanje še uporabljati. Toženec tožničine odselitve ni želel, ključavnico je zamenjal le iz strahu pred tožničinim novim partnerjem in ne iz razloga, da bi tožnici preprečil uporabo stanovanja. Toženec stanovanja glede na velikost ni mogel koristiti le delno, sin je bil po razvezi zaupan njemu in je uporabljal stanovanje do polnoletnosti v letu 2003. Toženec je stanovanje koristil enako kot pred razvezo in od uporabe stanovanja ni imel nobene koristi. Tožnica tožencu in sinu do leta 1997 nikoli ni oporekala uporabe stanovanja, to je storila šele po vselitvi druge toženke z dopisom 23.6.1997. Prav tako ni izkazala svojega dejanskega prikrajšanja, odselila se je prostovoljno, brez namena vrnitve in ni izkazala konkretnih, realnih relevantnih okoliščin, da je dejansko imela namen od stanovanja pridobivati dohodke. Prvostopno sodišče je na podlagi povedanega odločilo, da je zahtevek neutemeljen že po temelju.

Zoper sodbo se je tožnica pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi je navajala, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede prikrajšanja tožnice. 219. člen zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) namreč govori o izgubi kakršne koli koristi, ne gre za neupravičeno prikrajšanje, ampak samo za prikrajšanje. Neupravičenost pride v poštev le pri pridobitvi in to v smislu neupravičenosti glede na obstoj pravne podlage in ne neupravičenosti glede na nemožnost prikrajšanca, da stvar uporablja. Prikrajšanje tožnice v predmetni zadevi nima podlage v zakonu. Sodna praksa se je v primeru, ko se je prikrajšanec iz nepremičnine izselil prostovoljno, že zavzela stališče, da brezplačna uporaba tudi njegovega solastnega dela pomeni prevelik poseg v njegovo lastninsko pravico, saj prikrajšancu pušča le golo lastninsko pravico. Sodišče je poleg tega zmotno ugotovilo, da toženec vstopa tožnici v stanovanje ni onemogočil. Če je toženec zamenjal ključavnico, bi moral sam poskrbeti za prejšnje posestno stanje, tako da bi tožnici izročil ključe, s čimer bi preprečil njeno prikrajšanje, saj je sam povzročil nastanek situacije, v kateri je do prikrajšanja prišlo. Materialnopravno zmoten je tudi zaključek sodišča, da toženec ni imel nobene koristi od uporabe stanovanja. Ni sicer dvoma, da je stanovanje lahko uporabljal le tako kot ga je pred odhodom tožnice, vendar to ne more biti podlaga brezplačni uporabi celega stanovanja. Toženca sporno stanovanje uporabljata, zato sta na račun tožničinega solastniškega deleža neupravičeno obogatena, saj imata od uporabe nedvomno korist. Še toliko bolj je tak zaključek upravičen glede na ugotovitev sodišča, da je toženka izrecno nasprotovala uporabi stanovanja s strani druge toženke. V stroškovnem delu sodba nima razlogov, zato je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba pravilno opozarja, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da niso izpolnjeni pogoji za neupravičeno pridobitev po 219. členu ZOR (ki se v tej pravdi uporablja v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Slednji namreč določa, da lahko v primeru, ko je nekdo uporabljal tujo stvar v svojo korist, imetnik zahteva od njega, da mu to korist povrne. Pri tem je treba upoštevati tudi splošna pravila o neupravičeni obogatitvi, imetnik mora dokazati prikrajšanje na svoji strani in pridobitev brez pravne podlage na drugi strani. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bilo stanovanje v času od 10.3.1993 do 3.5.2002 skupno premoženje tožnice in prvega toženca, da sta stanovanje do 10.1.1996 uporabljala prvi toženec in skupni sin prvega toženca in tožnice, po tem datumu pa se je v stanovanje priselila tudi druga toženka. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da se je tožnica prostovoljno odpovedala uporabi stanovanja in da zato ni bila v ničemer prikrajšana, prvi toženec pa je stanovanje uporabljal v enakem obsegu kot dotlej, zato ni bil obogaten. Dejstvo, da stanovanje v skupni lastnini še ni bilo razdeljeno, res ne pomeni, da toženec stvari ne bi smel uporabljati, pomeni pa, da ne more uporabljati celotnega stanovanja brez ustrezne pravne podlage brezplačno. Tožena stranka z uporabo celotnega stanovanja krši tožničino pravico do uporabe te nepremičnine, kot enega od elementov lastninske pravice in že ta kršitev predstavlja prikrajšanje, korist tožencev pa je v brezplačni uporabi celega stanovanja brez pravne podlage8. Pravne razlage sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila v ničemer prikrajšana, ker naj bi stanovanje zapustila samovoljno, ni mogoče sprejeti. Posesti solastne nepremičnine v sorazmerju s svojim solastninskim deležem tožnica ne uživa prav zato, ker se je zaradi nevzdržnih razmer (kar je podlaga razvezi zakonske zveze) od toženca odselila. Med strankama poleg tega ni sporno, da je toženec takoj po odhodu tožnice zamenjal ključavnico. Strinjati se je s pritožbo, da bi bila v situaciji, ko je s svojim ravnanjem dejansko spremenil način uporabe stanovanja, njegova obveznost, da tožnici izroči nove ključe in ji na ta način omogoči nadaljnjo souporabo stanovanja, ne pa obveznost tožnice, da od njega zahteva ključe. Ker prvostopno sodišče zaradi napačnega materialnopravnega stališča nekaterih dejstev, zlasti v zvezi z višino uporabnine, sploh ni ugotavljalo, je bilo treba sodbo razveljaviti in vrniti v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V novem postopku se bo moralo sodišče opredeliti tudi do tega, kaj za podlago brezplačne uporabe stanovanja pomeni ugotovitev iz sodbe, da je tožnica šele po vselitvi druge toženke v stanovanje zahtevala izselitev ali sklenitev najemne pogodbe in posledično razdružitev premoženja.

Hkrati z odločitvijo o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških, zato se pritožbeno sodišče ni posebej spuščalo v pritožbene razloge v zvezi s stroški. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 165. člena ZPP.