Jedro

Po 7. členu Pravilnika o strokovnem izpitu se lahko prijavi k opravljanju strokovnega izpita tisti, ki izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje o izobrazbi. Tožnica, ki ima pridobljeno višješolsko izobrazbo smeri geografija in zgodovina ter visokošolsko izobrazbo organizacijske smeri, osnovnih izobrazbenih pogojev za učiteljico geografije v devetletni osnovni šoli po veljavnem ZOFVI in po Pravilniku o smeri izobrazbe ne izpolnjuje. Ker izobrazbenih pogojev ni izpolnjevala niti po prej veljavnem predpisu (Sklepu o določitvi kadrovskih pogojev iz leta 1995), ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja po prehodnih določbah ZOFVI.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prijavo k strokovnemu izpitu zaradi neizpolnjevanja pogojev o izobrazbi. V obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 3. 4. 2006 vložila prijavo k strokovnemu izpitu za področje vzgoje in izobraževanja, k prijavi pa je priložila tam navedeno dokumentacijo. Pogoje za opravljanje, obseg, vsebino, organizacijo in postopek opravljanja strokovnega izpita za strokovne delavce na področju vzgoje in izobraževanja ureja Pravilnik o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 23/06, v nadaljevanju: Pravilnik o strokovnem izpitu), ki v 7. členu določa, da se strokovni delavec lahko prijavi k opravljanju strokovnega izpita najprej po šestih mesecih opravljanja vzgojno izobraževalnega dela v vrtcu oziroma šoli, če izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje o izobrazbi. Po 94. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, od št. 12/96 naprej, v nadaljevanju: ZOFVI) morajo imeti učitelji v osnovni šoli visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri in pedagoško izobrazbo. Smer izobrazbe za učitelja geografije v devetletni osnovni šoli ureja 1.1.16. točka 5. člena Pravilnika o smeri izobrazbe strokovnih delavcev v devetletni osnovni šoli (Uradni list RS, št. 57/99, 8/01, 64/01, 73/03,v nadaljevanju: Pravilnik o smeri izobrazbe), ki določa, da je učitelj geografije v šestem razredu in tretjem obdobju lahko, kdor je končal univerzitetni študijski program iz geografije. Tožnica s pridobljeno višješolsko izobrazbo smeri geografije in zgodovine ne izpolnjuje zahtevane stopnje strokovne izobrazbe, z univerzitetno izobrazbo smeri organizacija dela pa ne izpolnjuje zahtevane smeri izobrazbe, prav tako ne izpolnjuje prehodne zahteve iz točke 1.1.16 navedenega pravilnika. Pred uveljavitvijo navedenega pravilnika je izobrazbene pogoje urejal Sklep o določitvi kadrovskih pogojev za učitelje in sodelavce - laborante v programih srednjih in osnovnih šol (Uradni list RS, št. 42/95, 68/95, v nadaljevanju: Sklep o določitvi kadrovskih pogojev), vendar tožnica ni izpolnjevala izobrazbenega pogoja niti po tem sklepu, saj nima visokošolske izobrazbe smeri geografija, prehodne določbe navedenega sklepa pa zanjo ne veljajo, ker se je na področju vzgoje in izobraževanja prvič zaposlila šele po njegovi uveljavitvi. Upoštevaje navedeno, tožnici ni bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom.

Tožnica v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja zadeve in je napačno uporabila pravne predpise, izpodbijano odločbo pa tudi ni izdala upravičena pooblaščena oseba. Po točki 1.1.16. 5. člena Pravilnika o smeri izobrazbe (oz. odredbe) lahko poučuje zemljepis v devetletni osnovni šoli tisti, ki je izpolnjeval pogoje za poučevanje tega predmeta do uveljavitve te odredbe (tožnica očitno misli na Odredbo o smeri izobrazbe strokovnih delavcev v devetletni osnovni šoli, Ur. list RS, od št. 57/99 naprej). Prej je veljal Sklep, ki je v 13. točki geografija (zemljepis) določal, da ima ustrezno izobrazbo za poučevanja zemljepisa v osnovni šoli, kdor je pridobil višješolsko izobrazbo po veljavnih aktih do uveljavitve tega sklepa za učitelja geografije. Ta sklep je pričel veljati dne 21. 7. 1995. Sama je izpolnjevala pogoje tako po navedenem sklepu kot po odredbi. Stališče tožene stranke, da to zanjo ne velja zato, ker se je zaposlila šele marca 1998, je napačno. Navedeno zakonsko določilo je predvideno za zavarovanje delovnega razmerja tistih, ki so bili takrat zaposleni in njihovih pravic iz delovnega razmerja in ne more vplivati na pogoje za opravljanje strokovnega izpita. Tožena stranka tudi ne more in ne sme spreminjati svojih prejšnjih stališč, saj ji je dne 15. 7. 2002 poslala dopis, iz katerega izhaja, da ji daje šolanje na Fakulteti za organizacijske vede v B ustrezno izobrazbo. Tožnica je ravno na podlagi tega stališča nadaljevanja izobraževanje v navedeni smeri, zato ji sedanja drugačna razlaga ne more biti v škodo. Tudi v osnovni šoli (kjer je zaposlena) so ji na podlagi tega stališča omogočili študij. Šola ji je tudi omogočila udeležbo na vseh strokovnih izpopolnjevanjih s področja geografije, sodelovala je tudi na raznih tekmovanjih iz geografije, sedaj pa se ji onemogoča opraviti strokovni izpit iz tega področja. Z izpodbijano odločbo je kršena ustavna pravica iz 14. in 22. člena Ustave RS, saj se jo postavlja v neenakopraven položaj z ostalimi zaposlenimi, ki imajo enako izobrazbo kot ona. Iz izpodbijane odločbe se tudi ne da razbrati, zakaj ji je bilo zavrnjeno opravljanje strokovnega izpita, saj 7. člen Pravilnika o strokovnih izpitih ne navaja konkretnih pogojev za opravljanje strokovnega izpita. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi zato, ker jo je izdala nepooblaščena oseba. Tožnica predlaga, da sodišče izvede predlagane dokaze, odpravi izpodbijano odločbo ter samo ugotovi, da izpolnjuje pogoje za opravljanje strokovnega izpita.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja svoje navedbe iz izpodbijane odločbe in kot nesporno izpostavlja, da je tožnica končala višješolski študij geografije in zgodovine in ima zato priznano višješolsko izobrazbo in podeljen strokovni naslov predmetna učiteljica geografije - zgodovine, da je dne 25. 11. 2005 diplomirala na Fakulteti za organizacijske vede po študijskem programu Organizacija dela in ima zato podeljen strokovni naslov univerzitetna diplomirana organizatorka ter da se je prvič zaposlila na področju vzgoje in izobraževanja dne 2. 3. 1998 na Osnovni šoli AA, kjer je še sedaj zaposlena. Postopek ugotavljanja in izpolnjevanja pogojev za opravljanje strokovnega izpita je upravni postopek, ki se izvaja po ZUP (20. člen Pravilnika o strokovnem izpitu). Temeljno pravilo, ki izhaja iz načela zakonitosti je, da se v upravnih zadevah uporablja tisti predpis, ki velja v času odločanja pri organu prve stopnje. Tožnica ne izpolnjuje predpisanih izobrazbenih pogojev po sedaj veljavnih predpisih, niti po prehodnih določbah sedanjih in prejšnjih predpisov. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

S svojim dopisom z dne 21. 5. 2007 je tožena stranka sodišče obvestila, da je bila tožnici na njeno vlogo izdana odločba št. ... z dne 8. 3. 2007, s katero je bilo odločeno, da tožnica izpolnjuje pogoje za opravljanje strokovnega izpita za strokovne delavce na področju vzgoje in izobraževanja in da je na tej podlagi tožnica dne 3. 4. 2007 pred izpitno komisijo uspešno zagovarjala strokovni izpit s področja vzgoje in izobraževanja.

Na poziv sodišča, da tožnica pove, če še vztraja pri tožbi, je ta odgovorila, da pri njej še vedno vztraja. Njeni zahtevi namreč ni bilo ugodeno, saj ji ni bilo omogočeno opravljanje izpita iz področja geografije, tako da sedaj ne more poučevati geografije v osnovni šoli (izpit je opravljala s področja gostinstva). Tako je sedaj omejena pri iskanju zaposlitve, saj lahko poučuje le v specifičnih srednjih šolah. Z opravljenim izpitom iz geografije bi veliko lažje dobila ustrezno zaposlitev. Zahteva razveljavitev izpodbijane odločbe in ugotovitev, da izpolnjuje pogoje za opravljanje strokovnega izpita iz področja geografije.

V odgovoru na navedeno tožničino pripravljalno vlogo tožena stranka navaja, da opravljen strokovni izpit tožnici še vedno ne da ustrezne izobrazbe za poučevanja predmeta geografija v programu devetletne osnovne šole. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v tej zadevi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki tožnici ni dovolila pristopa k strokovnemu izpitu za področje vzgoje in izobraževanja iz razloga, ker ne izpolnjuje s predpisi določenih pogojev o izobrazbi za učiteljico geografije v devetletni osnovni šoli. Tožnica tej ugotovitvi nasprotuje in meni, da pogoje izpolnjuje glede na prehodne zakonske določbe oziroma prehodne določbe podzakonskih predpisov. Med strankama ni sporno, da si tožnica ni pridobila strokovnega naslova profesorica geografije oziroma visokošolske izobrazbe smer geografija, ampak ima pridobljeno višješolsko izobrazbo smeri geografija in zgodovina (leta 1986 je diplomirala na Pedagoški akademiji v A) ter visokošolsko izobrazbo organizacijske smeri (končala je Fakulteto za organizacijske vede v B in si pridobila strokovni naslov univerzitetna diplomirana organizatorka). Ker torej med strankama ni sporno, da tožnica osnovnih izobrazbenih pogojev po veljavnem ZOFVI in po Pravilniku o smeri izobrazbe ne izpolnjuje, je torej sporno vprašanje, ali je izpolnjevala izobrazbene pogoje za učiteljico geografije v času, ko je prvič začela delati na področju vzgoje in izobraževanja kot učiteljica geografije in ali zato zanjo (posledično) veljajo prehodne določbe ZOFVI in po Pravilnika o smeri izobrazbe, po katerih se šteje, da izobrazbene pogoje izpolnjuje tisti učitelj, ki jih je izpolnjeval po prej veljavnih predpisih.

Tožnica se je na področju vzgoje in izobraževanja prvič zaposlila dne 2. marca 1998. Relevanten predpis, ki je na ta datum določal izobrazbene pogoje za učitelje osnovne šole je bil Sklep o določitvi kadrovskih pogojev iz leta 1995. Ta sklep je v točki I/13. določal, da lahko predmet zemljepis v osnovni šoli uči, kdor je končal program za pridobitev visokošolske izobrazbe in je pridobil katerega izmed strokovnih naslovov profesor enega ali več predmetov geografije. Tega pogoja pa tožnica že takrat (ob nastopu službe) ni izpolnjevala.

Res je bil v isti točki določen tudi prehodni izobrazbeni pogoj (v podtočki 13.4.3), po katerem ima ustrezno izobrazbo za poučevanje zemljepisa v osnovni šoli tudi tisti, ki je pridobil višješolsko izobrazbo po izvršnih aktih, ki so veljali do uveljavitve tega sklepa za učitelja geografije, vendar pa se mora sodišče strinjati s toženo stranko v presoji, da je ta prehodni pogoj glede na svojo dikcijo ("prehodni") veljal le za tiste učitelje, ki so v času njegove uveljavitve že delali na področju vzgoje in izobraževanja oz. ki so takrat že učili geografijo. Ker tožnica v času uveljavitve navedenega sklepa na področju vzgoje in izobraževanja še ni bila zaposlena, ta pogoj zanjo ni veljal in se na njega ne more uspešno sklicevati.

Ker se po 7. členu Pravilnika o strokovnem izpitu lahko prijavi k opravljanju strokovnega izpita tisti, ki izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje o izobrazbi, tožnica pa teh pogojev ne izpolnjuje, je torej odločitev tožene stranke v skladu s predpisi.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka odstopila od svojih lastnih stališč, izraženih v dopisu št. ... z dne 15. 7. 2002 (priloga A4 sodnega spisa), po katerih je šolanje na Fakulteti za organizacijske vede v B ustrezno in zagotavlja izpolnjevanje izobrazbenih pogojev za poučevanje geografije v osnovni šoli saj ta (zatrjevana) vsebina iz tega dopisa ne izhaja. V navedenem dopisu (priloga A4 sodnega spisa) tožena stranka, ob sklicevanju na Odredbo o smeri izobrazbe strokovnih delavcev v devetletni osnovni šoli (Uradni list RS, št. 57/99, 8/01 in 64/01, v nadaljevanju: Odredba) med drugim navaja, da bi diplomante univerzitetnega študijskega programa organizacije dela uvrstili med tiste, ki izpolnjujejo pogoje glede zahtevane izobrazbe za strokovne delavce v osnovni šoli, če izpolnjujejo siceršnje pogoje po 146. členu ZOFVI.

Tožbeni ugovor, da so z izpodbijano odločbo kršene njene ustavne pravice do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS) je glede na povedano neutemeljen. Ureditev po kateri so bili s prehodnimi določbami predpisov zaščiteni tisti učitelji, ki so do njihove uveljavitve izpolnjevali izobrazbene pogoje, drugi pa ne, ni v neskladju z ustavo, niti ni bila v primeru tožnice nezakonito oz. nepravilno uporabljena.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena v povezavi z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1.