Jedro

Presoja sodišča v delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni odvisna od odločitve v kazenskem postopku (ki morda poteka celo istočasno). Delovno sodišče v tem sporu samo preizkusi, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja, tudi če zoper delavca sploh ni bil uveden kazenski postopek. Delovno sodišče pa ne odloča o kazenski odgovornosti storilca, ampak zgolj presoja obstoj znakov kaznivega dejanja.

V primeru trajajoče kršitve pogodbenih obveznosti rok za podajo odpovedi ne teče od dneva, ko pride do kršitve, ampak najkasneje od dneva, ko preneha, vse dotlej namreč kršitev traja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila očitana kršitev tožnika storjena z dejanjem vklopa preusmeritve elektronske pošte in se je kontinuirano ponavljala vsak dan vključene preusmeritve, vse dokler se delovna postaja tožnika ni zavarovala, tako da mu je bila odvzeta in zapečatena. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila kršitev trajajoče narave in da je z njenim prenehanjem pričel teči objektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotno pa je sodišče prve stopnje štelo, da je tožena stranka razlog za izredno odpoved oziroma hujšo kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja, ter storilca ugotovila šele z dnem zagovora, saj sta bila razlog za izredno odpoved in storilec toženi stranki znana najkasneje tedaj, ko je prejela izvedensko mnenje v postopku zavarovanja dokazov. Takrat je začel teči 30-dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po poteku navedenega roka, je nezakonita, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo, delno pa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - delno spremeni tako, da se glasi: „Ugotovi se, da sta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2014, ki jo je izdala tožniku tožena stranka ter odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 1. 10. 2014, nezakoniti,“ - delno razveljavi v preostalem nespremenjenem delu ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da sta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2014 in odločba Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 1. 10. 2014, nezakoniti; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačati plačo v mesečni višini 824,84 EUR bruto, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati tudi ostale prejemke, ki bi jih prejel, v kolikor mu ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku vse pravdne stroške skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo tožnik vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da napadeno sodbo spremeni tako, da ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila kazenska ovadba zoper njega zavržena, kar sodišče ocenjuje kot nepomembno dejstvo, pomembno bi bilo zgolj, če bi bil pravnomočno obsojen. Tožnik se s tako oceno sodišča ne strinja. Po njegovem mnenju gre za zelo pomembno dejstvo, od katerega je odvisen tudi tek zastaralnega roka. Ker je tožena stranka izvedela za tožnikovo ravnanje že 17. 12. 2013, začne teči subjektivni in objektivni rok od tega datuma, kar pomeni, da bi tožena stranka najkasneje 13. 6. 2014 tožniku morala izdati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izjema bi bila, če bi šlo v ravnanju tožnika za dejanje, ki bi imelo znake kaznivega dejanja. V tem primeru bi tožena stranka dejansko lahko podala odpoved v času, ki velja za zastaranje očitanega kaznivega dejanja. Tožena stranka se je tega očitno zavedala, zaradi česar je naredila konstrukt in njegovo dejanje, kasneje, že po preteku objektivnega roka za zastaranja, okarakterizirala kot kaznivo dejanje. Ker je pristojno ODT ugotovilo, da v ravnanju tožnika ne gre za kaznivo dejanje, bi moral veljati 6-mesečni objektivni zastaralni rok, ki pa ga tožena stranka ni spoštovala. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da tožena stranka ni prekoračila niti subjektivnega niti objektivnega roka. Tožnik je prepričan, da je pomembno dejstvo to, da je ODT zoper njega kazensko ovadbo zavrglo, kar sodišče popolnoma spregleda. Že samo iz navedenega je jasno, da je tožena stranka zamudila zakonsko določen zastaralni rok za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je izdana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožnik je opozoril tudi na zgrešeno tolmačenje 13. člena Elektronske pošte. Če se to določilo bere v povezavi s 3. členom, je moč jasno zaključiti, da se praviloma elektronska pošta uporablja samo v službene namene. Beseda praviloma dopušča tudi izjeme in ne velja zgolj za striktno določilo, da se elektronska pošta lahko uporablja zgolj za službene namene. Tožnik je sam elektronsko pošto uporabljal zgolj v službene namene, očitano preusmeritev, za katero so pri toženi stranki vedeli skoraj vsi, pa je imel izključno iz razloga, da je bil bolj mobilen oziroma v vsakem trenutku na voljo toženi stranki. Preusmeritev je tožnik (kljub temu, da je bil sam prejemnik povsem nepomembnih sporočil) imel zgolj zaradi hitrejše odzivnosti. Bil je predan svojemu delu in nikoli ni prejel nikakršnega opozorila oziroma graje za svoje delo. Ugotovitev sodišča, da si je težko predstavljati, da naj bi tožnik kot sistemski administrator prejemal nepomembna obvestila, je povsem napačna. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi tožnik ravnal hudo malomarno, če ne naklepno, saj se je svojega ravnanja zavedal in ga hotel storiti. Tožnik sicer resnično ni skrival preusmeritve, ki jo je imel na svoj (zasebni in ne strankarski) mail. To je imel narejeno izključno zaradi tega, ker se ni zavedal, da je z njegovim ravnanjem karkoli narobe. To pomeni, da v njegovem ravnanju nikakor ne gre za hudo malomarnost, še manj naklep. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Zaradi zmotne pravne presoje, da je tožena stranka izredno odpoved podala pravočasno, v okviru 30-dnevnega subjektivnega roka, je sprejeta odločitev napačna.

6. Zmotno pritožba meni, da je pomembno dejstvo to, da je Okrožno državno tožilstvo zoper tožnika zavrglo kazensko ovadbo (ker je bila vložena po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Dejstva o tem, ali je do kazenskega postopka zaradi očitanih dejanj zoper tožnika sploh prišlo, ali kazenski postopek poteka in kakšen bo rezultat postopka, za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi niso odločilna, kakor je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Presoja sodišča v delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) ni odvisna od odločitve v kazenskem postopku (ki morda poteka celo istočasno). Delovno sodišče namreč o presoji zakonitosti odpovedi iz navedenega razloga samo preizkusi, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja, tudi če zoper delavca sploh ni bil uveden kazenski postopek(1). Tudi iz odločb Ustavnega sodišča RS(2) izhaja, da delovna sodišča lahko v delovnem sporu ugotavljajo le znake kaznivega dejanja, določba 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa jim celo naroča, da to morajo storiti. S tem ni kršena domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, saj delovno sodišče ne odloča o kazenski odgovornosti storilca, ampak zgolj presoja obstoj znakov kaznivega dejanja. Za presojo zakonitosti izredne odpovedi iz tega razloga zadošča dokazanost, da so v ravnanju delavca podani vsi znaki kaznivega dejanja, kot so opredeljeni v KZ-1. 7. Pritožba pa utemeljeno očita, da je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca in ves čas, ko je možen kazenski pregon.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je dne 17. 12. 2013 tožena stranka prejela anonimno pismo, da tožnik pošilja službeno pošto na e-mail stranke A.; - da je na podlagi odredbe tožene stranke, Sektor B. 18. 12. 2013 zavaroval dnevniško datoteko e-poštnega strežnika za čas od 18. 11. 2013 do 18. 12. 2013, Okrajno sodišče v Ljubljani pa je s sklepom z dne 15. 1. 2014 ugodilo predlogu toženke za zavarovanje dokazov tako, da je bil postavljen izvedenec - Inštitut za forenziko informacijskih tehnologij z nalogo, da pridobi varnostno kopijo dnevniškega zapisa e-poštnega strežnika toženke, zavaruje dokaze, napravi in preišče kopijo dnevniških zapisov v kontekstu preusmerjanja elektronskih sporočil tožnika morebitnim tretjim osebam (B3); - da je sodni izvedenec s postopkom zavarovanja dokazov pričel 20. 3. 2014; - da je izvedensko mnenje Inštituta za forenziko informacijskih tehnologij z dne 21. 5. 2014 tožena stranka prejela dne 19. 6. 2014; - da je v izvedenskem mnenju izvedenec ugotovil, da je obstajala avtomatska preusmeritev elektronske pošte iz naslova tožnik@....si na naslov tožnik@....si najmanj od 18. 11. 2013 dalje; - da je tožena stranka dne 14. 7. 2014 tožniku podala obvestilo o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vabilo na zagovor zaradi hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja za dne 18. 7. 2014; - da je tožnik z elektronskim obvestilom opravičil svojo odsotnost zaradi bolniškega staleža; - da je tožena stranka dne 18. 7. 2014 razširila postopek izredne odpovedi še na 1. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in hkrati določila nov datum za zagovor za dne 8. 8. 2014, tožniku pa je bil vročen tudi sklep o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi z dne 18. 7. 2014; - da je bil zagovor tožnika opravljen dne 8. 8. 2014 in je tožena stranka dne 1. 9. 2014 tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve drugega odstavka 80. člena Uredbe o upravnem poslovanju (Ur. l. RS, št. 20/2005 in nadaljnji), 13. člena Informacijske varnostne politike elektronska pošta tožene stranke ter 13. in 16. člena pogodbe o zaposlitvi s pripadajočimi aneksi, ker je imel tožnik najmanj od 18. 11. 2013 do 20. 3. 2014 vključeno avtomatsko preusmeritev službene elektronske pošte iz elektronskega naslova tožnik@....si na drug elektronski naslov tožnik@....si ter s tem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) in ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1); - da je tožnik zoper izredno odpoved vložil pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, ki je pritožbo tožnika s sklepom z dne 1. 10. 2014 zavrnila.

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se je tožena stranka po opravljenem zagovoru dokončno seznanila z okoliščinami krivde tožnika in da je od takrat dalje začel teči 30 dnevni subjektivni rok. Ugotovilo je, da objektivni rok za odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za kaznivo dejanje po drugem odstavku 221. člena KZ-1 na podlagi 90. člena KZ-1 znaša 10 let in da objektivni rok za očitano kaznivo dejanje ni potekel. Prav tako pa je ugotovilo, da objektivni rok (6 mesecev) za očitano dejanje po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni potekel, ker je kršitev trajala vse do 20. 3. 2014, ko je bila s strani tožnika še vklopljena preusmeritev elektronske pošte.

10. V primeru trajajoče kršitve pogodbenih obveznosti, rok za podajo odpovedi ne teče od dneva, ko pride do kršitve ampak najkasneje od dneva, ko preneha, vse dotlej namreč kršitev traja(3). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila očitana kršitev tožnika storjena z dejanjem vklopa preusmeritve elektronske pošte in se je kontinuirano ponavljala vsak dan vključene preusmeritve, vse dokler se 20. 3. 2014 delovna postaja tožnika ni zavarovala, tako da mu je bila odvzeta in zapečatena. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila v konkretnem primeru kršitev trajajoče narave in da je prenehala 20. 3. 2014 in je tedaj pričel teči objektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved dne 1. 9. 2014, je odpoved podana v roku šestih mesecev od nastanka razloga. Ker gre za trajajočo kršitev, je objektivni rok pričel teči šele od 20. 3. 2014 in ne od 17. 12. 2013, kar zmotno uveljavlja pritožba.

11. Zmotno pa je sodišče prve stopnje presodilo, da je bila v obravnavanem primeru izredna odpoved podana pravočasno in da tožena stranka ni zamudila 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo odpovedi, ker je podala izredno odpoved v 30 dneh od dneva zagovora tožnika. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožena stranka šele na zagovoru ugotovila razlog za izredno odpoved in storilca, vendar po oceni pritožbenega sodišča to ne drži. Potrebno je namreč pritrditi tožniku, ki opozarja na to, da je tožena stranka tako razlog kot storilca ugotovila bistveno pred zagovorom (8. 8. 2014). V konkretnem primeru je na podlagi anonimne prijave tožena stranka vložila na sodišču predlog za zavarovanje dokazov s postavitvijo izvedenca za informacijsko, varnostno in računalniško forenziko, ki naj zavaruje dokaze tako, da pridobi varnostno kopijo dnevniškega zapisa e-pošte strežnika na elektronskem nosilcu na način, da se le-ta ustrezno zaščiti pred spremembami. Tedaj tožena stranka še ni vedela, ali je do domnevnega pošiljanja e-pošte prišlo. Z izvedenskim mnenjem, izdelanim v sodnem postopku zavarovanja dokazov, je bilo ugotovljeno, da obstajajo podatki o preusmerjanju poštnih sporočil tožnika tretjim osebam. Tožena stranka je dne 14. 7. 2014 tožnika obvestila o začetku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter mu posredovala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor (za dne 18. 7. 2014), dne 18. 7. 2014 pa še razširila postopek izredne odpovedi na 1. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in hkrati določila nov datum za zagovor za dne 8. 8. 2014, istočasno pa je bil tožniku vročen sklep o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

12. Pisna obdolžitev z dne 14. 7. 2014, v kateri se tožniku očita, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) in pisna obdolžitev z dne 18. 7. 2014, v kateri se tožniku očita, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, imata povsem enake očitke tako po prvi kot po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kot jih je kasneje vsebovala izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi 30-dnevni subjektivni prekluzivni rok začel teči šele z dnem podaje zagovora. Sodišče prve stopnje je svoje stališče utemeljevalo z dejstvom, da je tožena stranka šele na zagovoru s tožnikovim priznanjem ugotovila, da je bil ravno tožnik osebno tisti, ki je sam vklopil avtomatsko preusmeritev elektronske pošte in da je šele na zagovoru ocenila, da za ravnanje tožnika ni opravičila.

13. Razlogi za izredno odpoved in storilca so bili, kar potrjujejo izvedeni dokazi, očitno ugotovljeni najkasneje dne 19. 6. 2014, ko je tožena stranka prejela izvedensko mnenje, saj iz zagovora, ki je bil podan mesec in pol kasneje, ni izvedela ničesar novega in bistvenega za samo odpoved. Od dneva, ko je tožena stranka prejela izvedensko mnenje v postopku zavarovanja dokazov, je vedela, da je tožnik za vključitev preusmeritve moral izvesti določene nastavitve v programskem okolju Lotus Notes, pri čemer ne gre za operacijo, ki bi jo lahko izvedel pomotoma oziroma nehote, saj je iz priloge „natisnjena zaslonska slika nastavljenih pravil za zavarovanje elektronski poštni predal javnega uslužbenca“ k izvedenskemu mnenju (B4) razvidno, da je javni uslužbenec ročno vklopil pravilo z vsebino „pošlji ponovno kopijo tožnik@....si“, ki se je nanašalo na vsa prejeta in poslana elektronska sporočila na oziroma z njegovega službenega elektronskega naslova, tj. tožnik@....si, na kar se je sklicevala tudi v obvestilu tožniku o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2014 in 18. 7. 2014. Zato stališče, da do zagovora tožnika ni bil ugotovljen razlog za izredno odpoved, nikakor ni sprejemljivo, zlasti ker je z izvedenskim mnenjem bilo znano, da je prav tožnik tisti, ki je ročno vklopil preusmeritev.

14. Do vprašanja teka prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 je bilo v mnogih sodnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, pa tudi pritožbenega sodišča, že zavzeto stališče. V sodbi opr. št. VIII Ips 114/2009 je Vrhovno sodišče RS izpostavilo, da je vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, dejansko vprašanje in da je delodajalec lahko seznanjen takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se z njim seznani kasneje, vse do zagovora delavca, ki je zadnji možni čas, da se z razlogi seznani. V sodbi opr. št. VIII Ips 379/2007 pa je bilo prav tako zavzeto stališče, da je zagovor delavca lahko trenutek seznanitve z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko pa tudi ne - gre za dejansko vprašanje, ki je odvisna od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera. Podobno je stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbah opr. št. VIII Ips 78/2008 in opr. št. VIII Ips 153/2012. 15. V obravnavanem primeru je torej sodišče prve stopnje zaradi zmotne pravne presoje citirane določbe drugega odstavka 109. člena ZDR-1 zmotno štelo, da je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved oziroma hujšo kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja ter storilca, šele z dnem zagovora, čeprav je bil razlog za izredno odpoved in storilec toženi stranki znan najkasneje tedaj, ko je tožena stranka prejela izvedensko mnenje v postopku zavarovanja dokazov dne 19. 6. 2014. Zato je tedaj začel teči rok za podajo izredne odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Izredna odpoved je bila podana šele 1. 9. 2014, zato je bil 30-dnevni prekluzivni rok zamujen, kar ima za posledico nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pa je razlog, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, napačna.

16. Pritožbeno sodišče je ob ugotovitvi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, pritožbi ugodilo ter delno spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, kot izhaja iz izreka. V preostalem (nespremenjenem) delu pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje (v zvezi z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom nepopolno ugotovljeno). Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo sodišču prve stopnje predlagala, da v kolikor ugotovi, da izredna odpoved ni bila podana zakonito, da na podlagi 118. člena ZDR-1 ugotovi prenehanje pogodbe o zaposlitvi, saj je zaupanje med strankama tega postopka tako porušeno, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Odločilna dejstva v zvezi s temi vprašanji se v postopku pred sodiščem prve stopnje, zaradi odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka v celoti, doslej niti niso ugotavljala, zato dopolnjevanje postopka v pritožbenem postopku ne pride v poštev. Odločitev pritožbenega sodišča (delna sprememba in delna razveljavitev izpodbijane sodbe) temelji na določbah prvega odstavka 351., 355. in 5. alineje 358. člena ZPP.

17. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek z navedenimi vprašanji in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, v katerem je bila sodba razveljavljena.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Enako sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 262/2007 z dne 24. 10. 2006 in VIII Ips 564/2007 z dne 9. 2. 2009. (2) Npr. iz odločb opr. št. Up-79/96, Up-173/96 in Up-342/2000. (3) Prim. sodbe VIII Ips 160/2008, VIII Ips 351/2008 in VIII Ips 240/2010.