Jedro

Sodišče ni bistveno kršilo določbe ZPP, ker ni neposredno zaslišalo izvedenca, če stranka, ki sicer ni soglašala s pismenim izvedenskim mnenjem, zaslišanja izvedenca pa ni predlagala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo 12.000.000,00 SIT iz naslova odškodnine za dodatno nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožnica utrpela v posledici dodatne prizadetosti na zdravju, do katere naj bi prišlo v letu 1981, vzroki za to poslabšanje zdravja pa naj bi bili v poklicnem obolenju, ugotovoljenem v letu 1969, za posledice katerega odgovarja tožena stranka. Pri tem je ugotovilo, da se tožnici v posledici navedenega poklicnega obolenja po letu 1976, ko je bilo o odškodninski odgovornosti tožene stranke pravnomočno odločeno, zdravje dejansko ni poslabšalo. Hkrati je sodišče zavrnilo tudi tožničin zahtevek za zvišanje odškodninske rente na 25.000,00 SIT mesečno, ker je ugotovilo, da bi tožnica, če ne bi bila že v letu 1969 invalidsko upokojena, v letu 1989 dosegla starostno upokojitev in ni izkazano, da bi bila njena starostna pokojnina višja od invalidske pokojnine, ki jo prejema. Ob zavrnitvi zahtevkov je prvostopno sodišče tožnici naložilo povrnitev toženkih stroškov postopka. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnica iz razlogov bistvene kršitve določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve zahtevku, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem graja dolgotrajnost postopka, dvomi, da je sodišče sploh vpogledalo spise, na katere se sklicuje, opozarja na invalidsko odločbo, s katero je bila v letu 1981 pri njej ugotovljena povečana stopnja telesne okvare, graja izvedeniško mnenje prof. V., ki bi ga sodišče moralo zaslišati, graja zavrnitev zvišanje rente, pri tem pa ne predlaga nobenih novih dokazov (kopije izvida dr. Z. z dne 15.4.1981, zapisnik o izpovedbi dr. P. in invalidska ocena z dne 23.4.1981, ki jih tožnica s pritožbo ponovno vlaga v spis, so bile v spisu že pred izdajo izpodbijane sodbe in jih je prvostopno sodišče že obravnavalo in ocenilo). Hkrati opozarja, da naj bi že pred prvostopnim sodiščem zaprosila za oprostitev plačila stroškov. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v tej zadevi na podlagi izvedenih dokazov dovolj popolno in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje, da se je v izpodbijani sodbi pravilno opredelilo do vseh relevantnih vprašanj in pri presoji pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi pritožbeno očitane bistvene kršitve ZPP in absolutno bistvene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pred prvostopnim sodiščem niso bile podane. Glede posameznih pritožbenih očitkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba sicer utemeljeno graja dolgotrajnost postopka, vendar to na vsebinsko pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Prvostopno sodišče je imelo ob izdaji izpodbijane sodbe pred samo v tem sodnem spisu vse spise in dokazne listine, na katere se v sodbi sklicuje (tako pravnomočni spis bivšega Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1.../72, v katerem je bilo o toženkini odškodninski odgovornosti prvič pravnomočno razsojeno, kot tudi dokumentacijo iz tožničinega invalidskega spisa št. I 5...7). Glede izvedeniškega mnenja izvedenca prof. dr. V. pritožbeno sodišče ugotavlja, da dokaza z neposrednim zaslišanjem tega izvedenca v postopku na prvi stopnji tožnica ni predlagala, čeprav je imela za takšen dokazni predlog vse možnosti, prav tako pa ni podala izrecnega tovrstnega dokaznega predloga v svoji pritožbi. Zato prvostopno sodišče ni kršilo načela neposrednosti pri izvajanju dokazov s tem izvedencem, ko je tožnici vročilo le drugopis pismenega izvedeniškega mnenja in opravilo dokazno oceno na podlagi le-tega. V zvezi s pomenom in oceno posameznih dokazov pritožbeno sodišče soglaša, da je bila za ugotovitev toženkine odškodninske odgovornosti v tem primeru bistvena ugotovitev dejanske nove škode. Na takšno novo škodo višja ocena tožničine telesne okvare v invalidskem postopku v letu 1981 res nakazuje, vendar sta obe v tem postopku pribavljeni izvedeniški mnenji takšno domnevo dejanske nove škode prepričljivo ovrgli. Glede tega v pritožbenem postopku ponovno predložena dokumentacija ne predstavlja nobene novote, saj je to dokumentacijo prvostopno sodišče že ocenilo in utemeljeno sledilo prepričljivejšim in bolj argumentiranim izvedeniškim mnenjem, ki sta bili pribavljeni v tem postopku in iz katerih prepričljivo izhaja, da tožnici v posledici poklicne bolezni, za katero je odgovorna tožena stranka, po letu 1976 nova škoda ni nastala. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi s preizkusom oškodovanosti tožnice pri osebnih prejemkih. Pri tem ocenjuje za verodostojnega in relevantnega zlasti preizkus, koliko bi znašala tožničina starostna pokojnina, če bi do starostne upokojitve delala pri toženi stranki, v primerjavi z njeno sedanjo invalidsko pokojnino. To je pravno relevatno izhodišče za ugotavljanje verjetnosti oškodovanja in pri tem ni bistveno, ali je bil obrat, v katerem je v 60-ih letih delala tožnica, že pred leti ukinjen. Normalnim tekom stvari bi tožnica po ukinitvi obrata galvane pri toženi stranki še naprej delala na delovnem mestu ustrezne zahtevnostne stopnje, če ne bi bila že prej invalidsko upokojena. Če povprečni dohodki delavcev na tovrstnih delovnih mestih tožnici ob starostni upokojitvi niso zagotavljali višje starostne pokojnine od invalidske pokojnine, ki jo prejema, seveda po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev ni bila upravičena do povišanja rente, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Iz spisa ni razvidno, da bi tožnica tekom postopka kdajkoli izrecno predlagala, da jo sodišče oprosti plačilo stroškov. Glede na to je prvostopno sodišče o stroških odločilo ustrezno izidu spora. Glede na obrazloženo pritožbeni razlogi v tem primeru niso bili podani. Zato je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške.