Jedro

Služnosti, zlasti pogodbeno ustanovljene, so lahko namenjene tudi udobnejšemu izkoriščanju gospodujočega zemljišča. In če od ustanovitve ni prenehal razlog, zaradi katerega je bila služnost ustanovljena, služnosti pač ni mogoče ukiniti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Toženčev predlog za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ukinitev služnostne pravice hoje in vožnje preko tožnikove parcele št. 163 k.o. Z. v korist parcele št. 151 k.o. Z. Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožnik in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da so prenehali razlogi, zaradi katerih je bila služnost ustanovljena, saj toženec ne plačuje več odškodnine za uporabo poti. Ta sprememba (prenehanje plačevanja odškodnine) predstavlja razlog za ukinitev služnosti.

Služnost očitno obstaja le zaradi udobja, česar pa glede na načelo utesnjevanja služnosti ni mogoče tolerirati. Poseg v tožnikovo lastnino le zaradi udobja ne bi smel imeti pravnega varstva. Sodišče je precenilo korist, ki jo predstavlja služnost za toženca in prenizko ocenilo škodo, ki jo predstavlja za tožnika. Za izkoriščanje gospodujočega zemljišča je dovolj le en dostop, posebej še, ker toženčeva parcela ni hribovita, marveč se le rahlo vzpenja. Sodišče ne bi smelo izvesti dokaza z zapisnikom Odbora za varstvo kmetijskih zemljišč občine K. Četudi ga pri odločanju ni upoštevalo, predstavlja že sama izvedba dokaza s to listino kršitev postopka.

Toženec je odgovoril na pritožbo, pri čemer zanika pritožbene trditve in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Trditve, da bi moral toženec tožniku vsako leto plačevati odškodnino za uporabo poti ter da te svoje dolžnosti ne izpolnjuje, v tej pravdi niso relevantne. Predstavljajo namreč spremembo tožbenega temelja (tožnik je do konca glavne obravnave zahteval ukinitev služnosti zaradi nepotrebnosti, ker da ima gospodujoče zemljišče neposredno potno povezavo z javno potjo) in s tem spremembo tožbe, ki pa po koncu glavne obravnave ni več dovoljena (1. odstavek 190. člena ZPP).

Tožnik ne more uspeti niti s trditvami, da je služnost namenjena le udobnejšemu izkoriščanju gospodujočega zemljišča. Kajti služnosti, zlasti pogodbeno ustanovljene, so lahko namenjene tudi udobnejšemu izkoriščanju gospodujočega zemljišča. In če od ustanovitve ni prenehal razlog, zaradi katerega je bila služnost ustanovljena, služnosti pač ni mogoče ukiniti. Ker tožnik ni niti zatrjeval in še manj dokazal, da je bila javna pot zgrajena šele po ustanovitvi sporne služnosti, sodišče prve stopnje pa se je dovolj zanesljivo (z ogledom in z zaslišanjem prič - lastnikov sosednjih zemljišč) prepričalo o objektivni koristnosti sporne služnosti, tožbeni zahtevek za ukinitev služnosti ni utemeljen. Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP).

Glede na to, da toženčev odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, je sodišče zavrnilo njegov predlog za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo (1. odstavek 166. člena in 1. odstavek 155. člena ZPP).