Jedro

Z navedbo nasprotne, tožene stranke je tožnik začrtal spor v subjektivnem smislu in zato je moralo sodišče ravnanje te tožene stranke presojati s stališča predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo zato, ker bi ugotovilo, da povzročitelj škode ni bil prvi toženec, ampak zato, ker je presodilo, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno. Presojalo je torej (ugotovljeno) ravnanje prvega toženca. Ravnanje sošolca A. A. tudi pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno kot ravnanje, ki bi izključevalo odgovornost prvega toženca. Sodišče druge stopnje torej relevantnega dejanskega stanja ni ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje.

Dejstvo, da je prvi toženec pritekel na napačen konec vrste dijakov, je bilo resda v nasprotju z navodili profesorice športne vzgoje, a samo po sebi nikakor ne protipravno (nedopustno) dejanje in tudi tek je logičen in predviden pri uri športne vzgoje. Gre za normalno, pričakovano, pri določenih vajah celo obvezno gibanje v okviru tega učnega predmeta.

Presoja sodišč druge in prve stopnje, da je šola pri uri športne vzgoje v konkretnem primeru ravnala s potrebno dolžno skrbnostjo, temelji na ugotovitvah, da sta pouk in izvajanje vaj potekala povsem normalno, neagresivno, brez posebnosti; da je bila učiteljica med poukom ves čas prisotna, vodila in nadzorovala je učno uro in izvedbo vaj; da je do škodnega dogodka prišlo nenadno, hipno, zaradi česar ga ni mogla predvideti in preprečiti; da je šlo za povsem povprečen razred dijakov (in ne "problematični" razred, poln nasilja in izrečenih vzgojnih ukrepov). Razlogov, ki bi šoli narekovali poostreno nadzorstvo ali posebno ukrepanje, ni bilo, nerealno pa je pričakovanje, da bi lahko profesorica športne vzgoje ves čas nadzorovala gibanje prav vsakega dijaka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožencev zahteval nerazdelno plačilo 40.283,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo iz vseh razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1). Trdi, da je sodišče druge stopnje na seji senata odločilna dejstva ugotovilo drugače, saj je v nasprotju z ugotovitvijo, da je tožnika poškodoval A. A., zaključilo, da ga je poškodoval prvi toženec, poleg tega pa je naredilo zaključek, da prvi toženec zaradi izgube ravnotežja ni niti mogel teči na konec vrste, kar sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Zaradi očitnih nelogičnosti sodbe prve stopnje je dejanske ugotovitve spremenilo tako, da je dodalo še nove oziroma spremenjene zaključke. S tem je kršilo načelo neposrednosti in drugi odstavek 347. člena ZPP, kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje ni dalo razlogov za pomanjkanje pasivne legitimacije prvega toženca, če tožnika ne bi poškodoval on, ampak je sodbo utemeljilo z razlogi, da v ravnanju prvega toženca ni najti protipravnosti. Od elementov odškodninske odgovornosti je ugotavljalo le protipravnost, pri čemer povzročitelj ni ista oseba, kot je tista, čigar ravnanje (tek na konec vrste in izguba ravnotežja) je bil preizkus protipravnosti. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vzročne zveze, saj sicer ne bi prišlo do nasprotja, ko razlog za škodo vidi v ravnanju druge osebe, obravnava pa protipravnost ravnanja prvega toženca. Protipravnosti ni mogoče ugotavljati, če pred tem ni ugotovljena vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Pritožbeno sodišče tega ni saniralo z razveljavitvijo sodbe prve stopnje, ampak je namesto tega samo ugotovilo drugačno dejansko stanje. Gre za bistvene dejanske in materialnopravne posege v odločitev prvostopenjskega sodišča brez neposredne izvedbe enega samega dokaza. Sodišče druge stopnje je tako samo ugotovilo neobstoj vzročne zveze, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Stališče, da je razlog za izgubo ravnotežja nepomemben, je v nasprotju s teorijo adekvatne vzročnosti. Ni se mogoče strinjati z ugotovitvijo višjega sodišča, da bi bila protipravnost podana, če bi prvi toženec oškodovanca „udaril ali brcnil namerno“, saj to vodi do zaključka, da je pravno priznana le najtežja stopnja krivde (naklep). Tožnik je ves čas poudarjal neprimerno in protipravno obnašanje prvega toženca (nespoštovanje navodil učiteljice), ki se je s svojimi 100 kg in glede na svojo starost lahko oziroma bi se mogel in moral zavedati, da s svojim početjem lahko ogrozi zdravje ostalih dijakov. Do izgube ravnotežja je prišlo zaradi objestnega ravnanja prvega toženca. Tako zakrivljena izguba ravnotežja je protipravna. Sodbama sodišč prve in druge stopnje nadalje tožnik očita kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da odškodninska odgovornost drugega toženca ni podana, tudi če bi odškodninsko odgovarjal prvi toženec, sodišče druge stopnje pa je njegovo odškodninsko odgovornost vezalo na neobstoj odškodninske odgovornosti prvega toženca. Ker je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnika poškodoval A. A., drugi toženec ni razbremenjen odgovornosti, saj šola odgovarja za vse mladoletnike (dijake) v času, ko so pod njenim nadzorom. Odškodninska odgovornost šole temelji na prvem odstavku 144. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Nadzorstvo z dolžno skrbnostjo je pravni standard, sodišči prve in druge stopnje pa se nista opredelili do relevantnih trditev in izvedenih dokazov, ampak sta standard zapolnili zgolj z ugotovitvijo, da je do dogodka prišlo hipoma in da je bila učiteljica prisotna v času, ko je prišlo do poškodbe. To sicer drži, a sodišči bi se morali opredeliti tudi do tega, da je šlo za vedenjsko najbolj problematičen razred na šoli, v katerem je bilo prisotno nasilje med dijaki, ki ga je vodstvo šole zaznalo in obravnavalo. Zato bi bilo pričakovati, da se bo dolžno nadzorstvo izvajalo še posebej skrbno. Nasilje in medsebojno obračunavanje sta bila stalnica v razredu, zato je zmoten zaključek sodišč, da drugi toženec dogodka ni mogel vnaprej predvideti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil v razredu zagotovljen mir in da ni bilo dogajanja, ki bi terjalo kakšne posebne ukrepe, je v nasprotju z vsebino dokazov, na tovrstne pritožbene očitke pa sodišče druge stopnje enostavno ni odgovorilo. V nadaljevanju revizija podrobno povzema izpovedbo nekaterih prič ter rezultat anonimne ankete med dijaki in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da razveljavi tudi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik od tožencev zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala po poškodbi 22. 11. 2010 pri uri športne vzgoje, ki jo je izvajal drugi toženec. Med pravdnima strankama je bil sporen tako način nastanka poškodbe kot tudi ustrezno nadzorstvo mladoletnih dijakov.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaključilo je, da je prvi toženec po opravljenem troskoku tekel na začetek vrste k skupini, v kateri je bil A. A., ko se je želel ustaviti, pa je izgubil ravnotežje in se zaletel v tožnika, ki je stal za A. A. (20. točka obrazložitve). Tožnika je pri tem potisnil naprej proti sošolcu A. A., ki je dvignil nogo in z njo udaril tožnika v koleno, zaradi česar je tožnik padel (18. točka). Prvi toženec ga ni brez razloga porinil v A. A. (21. točka), ampak je izgubil ravnotežje zaradi nenadne bolečine, zaradi česar njegovo ravnanje ni bilo protipravno, obenem pa zato tudi ni podana vzročna zveza (25. točka). Obrazložilo je še, da A. A. tega ni povedal ne policiji ne sodišču, saj bi lahko sicer sam sebe spravil v kazenski postopek (24. točka).

8. Sodišče druge stopnje je potrdilo zaključek, da je prvi toženec trčil v tožnika zato, ker je izgubil ravnotežje (8. točka). Navedlo je še, da iz sodbe jasno izhaja, da je tožnika poškodoval prvi toženec po nesreči (10. točka) in da ravnanje ni bilo protipravno samo zato, ker ni upošteval navodil, „da se mora postaviti na konec vrste in ne na začetek vrste, saj bi zato, da bi se postavil na konec vrste moral teči še malo naprej, to pa niti ni bilo mogoče, ker je izgubil ravnotežje.“ Obe sodišči tako nista sprejeli tožnikovega prikaza poteka dogodka, da naj bi do poškodovanja prišlo tako, da je prvi toženec porinil tožnika v A., ta pa ga je porinil nazaj, nakar ga je prvi toženec brcnil v koleno.

9. Tožnik v reviziji vidi bistveno spremembo dejanskega stanja v postopku pred sodiščem druge stopnje, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnika poškodoval A. A., sodišče druge stopnje pa, da ga je prvi toženec. Po ugotovitvah obeh sodišč se je prvi toženec zaletel v tožnika tako, da je ta v končni posledici padel in se poškodoval. Ugotovitve obeh sodišč glede tega so skladne. Čeprav sodišče druge stopnje zapisa sodišča prve stopnje, da je pri padcu prvi toženec tožnika porinil v sošolca A. A., ki ga je nato z nogo udaril v koleno, ni omenilo ali ponovilo, njegove ugotovitve glede ravnanja prvega toženca ostajajo enake in nespremenjene. Z navedbo nasprotne, tožene stranke je tožnik začrtal spor v subjektivnem smislu in zato je moralo sodišče ravnanje te tožene stranke presojati s stališča predpostavk odškodninske odgovornosti. Tožnik v reviziji sam ugotavlja, da sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo zato, ker bi ugotovilo, da povzročitelj škode ni bil prvi toženec, ampak zato, ker je presodilo, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno. Presojalo je torej (ugotovljeno) ravnanje prvega toženca. Ravnanje sošolca A. tudi pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno kot ravnanje, ki bi izključevalo odgovornost prvega toženca, saj za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (prvi odstavek 186. člena OZ). Zato je prav, da sta sodišči z vidika nedopustnega škodnega ravnanja presojali dejansko ugotovljeno ravnanje prvega toženca. Za povzročeno škodo namreč solidarno odgovarjajo celo tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi (tretji odstavek 186. člena OZ). Ker A. A. ni tožena stranka v tem postopku, pa se do njegovega ravnanja sodišči pravno nista bili dolžni opredeliti. Sodišče druge stopnje torej relevantnega dejanskega stanja ni ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje, dostavek v 11. točki obrazložitve, da bi prvi toženec do konca vrste moral teči še malo naprej, kar zaradi izgube ravnotežja ni bilo mogoče, pa ne spada v okvir za odločitev relevantnih dejstev. Neobstoj vzročne zveze ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, zato so tudi trditve, da je o tem prvič odločalo šele sodišče druge stopnje, neutemeljene.

10. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ki je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato Vrhovno sodišče ne odgovarja na obširne revizijske navedbe, v katerih tožnik povzema posamezne dokaze, jih analizira, interpretira in ponuja svojo, od sodišč prve in druge stopnje drugačno dokazno oceno ob hkratnem uveljavljanju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tako skonstruranimi kršitvami pravdnega postopka namreč želi v resnici doseči vnovično presojo (in spremembo) dokazne ocene in dejanskega stanja pred Vrhovnim sodiščem. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih revizija sicer (na pravilen način) uveljavlja, pa niso podane. To je bilo že obrazloženo za zatrjevano spremembo oziroma dopolnitev dejanskega stanja na seji senata sodišča druge stopnje, razlogi sodbe druge stopnje pa tudi niso nepopolni, nejasni, nerazumljivi ali v medsebojnem nasprotju. Čeprav se glede na obširnost pritožbe revidentu očitno zdi obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje skopa, ta vendarle daje odgovor na tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP) in tako zadosti standardu obrazloženosti sodbe druge stopnje, ki je po ustaljeni sodni praksi nižji od standarda obrazloženosti odločb prve stopnje. Sodišče druge stopnje se tudi ni dolžno izreči prav o vsaki posamični trditvi stranke iz pritožbe, s katero je stranka skušala izpodbiti sprejeto dokazno oceno in s tem ugotovljeno stanje. Zadošča, da iz obrazložitve sodbe druge stopnje izhaja, da se je sodišče druge stopnje seznanilo z argumenti pritožnika in se opredeli do bistvenih, pri čemer pa se lahko sklicuje tudi na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Sodbi sodišča prve in druge stopnje namreč tvorita logično celoto in zato podrobno argumentiranje vseh zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi se sodišče druge stopnje strinja, ni znova potrebno.2 Četudi je sodba druge stopnje na obširne pritožbene navedbe odgovorila na kratko, je v obravnavanem primeru zadostila zahtevanemu standardu obrazloženosti.

11. V odškodninskem pravu so se izoblikovale predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za nastanek odškodninske obveznosti. Najpogosteje jih ni mogoče obravnavati povsem izolirano, ampak se medsebojno prepletajo. Zahteva se, da so te predpostavke izpolnjene kumulativno. Ne obstaja pa neko pravilo o vrstnem redu ugotavljanja posameznih predpostavk, kot meni revizija. Če sodišče ugotovi, da ena ni izpolnjena, temelj odškodninske obveznosti pač ni podan.

12. Materialnopravno presojo v konkretni zadevi zahteva vprašanje, ali ima ugotovljeno ravnanje prvega toženca, ki je po opravljenem troskoku tekel na začetek namesto na konec vrste čakajočih dijakov in se, ker se zaradi nenadne bolečine ni mogel ustaviti, zaletel v tožnika, ki je zaradi tega utrpel škodo, za posledico njegovo odškodninsko odgovornost; ter nadalje ali so izpolnjeni pogoji za odgovornost šole po prvem odstavku 144. člena OZ. Odgovor na prvo vprašanje je nikalen iz razlogov, ki sta jih navedli sodišči druge in prve stopnje. Dejstvo, da je prvi toženec pritekel na napačen konec vrste dijakov, je bilo resda v nasprotju z navodili profesorice športne vzgoje, a samo po sebi nikakor ne protipravno (nedopustno) dejanje in tudi tek je logičen in predviden pri uri športne vzgoje. Gre za normalno, pričakovano, pri določenih vajah celo obvezno gibanje v okviru tega učnega predmeta. Ker ni šlo za nedopustno ravnanje, prvemu tožencu tudi ni mogoče očitati, da bi se moral in mogel zavedati, da bo zaradi njega komu nastala škoda, za kar se zavzema revizija. Drugačno vrednotenje (delno že ob prepletanju subjektivnega elementa odškodninske terjatve) bi njegovo ravnanje dobilo v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da gre za objestno, hoteno, namerno ravnanje. To pa sta sodišči druge in prve stopnje izrecno izključili. Dejstvo, da se prvi toženec ni ustavil pred vrsto dijakov, ampak se je vanjo (konkretno v tožnika) zaletel, pa sta pripisali izgubi ravnotežja zaradi nenadne bolečine kot posledice stare poškodbe. Pritožbeno sodišče je ob potrditvi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje kljub zapisu, da ni bistveno, zakaj je tožnik zgubil ravnotežje, vendarle pritrdilo, da na to ni mogel vplivati, da je do tega prišlo po nesreči in ni šlo za namerno ravnanje, torej da ni šlo za „zakrivljeno izgubo ravnotežja“, pri čemer vztraja revizija. Sicer pa tudi s temi trditvami revizija posega na področje dejanskega stanja. Nepravilno pa se tožnik sklicuje na slučaj. Kot navaja, slučaj škoduje tistemu, komur se je primeril, torej škodo zaradi dogodka trpi sam, ne pa prvi toženec.

13. Presoja sodišč druge in prve stopnje, da je drugi toženec pri uri športne vzgoje v konkretnem primeru ravnal s potrebno dolžno skrbnostjo, temelji na ugotovitvah, da sta pouk in izvajanje vaj potekala povsem normalno, neagresivno, brez posebnosti; da je bila učiteljica med poukom ves čas prisotna, vodila in nadzorovala je učno uro in izvedbo vaj; da je do škodnega dogodka prišlo nenadno, hipno, zaradi česar ga ni mogla predvideti in preprečiti; da je šlo za povsem povprečen razred dijakov (in ne „problematični“ razred, poln nasilja in izrečenih vzgojnih ukrepov). Šola po 144. členu OZ odgovarja za ravnanje svojega varovanca, ki je drugemu povzročil škodo, razen če dokaže, da je opravljala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Čeprav tožnik sodišču druge stopnje zmotno očita, da je v 18. točki obrazložitve izhajalo iz instituta enotnega sosporništva med šolo in njenim varovancem, pa ima prav, da bi šola na podlagi tega določila lahko odgovarjala tožniku za škodo, če bi mu jo povzročil kakšen od drugih njenih varovancev in ne prvi toženec. Ponujena trditvena podlaga, ki bi utemeljevala njeno odgovornost, je bila namreč v tem, da naj bi šola ne opustila dolžnega nadzorstva (le) v času, ko je prišlo do poškodbe tožnika (in nad ravnanjem prvega toženca), ampak že dalj časa, kar naj bi se kazalo v agresivnosti med samimi dijaki; to naj bi šola že zaznala in bi morala zato nadzorstvo izvajati še bolj skrbno. A tudi te dejanske trditve so ostale v postopku pred sodiščema prve (22., 34., 37. in 39. točka obrazložitve) in druge (7. in 17. točka) stopnje nepotrjene. Razlogov, ki bi drugemu tožencu narekovalo poostreno nadzorstvo ali posebno ukrepanje, torej ni bilo, nerealno pa je pričakovanje, da bi lahko profesorica športne vzgoje ves čas nadzorovala gibanje prav vsakega dijaka. V naravi tega učnega predmeta je gibanje in profesor ne more dijakov nadzorovati do te mere, da bi vnaprej predvidel njihovo morebitno neposlušnost in ravnanje v nasprotju z ustnimi navodili. Takšno (pre) strogo nadzorstvo bi bilo tudi pretirano in v nasprotju z nalogami šole, ki je tudi v razvijanju samostojnosti, kritične presoje in odgovornega ravnanja dijakov. V vsakem primeru je tako treba najti ravnotežje med zahtevo po zagotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo izobraževalnega procesa, ki otrokom dovoljuje določeno mero mero samostojnosti, v skladu s starostjo in zmožnostmi. To ravnovesje je bilo v konkretnem primeru spoštovano. Ob presoji, da je šlo za nenaden, hipen dogodek in da v organizaciji izvedbe troskoka sodišči prve in druge stopnje nista zaznali nikakršnih pomanjkljivosti, drugi toženec škode ni mogel preprečiti.

14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

1 Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele. 2 Da se je z vsemi dejanskimi zaključki strinjalo, je razvidno iz 5. točke obrazložitve.