Jedro

Nov lastnik objektov je na podlagi pravnoposlovnega razpolaganja na zemljišču na podlagi 37. člena ZNNZ ex lege pridobil pravico uporabe, zaradi česar jo je denacionalizacijska upravičenka posledično izgubila in ta ni več mogla biti predmet odvzema iz posesti s kasnejšo odločbo. S tem je prodajalka – denacionalizacijska upravičenka konzumirala to pravico in je v postopku denacionalizacije ne more terjati nazaj, ker za to v ZDen ni pravne podlage.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka zahtevi za denacionalizacijo ugodil in v korist denacionalizacijske upravičenke A.A. določil odškodnino v obveznicah Slovenskega državnega holdinga d.d. (SDH d.d.) v znesku 30.516,09 DEM, za podržavljeni nepremičnini parc. št. 1 in 15/6 k.o. ..., ki ju ni moč vrniti v naravi; v 2. točki izreka je odločil, da je zavezanec za denacionalizacijo SDH d.d. dolžan v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe izplačati obveznice v znesku 30.516,09 DEM upravičenim strankam; v 3. točki izreka je za skrbnika za poseben primer določil B.B., C.C. in D.D.; v 4. točki izreka pa zahtevek za vračilo premoženja parc. št. 15/3 in 15/4 vse k.o. ..., zavrnil. V obrazložitvi navaja, da so predmet postopka nepremičnine 15/6, 15/3, 15/4 in 1, vse k.o. ... Organ odloča v ponovnem postopku o denacionalizaciji zemljišč, ki so bila F.F. odvzeta z odločbo Občinskega ljudskega odbora, okraj Ljubljana št. 466-24/63-4 z dne 30. 5. 1963. Pri določitvi odškodnine mora upoštevati, da površina zemljišč, ki odpade na fundus in funkcionalno zemljišče od prodanih objektov, ne more biti predmet denacionalizacije in posledično za to površino zemljišč ni mogoče priznati odškodnine v obveznicah SDH. S citirano odločbo ObLO z dne 30. 5. 1963 je bila denacionalizacijski upravičenki odvzeta pravica uporabe na parc. št. 15/1 (sedaj 15/6), 15/3, 15/4 in 1 vse k.o. ...), in dodeljena v uporabo Stanovanjskemu skladu Občine A. za gradnjo garaž, rekreacijskega centra in otroškega igrišča. Objekti na teh zemljiščih pa so bili predmet kupoprodajne pogodbe z dne 28. 5. 1963. Pri izračunu odškodnine je organ izhajal iz dopolnjenega cenitvenega poročila sodnega izvedenca E.E. z dne 26. 7. 2003, v katerem je pri cenitvi upošteval površine, zmanjšane za fundus stavb in pripadajoča funkcionalna zemljišča. Ugotavlja, da znaša vrednost odškodnine za parcelo 15/6 v izmeri 157,6 m2 10.556,05 DEM ter za parcelo 1, v izmeri 745 m2, v višini 19.960,04 DEM. Denacionalizacijski upravičenki pa odškodnina za parceli št. 15/3 in 15/4 k.o. ... ne pripada, saj so površine v celoti zemljišče pod objekti in funkcionalno zemljišče k objektom, ki so bili predmet kupoprodajne pogodbe z dne 28. 5. 1963. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnikov zavrnil ter soglašal z razlogom prvostopnega organa, da je treba pri določitvi odškodnine odšteti zemljišče, ki odpade na fundus in funkcionalno zemljišče k prodanim objektom. V tem delu pa je bil zahtevek za denacionalizacijo izčrpan že v pravnomočnem zavrnilnem sklepu Okrajnega sodišča v Škofji Loki N 2/2005 z dne 20. 7. 2007. Navedeno stališče je tudi v skladu z Občim državljanskim zakonikom, pravilo superficies solo cedit in načelo specialnosti, po katerem ni bilo mogoče prenesti pogodbene lastninske pravice na stavbi brez zemljišča, tega pa ni dovoljeval tudi v letu 1963 veljavni Zakon o prometu zemljišč in stavbami, ki je dovoljeval le odtujitev stavbe, ki je družbena lastnina, ločeno od prenosa lastnine na zemljišču. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

3. Tožniki izpodbijajo odločitev organov, ker menijo, da stališče, da denacionalizacijska upravičenka ni upravičenka do odškodnine za del zemljišč parc. št. 1, 15/3, 15/4 in 15/6, ki so fundus in funkcionalna zemljišča k objektom, ker je svoje objekte prodala po dveh kupoprodajnih pogodbah z dne 28. 5. 1963, tik pred izdajo odločbe z dne 30. 5. 1963, ko so ji bile nepremičnine odvzete iz posesti, ni pravilno. Upravni organ je tako zmanjšal odškodnino za 63.925,71 DEM. Toženka je v drugostopni odločbi dodala, da so se stranke postopka z določitvijo funkcionalnih zemljišč, ki jih je izračunal izvedenec E.E., strinjale, kar ni res, kajti tožniki se temu vseskozi upirajo in trdijo, da je pravilen izračun odškodnine, ki ga je izvedenec E.E. popravil skladno s sklepom prvostopnega organa dne 16. 12. 2002, in v cenilnem mnenju z dne 8. 3. 2003 izračunal vrednost nacionaliziranih zemljišč po odločbi z dne 30. 5. 1963. Izvedenec je šele na pripombe SDH z dne 22. 5. 2002, na podlagi njenih zahtev, da bi moral upoštevati, da so bili objekti prodani skupaj z zemljišči, določil obseg in vrednost funkcionalnih zemljišč v svojem dodatku (odgovoru na pripombe št. 1 z dne 26. 7. 2003) in se ni opredeljeval o tem, katera njegova cenitev je pravilna. Na obravnavi dne 4. 7. 2012 so se stranke strinjale, da cenilno poročilo izvedenca E.E. in dodatka, za ta postopek zadostuje, na organu pa je, ali bo upošteval prvotno cenilno mnenje, v katerem so ocenjene vse nacionalizirane nepremičnine, ali pa upravičenki pripada zgolj odškodnina za nezazidano stavbno zemljišče. Tožniki ves čas vztrajajo pri tem, da je njihova pravna prednica Stanovanjskemu skladu po dveh kupoprodajnih pogodbah z dne 28. 5. 1963 prodala zgolj in samo določene objekte na svojih zemljiščih. To izhaja tudi iz obeh pogodb in določene kupnine, ki sta brez omembe zemljišča, ker se je vedelo, da je odvzem upravičenki nacionaliziranih zemljišč že v teku. Na podlagi obeh kupoprodajnih pogodb je bil izveden tudi samostojen vpis lastninske pravice in sicer pri vl. št. 218, v A listu pod zap. št. 28, kjer se je od tega vložka odpisala stavba na parceli 15/3 in šupa na parceli 15/4 brez zemljišča, ter se vpisala v nov vložek. Pod zap. št. 29 pa se je na podlagi kupne pogodbe dovolil odpis na parceli 15/6 stoječega gospodarskega poslopja in pripis k vl. št. 1143, pri katerem je bil že izveden opis na podlagi pravnomočne odločbe ObLO Škofja loka z dne 30. 5. 1963. S tem vpisom je bil opravljen odpis parcel 1, 4, 15/3, 15/4 in 15/6, iz vložka 218 ter vpis v ZK telo 1 pri vložku 1143 te k.o., kamor so se kasneje kot ZK telo II pripisali še objekti po obeh kupnih pogodbah. Kupni pogodbi sta več kot jasni, da so predmet obeh izrecno samo objekti, kar je potrdil v sodnem postopku tudi zaslišana priča F.F. Dejansko vsebino obeh kupnih pogodb in pravo voljo pogodbenih strank, da zemljišča upravičenke niso (ne glede na predpise, ki očitno niso bili upoštevani) predmet nakupa, v celoti potrjuje tudi vsebina odločbe Škofja Loka z dne 30. 5. 1963. Iz nje izhaja, da so bile vse upravičenki nacionalizirane parcele 1, 4, 15/3, 15/4 in 15/6, v izmeri 5.455 m2, odvzete iz posesti in dodeljene v uporabo Stanovanjskemu skladu za gradnjo garaž, rekreacijskega centra in otroškega igrišča. Poleg obsega odvzetih nepremičnin je bilo določeno, da mora Stanovanjski sklad za pravico uporabe iz 1. točke odločbe (v obsegu 5.455 m2) Občini A. (in ne morda upravičenki) plačati odškodnino, ki bo določena naknadno. Če bi Stanovanjski sklad upravičenki na podlagi kupnih pogodb že plačal kupnino tudi za del zemljišč, bi se taki odločbi, da plača zemljišče dvakrat, sigurno uprl. Tudi določilo 3. točke odločbe potrjuje stališče tožnikov, da je bila upravičenka dolžna izročiti v posest pod točko 1. navedene nepremičnine (vse parcele v izmeri 5.455 m2). Odločba še ugotavlja, da je uporaba zemljišča določena z zazidalnim načrtom, dalje da upravičenka dodelitvi zemljišča ni nasprotovala in da se je s prosilcem že dogovorila glede odkupa objektov na zemljišču. Upoštevati je tudi odločitev Okrajnega sodišča v Škofji Loki N 2/2005, ki je s sklepom z dne 20. 9. 2007 zavrnilo predlog za denacionalizacijo upravičenkinih nepremičnin. Razlog za zavrnitev je bila glede objektov ugotovitev, da pri sklepanju kupnih pogodb niso bili podani razlogi po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Odločanje o pravici do denacionalizacije za zemljišča, ki so bila upravičenki odvzeta z odločbo OBLO z dne 30. 5. 1963, pa sodi v upravno pristojnost, kot izhaja iz zadnjega odstavka obrazložitve sklepa, sledil pa mu je še sklep z dne 10. 4. 2008, s katerim se je sodišče izreklo za nepristojno za odločanje, ker sodišča ne odločajo o denacionalizaciji nepremičnin, ki so bila odvzete z odločbo državnega organa. Tako jasnih stališč in ugotovitev v obeh kupnih pogodbah in odločbi nikakor ne more omajati stališče toženke v napadeni odločbi, ko govori o tem, da sta pogodbenika dne 3. 4. 1963 sklenila preliminarno pogodbo, na podlagi ocen nepremičnin s strani cenilca G.G., v katerih je bilo ocenjeno tudi zemljišče. Preliminarna pogodba ni bila prenesena v kupni pogodbi in je prišlo očitno v vmesnem času do sprememb postopka in je bilo lažje nacionalizirana zemljišča odvzeti z odločbo, objekte pa odkupiti. Od sklepanja preliminarne pogodbe do sklepanja kupnih pogodb in izdaje odločb sta potekla dva meseca. Cenitev, na katero se toženka sklicuje, pa pri kupnih pogodbah ni bila upoštevana. Po odločbi z dne 30. 5. 1963 je denacionalizacijska upravičenka prejela 818.250 din odškodnine za 5.455 m2 zemljišča, torej je po obeh pogodbah in odločbi za objekte in zemljo prejela 5.050.775,00 din. Ob upoštevanju cenitve izvedenca G.G. pa so bile vse njene nepremičnine, ki so predmet prodaje in odvzema, vredne 6.531.700,00 din. ODZ se v času odvzema ni upošteval, enako zakon, ki ureja promet z zemljišči in stavbami, prav tako ne pravila, ki so veljala za zemljiško knjižne vpise. Zaradi nespoštovanja zakonov, je bil sprejet ZDen, da se popravijo krivice. Pri izdaji izpodbijane odločbe se ni upoštevalo duha tistega časa. Če bi se v času sklepanja kupnih pogodb in izdaje odločbe upoštevali tedaj veljavni predpisi, bi se pogodbe res sklepale za objekte in funkcionalno zemljišče in se v takem obsegu določila tudi kupnina. Pravna pravila za državne organe niso veljala in se zato toženka nanje tudi ne more uspešno sklicevati. Tožniki s tožbo zahtevajo, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni, ker so bila denacionalizacijski upravičenki iz posesti po odločbi z dne 30. 5. 1963 odvzeta vsa v letu 1959 nacionalizirana zemljišča in to pozidana in nezazidana stavbna zemljišča. Na vseh zemljiščih, ki so bila predmet odločbe z dne 30. 5. 1963, je bila upravičenka dolžna pod grožnjo izvršbe prenesti posest na Stanovanjski sklad. S kupnima pogodbama z dne 28. 5. 1963 je upravičenka na kupca prenesla zgolj lastninsko pravico in posest na objektih, ki so bili predmet nakupa s strani Stanovanjskega sklada. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe tako, da se denacionalizacijski upravičenki prizna odškodnina še v višini 63.925,71 DEM oz. podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi stroške postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku je na tožbo odgovorila. Soglaša z razlogi drugostopnega organa, da denacionalizacijski upravičenki zaradi sklenjene kupoprodajne pogodbe ne more pripadati odškodnina.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je vprašanje, ali je denacionalizacijska upravičenka upravičena do odškodnine za zazidano stavbno zemljišče pod objekti in njim pripadajoče funkcionalno zemljišče. 8. Nesporno v zadevi je, da so bila zemljišča, ki so predmet odločanja, podržavljena na podlagi 34. člena ZNNZ z odločbo ObLO Škofja Loka št. 04-3067/5-59 z dne 17. 8. 1959. Na podržavljenih zemljiščih je denacionalizacijska upravičenka (in takrat še ostali solastniki) obdržala pravico brezplačnega uživanja (ex lege), na objektih na teh zemljiščih pa lastninsko pravico. Ni tudi sporno, da je bivša lastnica – denacionalizacijska upravičenka razpolagala z objekti na obravnavanih parcelah s kupoprodajnima pogodbama z dne 28. 5. 1963 ter so ji bile nepremičnine odvzete iz posesti na podlagi 38. člena ZNNZ z odločbo ObLO št. 466-24/63-4 z dne 30. 5. 1963, torej kasneje. V zadevi se glede na tožbene ugovore postavlja vprašanje, ali je denacionalizacijska upravičenka kot prodajalka s kupoprodajnima pogodbama z dne 28. 5. 1963, s prodanimi objekti (na katerih je po ZNNZ obdržala lastninsko pravico, objekti so postali samostojna stvar in predmet razpolaganja) prenesla tudi pravico uporabe na zemljišču v obsegu zavrnitve zahteve za denacionalizacijo. Torej za vprašanje, ali so bila zemljišča pod objekti in zemljišče potrebno za normalno uporabo objekta, iz posesti odvzeta s kasnejšo odločbo, ali pa je šlo za prenos pravice uporabe s kupoprodajnima pogodbama – pravnim poslom, kar bi pomenilo, da je bila pravica uporabe konzumirana in zato ni mogla biti odvzeta z odločbo. Odvzem z odločbo bi bil pravna podlaga za denacionalizacijo.

9. Kot izhaja iz 37. člena ZNNZ, je posameznik na podlagi tega zakona izgubil lastninsko pravico le na zemljišču, ostal pa je lastnik stavbe, ki je postala samostojna stvar. Prenos lastninske pravice na stavbi, ki je stala na zemljišču v družbeni lastnini, pa je v skladu s 37. členom ZNNZ pogojeval tudi prenos pravice uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo. Pravica na zemljišču je tako sledila pravici na objektu oziroma pravica uporabe na zemljiščih se je prenašala skupaj s pravico na stavbi že po samem zakonu. Tako je s prenosom na stavbi s kupno pogodbo prešla na kupca tudi pravica uporabe na zemljišču, ki ga je stavba pokrivala in kolikor ga je bilo potrebno za njeno normalno uporabo. Novi lastnik objektov je na podlagi pravnoposlovnega razpolaganja na zemljišču na podlagi 37. člena ZNNZ ex lege pridobil pravico uporabe, zaradi česar jo je denacionalizacijska upravičenka posledično izgubila in ta ni več mogla biti predmet odvzema iz posesti s kasnejšo odločbo. S tem je prodajalka – denacionalizacijska upravičenka konzumirala to pravico in je v postopku denacionalizacije ne more terjati nazaj, ker za to v ZDen ni pravne podlage. Nerelevantni so zato v obravnavani zadevi vsi tožbeni ugovori in dokazi, s katerimi tožniki utemeljujejo drugačno voljo strank po predmetu razpolaganja s kupno pogodbo. Po načelu iz ZNNZ je zemljišče (v obsegu iz 37. člena ZNNZ) delilo usodo objekta. Na kupce objekta je lastnik prenesel tudi pravico uporabe na pripadajočem nacionaliziranem zemljišču, ne glede na to, ali je bilo to v pogodbi posebej napisano in ne glede na to, ali je za to prejel kupnino, ki bi se specificirano nanašala na zemljišče. Da je bil predmet razpolaganja objekt s pripadajočim zemljiščem, je ustaljena tako upravno sodna kot praksa civilnih sodišč (sodbi Vrhovnega sodišča I Up 911/2001 z dne 2. 4. 2003 in I Up 514/2002 z dne 19. 3. 2003; ter sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2611/2013 z dne 19. 2. 2014, I Cp 1645/2014 z dne 5. 11. 2014, II Cp 969/2013 z dne 20. 11. 2013). Objekt skupaj z zemljiščem se je štel za enovito stvar.

10. Bivša lastnica je bila upravičena do odškodnine po ZDen le v obsegu nezazidanega stavbnega zemljišča, ki ji je bilo odvzeto iz posesti z odločbo ObLO z dne 30. 5. 1963. Pri prenosu objektov s kupoprodajno pogodbo obseg zemljišč, ki so jih objekti pokrivali, in zemljišča, ki jim je bilo namenjeno za njihovo normalno uporabo, po 37. členu ZNNZ, ni bil določen, ga pa je določil v denacionalizacijskem postopku izvedenec E.E. v cenitvenem poročilu z dne 26. 7. 2003, na podlagi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Konkretnih ugovorov, ki bi se nanašali na vprašanja ugotovljenega obsega stavbišča oziroma funkcionalnega zemljišča k objektom, tožniki v upravnem postopku in tožbi ne navajajo. Ob upoštevanju zazidanega stavbnega zemljišča, ki iz razlogov, ki jih je sodišče navedlo, ni bilo predmet odvzema iz posesti, ker je bila pravica uporabe že konzumirana s pravnim poslom, je organ v preostalem obsegu nezazidanega stavbnega zemljišča, na katerem je bivši lastnici ostala pravica uporabe tudi po razpolaganju z objekti, jo je pa izgubila z odločbo o odvzemu iz posesti, določil odškodnino. Organ je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabil. 11. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.