Jedro

Iz molka sodišča, ki na predlog za preložitev naroka ni odgovorilo, je stranka lahko sklepala le to, da njenemu predlogu ni ugodeno; opozorjena je bila na posledice izostanka, zato je uresničen dejanski stan iz 1. odstavka 282. čl. ZPP, ki kot posledico izostanka tožeče stranke iz poravnalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo predpisuje izdajo sodbe na podlagi odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Zaradi izostanka tožeče stranke s prvega naroka za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2006/06505, z dne 20.6.2006 tudi v 1. in 3. točki in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo obveznost plačila 31,70 € stroškov tožene stranke.

Iz vsej treh, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov se pritožuje tožeča stranka. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da je sodišče, ki ni odločilo o predlogu za preložitev glavne obravnave, kršilo pravila pravdnega postopka in ravnalo v nasprotju s sodno prakso. Sklicuje se na 115. čl. ZPP in poudarja, da je izkazala obstoj upravičenih razlogov za preložitev glavne obravnave, zato je bil predlog za preložitev utemeljen. Pooblastilo je bilo dano 11.6.2009 pooblaščenki, ki je že pred tem imela v istem času razpisana dva naroka. Iz pooblastilnega razmerja je razvidna želja tožeče stranke, da jo zastopa izbrana pooblaščenka, zato izrecna izjava tožeče stranke o tem, da naj jo na naroku zastopa pooblaščenka, ni potrebno. Pooblaščenka v svoji pisarni ne zaposluje odvetnikov. Ker gre za zaupno razmerje stranke z odvetnikom, je izbor stranke treba spoštovati. V podobnih primerih je bilo prošnji največkrat ugodeno ali dano vsaj obvestilo o zavrnitvi prošnje za preložitev. Tokratno ravnanje sodišča pa pomeni kršitev enakopravnosti in enakega obravnavanja (22. čl. Ustave RS). Pravna podlaga za izdajo sodbe na podlagi odpovedi zato ni podana. Tožeča stranka se zahtevku ni odpovedala, ampak se zaradi okoliščin, ki so bile sodišču znane pred narokom, ni mogla udeležiti razpisanega naroka za glavno obravnavo. Izpodbijana odločitev je arbitrarna, samovoljna in odstopa od sodne prakse. Odločitev ni utemeljena s pravnimi argumenti. Sodišče ni odločalo na osnovi zakona, ampak na osnovi drugih kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbi je pritrditi le v tem, da kultura dialoga terja, da stranka na pravočasen, obrazložen in argumentiran predlog za preložitev naroka dobi tak ali drugačen odgovor. Nesporno je, da tožeča stranka na tak predlog odgovora ni prejela, kar pa ni razlog, da na narok ni pristopila. Iz molka sodišča je lahko sklepala le to, da njenemu predlogu ni ugodeno; opozorjena je bila na posledice izostanka, zato je uresničen dejanski stan iz 1. odstavka 282. čl. ZPP, ki kot posledico izostanka tožeče stranke iz poravnalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo predpisuje izdajo sodbe na podlagi odpovedi. Ker ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, so pogoji za izdajo sodbe na podlagi odpovedi podani (317. čl. ZPP).

Pritrditi je pritožbi, da je pooblaščenka izkazala, da ima poleg naroka v tej zadevi, istočasno razpisana še dva naroka. Napačno pa je pritožbeno sklepanje, da je to razlog, zaradi katerega bi sodišče narok moralo preklicati in da je kršilo pravila pravdnega postopka, ker tega ni storilo. Preložitev naroka je izjema od splošnega pravila, da se razpisani naroki izvedejo, izhajajočega iz načela ekonomičnosti postopka (11. čl. ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je zakonita in ustrezno obrazložena. V praksi je zagotovo moč najti primere, ko je takim prošnjam, kot je tožničina, tudi ugodeno, kar pa ni razlog za označitev tega primera kot odstop od sodne prakse in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic. Tožeča stranka, ki je že ob podajanju pooblastila vedela, da je pooblaščenka na dan naroka zasedena, bi lahko pooblastila drugega pooblaščenca, obsežnost in vrsta zadeve pa ne izključujeta niti substituiranja. Razmerje med stranko in odvetnikom je res zaupno, kar pa ne pomeni, da se stranka, ki ne zatrjuje in izkaže argumentov za nujnost zastopanja po točno določenem odvetniku, lahko na to zaupnost sklicuje in z njo opraviči izostanek z naroka. V tem smislu je razlagati obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni predložila izjave, iz katere bi izhajala zahteva, da jo na naroku zastopa izbrana pooblaščenka. Pooblaščenkina organizacija dela za odločitev o zadevi ni pomembna.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP).