Jedro

Institut "culpa in contrahendo" je pojem, širši od vsebine odgovornosti za pogajanja, saj se z njim označujejo vse pravice in obveznosti, ki so povezane s sklenitvijo pogodbe, in ne le tiste, ki se navezujejo na nepoštena pogajanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 5 Ig 2002/033332 z dne 24. 4. 2002 tudi v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 37.994.287,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2001 dalje. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.204.880,00 SIT v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je uveljavljala odškodninski zahtevek, ki ji je nastal v zvezi s pripravami na sodelovanje pri javnem zbiranju ponudb tožene stranke za nakup 83,97 % poslovnega deleža družbe A. d.o.o. (v nadaljnjem besedilu: A.). Svoj zahtevek je gradila na dveh temeljih, in sicer na trditvah o nepoštenih pogajanjih tožene stranke, torej pogajanjih brez namena, da se sklene pogodba s tožečo stranko, ter na trditvah o predpogodbeni odgovornosti tožene stranke. Slednje teorija opredeljuje kot institut "culpa in contrahendo." Gre za pojem, ki je širši od vsebine instituta odgovornosti za pogajanja in se z njim označujejo vse pravice in obveznosti, ki so povezane s sklenitvijo pogodbe in ne le tiste, ki se navezujejo na nepoštena pogajanja (prim. dr. Vesna Kranjc: Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Odškodninska odgovornost za pogajanja, prvi del, Podjetje in delo št. 6, stran 1260 in naslednje). Pritožnik v pritožbi napada odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s trditvami o predpogodbeni odgovornosti tožene stranke.

Za odločitev o tej zadevi je odločilna vsebina pogodbe z dne 23. 11. 1991, ki je bila sklenjena med družbo A. i. d.o.o. in A. d.o.o., s katero je bilo dogovorjeno, da se zaradi statusnih sprememb v času trajanja najemne pogodbe plačilo najemnin, kreditov in investicijskih vlaganj spremeni v kapitalski vložek A. i. d.o.o. v A. d.o.o.. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da poslovnega deleža ni mogoče pridobiti zgolj na podlagi obligacijskopravnega posla, kot je predmetna najemna pogodba. Navedeno je veljalo po določilih Zakon o podjetjih in velja tudi po sedaj veljavnih določbah Zakona o gospodarskih družbah. Zato tudi ne gre za okoliščino, ki bi toženi stranki preprečevala, da začne razpisne postopke, saj je upravičeno sklepala, da najemna pogodba na poslovni delež družbe ne more vplivati. Nenazadnje pa se tudi tožeči stranki očitno ni zdela pomembna za odločitev, saj se sicer ne bi zadovoljila zgolj s pojasnilom tožene stranke.

Glede na navedeno bi lahko sodni postopki in zahtevki iz navedene pogodbe vplivali le na oblikovanje cene s strani ponudnika. V tem smislu je razumeti tudi izpovedbo priče tožene stranke. Tožeča stranka je imela možnost, da opravi skrben pregled družbe, ki bi ji omogočal lastno oceno relevantnih okoliščin in se ne zadovolji zgolj s pregledom, ponujenim s strani tožene stranke. Celovit pravni in ekonomski pregled družbe vključuje tudi pregled pogodbenih razmerij in sporov v teku. To velja še toliko bolj glede na to, da je bila tožeča stranka seznanjena z obstojem navedene najemne pogodbe, vendar je ni zahtevala na vpogled. Ne gre torej za okoliščine, ki bi tožeči stranki kljub skrbnim pripravam in prizadevanju ostale neznane. V pritožbi sicer poudarja, da se ob poznavanju navedene pogodbe in tožbenih zahtevkov navedenih razpisov ne bi udeležila, vendar pa takšno kategorično stališče ni v skladu z njenimi navedbami v pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2005, ko je dopustila možnost, da bi tudi v primeru poznavanja navedenih okoliščin k razpisom pristopila in ponudila nižji znesek (2. odstavek 7. točke navedene vloge na list. št. 44). Nasprotje v razlogih sodišča prve stopnje ni podano, izpodbijana sodba je logično obrazložena in sposobna preizkusa.

Sklep o izdaji začasne odredbe še ne pomeni, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Ne glede na to, da je bila kasneje izdana začasna odredba, s katero je bilo toženi stranki prepovedano razpolaganje s poslovnim deležem v družbi A., pa ji zaradi tega ni mogoče očitati, da je tožeči stranki namenoma prekrivala vsebino najemne pogodbe in sporov v teku. Zgolj na podlagi navedene okoliščine toženi stranki ni mogoče pripisati ravnanja, ki bi bilo v nasprotju z splošnimi pravnimi načeli (načelom vestnosti in poštenja, dobre vere, prepovedi oškodovanja), ki zavezujejo pogajalce tudi v času pred sklenitvijo pogodbe.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožeča stranka poslovno ukvarjala z odkupovanjem deležev posameznih podjetij, za odločitev o tej zadevi ni bistvena. Udeleženec v obligacijskem razmerju mora ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (1. odstavek 18. člena ZOR). Ne glede na dotedanje izkušnje tožeče stranke z tovrstnimi posli, se je pri konkretnem poslu tudi zanjo zahtevala skrbnost, ki jo mora pokazati pravna oseba, ki nastopa na trgu. Nastopati mora s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo, tudi materialnopravno pravilna.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).