Jedro

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb, da je bilo vozilo uporabljeno za potrebe invalidne osebe, niti jih ni presojalo, ampak je svojo odločitev oprlo na dejstvo, da je navedeni avtomobil vozila nepooblaščena oseba.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 27.12.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice L. z dne 15.4.1999, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo carinskega dolga v skupnem znesku 1.125.199,00 SIT, za osebni avto ..., ocarinjen po ECL CI K.L. z dne 24.7.1996, s carinsko oprostitvijo na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, CZ). V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik v uvozni carinski deklaraciji za sprostitev v prost promet z dne 24.7.1996 za osebni avto ... uveljavljal zahtevo za oprostitev plačila carine na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ ter oprostitev plačila prometnega davka na podlagi 14. točke 1. odstavka 18. člena Zakona o prometnem davku. V upravnem postopku je tožnik predložil vsa predpisana dokazila, med drugim tudi pooblastilo, s katerim M.B. izjavlja, da bo kot skrbnica po odločbi Centra za socialno delo A. z dne 18.6.1996 osebno vozilo ... uporabljala izključno za prevoz sina kot invalidne in duševno prizadete osebe. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila ob izstopu iz Republike Slovenije na mejnem prehodu V. dne 5.6.1998 ustavljena A.B., ki je navedeni osebni avtomobil vozila brez pooblastila za upravljanje tega vozila, v njem pa tudi ni bilo invalidne osebe. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na odločbo št. U-I216/98-18 z dne 15.2.2001, s katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo besedilo 2. odstavka 35. člena Uredbe o uveljavljanju pravic do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 56/95, Uredba) v delu, ki se glasi: "če uvaža osebni avtomobil izključno za osebni prevoz in", kar pa po presoji prvostopnega sodišča ne spreminja dejstva, da lahko v primeru, ko je osebi, za katero je bilo vozilo uvoženo, potrebna nega in pomoč druge osebe, vozi vozilo le oseba, ki je ob uvozu tega vozila predložila vozniško dovoljenje in izjavila, da bo avto vozila izključno zaradi prevoza invalida, če ta zaradi invalidnosti ne more imeti vozniškega dovoljenja. Ker je ob kontroli na mejnem prehodu V. dne 5.6.1998 vozilo uporabljala nepooblaščena oseba, tožnikova sestra A.B., je odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožnikove pritožbe zoper odločbo Carinarnice L. z dne 15.4.1999 pravilna.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sklicuje se na odločbo št. U-I-216/98-18 z dne 15.2.2001, s katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo del besedila 2. odstavka 35. člena Uredbe ter poudarja, da je treba navedeno odločbo spoštovati tudi v tem primeru, ne glede na to, da je bila sprejeta po izdaji izpodbijane odločbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje kot glavni razlog za zavrnitev tožbe navedlo dejstvo, da tožnikova sestra ni pooblaščena za vožnjo navedenega vozila. Vendar pa samo dejstvo, da ni bilo pisnega pooblastila za uporabo vozila za tožnikovo sestro še ne pomeni, da ta ni uporabljala vozila za namene in v korist invalidne osebe. V tem smislu je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj niso bile ugotovljene bistvene okoliščine, ki lahko opravičujejo uporabo takega vozila tudi drugim sorodnikom, če vožnje opravljajo v korist invalida. Podana je tudi kršitev materialnega prava, ker se je napačno štelo, da vozilo ni bilo uporabljeno za namene, zaradi katerih je bilo oproščeno carinskih in drugih dajatev. V dopolnitvi pritožbe z dne 29.11.2002 tožnik dodaja, da je njegova mati M.B. dne 20.5.1998 za uporabo spornega vozila pooblastila tudi njegovo sestro A.B., in sicer v tistih primerih, ko sama zaradi bolezni ne bo mogla voziti avtomobila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

CZ v 8. točki 1. odstavka 161. člena določa, da so plačila carine oproščeni invalidi za specifično opremo in tehnične pripomočke, ki jih neposredno uporabljajo za življenje in delo ter za nadomestne dele za uporabo te opreme in pripomočkov, če jih prinesejo ali dobijo iz tujine za osebno rabo. Natančnejše pogoje za uveljavljanje carinske oprostitve določa Uredba v 34. in 35. členu. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-216/98-18 z dne 15.2.2001 razveljavilo besedilo 2. odstavka 35. člena Uredbe v delu, ki se glasi: "če uvaža osebni avtomobil izključno za osebni prevoz in".

V obravnavani zadevi je podlaga za odločitev sodišča prve stopnje ugotovitev, da je v času postopka naknadne kontrole, osebni avtomobil, za katerega je bila uveljavljena carinska oprostitev na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ, uporabljala tožnikova sestra, ki ni pooblaščena za upravljanje z navedenim vozilom, zato ni izpolnjen pogoj za carinsko oprostitev, ki je določen v 2. alinei 2. odstavka 35. člena Uredbe, to je, da lahko upravičenec uveljavlja pravico do carinske oprostitve, če carinskemu organu poleg izvida in mnenja komisije priloži tudi dokaze, da mu je potrebna nega in pomoč druge osebe, ki ima vozniško dovoljenje in bo vozila to vozilo izključno zaradi prevoza invalida, če ta ne more imeti vozniškega dovoljenja zaradi invalidnosti.

Po presoji pritožbenega sodišča sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Za odločitev v tem upravnem sporu je po mnenju pritožbenega sodišča bistveno, ali so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za carinsko oprostitev, ki so določeni v 8. točki 1. odstavka 161. člena CZ, in sicer, ali se osebno vozilo, ki je bilo oproščeno plačila carine in drugih uvoznih dajatev, neposredno uporablja za življenje in delo invalidne osebe. Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov, je tožnik že v tožbi navajal, da je bila voznica namenjena v Italijo, ker so tam zdravila cenejša, dobiti pa jih je mogoče tudi brez recepta. Smiselno je tako zatrjeval, da je bilo vozilo uporabljeno za njegove potrebe. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo, niti jih ni presojalo, ampak je svojo odločitev oprlo na dejstvo, da je navedeni avtomobil vozila nepooblaščena oseba.

Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je ni mogoče preizkusiti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po določbi 3. odstavka 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.