Jedro

Drugo tožnica v tem trenutku nima sredstev za plačilo (niti prvega obroka) sodne takse, je pa zato v času do izdaje končne odločbe sodišča prve stopnje povsem realno pričakovati, da bo lahko prodala zaloge vsaj v višini 4,5% bilančne vrednosti in s tem plačala naloženo sodno takso (da bi bila vrednost še nižja, drugo tožnica niti ni zatrjevala, še manj dokazala).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v delu I. točke izreka in v II. točki izreka, ki se nanašata na predlog za odlog plačila sodne takse, spremeni tako, da se predlog prvo in drugo tožnice za obročno plačilo sodne takse zavrne, v III. točki izreka pa se v delu, ki se nanaša na odlog plačila sodne takse, spremeni tako, da se prvo in drugo tožnici obveznost plačila sodne takse odloži do izdaje končne odločbe sodišča prve stopnje. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanih, a nespremenjenih delih I. točke (glede odločitve o razveljavitvi plačilnega naloga z dne 18. 1. 2017) in III. točke izreka (glede zavrnitve predloga za oprostitev plačila sodne takse) potrdi.

II. Plačilna naloga opr. št. XI Pg 85/2017 z dne 22. 2. 2017 se razveljavita.

III. Pritožnici sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu prvo in drugo tožnice za obročno plačilo sodne takse za redni postopek in plačilni nalog opr. št. XI Pg 85/2017 z dne 18. 1. 2017 razveljavilo (I. točka izreka). Prvo in drugo tožnici je naložilo, da sta dolžni nerazdelno plačati sodno takso za redni postopek v trinajstih zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok znaša 555,00 EUR, nadaljnji obroki pa po 250,00 EUR (II. točka izreka). Predlog prvo in drugo tožnice za oprostitev plačila sodne takse, kot tudi za odložitev plačila sodne takse do izdaje odločbe, je zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper sklep sta se pritožili prvo in drugo tožnica v skupni pritožbi, po vsebini iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču sta predlagali, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ju oprosti plačila sodne takse nad zneskom 44,00 EUR, plačilo sodne takse nad 44,00 EUR pa jima odloži do izdaje končne odločbe. Podrejeno sta predlagali, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasili sta pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Prvo in drugo tožnica sta po prejemu plačilnega naloga opr. št. XI Pg 85/2017 z dne 18. 1. 2017 za plačilo sodne takse za redni postopek v znesku 3.555,00 EUR pravočasno predlagali oprostitev plačila sodne takse v znesku nad 44,00 EUR in odložitev plačila navedenega zneska do izdaje odločbe ter podredno odložitev plačila sodne takse do izdaje odločbe oziroma obročno plačilo sodne takse.

5. Sodišče prve stopnje se je z vpogledom v register TRR pri AJPES prepričalo, da ima prvo tožnica edini transakcijski račun blokiran zaradi pomanjkanja sredstev za poravnavo obveznosti. Po podatkih v bilanci stanja na dan 31. 12. 2.015 je bila imetnica kratkoročnih poslovnih terjatev v vrednosti 9.177.881,00 EUR, njene kratkoročne finančne obveznosti so znašale 457.000,00 EUR, prav tako je bila po podatkih v bilanci stanja imetnik kratkoročnih finančnih naložb. Takšno premoženjsko stanje pa po presoji sodišča prve stopnje ne utemeljuje oprostitve plačila sodne takse, čeravno v določenem trenutku nima sredstev za takojšnje celotno plačilo.

6. Prvo tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da pri presoji ni upoštevalo njenih navedb v predlogu za taksno oprostitev, kjer je pojasnila zakaj premoženja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot izhaja iz bilance stanja na dan 31. 12. 2015, v postavljenem roku ne more porabiti za plačilo sodne takse (s čimer po vsebini uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Višje sodišče po vpogledu v predlog ugotavlja, da je ta pritožbeni očitek utemeljen, da pa lahko ugotovljeno kršitev (tudi glede na izrecno privolitev pritožnice) odpravi tako, da samo preizkusi njene trditve v predlogu. In sicer je prvo tožnica v zvezi z nepremičninami zatrjevala, da so bile bodisi že prodane v izvršilnem postopku, kupnina pa namenjena za poplačilo hipotekarnih upnikov, bodisi so obremenjene s hipotekami, ki po vrednosti presegajo vrednosti nepremičnin. Glede terjatev (v skupni višini več kot 9.181.693 EUR) je pojasnila, da so le-te bodisi predmet pravdnih, stečajnih ali neuspešnih izvršilnih postopkov, kot tudi, da ima že od 9. 2. 2016 blokiran transakcijski račun zaradi izterjave 995.477,00 EUR s pripadki. Na podlagi teh trditev prvo tožnice (za katere je predložila relevantne dokaze) je jasno, da prvo tožnica razpolaga s premoženjem (zlasti terjatvami), ki zadošča za poplačilo celotne naložene sodne takse. Da pa ga v tem trenutku, tudi če bi ga uspela unovčiti, zaradi izkazane blokade na TRR, ne bi mogla porabiti za plačilo (niti prvega obroka) sodne takse v višini 3.555,00 EUR. Takšno dejansko stanje pa utemeljuje odlog plačila sodne takse do izdaje končne odločbe sodišča prve stopnje. Do takrat je namreč povsem realno pričakovati, da bo prvo tožnica uspela izterjati vsaj 15 % svojih terjatev, to pa bi zadoščalo tako za odpravo blokade TRR kot plačilo naložene sodne takse.

7. Glede predloga drugo tožnice je sodišče prve stopnje ugotovilo, da drugo tožnica po podatkih bilance stanja na dan 31. 12. 2015 izkazuje zaloge v vrednosti 78.716,00 EUR, kratkoročne finančne naložbe v vrednosti 100.970,00 EUR, kratkoročne poslovne terjatve v višini 109.145,00 EUR in terjatve iz naslova kratkoročnih posojil v višini 9.100,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da že dejstvo, da drugo tožnica razpolaga z zalogami v bilančni vrednosti 78.716,00 EUR slednje ne opravičuje oprostitve plačila naložene sodne takse (in torej ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo na kateri podlagi je drugo tožnica sposobna plačati sodno takso). S tem zaključkom sodišča prve stopnje višje sodišče v celoti soglaša. Prav tako višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje (in na kar je opozarjala tudi drugo tožnica), da teh zalog ni mogoče takoj pretvoriti v denar za plačilo sodne takse. Takšno dejansko stanje pa po oceni višjega sodišča tudi pri drugo tožnici narekuje odlog, in ne obročnega plačila sodne takse. Dejstvo namreč je, da drugo tožnica v tem trenutku nima sredstev za plačilo (niti prvega obroka) sodne takse, da pa v času do izdaje končne odločbe sodišča prve stopnje obstoji povsem realno pričakovanje, da bo lahko prodala zaloge vsaj v višini 4,5 % bilančne vrednosti in s tem plačala naloženo sodno takso (da bi bila vrednost še nižja, drugo tožnica niti ni zatrjevala, še manj dokazala).

8. Glede na navedeno je višje sodišče odločilo kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa. Posledično je moralo razveljaviti tudi plačilna naloga, s katerima je sodišče prve stopnje prvo in drugi tožnici naložilo plačilo sodne takse po obrokih (14.a člen ZST-1).

9. Pritožnici sta uspeli s pritožbo samo v neznatnem delu (glede načina plačila sodne takse), zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (165. in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).