Jedro

Bistvena vsebina posojilne pogodbe, količina denarja in obveznost plačila je bila določena. „Pogodba o dolgoročnem posojilu“ je bila torej po svoji vsebini posojilna pogodba.

Pojem navidezne pogodbe sicer v 1. odstavku 50. člena OZ ni določen. Literatura navidezno pogodbo opredeljuje kot takšno, glede katere vlada soglasje strank, da naj bi zanju ne veljala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Tožena stranka pod 1 (B. leasing d.o.o.) sama nosi svoje stroške odgovora na tožbo.

Obrazložitev

1.Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo glavni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti v obliki notarskega zapisa sklenjene pogodbe, opr. št. SV 3345/2004 z dne 20. 10. 2004, Pogodbe o dolgoročnem posojilu št. 5698/04 z dne 20. 10. 2004 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek na razveljavitev teh pogodb in odločilo o pravdnih stroških.

2.Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi navaja, da naj bi imela tožeča stranka le obveznosti, da vrne posojilo. Pravice, prejeti posojilo, naj bi po pritožbenem mnenju ne imela. Iz pravnih poslov naj bi tudi ne bilo razvidno, kdo je prejemnik posojila in katere osebe so poroki. Poleg tega je menila, da obstaja vrsta razlogov za ničnost pogodbe. Nična naj bi bila, ker naj bi sklenjena pogodba ne vsebovala bistvenih sestavin posojilne pogodbe v razmerju do tožeče stranke, med drugim tudi višine prejetega posojila. Bila naj bi tudi navidezna. Poleg tega naj bi bila pogodba brez cause. Takšno mnenje utemeljuje pritožba s tem, da sta v zavezi za vračilo posojila dva posojilojemalca, posojilo pa je prejel le en sam posojilojemalec.

3.Pritožba se sprašuje, kakšne zahtevke bi imela tožeča stranka do posojilojemalca A. S., če bi tožeča stranka poplačala zadevno posojilo. Pritožba tudi meni, da iz zadevnega pravnega posla ne izhaja, da sta I. H. in A. S. solidarna dolžnika do upnika B. leasing d.o.o. V pritožbi tudi prereka navedbe prvega toženca v vlogi z dne 2. 7. 2010 in predlaga pritožbenemu sodišču, da izvede predlagane dokaze in zasliši tožečo stranko.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev neveljavnosti Pogodbe o dolgoročnem posojilu št. 5698/04 z dne 20. 10. 2004 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 20. 10. 2004. V Pogodbi o dolgoročnem posojilu sta bili posojilojemalki I. H. in A. S., posojilodajalka pa B. leasing d.o.o. I. H. je imela v pravdnem postopku položaj tožeče stranke, medtem ko sta bila B. leasing d.o.o. in A. S. v položaju 1. in 2. toženca. Prvostopenjsko sodišče je oba zahtevka zavrnilo. Na njegove obširne ugotovitve glede dejanskega stanja se ta pritožbena sodba izrecno sklicuje.

6.Pritožba je med drugim poskušala utemeljiti neveljavnost sklenjene Pogodbe o dolgoročnem posojilu s trditvami, da je njena vsebina tako nepopolna, da je pogodba neveljavna. Takšno mnenje, povzeto v robni številki 2 te obrazložitve, je brez stvarne podlage. Pogodba o dolgoročnem posojilu št. 5698/04 je v uvodnem delu („glavi“) jasno opredelila, da sta dolžnika iz posojilne pogodbe A. S. in I. H.. V 2. členu je jasno zapisano, da „Posojilodajalec daje dolžnikoma, dolžnika pa sprejmeta dolgoročno posojilo .... v znesku EUR 60.000,-“ V nadaljevanju istega člena je bilo dogovorjeno, da bo posojilodajalec izplačal posojilo „v slovenskih tolarjih ... in sicer najprej za dokončno poplačilo leasinga pri K. d. ..., preostanek pa po dogovoru z dolžnikoma.“ V preostanku pogodbe so bile določene še podrobnosti glede obrestne mere in anuitetnega odplačila. Bistvena vsebina posojilne pogodbe, količina denarja in obveznost plačila (1. odstavek 569. člena OZ) je bila torej določena. „Pogodba o dolgoročnem posojilu“ je bila torej po svoji vsebini posojilna pogodba.

7.Tožeča stranka iz Pogodbe o dolgoročnem posojilu, ni imela zgolj obveznosti. Pogodbeno besedilo je jasno, in predvideva izplačilo I. H. (sedaj tožeči stranki) in A. S. (sedaj enemu od tožencev) po dogovoru z njima. S posebnim dogovorom, ki je bil po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča sklenjen dne 20. 10. 2004, se je tožeča stranka odpovedala izplačilu svojega dela posojenega zneska denarja v korist drugemu tožencu, to je A. S.. Da je takšen dogovor dopusten, ker ga 1. odstavek 280. člena OZ celo izrecno dopušča, je pravilno odločilo že prvostopenjsko sodišče. 8.Sklenitev poroštvene pogodbe ni predpostavka za veljavnost posojilne pogodbe (gl. 569 in 570. člen OZ). Če poroštvena pogodba kot zgolj akcesorna pogodba ni sklenjena, zaradi tega posojilna pogodba ni neveljavna.

9.Neutemeljen je tudi očitek, da je bila Pogodba o dolgoročnem posojilu brez cause (39. člen OZ). Namen posojilne pogodbe je v tem, da posojilojemalec prejme denar ali kakšne druge nadomestne stvari od posojilodajalca, posojilojemalec pa jih mora vrniti (1. odstavek 569. člena OZ). Da bi bila sklenjena pogodba brez cause, ni bilo ugotovljeno, saj so se pogodbene stranke tega, kar določajo zakonske določbe o posojilni pogodbi, držale, kot je bilo že obrazloženo.

10.Pritožba tudi ne prepriča z mnenjem, da je bila takšna pogodba navidezna. Pojem navidezne pogodbe sicer v 1. odstavku 50. člena OZ ni določen. Literatura navidezno pogodbo opredeljuje kot takšno, glede katere vlada soglasje strank, da naj bi zanju ne veljala (tako Dolenc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2003, kom. k 50. členu, pod 2 (str. 361) in sodna praksa v komentarju istega člena; Polajnar Pavčnik v: Uvod v civilno pravo, Ljubljana 2011, str. 163). Prvostopenjska sodba ni ugotovila nobenih dejstev, ki bi kazala na to, da bi obe pogodbeni stranki ne hoteli učinkov Posojilne pogodbe ali pa z njo ozko povezanega Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Takšnih dejstev pa tudi pritožba niti ne zatrjuje.

11.Tožeča stranka je postavila zahtevka, ki se nanašata na veljavnost pogodb. Le o tem se torej v tem postopku odloča. Ali ima tožeča stranka do drugega toženca kakšne terjatve, ni nekaj, o čemer bi se v tem postopku sploh lahko odločalo. Prav tako se v tem postopku tudi ne odloča o tem, ali je obveznost tožeče stranke do prvega toženca solidarna, ali deljena.

12.Trditve o dejstvih, ki jih postavi ena stranka med prvostopenjskim postopkom, se lahko zanikajo (prerekajo) le med prvostopenjskim postopkom (212. člen ZPP). V pritožbenem postopku se lahko izpodbijajo kvečjemu ugotovitve o dejstvih (2. točka 1. odstavka 338. člena ZPP), kar pa mora izpodbijajoča stranka tudi utemeljiti. Vsega tega pa pritožnica (tožeča stranka) ni storila, zato bo ostalo njeno prerekanje navedb, ki jih je dal prvi toženec v prvostopenjskem postopku, brez vsakega učinka.

13.Pritožbeno sodišče ne more razpisati glavne obravnave zgolj zato, ker je za to zaprosila pritožnica. Za razpis glavne obravnave mora biti podan zakonski razlog. Ker tožeča stranka v pritožbi takšnega razloga ni uveljavljala, pritožbeno sodišče glavne obravnave ni razpisalo. Prav tako ne more sodišče izvajati dokaze zgolj zato, ker je tožeča stranka tako predlagala. Za to mora biti podan zakonski razlog, ki ga pritožba ni niti uveljavljala.

14.Pritožba je torej neutemeljena. Višje sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje na temelju 2. točke 365. člena ZPP.

15.Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.

16.Ker odgovor na pritožbo ni mogel v ničemer prispevati k odločitvi v tej zadevi, so bili ti stroški nepotrebni. Zato ji mora nositi vlagateljica odgovora na pritožbo sama (1. stavek 1. odstavka 154. člena ZPP).