Jedro

Ni dopustno ponovno odločiti o že pravnomočno odločenih zahtevkih. Pravnomočna ni le odločitev o tožbenem predlogu, temveč tudi dejansko stanje, kolikor se nanaša na zahtevek. Ker je bilo o sklenitvi pogodbe že pravnomočno odločeno in tudi vsaj po temelju tudi o zahtevku, se o tem v ponovljenem postopku ne more odločati ponovno.

Lastnik bo praviloma naročnik v podjemni ali gradbeni pogodbi. Lastnik se v javnopravnih predpisih imenuje „investitor“. Tako mora npr. gradbeno dovoljenje pridobiti investitor, ki pa je lahko predvsem lastnik. Posledice morebitnih opustitev javnopravnih dolžnosti torej zadenejo lastnika in ne podjemnika. Investitor objekta, ki se namerava graditi v območju varovalnega pasu elektroenergetskega omrežja, mora najmanj osem dni pred začetkom del pisno sporočiti pristojnemu sistemskemu operaterju lokacijo z nameravano gradnjo in datum začetka gradnje. Gre za dolžnosti investitorja do javnopravnega oblastva, ne do podjemnika. Projektne pogoje bi torej moral v vsakem primeru pridobiti investitor, torej tožena stranka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v: točki I izreka razveljavi, kolikor se nanaša na tisti del 1. točke izreka Sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 29088/2013 z dne 5. 3. 2013, ki se nanaša na plačilo 11.327,88 EUR in zakonske zamudne obresti od 1. 10. 2013 naprej do plačila; točki II izreka razveljavi v celoti; točki IV izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 30.804,72 EUR, zakonske zamudne obresti od 29.416,20 EUR od 19. 9. 2011 do 1. 10. 2013, zakonske zamudne obresti od 30.804,72 EUR od 1. 10. 2013 naprej in 265,32 EUR ter zakonske zamudne obresti od 16. 3. 2013 naprej.

II. V preostanku se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v točkah III in V izreka potrdi.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.161,93 EUR od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede plačila za postavljen skladiščni (industrijski) šotor in pobotnih ugovorov. Tožena stranka jih je uveljavljala v pravdi.

2. O zadevi je odločalo prvostopenjsko sodišče ponovno. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče predvsem odločalo o obeh v pravdnem postopku podanih pobotnih ugovorih tožene stranke in o pravnih posledicah teh ugovorov. Prvi je bil v višini 23.804,72 EUR, drugi pobotni ugovor je bil v višini 7.000,00 EUR. V teku ponovljenega postopka je tožena stranka znižala svoj pobotni ugovor s 7.000,00 EUR na 5.611,48 EUR.

3. Bistveni del odločitve prvostopenjskega sodišča je naslednji: prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da ne obstojita v pobot uveljavljani terjatvi tožene stranke v skupni višini 29.416,20 EUR. Toženi stranki je naložilo plačilo 42.132,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 30.316,20 EUR od 19. 11. 2011 naprej do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 12.716,40 EUR od 2. 10. 2013 naprej do plačila, ter tudi plačilo izvršilnih stroškov v znesku 265,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2013 naprej do plačila.

4. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je navedla, da naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo procesno pravo. V točki II, delno tudi v točkah I in IV izreka naj bi še enkrat odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Glede točke IV zahtevka še posebej navaja, da se je konkretni postopek vodil zgolj še za plačilo 30.804,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.416,20 EUR od 19. 9. 2011 do 1. 10. 2011 (prav: 2013) in od 30.804,72 EUR od 1. 10. 2013 naprej do plačila.

5. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi nepravilno odločilo v tej zadevi, ker je tožena stranka plačala 14.698,51 EUR tožeči stranki. S tem zneskom naj bi plačala 12.716,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se naj bi nanašal že na odločitev v tej zadevi o blagovni kompenzaciji. Ta znesek naj bi bil sicer zmanjšan za dolg v višini 593,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2013. Ta dolg naj bi imela tožeča stranka do tožene stranke iz neke povsem druge zadeve. Napako naj bi prvostopenjsko sodišče storilo, ker naj bi spregledalo plačilo, ki ga je tožena stranka izvedla tožeči stranki. Tožena stranka je tudi želela plačati 1.388,52 EUR, ker se je delno odpovedala pobotnemu ugovoru v tej višini.

6. Tožena stranka je v nadaljevanju svojo pritožbo zoper točko III izreka prvostopenjske sodbe omejila tako, da pritožbe ni vložila zoper odločitev o pobotnem ugovoru v zvezi s povezovalnim hodnikom, torej ne v zvezi z zneskom v višini 5.611,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011 naprej. Preostanek pritožbe se torej nanaša le še na pobotni ugovor v višini 23.804,72 EUR. V tem delu tožena stranka navaja različne okoliščine, zaradi katerih naj bi med strankama ne bila sklenjena podjemna pogodba. V nadaljevanju navaja različne razloge, zaradi katerih naj bi bila tožeča stranka odgovorna za nastalo škodo in bi bil tako pobotni ugovor tožene stranke lahko utemeljen. Meni, da je tožeča stranka kršila svojo pojasnilno dolžnost. Naj ne bi obstajalo pravilo, da mora iti električni kabel prav naravnost od enega do drugega jaška. Tožeča stranka se naj bi poklicno ukvarjala s postavitvijo industrijskih šotorov in bi v okviru svoje dolžne skrbnosti morala opozoriti na pomanjkljivosti navodil in materiala. Tožena stranka naj ne bi bila strokovnjak, saj se ukvarja s proizvodnjo oken. Tožena stranka naj ne bi niti vedela, na kakšen način se naj bi pritrjeval šotor in ni strokovnjak za njegovo postavitev. Prvostopenjsko sodišče naj bi ne odločilo v skladu s 8. členom ZPP. V spisu so tudi fotografije šotora in jaškov. Na teh fotografijah je eden od jaškov znotraj šotora. Trasa šotora je križala potek kabla. Ugotovitev sodišča, da naj bi do preboja kabla prišlo meter in pol izven pokazane trase šotora, naj bi bila protispisna. Tožena stranka naj ne bi mogla vedeti, kje se bo šotor pritrjeval v tla.

7. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka deloma pritrdila pritožbi tožene stranke, da je prvostopenjsko sodišče deloma ponovno odločilo o zahtevkih, o katerih je bilo že prej pravnomočno odločeno. Opozorila je na to, da naj bi pritožbeno sodišče že presodilo, da je bila pogodba glede postavitve šotora sklenjena. V nadaljevanju pritožba podrobneje navaja uspeh dokazovanja s pričo A. A.. Iz njegovega zaslišanja naj bi izhajalo, da sta tako on kot tudi nekdanji poslovodja vedela, kakšni vodi tečejo pod zemljiščem. Tožeče stranke naj bi na to ne opozorila posebej. Traso naj bi določila sama. Meni, da pritožbene navedbe glede postavitve in mesta šotora, namreč da naj bi eden od jaškov bil v šotoru, namenjene povzročanju zmede pri sodišču. 8. Ker ima pritožba tri z medsebojno vsebino precej različne sklope, bo pritožbeno sodišče tudi svojo odločitev razdelilo na enake tri sklope. Zadnji, četrti, se nanaša na stroške postopka.

I. KRŠITVE PROCESNEGA PRAVA V ZVEZI Z IZREKOM

9. Pritožba v bistvu izpodbija prvostopenjsko sodbo zaradi tega, ker naj bi ponovno odločila o že pravnomočno odločenih zahtevkih.

10. Zaradi lažjega razumevanja odločitve pritožbenega sodišča bo najprej povzeto, o katerih zahtevkih je bilo doslej že pravnomočno odločeno.

11. S sodbo z dne 10. 2. 2015 je bilo ugotovljeno, da obstaja glavnična terjatev tožeče stranke v znesku 42.132,60 EU (točka I izreka sodbe). Sklep o izvršbi je navedena sodba pustila v veljavi (mišljena je 1. točka izreka izvršilnega sklepa) za takšen znesek (točka III izreka sodbe). Glede ugotovitve obstoja te glavnice je bila prvostopenjska sodba potem potrjena že z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23. 3. 2016 (s točko II izreka).

12. Z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23. 3. 2016 in z dopolnilno sodbo z dne 11. 5. 2016 je bilo odločeno, da je tožeči stranki (od zneska 42.132,60 EU) naloženo v plačilo 11.327,88 EUR in zakonske zamudne obresti od 1. 10. 2013 naprej. V pravnem smislu je to pomenilo, da ostane v veljavi 1. točka sklepa o izvršbi v tem obsegu v veljavi.

13. Glede 3. točke izreka sklepa o izvršbi je bilo z obema odločbo Višjega sodišča v Ljubljani odločeno, da se v 3. točki izreka (glede 265,32 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 16. 3. 2013 naprej) razveljavi in se zadeva vrne v tem obsegu v nov postopek (točka I, 2. alinea, pod b) izreka sodbe z dne 23. 3. 2016).

14. V plačilo ni bila naložena glavnica v višini 30.804,72 EUR, niti zakonske zamudne obresti od 29.416,20 EUR od 19. 9. 2011 do 1. 10. 2013 niti zakonske zamudne obresti od 30.804,72 EUR od 1. 10. 2013 naprej, čeprav so bile te glavnice in zamudne obresti zahtevane. O teh zahtevkih in o stroških izvršilnega postopka je bilo treba odločiti v ponovnem sojenju.

1. Točka I izreka prvostopenjske sodbe

15. Prvostopenjsko sodišče je v točki I izreka sodbe z dne 14. 6. 2016 sklep o izvršbi razveljavilo v točkah 1 in 3 izreka.

16. S takšno odločitvijo je delno poseglo v že pravnomočno odločitev glede točke 1 izreka. O točki 1 izreka sklepa o izvršbi je bilo namreč že delno pravnomočno odločeno, in sicer kolikor se je nanašal na glavnico v višini 11.327,88 EUR in zakonske zamudne obresti od 1. 10. 2013 naprej. Tako je bilo odločeno v točki II izreka odločbe višjega sodišča z dne 23. 3. 2016 in v dopolnilni sodbi istega sodišča z dne 11. 5. 2016. Ta del sklepa o izvršbi je ostal v veljavi.

17. Odločitev glede točke I izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe je bilo zato potrebno delno razveljaviti, kolikor je posegla v že pravnomočno odločitev (12. točka 2. odstavka 339. člena ZPP in 3. točka 365. člena ZPP).

18. Razveljavitev razveljavitve pomeni, da ostane sklep o izvršbi v veljavi, kolikor se je z njim nalagalo plačilo 11.327,88 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 1. 10. 2013 naprej.

2. Točka II izreka prvostopenjske sodbe

19. V točki II izreka prvostopenjske sodbe je bilo ugotovljeno, da obstaja terjatev tožeče stranke za glavnico v višini 42.132,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.316,20 EUR od 19. 11. 2011 naprej do plačila in glede 12.716,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 naprej do plačila.

20. Glede tega, katere in kolikšne terjatve so bile ugotovljene je že bilo pravnomočno odločeno odločeno s (prvo) prvostopenjsko sodbo z 10. 2. 2015 in z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23. 3. 2016 v točki I (1. alinea) in II te odločbe.

21. O stroških izvršilnega postopka (265,32 EUR in zakonske zamudne obresti) pa je bilo odločeno v okviru točke 3 izreka sklepa o izvršbi in pri prvem sojenju niti niso bili upoštevani kot glavnica, zoper katero je tožena stranka uveljavljala pobotni ugovor, temveč zgolj kot stranska terjatev. Ker je potem prvostopenjska sodba (z dne 14. 6. 2016) v ponovljenem postopku o njih odločila v točki IV izreka, o tem ni bilo potrebno odločiti še v točki II izreka.

22. Odločitev glede točke II izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe je bilo zato potrebno razveljaviti v celoti (12. točka 2. odstavka 339. člena ZPP in 1. odstavek 354. člena ZPP smiselno).

3. Točka IV izreka prvostopenjske sodbe

23. V točki IV izreka prvostopenjske sodbe je prvostopenjsko sodišče naložilo v plačilo glavnico v višini 42.132,60 EUR in zakonske zamudne obresti od 30.316,20 EUR od 19. 11. 2011 naprej in od 12.716,40 EUR od 2. 10. 2013 naprej do plačila, ter tudi plačilo izvršilnih stroškov v znesku 265,32 EUR in zamudne obresti od izvršilnih stroškov od 16. 3. 2013 naprej.

24. Ni dopustno ponovno odločiti o že pravnomočno odločenih zahtevkih.

25. O naložitvi v plačilo glavnice v višini 11.327,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2013 naprej je bilo že pravnomočno odločeno s (prvo) sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 10. 2. 2015 in z obema odločbama pritožbenega sodišča (z dne 23. 3. 2016 in 11. 5. 2016).

26. Odločitev v točki IV izreka prvostopenjske sodbe je vsebinsko povezana z odločitvijo o točki III izreka iste sodbe in tudi z odločitvijo o očitani kršitvi procesnega prava v zvezi s plačilom 14.698,51 EUR. V nadaljevanju bo še obrazloženo, da očitane kršitve niso bile storjene in da je pravilna tudi odločitev o pobotnem ugovoru (točka III izreka prvostopenjske sodbe).

27. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in je odločitev prvostopenjskega sodišča v točki IV izreka razveljavilo, kolikor je bilo potrebno (12. točka 2. odstavka 339. člena ZPP in 1. odstavek 354. člena ZPP smiselno) in v preostanku pustilo v veljavi.

28. Da ne bi postal izrek prvostopenjske sodbe povsem nepregleden, je pritožbeno sodišče odločitev v točki IV izreka prvostopenjske sodbe oblikovalo tako, da je zapisalo, koliko je pravzaprav tožena stranka dolžna plačati. Pri tem je upoštevalo pravilno navedbo tožene stranke v pritožbi, da se je ta postopek vodil le še glede naložitve v vplačilo 30.804,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.416,20 EUR od 19. 9. 2011 do 1. 10. 2013 in 30.804,72 EURQ z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2013 naprej do plačila, ter o stroških izvršilnega postopka v višini 265,32 ERU z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2013 naprej do plačila.

II. KRŠITVE PROCESNEGA PRAVA V ZVEZI S PLAČILOM 14.698,51 EUR

29. Neutemeljena je pritožba, kolikor se nanaša na upoštevanje plačila tožene stranke. Tožena stranka je s pripravljalno vlogo z dne 14. 6. 2016 (l. št. 314) trdila, da je plačala „14.698,51 EUR toženi stranki“. S tem je očitno mislila tožečo stranko. Kot namen plačila je navedla „plačilo zneska 12.716,40 EUR, zmanjšan za dolg tožeče stranke do tožene po sklepu Okrožnega sodišča v Kranju … v višini 593,92 EUR.“ Ker naj bi bilo plačilo glede na dolg previsoko, se naj bi preplačilo nanašalo na „delno odpoved pobotnemu ugovoru tožene stranke glede ne-izvedbe povezovalnega hodnika v prvotni višini 7.000,00 EUR, ki ga tožena stranka delno zmanjšuje, in sicer za znesek 1.388,52 EUR. Med pravdnima strankama je tako sporen še znesek 29.416,20 EUR glavnice s pripadki.“ Tej vlogi je bila priložena še listina s tabelo, v kateri je bil obračun terjatve in spremljajoče pismo (prilogi B36 in B37), zadnje s podobno vsebino kot pripravljalna vloga.

30. Tožeča stranka je v naslednji vlogi (z dne 21. 6. 2016) potrdila prejem nakazila (l. št. 317).

31. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče v svoji obrazložitvi prezrlo to plačilo. Ne glede na to pa, ker je tožena stranka zgolj navajala listine kot dokaze za svoje trditve, je lahko pritožbeno sodišče presodilo o posledicah tega prezrtja.

32. Kolikor je tožena stranka s plačilom 14.698,51 EUR plačala za pravnomočno ugotovljeno in v plačilo naloženo terjatev tožeče stranke do tožene stranke, je šlo zgolj za plačilo na obstoječi dolg na temelju pravnomočne sodbe. Tega v ponovnem sojenju prvostopenjsko sodišče v svojem izreku več ne more upoštevati, saj je bilo o takšni terjatvi že odločeno, in sicer pravnomočno.

Pritožbeni očitek je v tem delu neutemeljen.

33. Z nakazilom, zmanjšanim za nasprotno terjatev v višini 593,92 EUR je tožena stranka uveljavljala v pobot še eno nasprotno terjatev. Tega je uveljavljala že po prvem naroku za glavno obravnavo. Delno prenehanje terjatve tožeče stranke je novo dejstvo. Pritožnica ni navedla razloga, zaradi katerega novih dejstev ali dokazov ni brez svoje krivde mogla navesti že pred vložitvijo pritožbe. Takšno novo dejstvo je zato neupoštevno (1. odstavek 337. člena ZPP).

34. V tem času je bila pravnomočna le odločitev o terjatvi tožeče stranke v višini 11.327,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2013 naprej. Ta terjatev je bila tako ugotovljena, kot tudi že naložena v plačilo (glej r. št. 18 dopolnilne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 5. 2016). O terjatvi v višini 12.716,40 EUR ni bilo odločeno. Na priloženi listini s tabelo pa se ne pojavlja niti številka 12.716,40 EUR niti 11.327,88 EUR. Zaradi tega je ostalo nejasno, katero svojo glavnično obveznost je pravzaprav tožena stranka nameravala poravnati in katere zamudne obresti. To je pomembno zaradi tega, ker posledično niti ni bilo mogoče izračunati, kolikšen je ostanek in ali ta ostane še zadošča za poravnavo 1.388,52 EUR, kot si je zamislila tožena stranka. Tudi tega torej prvostopenjsko sodišče ni moglo upoštevati v svoji odločbi.

III. SKLENITEV POGODBE IN POBOTNI UGOVOR

35. Pritožba zoper točko III izreka prvostopenjske sodbe ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

36. Tožena stranka v pritožbi navaja različne razloge, zaradi katerih naj bi med strankama ne bila sklenjena podjemna pogodba. O tem je že bilo odločeno s prvo prvostopenjsko sodbo. Ta je bila glede obstoja terjatve na plačilo za opravljeni podjem (v višini 42.132,60 EUR) in pretežnega dela zamudnih obresti, že potrjena s strani pritožbenega sodišča in je ta odločitev pravnomočna. Tožena stranka to sicer tudi zatrjuje v pritožbi sama. Pravnomočna ni le odločitev o tožbenem predlogu, temveč tudi dejansko stanje, kolikor se nanaša na zahtevek. Ker je bilo o sklenitvi pogodbe že pravnomočno odločeno in tudi vsaj po temelju tudi o zahtevku, se o tem v ponovljenem postopku ne more odločati ponovno.

37. Neutemeljena je tudi pritožba glede v pobot ugovarjanega odškodninskega zahtevka. Tožena stranka je pravzaprav uveljavljala odškodninski zahtevek, ki naj bi ji nastal zaradi napake pri opravljanju posla, to je, pri postavljanju skladiščnega šotora.

38. Ustno sklenjena pogodba glede te odgovornosti ni imela nobenih posebnih določb. Pravni temelj za morebitni odškodninski zahtevek je torej v 5. odstavku 639. člena OZ.

39. Za škodo odgovarja podjemnik le, če je kršil svoje pogodbene obveznosti. Med takšne obveznosti sodi opozorilo na za izvršitev posla pomembne okoliščine (3. odstavek 625. člena OZ).

40. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da tožeča stranka svojih dolžnosti ni kršila. S takšno presojo se pritožbeno sodišče strinja. Prvostopenjsko sodišče je jasno povzelo bistveni del izpovedi (in pričanj) obeh odločilnih prič, namreč B. B. (prvostopenjska sodba, r. št. 20, sicer pa l. št. 159) in A. A. (prvostopenjska sodba, r. št. 21, sicer pa l. št. 167). Iz obeh pričanj, ki si v bistvenem delu ne nasprotujeta, je mogoče povzeti potek dogodkov. A. A. (vodja vzdrževanja pri toženi stranki) je izpovedal, da je bila njegova naloga določitev mesta, kjer naj bi se postavil šotor. Ni imel skice električnih vodov, je pa pokazal, da obstaja vod. Jaške elektro napeljave so po skladnih izpovedih obeh odpirali, da bi točno opredelili potek električnih kablov. Mesto, kjer naj bi bil izgrajen šotor, je po izpovedi A. A. on sam določil tako, da naj bila linija šotora več kot meter stran od zamišljene linije električne napeljave; pred tem so predstavniki obeh strank odpirali jaške električne napeljave, kot je že bilo opisano.

41. Delavca tožeče stranke je torej delavec tožene stranke opozoril na obstoj električnih vodov. Delavec tožeče stranke je, skupaj z delavcem tožene stranke (A. A.), ugotavljal potek električnih vodov. Ključna pa je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je prišlo do preboja meter in pol do dva zunaj pokazanega zamišljenega poteka (trase) električnih vodov. Te ugotovitve pritožba ne izpodbija. Da je očitno kabel napravil nepričakovan zavoj iz zamišljene ravne linije med dvema jaškoma, sta sicer enako izpovedala tako B. B. kot tudi A. A. Tudi tega pritožba ne izpodbija, temveč se na to ugotovitev celo sklicuje. V čem naj bi bila sicer kršitev 8. člena ZPP, pa pritožba s tem v zvezi tudi ne konkretizira.

42. Če je bilo za postavitev šotora predvideno takšno mesto, da bi morala vsaj ena stranica šotora (nekje) prečkati (sekati) zamišljeno linijo električne napeljave, bi to pomenilo, da je posledično eden od jaškov električne napeljave znotraj šotora. Tako je vsaj mogoče razumeti pritožbene trditve, in kot tudi, da je prvostopenjsko sodišče opustilo ugotoviti to dejstvo. Trditve so same po sebi brez pomena za odločitev v tej zadevi in je zato tudi vseeno, ali so bile sploh navajane pravočasno. Sekanje (križanje) zamišljene linije električnega kabla in linije šotora tako ali tako ni bil vzrok za pretrganje električnega kabla. Vzrok je bilo očitno nepredvideno zavitje električnega voda iz zamišljene ravne črte med dvema jaškoma in ne pretrganje električne napeljave na točki, kjer je bilo ali bi lahko bilo prišlo do križanja (sekanja) obeh linij, namreč tiste od šotora in tiste od električne napeljave Prav ugotovitve tega dejstva pa pritožba tožene stranke ne napada. Odločilno je torej le, kdo mora nositi posledice, očitno za obe stranki tega spora nepredvidenega zavitja električnega zemeljskega kabla.

43. Splošno izkustveno pravilo je, da se vsi vodi, tudi komunalni, gradijo čimbolj ravno, zlasti še med jaški, iz povsem praktičnih razlogov. Eden od razlogov razlog je predvidljivost poteka voda, drugi pa stroški. Če teče vod v ravni črti je krajši in cenejši. Zato je tožeča stranka nedvomno lahko pričakovala, da bo tekel elektrovod med dvema jaškoma v vsaj približno ravni črti. Ker pa je tožeča stranka tako ali tako po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča traso za gradnjo šotora predvidela tako, da naj bi se ohranila varnostna razdalja 1,5 m od električnih vodov (prvostopenjska sodba, r. št. 21), je s svoje strani ravnala dovolj previdno. Tudi sama ugotovitev ni prav nič protispisna. Tožeča stranka tožene stranke pri takšnem, svojem dovolj predvidnem ravnanju ni rabila opozarjati na abstraktno in precej oddaljeno možnost, da nemara električni kabel zavija. To velja toliko bolj, ker je bila tožena stranka že glede na dogovorjeno pogodbo dolžna predložiti načrte napeljav. Tako je bilo predvideno v besedilu prve pogodbe o gradnji skladiščnega šotora, namreč v njegovem 13. členu: „Naročnik izjavlja, da ima vsa potrebna dovoljenja za postavitev šotora in opreme. Lokacija mora biti točno in jasno označena.

V primeru, da se v neposredni bližini ali na sami lokaciji, kjer izvajalec postavlja šotor in opremo, nahajajo napeljave elektrike, plina, vodovoda, PTT, kanalizacijskih cevi in drugih vrst napeljav, mora naročnik zaradi morebitnega vrtanja in pritrjevanja šotora predložiti načrte teh napeljav, sicer izvajalec ne odgovarja za nastale poškodbe na napeljavah in posledice.

Morebitne zgoraj navedene poškodbe, ki nastanejo pri postavitvi, zaradi ne informiranja ali napačnega informiranja izvajalca, mora odpraviti naročnik.“

44. Takšen dogovor je potem veljal tudi pri naslednji, ustno sklenjeni pogodbi. Nič drugače pa ne bi bilo, če bi se uporabil zgolj 625. člen OZ. Podjemnikova opozorilna dolžnost glede napaka materiala, v tem primeru zemljišča, je pač omejena. Opozoriti mora na očitne napake in na dovolj bližnje napake materiala, pri katerih je možnost obstoja razmeroma velika. Na bolj oddaljene, manj verjetne, med katere spada tudi to, da električna napeljava nepredvideno zavije iz ravne črte med dvema jaškoma, podjemniku ni treba opozarjati.

45. Ne drži niti, kar trdi tožena stranka, da namreč ni vedela, kako se bo šotor pritrjeval. Že v prvi prvostopenjski sodbi in v tem delu tudi potrjeni po višjem sodišču, je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka naročila postavitev že drugega enakega šotora pri tožeči stranki. Torej ni bila nevedna glede načina pritrditve šotora. Njeno ravnanje, ko je pokazala potek električnih vodov, jasno kaže na to, da ji je bil način postavitve šotora vsaj v grobem poznan. Vendar pa tudi sama okoliščina, da se tožena stranka ne ukvarja z gradnjo skladiščnih ali kakšnih drugih industrijskih šotorov nima nobenega vpliva na odločitev v tej zadevi. Razlog je, da je za morebitno odškodninsko odgovornost odločilno podjemnikovo ravnanje in ne ravnanje tožene stranke. Ker pa je podjemnik ravnal v skladu s sklenjeno pogodbo in z zakonskimi obveznostmi, ni odškodninsko odgovoren, kot je že bilo obrazloženo.

46. Že v odločbi pritožbenega sodišča z dne 23. 3. 2016 je bilo toženi stranki pojasnjeno, da zadenejo javnopravne obveznosti v zvezi z gradnjo predvsem lastnika. Nobenega novega razmisleka glede tega ne navaja pritožba, niti ga nima pritožbeno sodišče. Lastnik bo praviloma naročnik v podjemni ali gradbeni pogodbi. Lastnik se v javnopravnih predpisih imenuje „investitor“. Tako mora npr. gradbeno dovoljenje pridobiti investitor (1. odstavek 54. člena, 1. odstavek 56. in 6. točka 1. odstavka 66. člena in ZGO-1), ki pa je lahko predvsem lastnik. Posledice morebitnih opustitev javnopravnih dolžnosti torej zadenejo lastnika in ne podjemnika.

47. Glede na 1. odstavek 10. člena Pravilnika o pogojih in omejitvah gradenj, uporabe objektov ter opravljanja dejavnosti v območju varovalnega pasu elektroenergetskih omrežij (Ur. l. RS, št. 27/07) mora vlogo za določitev projektnih pogojev in izdajo soglasja vložiti investitor ali nosilec dejavnosti pri pristojnem sistemskem operaterju. 1. odstavek 13. člena navedenega pravilnika določa še, da mora investitor objekta, ki se namerava graditi v območju varovalnega pasu elektroenergetskega omrežja, najmanj osem dni pred začetkom del pisno sporočiti pristojnemu sistemskemu operaterju lokacijo z nameravano gradnjo in datum začetka gradnje. Gre za dolžnosti investitorja do javnopravnega oblastva, ne do podjemnika. Projektne pogoje bi torej moral v vsakem primeru pridobiti investitor, torej tožena stranka. Če jih ni, tega ne more očitati tožeči stranki.

IV. STROŠKI POSTOPKA

48. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP).

49. Pritožba tožene stranke ni bila popolnoma neuspešna. S pritožbo je dosegla razveljavitev dela prvostopenjske sodbe, s katerim je bilo ponovno odločeno o zahtevkih, o katerih je bilo že prej odločeno pravnomočno. Kolikor pa se je pritožba nanašala na dajatvene zahtevke tožeče stranke, pa ni bila uspešna. Pritožbeno sodišče je zato na temelju 2. odstavka 154. člena ZPP presodilo, da je resnični uspeh tožene stranke tako majhen, da ni upravičena do povrnitve svojih pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Povrniti pa mora stroške odgovora na pritožbo. Tožeča stranka je upravičena do nagrade za odgovor na pritožbo v višini 942,40 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), do 10,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in do DDV od vsote obeh zahtevkov. Skupaj mora tožena stranka povrniti 1.161,93 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.