Jedro

Zgolj na podlagi zatrjevanja tožnice, da naj bi imeli člani sveta, ki so odločali o izločitvi posameznih članov disciplinske komisije, koristi od tožene stranke, še ne dokazuje, da svoje funkcije niso odgovorno odpravljali oziroma da so njihove odločitve nezakonite.

Tožena stranka je pravilno zavrnila predlog tožnice za preložitev obravnave disciplinske komisije, saj letni dopust delavca ni utemeljen razlog za preložitev. Ker ji tako pravice do obrambe ni kršila, je odločba, s katero ji je zaradi ugotovljenih kršitev delovnih obveznosti izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 8.10.2002 (pravilno: 13.8.2002) in odločbo sveta tožene stranke z dne 13.8.2002 (pravilno: 8.10.2002) tako, da je obdržalo v veljavi odločitev o odgovornosti za tri kršitve delovne obveznosti (ker se ni udeležila strokovnega sestanka z dne 6.6.2002, ker ni obrazložila pojasnila k bilanci stanja kot prilogi poslovnega poročila za leto 2001 in ker ni odtegnila kredita v skladu z upravno izplačilno prepovedjo za L.M. v aprilu 2002). V veljavi je obdržalo tudi disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Zahtevek za celotno razveljavitev odločb disciplinskih organov, za vrnitev nazaj na delo, vpis delovne dobe v delovno knjižico in plačilo nadomestila plače za čas prenehanja delovnega razmerja je zavrnilo. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Najprej opozarja na napako, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, ko je v izreku izpodbijane sodbe zamenjalo datuma sej disciplinske komisije in sveta zavoda. Nadalje pa navaja, da tožnica v postopku pred disciplinskimi organi ni bila nikoli zaslišana in se ni imela možnosti izjasniti o okoliščinah in dejstvih, pomembnih za odločitev. Razpisane obravnave se ni mogla udeležiti, sodišče prve stopnje pa tudi popolnoma ignorira mnenje zdravniške komisije. Iz zdravniških potrdil izhaja, da se ni bila sposobna udeležiti disciplinske obravnave. Tožena stranka je celo sama nameravala angažirati izvedenca, da bi preverila, ali je to res, vendar potem te namere ni uresničila. Trditev, da je tožnica šele naknadno pridobila zdravniška potrdila, so žaljiva obdolžitev. Poleg tega je tožena stranka namenoma razpisala obravnavo 13.8.2002, med dopusti in sodnimi počitnicami, da si tožnica ni mogla priskrbeti pooblaščenca. Tudi sicer je bilo sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe pristransko in je sledilo le navedbam direktorice, medtem ko drugih dokazov ni upoštevalo. Disciplinski postopek je ves čas vodila direktorica, podpis hišnika S. na odločbi je farsa. Napačno je odločeno tudi glede izločitve članov sveta, ki je odločal o ugovoru. Po mnenju pritožbe o predlogu za izločitev članov sveta niso mogli veljavno odločati člani sveta sami. Ali so dejansko obstajali razlogi za izločitev predsednika in dveh članov, pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Glede na to, da so bili nepristranski tudi člani disciplinske komisije in upoštevaje vse navedene kršitve postopka, je disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja po mnenju pritožbe nezakonit. V zvezi z očitanimi kršitvami pa pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo le navedbam direktorice, izpovedi prič, ki so bile za tožnico razbremenilne, pa ni upoštevalo. V zvezi s "strokovnim sestankom" ni zavzeto stališče do izpovedi L.M.A. in dr. M.N.. Glede druge kršitve pa ni omenjena izpoved dr. P.P.K. in dr. M.N., kot tudi ne tožničino pisno pojasnilo. Zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Za sestanek ni bilo pisnega vabila - če je bil tako pomemben, bi moralo obstajati. Tudi ugotovitve o veliki materialni škodi, ker ni izšel pravočasno "Vodnik", so pretirane, saj ta še danes, po petih letih, ni izšel, kar pomeni, da temu ni kriva tožnica. Ne kaže tudi izgubljati besed o delovni uspešnosti, saj je znano, da je bila edino direktorica pristojna, da o njej odloča. V zvezi z odtegovanjem kredita L.M. pa je priča dr. P.P.K. povedal za težave z računalniško obdelavo podatkov - podobnih primerov je bilo pred in po spornem več. Predlaga, da pritožbeno sodišče o zadevi odloči samo ali pa izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožnica le sporočila, da je v bolniškem staležu in niti ni predlagala preložitve obravnave z dne 13.8.2002. Dne 30.7.2002 pa je predlagala preložitev obravnave zaradi letnega dopusta in sodnih počitnic. Zdravniška potrdila je tožnica toženi stranki predložila šele 10.9.2002. Tako iz tega potrdila kot iz potrdila dr. A.Č. z dne 1.8.2002 (ki toženi stranki do obravnave dne 13.8.2002 ni bil predložen) ne izhaja, da se tožnica ne bo mogla udeležiti seje sveta. Tožničin pooblaščenec, prisoten na seji sveta z dne 8.10.2002 tudi ni predlagal preložitve obravnave. Zato neutemeljeno trdi, da ji zagovor ni bil omogočen. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba pravilno opozarja na pisno napako, ki se je primerila sodišču prve stopnje pri datumih disciplinskih organov (zamenjana datuma). Napako bo lahko odpravilo sodišče prve stopnje s popravnim sklepom, tudi brez tega pa je popolnoma jasno, kateri odločbi tožene stranke je sodišče prve stopnje spremenilo. Zato napaka ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

Izpodbijana sodba ima tudi razloge o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in niso v nasprotju sami s sabo. Če sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do vseh izvedenih dokazov in navedb, mu je kvečjemu mogoče očitati nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Če pa je zavzelo napačno stališče do tožničinih opravičil za izostanek z obravnav pred disciplinskimi organi in do predloga tožnice za izločitev članov sveta tožene stranke, bi to lahko predstavljalo pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava in ne bistvenih kršitev določb postopka.

Glede predloga za izločitev članov sveta tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v aktih tožene stranke ni določen postopek odločanja o predlogih za izločitev posameznih članov organov. Postavilo se je na stališče, da je o predlogu za izločitev nekaterih članov sveta tožene stranke lahko veljavno odločal svet sam. Pritožbeno sodišče se s tem strinja. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), ki je veljal v času izvedenega disciplinskega postopka je v 103. členu določal, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. V postopku pred delovnimi sodišči pa se po 1. odstavku 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94) uporabljajo določbe ZPP, v kolikor v zakonu ni bilo določeno drugače. Zato je bilo potrebno glede predloga za izločitev članov sveta tožene stranke uporabiti določbe od 70. do 75. člena ZPP. Tožnica je predlagala izločitev članov sveta na seji z dne 8.10.2002, ker je dvomila v njihovo nepristranost (6. točka 70. člena ZPP). Kadar je predlagana izločitev iz tega razloga, oseba, ki se izloča, lahko opravlja nadaljnja dejanja (2. odstavek 71. člena) in ni potrebno, da z delom prekine. V 1. odstavku 73. člena ZPP je določeno, da o zahtevi stranke za izločitev posameznega sodnika sodišča odloča predsednik oziroma predstojnik sodišča. Tožnica je predlagala izločitev dveh članov - E.O. in E.H.; ob smiselni uporabi citirane določbe bi tako o predlogu za njuno izločitev veljavno lahko odločil predsednik sveta sam. Ni nezakonito, če so hkrati s predsednikom o tem odločali tudi ostali prisotni člani. Predlagala je tudi izločitev predsednika sveta; o tem predlogu lahko odloča svet in sicer prav tako ob smiselni uporabi 73. člena ZPP in ob tem, da pristojnost drugega organa tožene stranke v internih aktih ni izrecno določena. O predlogu za izločitev predsednika sveta je zato veljavno odločalo šest prisotnih članov. Glede na razloge, s katerimi je tožnica pisno utemeljila predlog, pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ti razlogi ne izkazujejo dvoma v nepristranost predsednika in dveh članov sveta tožene stranke. Zgolj zatrjevane koristi, ki naj bi jih imeli navedeni člani sveta od tožene stranke, še ne dokazujejo, da svoje funkcije v svetu tožene stranke ne opravljajo odgovorno in pošteno. Očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo "navedb o nepristranosti" je neutemeljen. Sodišče je imelo na razpolago le vlogo tožnice, v kateri pojasnjuje razloge za izločitev. Drugih dokaznih predlogov tožnica niti ni podala. Dokazno breme za trditev, da so bili člani sveta tožene stranke pristranski, je bilo namreč na tožnici.

V zvezi z očitkom, da je bila tožnici kršena pravica do obrambe, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnici dana možnost zagovora in da je tožena stranka utemeljeno, zaradi kratkih zastaralnih rokov, zavrnila tožničin predlog za preložitev obravnave disciplinske komisije. Sklicevanje tožnice na dopuste in sodne počitnice je štelo za neupravičeno, saj letni dopust delavca ni razlog, zaradi katerega bi bila tožena stranka dolžna preložiti disciplinsko obravnavo, prav tako ne sodne počitnice, saj določeno število odvetnikov opravlja delo tudi med sodnimi počitnicami. Tudi s tem stališčem se pritožbeno sodišče strinja. Tožena stranka je bila vezana na kratke zastaralne roke, zato iz razlogov, ki niso bili res utemeljeni, ni bila dolžna prelagati obravnave.

Pravica do obrambe v disciplinskem postopku je ena od temeljnih pravic, ki jih mora delodajalec zagotoviti delavcu. Vendar pa to ne pomeni, da je delodajalec dolžan prelagati razpisane naroke na vsak predlog stranke. O tem, da bolniški stalež sam po sebi še ni zadosten razlog za preložitev obravnave, je sodišče že večkrat zavzelo jasno stališče. Tožena stranka je prvo obravnavo pred disciplinsko komisijo razpisala za 25.7.2002. Pred obravnavo je tožnica prosila za preložitev in predložila disciplinski komisiji tudi zdravniško potrdilo, da se dne 25.7.2002 zaradi bolezni obravnave ni sposobna udeležiti. Zato je tožena stranka obravnavo preložila na 13.8.2002. Tožnica je ponovno zaprosila za preložitev, najprej dne 30.7.2002 in nato 12.8.2002. V vlogah navaja, da je v bolniškem staležu (12.8.2002) in niti ne predlaga preložitve obravnave in da ne more najti zagovornika zaradi dopustov in sodnih počitnic (30.7.2002). Dne 29.7.2002 je prišla na delo in takrat ji je bilo še osebno povedano, da se bo obravnava dne 13.8.2002 opravila. Tožnica je šele z zahtevo za varstvo pravic z dne 10.9.2002 predložila toženi stranki zdravniška potrdila, iz katerih izhaja, da se dne 13.8.2002 ni bila sposobna udeležiti disciplinske obravnave. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je kršila tožničino pravico do obrambe. Do dneva, ko se je obravnava disciplinske komisije opravila, ni izkazala, da se je iz opravičljivih razlogov ne more udeležiti. Ugotovitev, da je dokazila o tem predložila naknadno, je točna, zato ne more biti žaljiva. Kdaj jih je tožnica pridobila, niti ni bistveno. Bistveno je, da jih toženi stranki ni predložila pravočasno. Vabljena je bila tudi na sejo sveta z dne 8.10.2002 in sicer dne 24.9.2002. Seje se ni udeležila in se tudi ni opravičila, njen pooblaščenec je na seji povedal le to, da je v bolniškem staležu. Preložitve ni predlagal, sredi seje pa je tudi sam odšel. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka storila vse, da bi tožnici omogočila zagovor. Tožnica te pravice ni izrabila. Ni mogoče tudi prezreti, da tožnica svojega ravnanja niti v pisnih (sicer zelo obširnih) vlogah ni poskušala pojasniti. Zato je pritožbeni očitek, da je bila njena pravica do zagovora kršena, neutemeljen.

V zvezi s kršitvami delovne obveznosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da jih je bilo tožnici očitanih šest. Sodišče prve stopnje je odločbo disciplinske komisije, potrjeno z odločbo sveta tožene stranke spremenilo tako, da je ugotovilo odgovornost tožnice za tri kršitve. Za ostale tri je odgovornosti ni oprostilo, kar pomeni, da ni odločilo o celotnem zahtevku. Nobena stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, rok za to pa je že zamujen.

Sporno je torej ostalo vprašanje tožničine odgovornosti za tri kršitve, ki so tudi predmet pritožbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica odgovorna za kršitev, storjeno dne 6.6.2002, ker ni izpolnila obveznosti, ki ji jo je naložila direktorica. Tega dne bi se morala udeležiti sestanka s predstavniki Republiškega zavoda za zaposlovanje, območne enote X v zvezi z možnostjo izvajanja javnih del pri toženi stranki. Njena udeležba na sestanku naj bi bila ključna zaradi dogovora o načinu in tehniki obračunavanja javnih del. Sestanek naj bi po krivdi tožnice propadel, zaradi tega pa naj bi bil ogrožen tudi pravočasen izid "Vodnika X". Drugo kršitev naj bi storila pri izdelavi poslovnega poročila za leto 2001, pri katerem v "pojasnilu k bilanci stanja" kljub sprotnim medletnim obrazložitvam direktorice ni vnesla vzroka za prekoračitev oziroma odobritev dela plač iz naslova uspešnosti, zaradi česar je prišlo do urgence in pisnega očitka s strani Ministrstva za kulturo. Tretja kršitev naj bi bila storjena pri obračunu plače z dne 5.4.2002, ko naj bi tožnica prenehala od plače L.M. odtegovati neodplačan del kredita in ga nakazovati na NLB, kar je povzročilo neljube zaplete tako L.M., kot toženi stranki, ki je morala stanje sanirati.

Ni sporno, da se tožnica sestanka z dne 6.6.2002 ni udeležila, da ni v pojasnilo k bilanci stanja vpisala razlogov za odobritev dela plač iz naslova delovne uspešnosti in da dne 5.4.2002 ni odtegnila od plače L.M. zneska za odplačilo kredita. Sporno je, ali tožničina ravnanja predstavljajo kršitev delovnih obveznosti. Po 1. odstavku 54. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89, 42/90) delavec, ki po svoji krivdi ne izpolnjuje svojih dolžnosti in delovnih obveznosti ali ki ne upošteva sklepov, sprejetih v organizaciji oziroma tistega, kar je odločil delodajalec, krši delovno obveznost. V zvezi s sestankom z dne 6.6.2002 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je direktorica tožnici po telefonu izrecno naročila, naj se sestanka udeleži, vendar ji je ta odgovorila, da nima časa in je slušalko odložila. Na sestanek ni šla, čeprav je direktorica to izrecno zahtevala. Pritožbeno sodišče se strinja, da je tožnica s tem kršila delovno obveznost, saj se ni ravnala po navodilih delodajalca. Sestanka se je bila dolžna udeležiti, ne glede na to, da ni dobila pisnega vabila in ne glede na to, kako (ne)pomemben se ji je zdel. Očitek pritožbe, da priči A. in N. nista podprli izpovedi direktorice tako, kot si je želela, je nebistven. Sodišče prve stopnje ni oprlo odločitve na njuni izpovedi, saj v zvezi s spornim sestankom v bistvu nista povedali nič pomembnega. Sodišče prve stopnje je utemeljeno oprlo odločitev na izpoved direktorice, saj je edino ona lahko pojasnila, zakaj je želela, da se tožnica udeleži sestanka. Kot izhaja iz njene izpovedi, tožničina udeležba ni bila ključnega pomena za sklenitev pogodbe, ampak je tožnico povabila zaradi njenega interesa, da bi pač pojasnila, zakaj javna dela predstavljajo računovodstvu problem. Za podpis pogodbe je bila zadolžena direktorica. Priča dr. N. je izpovedal, da tožnica v preteklosti ni bila najbolj navdušena nad javnimi deli, ker je obračun plačila za izvajalce zanjo predstavljal dodatno delo, sredstev, da bi to dodatno delo plačali, pa ni bilo na razpolago. Kot izhaja iz izpovedi direktorice, je bil namen sestanka razčistiti (in morda odpraviti) probleme, ki so se v zvezi z obračunavanjem plačil za izvajalce javnih del pojavili v računovodstvu. Direktorica bi sicer lahko enostavno sklenila pogodbo z zavodom in tožnici le odredila obračun plač tudi za izvajalce javnih del. Vendar pa je očitno želela njen pristanek. Povedala je, da nima znanja s področja računovodstva in očitno sama ni bila sposobna - brez odobritve računovodkinje - sprejeti odločitve za sklenitev pogodbe o izvajanju javnih del. Ni ji šteti v škodo, če je nameravala tožnico prepričati s pomočjo predstavnikov Zavoda za zaposlovanje, zaradi česar je tožnico tudi povabila na sestanek. Ker je tožnica sodelovanje na sestanku odklonila, se pritožbeno sodišče strinja, da je bil zaradi tega moten delovni proces, saj se je sestanek neuspešno končal, direktorica pa se za sklenitev pogodbe ni mogla odločiti. Da je zamuda pri izidu "Vodnika" posledica tega, da tožnica ni prišla na sestanek in pogodba o javnih delih ni bila sklenjena, ni izkazano. Glede na to, da "Vodnik" še danes ni izšel, čeprav je imela tožena stranka od leta 2003 dalje ves čas pomoč preko javnih del, je to zelo vprašljivo. Vendar pa niti ni bistveno, saj za obstoj kvalifikatornih okoliščin zadostuje eden od elementov, naštetih v 89. členu ZDR.

V zvezi s pojasnilom k poslovnemu poročilu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga tožnica ni pripravila dovolj natančno. Da je to res, izhaja tudi iz dopisa Ministrstva za kulturo z dne 6.6.2002. Tožena stranka je namreč v letu 2001 prekoračila 2% dovoljene mase sredstev za izplačilo delovne uspešnosti. Tožnica v pojasnilu k poslovnemu poročilu za leto 2001 ni obrazložila izjemnih razmer, ki so povzročile prekoračitev teh sredstev. Prekoračitev z zakonom določenih sredstev je nedvomno dejstvo, ki je potrebno posebnega pojasnila, kar izhaja tudi iz navodil, ki jih je pred izdelavo poslovnega poročila toženi stranki posredovalo Ministrstvo. Drži pritožbena navedba, da je za izplačilo dodatka za delovno uspešnost odgovorna direktorica, ki odloča o višini. Direktorica kot zakonita zastopnica, je tudi odgovorna za zakonito poslovanje tožene stranke. Če je vedela, da je obseg sredstev za izplačilo dodatka na delovno uspešnost omejen, bi se sicer lahko pozanimala, koliko sredstev mesečno (ali letno) je v ta namen na voljo. Da tega ni storila, ji sicer ni ravno v ponos, vendar pa po drugi strani tudi ni razumljivo, zakaj je tožnica na prekoračitev ni opozorila. Direktorica je utemeljeno pričakovala pomoč strokovnih služb na področjih, ki jih sama ni obvladala. Vendar pa v spornem primeru ne gre za prekoračitev z zakonom dovoljenega obsega sredstev, pač pa za pojasnila, ki so sestavni del poslovnega poročila in v katerem morajo biti pojasnjeni razlogi za vsako odstopanje pri porabi sredstev. Takega pojasnila tožnica glede porabljenih sredstev za delovno uspešnost ni podala, čeprav je direktorica vsakokratni (mesečni) predlog utemeljila. Zakaj se ji ni zdelo potrebno, da pojasni razloge za prekoračitev z zakonom omejenih sredstev, tožnica kljub obširnim vlogam, ki jih je preko pooblaščenca vlagala med trajanjem disciplinskega in sodnega postopka, ni pojasnila. Zato ji je mogoče očitati, da je svoje delo nevestno opravila, zaradi česar je bila tožena stranka postavljena v neprijeten položaj, dodatno angažiranje, da se je opravičila za malomarnost in da je prekoračitev sredstev (uspešno) utemeljila, pa je mogoče šteti za motnje v delovnem procesu, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

V zvezi s prenehanjem plačevanja obrokov kredita za L.M. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica storila to neutemeljeno, saj od banke še ni prejela obvestila, da je kredit že izplačan. Ker dejansko še ni bil odplačan, je imela L.M. nevšečnosti v banki, kar izhaja tudi iz njene pritožbe v zvezi z delom računovodstva. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tudi to ravnanje tožnice predstavlja kršitev delovne obveznosti. Tožnica ni pojasnila, zakaj je prenehala odvajati obroke kredita za L.M.. Pritožbene navedbe, da iz izpovedi dr. P.P.K. izhaja, da so se take napake pojavljale prej in potem in da je temu krivo računalniško obračunavanje, niso točne. Priča je povedala le za primere, ko je bilo posameznim delavcem odtegnjeno več, kot so bili dolžni, to pa zaradi tega, ker banka ni pravočasno sporočila, da je kredit že odplačan. Sporni primer ni bil tak in iz nobenega dokaza ne izhaja, da bi bila za napako kriva računalniška obdelava podatkov. Ta kršitev sicer za toženo stranko ni imela večjih posledic, kljub temu pa je odgovornost tožnice zanjo podana.

Ker je torej tožnica odgovorna za vse tri navedene očitane kršitve in ker so pri prvih dveh podane kvalifikatorne okoliščine v obliki motenj v delovnem procesu (ni pa točna ugotovitev, da je nastala večja škoda) je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obdržalo v veljavi tudi disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, pravilna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).