Jedro

Sodba sodišča prve stopnje ni obrazložena. Sklicuje se le na razloge druge sodbe, zato je ni mogoče preizkusiti. Vsaka sodba mora imeti vse sestavine, ki jih zakon zahteva. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti.

V konkretni zadevi ne gre za gospodarski spor. Tožnik je odvetnik in terjatev tudi vtožuje kot odvetnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne v obsegu odločitev v 2., 3. in 4. točki izreka sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.459,96 EUR s pripadki (1. točka izreka); ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.459,96 EUR s pripadki (2. točka izreka); po medsebojnem pobotanju tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 1.976,06 EUR in za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 877,08 EUR za čas od 30.9.1999 dalje do plačila, od zneska 3.359,83 EUR za čas od 29.9.1999 do 9.12.1999 in od zneska 1.099,00 EUR za čas od 10.12.1999 dalje do plačila ter za plačilo 99,83 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2000 dalje do plačila, zavrnilo (3. točka izreka); odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. točka izreka).

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo znesek 1.459,96 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 562,56 EUR od 14.12.1999 dalje do plačila, od zneska 797,57 EUR od 30.9.1999 dalje do plačila in od zneska 99,83 EUR od 1.5.2000 dalje do plačila, da zavrne obstoj in višino nasprotne terjatve tožene stranke in da zavrne odreditev pobotanja obeh terjatev, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom. Navaja,da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je v 1. točki izreka ponovno odločalo o tožbenem zahtevku, o katerem je pritožbeno sodišče že pravnomočno odločilo s sodbo z dne 7.3.2007. Tudi „zaradi preglednosti“ sodbe, sodišče ne more in ne sme tega ponovno povzeti v sodbeni izrek. Procesno je napačna tudi odločitev sodišča, ko je konkretni spor štelo kot spor majhne vrednosti. Spregledalo je sklep pritožbenega sodišča z dne 8.12.2004, v katerem je to sodišče ugotovilo, da v konkretni zadevi ne gre za gospodarski spor, ker tožeča stranka ne izpolnjuje kriterija po 481. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Za spor majhne vrednosti tudi ne gre, četudi bi se sodišče naslonilo na prehodne in končne določbe novele ZPP-D, izrecno na določbo 4. odstavka 130. člena. Tožnik pred uveljavitvijo določil ZPP-D ni skrčil tožbenega zahtevka tako, da bi vrednost spornega predmeta padla pod 2.000,00 EUR. Sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, kar pomeni kršitev določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba ni obrazložena, sklicuje se na razloge v sodni odločbi pritožbenega sodišča z dne 7.3.2007, ki je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. Tudi v skladu z ustavno sodno prakso je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka, z neobrazloženostjo je sodišče kršilo tudi pravice tožnika iz člena 22 in 25 Ustave. Predvsem se sodišče prve stopnje sklicuje na obrazložitev pritožbenega sodišča z dne 7.3.2007, glede terjatev po računu tožnika št. 11/99 in št. 14/99. Ne drži, da bi pritožbeno sodišče ugotovilo obstoj terjatev tožene stranke do tožnika po teh dveh računih. Pritožbeno sodišče je v isti sodni odločbi naložilo sodišču prve stopnje, da v ponovljenem postopku razčisti nasprotje v trditveni podlagi tožene stranke, ko je sprva v ugovoru zoper sklep o izvršbi trdila, da je znesek iz 1. člena pogodbe tožniku plačala s kompenzacijo (pobotom) svojih terjatev iz računov št. 11/98, 12/98, 1/99 in 2/99, nato pa je v pripravljalni vlogi z dne 15.5.2002 pričela zatrjevati, da je z njimi kompenzirala (pobotala) tožnikovo terjatev iz 3. člena pogodbe (po računu št. 094). Sodišče tega očitnega nasprotja ni odpravilo in je nekritično sledilo toženi stranki, ki je zatrjevala, da je prišlo do pomote. Določba 3. odstavka 214. člena ZPP napotuje sodišče, da presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka priznala, da je plačala s pobotom svojih terjatev iz najema poslovnega prostora po zgoraj navedenih štirih računih, tožnikovo terjatev po 1. členu pogodbe. Priznala je torej to tožnikovo terjatev in opravila pobot s svojimi računi. To pa pomeni, da so ugasnile medsebojne obveznosti in terjatve pravdnih strank po 1. členu pogodbe in po navedenih štirih računih. Iz tega razumnega razloga, tožnik ni vtoževal terjatve po 1. členu pogodbe, ker je ta na zgoraj navedeni način prenehala. Tako je razumeti tudi izpovedbo M. P., računovodkinje tožene stranke. Sklep o izvršbi In 299/95 je postal pravnomočen dne 4.11.1998, zato so se stekli pogoji za pobot medsebojnih terjatev in obveznosti iz 1. člena pogodbe z najemninami za mesece november in december 1998, januar 1999 in delno februar 1999. O tem nikoli ni bilo spora, ali celo, da bi katerakoli stranka opominjala drugo na plačilo, vsaj do pripravljalne vloge dne 15.5.2002, ko je pooblaščenec tožene stranke pričel zatrjevati povsem drugače. Pritožnik še predlaga, da pritožbeno sodišče odredi, da se opravi obravnava pred novim sodnikom, glede na to, da sodišče v dosedanjem postopku ni upoštevalo načel vestnosti in poštenja ter pravičnosti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 399. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Že iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP) in sicer glede odločitev v 2., 3. in 4. točki izreka sodbe, ne pa tudi v 1. točki izreka sodbe. V tej točki je sodbo le razveljavilo, saj je sodišče prve stopnje v tem obsegu prekoračilo tožbeni zahtevek (357. člen v zvezi s 3. odstavkom 350. člena ZPP).

Sodba sodišča prve stopnje je neobrazložena. Glede odločitve v 1. točki izreka sodišče le pojasni, da je v tem obsegu odločitev sicer že pravnomočna, da pa jo v izrek nove sodbe povzema zaradi preglednosti zadeve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi to odločitev sodišče prve stopnje sicer lahko vključilo v izrek nove sodbe (ki je zaradi procesnega pobota tričlenski), vendar bi moralo že iz izreka jasno izhajati, da gre za že pravnomočno odločitev.

Glede pobotnega ugovora tožene stranke, se sodba sodišča prve stopnje v celoti sklicuje na razloge odločbe pritožbenega sodišča z dne 7.3.2007, s katero je to sodišče v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje z dne 13.12.2005 razveljavilo in na razloge svoje, v tem obsegu razveljavljene sodbe, z dne 13.12.2005. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodba ne more sklicevati na razloge druge sodbe, saj je tako ni mogoče preizkusiti. Vsaka sodba mora imeti vse sestavine, ki jih zakon zahteva (324. člen ZPP). Poleg tega sodbe sodišča prve stopnje z dne 13.12.2005 v spornem obsegu ni več. Sklicevanje na to sodbo že zato ne pride v poštev. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339.člena ZPP, ki jo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP).

Drži tudi, da sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo napotilom pritožbenega sodišča v odločbi z dne 7.3.2007, glede nejasnosti trditvene podlage tožene stranke glede pobota njenih terjatev iz računov št. 11/98, 12/98, 1/99 in 2/99 (3. odstavek stran 5 odločbe z dne 7.3.2007). V zvezi s tem je le navedlo, da je tožena stranka v 1. točki ugovora pomotoma navedla, da s temi računi pobotava račun tožnika 086 namesto računa 094, in da je torej tožena stranka s temi računi kompenzirala terjatev, ki izvira iz tožnikovega računa 094. O odločilnem dejstvu – ali te terjatve tožene stranke še obstajajo, pa sodišče prve stopnje ni reklo ničesar. Iz vloge tožene stranke z dne 7.12.2005 (list. št. 100 – 104) je razvidno, da za toženo stranko ni sporno, da gre tožeči stranki nagrada v višini 5% od glavnice dolžnika U. v višini 244.346,00 SIT, v skladu s 1. točko pogodbe sklenjene med pravdnima strankama dne 16.8.1998 (tretji list priloge A 1). Ni sporno, da gre tožniku tudi 5% prodajne vrednosti nepremičnine vpisane pri vl. št. 1008 k.o. V. L., to je drugi del nagrade, ki izhaja iz 2. člena iste pogodbe. V isti vlogi pa je tožena stranka osporavala pravico tožnika do plačila po 3. točki pogodbe, ker je menila, da tožnik kot odvetnik, v premoženjskopravnih zadevah, poleg pismenega dogovora o plačilu v odstotkih, stranki ne sme za isto delo obračunati še storitev po odvetniški tarifi. V sodbi z dne 13.12.2005 je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da gre tožniku kot odvetniku tudi terjatev po 3. točki pogodbe in mu jo tudi priznalo do višine 191.129,50 SIT. Tožena stranka se zoper takšno odločitev ni pritožila, odločitev o obstoju tožnikove terjatve v takšni višini, je torej že postala pravnomočna. Tožniku gre torej plačilo po vseh treh točkah pogodbe. V ugovoru zoper sklep o izvršbi, je tožena stranka navedla, da je terjatev iz 1. člena pogodbe (že pred pravdo) pobotala s svojimi terjatvami iz naslova plačila najemnin po računih št. 11/98, 12/98, 1/99 in 2/99, v pripravljalni vlogi z dne 15.5.2002 (list. št. 20) pa je nato navedla, da je gornjo svojo terjatev pobotala s tožnikovo terjatvijo po računu št. 094, ki se nanaša na terjatev iz 3. točke pogodbe. Sodišče prve stopnje je popravek upoštevalo in štelo, da je tožena stranka uveljavljala procesni ugovor pobota za tožnikovo terjatev iz 3. člena pogodbe, po računu štev. 094. Ni pa nato razčistilo ali v pobot ugovarjana terjatev sploh še obstoji, ali je ni morda tožena stranka (tako kot je sama navajala v ugovoru) že pred pravdo pobotala s terjatvijo tožnika iz 1. točke pogodbe. To pa bi pomenilo, da sta obe terjatvi (tako tožnikova iz 1. točke pogodbe, kot terjatev tožene stranke po računih št. 11/98, 12/98, 1/99 in 2/99) ugasnili že pred pravdo in te terjatve tožena stranka zato ne more več uveljavljati v pobot (terjatvi iz tožnikovega računa št. 094). Trditve tožnika v tej smeri (glej že pripravljalno vlogo z dne 10.6.2002, list. št. 24, kot tudi nadaljnje vloge ter pritožbene navedbe) so konkretne in logične in terjajo od sodišča prve stopnje, da se do njih opredeli.

Drži tudi pritožbena navedba, da v konkretni zadevi ne gre za gospodarski spor. Tožnik je odvetnik in terjatev tudi vtožuje kot odvetnik. Odvetniki, ki svoj poklic opravljajo kot zasebniki, in ne morda kot odvetniška družba, niso navedeni med osebami, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih. Zakon o odvetništvu v 1. in 2. odstavku 1. člena določa, da je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo opravljajo odvetniki oziroma odvetnice kot svoboden poklic. Kljub številnim podobnostim s podjetniki iz 6. odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah, odvetniki niso podjetniki, ampak zasebniki, kot je to izrecno navedeno v 7. odstavku 7. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Odvetniki, ki svoj poklic opravljajo kot zasebniki in ne morda kot odvetniška družba, torej niso navedeni med osebami, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih (1. in 2. odstavek 481. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zadevo v obsegu odločitev v 2., 3. in 4. točki izreka sodbe, vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje mora torej izdelati novo sodbo in pri tem paziti, da bo ta vsebovala razloge o vseh odločilnih dejstvih. Če pa bo sodišče prve stopnje ob ponovnem presojanju zadeve ugotovilo, da brez ponovnega odprtja obravnave ne bo moglo odločiti, bo lahko v skladu z 292. členom ZPP sklenilo, da se že končana obravnava znova odpre.

Pritožbeno sodišče je še odločilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ni odredilo, da se opravi morebitna nova glavna obravnava pred drugim sodnikom. Ugotavlja namreč, da očitanih kršitev sodnica ni zagrešila, ni pa mogoče niti zaključiti, da se je v zadevi že dokončno pravno opredelila (356. člen ZPP).