Jedro

Gradbeni inšpektor je pravilno in zakonito izrekel ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1, saj v zadevi ni sporno, da za obravnavano gradnjo ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, čeprav bi moralo biti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje zidanega dvoetažnega bivalnega objekta tlorisnih dimenzij cca. 4,3 m x 10,3 m ter skupne višine do slemena cca. 6,9 metrov, podaljšanega v prvi etaži z AB teraso na stebrih tlorisnih dimenzij cca. 2,8 m x 10,3 m, višine cca. 2,9 m ter prizidanega enoetažnega gospodarskega objekta tlorisnih dimenzij v izmeri cca. 12,7 m x 4,3 m ter višine do cca. 3,1 m na zemljišču parcela številka 4857 k.o. A. V 1. točki izreka mu je naložila, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo navedenega objeta in ga v roku 30 dni od vročitve odstraniti, sicer se bo v skladu z 2. točko izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. S 3. točko izreka mu je izrekla prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). S 4. točko izreka je ugotovila, da v tem postopku ni bilo posebnih stroškov, s 5. točko je odločila, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in s 6. točko, da je odločba takse prosta.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je toženka po uradni dolžnosti opravila ogled ter ugotovila, da je na parceli št. 4857 k.o. A. zgrajen v izreku navedeni objekt. Na ogledu je bil prisoten tožnik, ki je izjavil, da ga je kupil leta 2006, zgrajen pa je bil leta 1983. Pred tem je na zemljišču stala stavba, ki pa je bila v celoti porušena in namesto nje zgrajen predmetni objekt. Gradbenega dovoljenja nima, ker gre za kmetijsko zemljišče. Prejšnji lastniki in tožnik so večkrat podali vlogo za spremembo namembnosti zemljišča, vendar zaenkrat postopek še traja. Toženka je izrečeni ukrep utemeljila na 152. člen ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Obrazložitev je dopolnil še z ugotovitvijo, da je bilo za predmetni objekt tudi leta 1983, glede na tedanjo zakonodajo, potrebno pridobiti lokacijsko dovoljenje in nato še gradbeno dovoljenje. Sklicuje se na Zakon o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67 in naslednji) in Zakon o graditvi objektov iz leta 1973 (Uradni list RS, št. 42/73 in naslednji). Pojasnjuje še, da obstoj PUP-a za sanacijo in zakonska možnost za legalizacijo obravnavanega objekta ne more vplivati na odločitev. Nesporno gre za gradnjo, za katero je potrebno pridobiti upravno dovoljenje, to pa do izdaje izpodbijane odločbe ni bilo pridobljeno. Glede na tožnikove navedbe, da gre za okoliščine, ki narekujejo drugačno ukrepanje inšpektorja, pa upravni organ druge stopnje pojasnjuje, da 152. člen ZGO-1 gradbenemu inšpektorju ne daje pooblastila, da na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin, ki kažejo na nelegalno zgrajen objekt, tehta, ali sploh izreči ukrep ali pa namesto predpisanega morebiti izreči kak drug ukrep.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da toženka ni upoštevala dejstva, da so tožnikovi pravni predniki vložili predlog in vodili postopek legalizacije objektov s sanacijo degradiranega prostora. Obravnavano zemljišče se je vodilo pod zapisno številko 57 na podlagi Uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora v Občini Izola (Uradni list RS, št. 62/94), zaradi česar niso podani pogoji za izrek ukrepa odstranitve nelegalne gradnje, temveč pogoj za legalizacijo obstoječe gradnje, zaradi česar bi morala toženka tožniku najprej odrediti, naj v roku 90 dni vloži vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Poleg tega meni, da tudi dejansko stanje ni bilo zadostno raziskano, saj bi toženka v nasprotnem primeru ugotovila, da je bila leta 1983 izvedena gradnja gospodarskega poslopja oziroma pomožnega kmetijskega objekta, za katerega v tistem obdobju ni bilo potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Poleg tega toženka sploh ni preverjala, ali je bilo za obravnavano gradnjo izdano kakršnokoli upravno dovoljenje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Gradnja novega objekta se lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena ZGO-1). Če se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1). Drugih ukrepov gradbeni inšpektor pri nelegalni gradnji nima na voljo, kar je pravilno pojasnil upravni organ druge stopnje, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala toženka tožniku najprej določiti rok za pridobitev gradbenega dovoljenja. Sodišče še pripominja, da ne glede na izrek izpodbijane odločbe ni nobenih ovir, da tožnik tudi tekom predmetnega postopka ne vloži zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Morebitna pridobitev gradbenega dovoljenja pa predstavlja razlog za ustavitev izvršilnega postopka.

Iz navedenih zakonskih določb, ki so podlaga za ukrepanje gradbenega inšpektorja v primeru nelegalne gradnje, izhaja, da se v tem postopku ugotavlja le, ali ima investitor za objekt, ki ga gradi oziroma ga je zgradil, pridobljeno gradbeno dovoljenje, oziroma ali so podane okoliščine, v katerih ZGO-1 dopušča gradnjo brez gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. a člena ZGO-1). Ker ni sporno, da za obravnavano gradnjo ni bilo pridobljenega gradbenega dovoljenja, saj to jasno izhaja iz tožnikove izpovedbe na inšpekcijskem ogledu dne 4. 6. 2013 (na navedenem ogledu je navedel, da za objekt nima gradbenega dovoljenja, ker gre za kmetijsko zemljišče, na njegove vloge in vloge prejšnjih lastnikov za spremembo namembnosti v stavbo pa občina ni odgovorila), je po presoji sodišča odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi toženke, da je bil predmetni objekt, ki je sedaj v tožnikovi lasti, zgrajen leta 1983. Pred tem je na območju gradnje stal drug objekt, ki je bil v celoti porušen, vendar ne na istem mestu, kot obravnavani objekt. Te ugotovitve je toženka oprla na tožnikovo izpovedbo na inšpekcijskem ogledu dne 4. 6. 2013. Takšna gradnja pa tudi po presoji sodišča predstavlja gradnjo novega objekta, za katero bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje po sedaj veljavnih predpisih in predpisih, veljavnih v času gradnje.

Kot je pravilno ugotovil drugostopenjski upravni organ, bi investitor za gradnjo predmetnega objekta v času gradnje moral pridobiti lokacijsko dovoljenje po Zakonu o urbanističnem planiranju, na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja pa še gradbeno dovoljenje po določbah takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 16/67 in 27/72).

Tožbena navedba, da je bila leta 1983 izvedena gradnja gospodarskega poslopja oziroma pomožnega kmetijskega objekta, za katero ni bilo treba pridobiti lokacijskega oziroma gradbenega dovoljenja, pa predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto, saj tožnik v tožbi ni navedel upravičenih razlogov, zakaj tega ni zatrjeval že v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1).

Da je sporna gradnja predstavljala nelegalno gradnjo, pa potrjuje tudi tožbena navedba, da je bila obravnavana v uredbi, s katero so bili sprejeti prostorski ureditveni pogoji za sanacijo degradiranega prostora na navedenem območju. To pomeni, da je šlo za gradnjo, za katero je bila vložena zahteva za odlog prisilne izvršbe na podlagi 11. člena ZUN-ČG (Uradni list RS, št. 18/93 in 47/93) in s tem dosežena odložitev ukrepanja pristojnega inšpektorja. Po prvem odstavku omenjenega člena je namreč tako zahtevo za odlog prisilne izvršbe lahko vložil investitor nedovoljenega posega v prostor, za katerega je bilo predpisano lokacijsko dovoljenje.

Ne glede na navedeno pa je nesporno dejstvo, da je tožnik lastnik v izreku izpodbijanega sklepa opisanega objekta, za katerega bi po sedaj veljavnih predpisih moral imeti gradbeno dovoljenje, pa ga nima, zaradi česar gre nedvomno za nelegalno gradnjo.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnik ne navaja dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).