Jedro

Tudi v gospodarskih sporih omejitev dovoljenosti revizije ratione valoris velja le v premoženjskih sporih, v sporih iz drugih civilnopravnih razmerij pa ne. Spor o veljavnosti pogodbe o arbitraži ni premoženjski spor, zato je v teh sporih revizija dovoljena ne glede na to, s kakšno vrednostjo je označena vrednost spornega predmeta. Določba v dogovoru o arbitraži, ki nasprotuje prvemu odstavku 475. člena ZPP, ni nična, zaradi nje le dogovor o arbitraži ne more imeti pomena arbitražnega dogovora, ki izključuje sodno pristojnost. Njegovo veljavnost je treba presojati po pravilih pogodbenega prava.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo okrožnega sodišča, s katero je to ugotovilo, da je neveljaven dogovor o arbitraži, podpisan s strani tožeče stranke dne 14.12.1992 in s strani tožene stranke dne 7.1.1993, ter naložilo toženi stranki, da mora tožeči povrniti njene pravdne stroške.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila poslana tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki pa se o njej ni izjavilo. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo ponavlja svoja dotedanja pravna stališča. Najprej je treba omeniti, da je revizija v tej zadevi dovoljena ne glede na to, da je tožeča stranka v tožbi kot vrednost spornega predmeta navedla znesek 2,100.000 tolarjev, kar je manj od najmanjšega zneska, ki ga za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih zahteva določba 490. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP). Četudi 490. člen ZPP govori o gospodarskih sporih, pa je to določbo glede na 480. člen ZPP treba razumeti tako, da tudi v gospodarskih sporih ta om-ejitev ratione valoris velja le v premoženjskih sporih (primerjaj drugi odstavek 367. člena ZPP), v sporih iz drugih civilnopravnih razmerij (gl. 1. člen ZPP) pa ne. Spor o prenehanju veljavnosti pogodbe o arbitraži glede na procesno naravo takšne pogodbe ni premoženjski spor, zato je v teh sporih revizija dovoljena ne glede na to, s kakšno vrednostjo je označena vrednost spornega predmeta.

Revizija ni utemeljena.

Pravno zmotno je revidentovo stališče, da sporni dogovor o arbitraži izpolnjuje vse pogoje, da skladno z določbami 464. in 475. člena ZPP lahko učinkuje kot veljaven arbitražni dogovor, ki izključuje sodno pristojnost. Revident v revizijskih navedbah potrjuje pravilnost razlage, kakršno sta dali sodišči določbi drugega odstavka 12. člena dogovora o arbitraži. V reviziji ponovno izrecno navaja, da sta se stranki lahko veljavno dogovorili za poznejše reševanje spora pred pristojnim sodiščem, če katerakoli o-d njiju z arbitražno odločbo ne bi bila zadovoljna. Obe sodišči sta pravilno ugotovili, da takšna določba v dogovoru nasprotuje prvemu odstavku 475. člena ZPP, ki zahteva, naj ima arbitražna odločba nasproti strankam moč pravnomočne sodbe. Prvostopenjsko sodišče je iz tega napravilo sklep, da je ta del dogovora ničen, v preostalem delu pa da lahko obstane kot pogodba o arbitraži v smislu določb enaintridesetega poglavja ZPP. Zato je presojalo njegovo neveljavnost na podlagi določbe 2. točke prvega odstavk-a 467. člena ZPP. Drugostopenjsko sodišče pa je napravilo pravno drugačen sklep: določba, ki nasprotuje prvemu odstavku 475. člena ZPP, ni nična, zaradi nje le dogovor ne more imeti pomena arbitražnega dogovora, ki izključuje sodno pristojnost. Prvostopenjska odločba je po stališču drugostopenjskega sodišča pravilna zato, ker je sporni dogovor kot arbitražni dogovor neveljaven.

Revizijsko sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da dogovor o tem, naj arbitražna odločba nasproti strankam nima moči pravnomočne sodbe, ni ničen. Kogentne določbe prvega odstavka 475. člena ZPP namreč ni mogoče razlagati tako, da bi se udeleženci v obligacijskih razmerjih za izvensodno reševanje sporov lahko dogovarjali le o arbitražnem reševanju sporov v smislu enaintridesetega poglavja ZPP. Drugi načini reševanja sporov, ki ne izpolnjujejo pogojev, določenih s kogentnimi predpisi tega poglavja, lahk-o obveljajo kot pogodbeno dogovorjeni alternativni način reševanja sporov, ki nima procesnih učinkov, kakršni so z ZPP določeni za dogovor o arbitraži. Pri tem tudi ne more biti odločilno, ali sta stranki dogovor imenovali pogodba o arbitraži ali kako drugače. (Podobno je o vprašanju, ali določba v arbitražnem dogovoru, ki nasprotuje prvemu odstavku 475. člena ZPP, povzroči delno ničnost te določbe ali le to, da dogovora ni mogoče šteti za arbitražno pogodbo po ZPP, izreklo to sodišče v zadevi II Ips 308/-2000). Glede na takšno pravno naravo dogovora njegove veljavnosti torej res ni mogoče presojati po določbah 467. člena ZPP. Ni pa pravilna oziroma je vsaj nezadostna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že zato, ker je kot arbitražni dogovor sporni dogovor neveljaven. Prvostopenjsko sodišče je namreč v izreku ugotovilo neveljavnost dogovora v celoti, ne le, kolikor naj bi pomenil dogovor o arbitraži v smislu ZPP.

Pravilna ugotovitev, da spornega dogovora ni mogoč-e šteti za veljaven dogovor o arbitraži v smislu ZPP, glede na povedano ne zadošča za ugotovitev, da sploh ne velja. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodbi sodišča prve in druge stopnje pravilni, vendar iz nekoliko drugačnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče druge stopnje. Njegovo veljavnost je namreč treba v okviru navedb tožeče stranke ugotavljati po pravilih pogodbenega prava, v tem primeru ZOR.

Rrevident sicer tudi v reviziji oporeka ugotovitvi sodišč, da sta dva arbitra odklonila, da bi opravila delo arbitra. Vendar gre za dejansko ugotovitev, ki je v reviziji ni mogoče izpodbiti (tretji odstavek 370. člena ZPP) in je revizijsko sodišče nanjo vezano. Ni mogoče soglašati z revidentovim stališčem, da arbitra, ki nočeta sodelovati pri delu arbitraže, kršita pogodbene obveznosti. Arbitri namreč niso podpisali dogovora o arbitraži in jih ni mogoče prisiliti k sodelovanju. Gre torej za nezakrivljeno -nemožnost izpolnitve dogovora o arbitraži, zaradi katere skladno z določbo 137. člena ZOR ugasnejo obveznosti obeh strank. Revizijsko sodišče je torej v okviru navedb, ki jih je dala tožeča stranka in z upoštevanjem dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, lahko ugotovilo, da imata izreka prvostopenjske in drugostopenjske sodbe oporo v materialnopravnih določbah ZOR, zato z njima materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Revizijski razlog, ki ga je uveljavljal revident, t-orej ni podan, zato je sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) Odločitev o stroških temelji na določbi 155. člena ZPP. Navedbe tožeče stranke v odgovoru na revizijo niso bistveno prispevale k odločitvi v tej zadevi.