Jedro

Tožeča stranka ob dopolnitvi tožbe še ni bila dolžna računati, da naroka ali vsaj še ene njegove vloge, v kateri bi tudi še lahko priglasila nadaljnje stroške postopka, v konkretni zadevi ne bo. Upoštevati je namreč potrebno, da je to, ali se bo o tožbi odločilo brez oprave naroka, odvisno (tudi) od aktivnosti nasprotne stranke.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. tč. izreka, kolikor se nanaša na 2. in 4. odstavek izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 187987/2010 z dne 20.12.2010, razveljavi.

II. Pritožbi se v preostalem delu zavrneta in se sodba v nerazveljavljenem delu in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

K pritožbi zoper sodbo:

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 187987/2010, z dne 20. 12. 2010, ostane v celoti v veljavi.

2. Zoper navedeno sodbo je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je prvotno vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki mu je izvršilno sodišče s sklepom VL 187987/2010 z dne 20.12.2010 ugodilo tako, da je toženi stranki (tedaj dolžniku) naložilo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa upnika poravna v predlogu navedeno terjatev (prvi odstavek izreka), dovolilo predlagano izvršbo (drugi odstavek izreka), stroške upnika odmerilo na 96,80 EUR (tretji odstavek izreka) in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi izvršilni postopek vodilo in o njem odločalo Okrajno sodišče v Kranju (četrti odstavek izreka). Po vložitvi dolžnikovega ugovora zoper ta sklep pa je izvršilno sodišče s sklepom VL 187987/2010 z dne 14.3.2011 sklep o izvršbi z dne 20.12.2010 razveljavilo v delu, v katerem je izvršba dovoljena (1. točka izreka) in pojasnilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju (2. točka izreka). Navedeni sklep, s katerim je izvršilno sodišče postopalo skladno z drugim odstavkom 62. člena ZIZ, je postal pravnomočen 12.4.2011. 6. Ker se je predmetni postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, predlog za izvršbo pa se je skladno z drugim odstavkom 62. člena ZIZ obravnaval kot tožba, je sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu postal pravnomočen. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo odločilo o delu zahtevka upnika za dovolitev izvršbe, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, je zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu utemeljeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo v I. točki izreka v obsegu, kot izhaja iz I. točke dispozitive te odločbe.

8. V preostalem delu pritožba ni utemeljena.

9. O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica.

10. V postopku v sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s 1. odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo od navedenega predstavlja le položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (2. odstavek 458. člena ZPP).

11. 454. člen ZPP ureja dve procesni situaciji, ko sodišče v postopku v sporih majhne vrednosti po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Prva takšno ravnanje sodišču prve stopnje dopušča zgolj ob ugotovitvi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe (1. odstavek), medtem ko ga druga veže na ugotovitev, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala (2. odstavek). Iz citiranih zakonskih določil, ki jih pritožbeno izpostavlja tožena stranka, pa ne izhaja dolžnost sodišča, da pravdne stranke opozori, da je v postopkih v sporih majhne vrednosti izvedbo naroka za glavno obravnavo potrebno izrecno zahtevati (saj bo v nasprotnem primeru lahko sodišče odločbo o sporu izdalo brez razpisa naroka), niti domneva, da je tožena stranka s tem, ko je v ugovoru zoper sklep o izvršbi predlagala zaslišanje svojega direktorja, že jasno izrazila zahtevo po opravi naroka (enako je storila tudi tožeča stranka, ko je v svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2011 predlagala zaslišanje priče). Ni namreč mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. zaslišanje priče) pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Zahteva za izvedbo naroka mora biti jasno in nedvoumno izražena. Ker pa slednje niti tožeča niti tožena stranka ni podala, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločbo izdalo brez razpisa naroka, zaradi česar mu ni mogoče očitati niti kršitve neposrednosti (10. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) niti kršitve pravice do sodelovanja v postopku oziroma pravice do izjavljanja (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

12. Z očitano kršitvijo 2. odstavka 450. člena ZPP, katero naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo z omejitvijo obsega dokazovanja (saj ni izvedlo naroka), ki naj ne bi več zagotavljala sorazmernosti med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka, pa tožena stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Do teh navedb se pritožbeno sodišče zato ni bilo dolžno opredeljevati.

13. Kršitev načela kontradiktornosti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) pa tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi iz razloga, ker naj bi dejstva, navedena v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 8. 7. 2011, zmotno štelo za priznana in bi moralo oceniti, da namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb tožene stranke.

14. Predmetni pravdni postopek se je začel na podlagi predloga za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine. Tožena stranka (takrat dolžnik) je zoper sklep o izvršbi vložila (obrazložen) ugovor, v katerem je navedla, da tožeči stranki ni ničesar dolžna, da upnik ni predložil nobenega računa, s katerega bi bilo domnevni dolg mogoče razbrati, ter da med strankama ni nobenih neporavnanih obveznosti, zaradi česar je izvršilno sodišče izdalo sklep, predviden v 2. odstavku 62. člena ZIZ. Ker pa se v takšnem primeru (skladno z istim zakonskim določilom) predlog za dovolitev izvršbe obravnava kot tožba v pravdnem postopku, je bila tožeča stranka pozvana k dopolnitvi tožbe. V vlogi z dne 8. 7. 2011 je tako celovito pojasnila in konkretizirala vsa pravno relevantna dejstva v zvezi s temeljem in višino vtoževane terjatve, in sicer: da se vtoževani račun št. 100395 nanaša na izdelavo geotehničnega poročila, ki ga je tožena stranka naročila z naročilnico št. 100262 z dne 24. 6. 2010; da je tožena stranka tako poročilo kot tudi račun prejela, kar vse izhaja iz elektronskih pisanj z dne 27. in 28. 7. 2010, ter da je po prejemu sklepa o izvršbi tožena stranka tožeči poslala dogovor o izvensodni poravnavi, do katerega pa ni prišlo. Ker tožena stranka na navedeno vlogo ni odgovorila, njene poprejšnje ugovorne navedbe pa so bile povsem pavšalne in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku (ne pa odgovoru na tožbo v pravdnem postopku, kar zmotno zatrjuje pritožnica), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka tožbenih navedb iz vloge z dne 8. 7. 2011 ni prerekala. Tako konkretizirana dejstva, ki niso bila zanikana brez navajanja razlogov, pa se skladno z 2. odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana, toženkinih pavšalnih navedb iz ugovora zoper sklep o izvršbi pa tudi ni mogoče šteti za smiselno zanikanje navedb nasprotne stranke, ki jih je (kot rečeno) ta podala v dopolnitvi tožbe.

15. Kršitve po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP torej tožena stranka tudi v tem oziru ne more uspešno uveljaviti. Pravica do izjavljanja ji je bila namreč v predmetnem sporu zagotovljena na popolnoma enak način kot tožeči stranki - tako v okviru pozivanja na predložitev vlog, kot tudi z vročanjem (v okviru določbe 280. člena ZPP), zaradi česar pa tudi o kršitvi načela enakosti po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti.

16. Po 4. odstavku 496. člena ZPP lahko v postopku v sporih majhne vrednosti stranka, ki napove pritožbo, vloži pritožbo zoper sodbo, ki vsebuje obrazložitev po 4. odstavku 324. člena ZPP. To za obravnavani spor pomeni, da tožena stranka ne more zatrjevati nasprotja med razlogi sodbe s skrajšano obrazložitvijo in razlogi sodbe, ki vsebuje obrazložitev po 4. odstavku 324. člena ZPP. Očitek kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen, medtem ko gre po oceni pritožbenega sodišča pri zapisu datuma pripravljalne vloge tožeče stranke za očitno pisno pomoto (pravilno 8. 7. 2011), ne pa kršitev 15. točke 2. odstavka istega zakonskega določila.

17. Pritožba pa je neutemeljena tudi v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita, da naj bi toženi stranki odvzelo možnost, da se v postopku brani in ji na ta način kršilo pravico do poštenega postopka. Dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke je namreč zavrnilo z obrazložitvijo, da izvedba predlaganega dokaza ne bi privedla do drugačne odločitve sodišča, s tem pa obravnavani spor prejudiciralo.

18. Tožena stranka je dokaz z zaslišanjem M. Z. podala v ugovoru zoper sklep o izvršbi, v katerem je zanikala obstoj med strankama neporavnanih obveznosti. Utemeljitev prvostopenjskega sodišča, kakršna izhaja iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, pa je iz navedenega razloga tudi po presoji pritožbenega sodišča v celoti ustrezna. Negativnih dejstev namreč že pojmovno ni mogoče dokazovati (temveč mora tožeča stranka trditi in dokazovati, da zatrjevano negativno dejstvo ne obstaja), drugih substanciranih trditev v zvezi s pravno relevantnimi ugovori pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala, zaradi česar sodišče prve stopnje (tudi če bi dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke izvedlo) drugačne odločitve tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi moglo sprejeti. Pravica do izjave, katere kršitev smiselno uveljavlja pritožnica, je bila torej tudi v postopku dokazovanja v celoti spoštovana.

19. Z navedbo, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi zagrešilo kršitev 4. odstavka (pravilno 5. odstavka) 496. člena ZPP, po katerem mora biti sodba z obrazložitvijo po 4. odstavku 324. člena ZPP izdelana v petnajstih dneh od plačila sodne takse, pa tožena stranka ponovno uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog, ki je kot tak neupošteven. Pritožbeno sodišče pa se ni opredeljevalo niti do zatrjevane kršitve ustavne pravice do sojenja v razumnem roku, saj je pritožnica ni ustrezno konkretizirala.

20. Uveljavljani pritožbeni razlogi so se torej izkazali delno za neupoštevne in delno za neutemeljene, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, zato je neutemeljeno pritožbo v preostalem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi zoper sklep:

21. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 61,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku navedenega roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

22. Zoper navedeni sklep je iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vložila pritožbo tožena stranka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi v celoti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, plačilo stroškov predmetnega postopka pa naloži tožeči stranki.

23. Pritožba ni utemeljena.

24. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil. To pomeni, da je za vprašanje, koga bremenijo stroški pravdnega postopka, odločilno načelo končnega uspeha. Skladno z navedenim načelom je v predmetnem postopku odločilo tudi prvostopenjsko sodišče in toženi stranki z izpodbijanim sklepom naložilo povrnitev pravdnih stroškov. Pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je o njih odločilo še pred pravnomočnostjo odločbe o glavni stvari, pa na njegovo pravilnost in zakonitost ne vpliva. Sodišče namreč praviloma hkrati z odločitvijo o glavni stvari odloči tudi o stroških postopka (še pred pravnomočnostjo). Če se v postopku odločanja o pritožbi odločitev o glavni stvari spremeni (ali razveljavi), pa temu sledi tudi ustrezna stroškovna posledica. Odločitev o glavni stvari kot tudi o stroških postopka v tem primeru postane pravnomočna z izdajo odločbe sodišča druge stopnje.

25. Ker se torej v predmetni zadevi tudi po obravnavi pritožbe zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari, ni spremenil uspeh tožnice, je odločitev, kakršna izhaja iz izpodbijanega sklepa, v celoti pravilna in zakonita, uveljavljani pritožbeni razlogi pa neutemeljeni.

26. V skladu z določbo 3. odstavka 163. člena ZPP mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. Kdaj mora stranka zahtevati povrnitev stroškov je torej odvisno od tega, ali se izda odločba na podlagi obravnavanja ali brez poprejšnjega obravnavanja.

27. V konkretnem primeru je prišlo do zaključka postopka in izdaje sodbe brez oprave naroka. Ta v postopku v sporih majhne vrednosti namreč ni (vedno) obvezen del postopka, je pa še vedno le izjema. Če za uporabo te izjeme ni pogojev, sodišče tudi v gospodarskem sporu majhne vrednosti glavno obravnavo opravi. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da tožeča stranka ob dopolnitvi tožbe, kateri bi redno lahko sledila ne le glavna obravnava, temveč pred njo še vsaj odgovor tožene stranke na tožnikovo dopolnitev tožbe in še po ena pripravljalna vloga vsake stranke, še ni bila dolžna računati, da naroka ali vsaj še ene njegove vloge, v kateri bi tudi še lahko priglasila nadaljnje stroške postopka, v konkretni zadevi ne bo. Upoštevati je namreč potrebno, da je to, ali se bo o tožbi odločilo brez oprave naroka, odvisno (tudi) od aktivnosti nasprotne stranke. Tožeča stranka zato ni bila dolžna predvidevati, da tožena te pravice morda ne bo izkoristila. Njena zahteva za povračilo nadaljnjih (pravdnih) stroškov, ki jo je podala še istega dne, ko ji je bila vročena odločitev o glavni stvari (torej takoj, ko je izvedela, da obravnave, na kateri bi še lahko pravočasno priglasila stroške postopka, ne bo, tj. 26. 9. 2012), je bila zato, upoštevajoč pri tem vsebino 7. odstavka 163. člena ZPP, ki ureja podobne položaje, pravočasna, sodišče prve stopnje pa je v zvezi z obravnavanim vprašanjem uporabilo tudi ustrezno materialno pravo.

28. S pritožbo napadeno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je o zahtevi za povračilo stroškov odločalo s (posebnim) sklepom, in sicer po izdaji sodbe in pred izdajo odločbe pritožbenega sodišča v zvezi z glavno stvarjo, je vsled predhodno navedenemu pravilna. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zato zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka:

29. Ker tožena stranka s pritožbama ni uspela oziroma ji glede uspelega dela zoper sodbo posebni stroški niso nastali, sama krije z njuno vložitvijo povezane stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14 in 10/14 - Odl. US.