Jedro

V tem upravnem sporu je odločilno, da niti iz prvostopenjskega akta niti iz drugostopenjskega akta ni razvidno, na kateri podlagi je upravni organ upošteval, da je tožnica podala vlogo za odlog izvršbe. To dejstvo bi moralo biti nedvoumno ugotovljeno v upravnem aktu, kajti upravni organ lahko izda upravni akt samo na predlog oziroma zahtevek stranke, ali pa po uradni dolžnosti. Tožnica sicer v tožbi pravi, da je odlog predlagala, vendar pri drugem organu, in ker iz izpodbijanega akta in podatkov v spisu ni razvidno, katera obveznost je bila naložena tožnici s sklepom z dne 3. 6. 2009, ki je naveden v izreku izpodbijanega sklepa, ima navedeni akt takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti drugače, kot z uporabo 37. člena ZUS-1.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Prometnega inšpektorata RS št. 2684-160/99-31 z dne 25. 1. 2010 ter odločba Ministrstva za promet št. 3717-5/2010/2-0021021 z dne 9. 5. 2010 odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 420,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

S prvostopenjskim sklepom je Prometni Inšpektorat Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) na predlog A.A. odločil, da se predlog za odložitev upravne izvršbe, dovoljene s sklepom št. 0610-28/2009/15 z dne 3. 6. 2009, zavrne. V obrazložitvi prvostopenjskega akta je navedeno, da je Prometni inšpektorat Republike Slovenije z odločbo št. 349-436/96-ŽN, z dne 9. 5. 1996 od tožnice zahteval, da odstrani z javne poti silos za silažo oziroma določene druge objekte. Navedena odločba je bila zavezanki vročena 20. 6. 1996. Z odločbo Ministrstva za promet in zveze, s številko 341-50/97-749/MV, z dne 28. 7. 1997 je bila pritožba zoper odločbo zavrnjena. Inšpektor za ceste je izdal sklep o dovolitvi izvršbe št. 349-436/96-ŽN, z dne 31. 11. 1998, ki ga je stranka prejela 8. 1. 1999. Dne 4. 1. 2010 je stranka vložila pritožbo zoper sklep o denarni kazni Prometnega inšpektorata Republike Slovenije, z dne 18. 11. 2009 in podala je predlog za prekinitev postopka. Zavezanka je predlagala, da se izvršba odloži, ker je zoper izvršilni naslov vložila pravno sredstvo, z izvršbo pa bi ji verjetno nastala nepopravljiva škoda. V nadaljevanju se prvostopenjski organ sklicuje na določilo 3. odstavka 293. člena ZUP. Inšpektor za ceste ugotavlja, da je bila zoper sklep o denarni kazni vložena pritožba in da je s tem izpolnjen prvi pogoj, ki je za odložitev upravne izvršbe določen v zgoraj navedeni odločbi. Ni pa izpolnjen drugi pogoj, to je, da bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. Inšpektor za ceste svojo odločitev opira na dejstvo, da je javni interes nemoteno uporabljanje javnih poti za vse eventualne uporabnike, ker en lastnik parcele ne more priti na njo, onemogočeno je pregledovanje in eventualno vzdrževanje protihrupne ograje avtoceste. Hkrati pa zavezanec v svojem predlogu ne navaja oblike in obsega nepopravljive škode. Zaradi navedenega je bilo treba predlog za odložitev upravne izvršbe zavrniti.

V pritožbi je tožnica navedla, da je izpodbijani sklep izdal stvarno nepristojen organ, saj izvršba poteka na Davčnem uradu Celje pod št. 493-21/2010-2 (po Zakonu o davčnem postopku). Zavezanka je namreč dne 21. 1. 2010 z navedeno pošiljko prejela opomin pred izvršbo navedenega davčnega organa. Iz vsebine opomina izhaja, da je zavezanka dolžna na podlagi izvršilnega naslova št. 2684-160/99-14 z dne 13. 7. 2009, ki je postal izvršljiv dne 26. 11. 2009, plačati neplačano denarno terjatev v višini 412,00 EUR. V zvezi z navedenim je zavezanka na davčni organ dne 29. 1. 2010 vložila vlogo, v kateri prosi za odlog izvršitve navedene denarne kazni, ter prekinitev postopka davčne izvršbe. Zavezanka je v omenjeni vlogi predlagala, da se postopek prekine do odločitve Upravnega sodišča RS v zadevi I U 2113/2009. Zavezanka je menila, da gre za predhodno vprašanje glede na ugovore stranke – če bo Upravno sodišče tožbi v zadevi I U 2113/2009 ugodilo, je tudi predmetni postopek nepotreben, izpodbijani sklep pa nepravilen in nezakonit. Nadalje pritožnica ugotavlja, da je v tej zadevi vložila pritožbo z dne 4. 1. 2010 in predlog za prekinitev postopka. O predlogu za prekinitev postopka pa vse do danes ni bilo odločeno, izpodbijani sklep obravnava drug pravni institut, to je odlog izvršbe, za kar organ, ki je izpodbijani sklep izdal, ni stvarno pristojen. Organ prve stopnje je odločal mimo zahteve stranke zato je izpodbijana odločba nezakonita in jo je potrebno odpraviti. Nepopravljiva škoda pa je pri pritožnici tudi podana, saj se ji povzroča v tem postopku duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic (zaradi nezakonitega postopanja – kot je opisano v pritožbi z dne 4. 1. 2010, ki je takšna, da je po naravi stvari nepopravljiva in zanjo ni mogoča restitucija v naravi, pač pa zanjo sodišče prisodi le denarno satisfakcijo.

Z drugostopenjskim aktom je Ministrstvo za promet na podlagi 3. točke prvega odstavka 74. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 57/08 – ZLDUVCP in 69/08 – ZCestV, v nadaljnjem besedilu: ZJC), 25. in 38. člena Zakona o državni upravi, prvega odstavka 248. in tretjega odstavka 293. člena ZUP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbeni organ se na podlagi drugega odstavka 254. člena ZUP, v izogib ponavljanju razlogov, sklicuje na razloge iz izpodbijanega sklepa. Pravi, da je iz predloženih upravnih dokumentov zadeve in navedb pritožnice v pritožbi razvidno, da v konkretni zadevi teče postopek pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in sicer v zadevi pod št. I U 2113/2009. Pritožnica ima izkazano le, da je vložila tožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, zoper izvršilni naslov, ni pa izkazano, da bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. Ministrstvo tudi ugotavlja, da pritožnica niti v predlogu za odložitev izvršbe niti v pritožbi zoper izpodbijani sklep ni natančno opredelila, kakšna nepopravljiva škoda naj bi ji nastala z izvršbo, v kakšni obliki in obsegu. Omenja samo duševne bolečine, za katere pa lahko dobi denarno odškodnino v postopku pred pristojnim sodiščem, nikakor pa navedenega ni mogoče upoštevati kot razlog, za odložitev upravne izvršbe.

V tožbi tožeča stranka pravi, da vlaga tožbo zaradi ničnosti, podrejeno pa zahteva odpravo odločbe – sklepa Prometnega inšpektorata Republike Slovenije, št. 2684-160/99 z dne 25. 1. 2010. Tožnica je v pritožbi z dne 15. 2. 2010 navajala, da je sklep izdal stvarno nepristojni organ. Navajala je še, da je zavezanka prejela opomin pred izvršbo davčnega organa. Iz vsebine opomina izhaja, da je zavezanka dolžna na podlagi izvršilnega naslova plačati neplačano denarno kazen. Zavezanka je na davčni organ zato vložila vlogo – predlog za odlog izvršitve denarne kazni ter predlog za prekinitev postopka davčne izvršbe. Tožnica je nadalje v pritožbi navajala, da je v tej zadevi dne vložila 4. 1. 2010 pritožbo in predlog za prekinitev postopka. V predlogu za prekinitev postopka pa vse do danes ni bilo odločeno, izpodbijani sklep pa obravnava drug pravni institut, to je odlog izvršbe, za kar pa pristojni organ, ki je izpodbijano odločbo izdal, ni stvarno pristojen. Organ prve stopnje je odločal mimo in brez zahteve stranke in je zato izpodbijana odločba nezakonita in jo je potrebno odpraviti oziroma izreči za nično (4. odstavek 279. člena ZUP), saj tožnica ni predlagala odloga upravne izvršbe, pač pa prekinitev postopka. Odlog je tožnica predlagala pri drugem organu. Še dodatno se tožnica sklicuje na odločbo Ministrstva za promet, št. 3717-2/2010/3-0021451 z dne 26. 2. 2010. Iz navedene odločbe izhaja, da je bilo pritožbi tožnice zoper sklep o plačilu denarne kazni ugodeno in upravna izvršba ustavljena. Prav tako je bil sklep o dovolitvi izvršbe z dne 18. 11. 2009 odpravljen. Iz obrazložitve izhaja, da je Občina Šmarješke Toplice sprejela sklep št. 265 o ukinitvi statusa javnega dobra. Pritožbeni organ je pridobil zemljiškoknjižni izpisek pod vl. št. 1274, iz katerega izhaja, da je občina sprejela sklep o ukinitvi statusa javnega dobra, na podlagi katerega se je na parc. št. 1382/1 k.o. ..., vknjižila lastninska pravica na Občino Šmarješke Toplice. Tako je zemljišče s parc. št. 1382/1, na katerem je po ugotovitvah organa prve stopnje potekala javna pot, postala last Občine Šmarješke Toplice. V konkretnem primeru pa je zemljišče s parc. št. 1382/1 k.o. ..., postala last Občine Šmarješke Toplice, kar izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska. S tem, ko je zemljišče postalo last občine pa nekdanja cesta, ki je potekala po njem, nima več statusa javne ceste. Tako ne izpolnjuje pogoja iz 2. odstavka 2. člena ZJC, saj na predmetnem zemljišču ni več javne ceste kot prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jo lahko vsakdo uporablja na način, kot pogoj določen s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa. Prav tako tudi nadzora nad posegi na predmetno zemljišče ne nadzira več inšpektor za ceste Prometnega Inšpektorata Republike Slovenije. Prav tako tudi inšpektor za ceste nima pristojnosti po določbah 72. člena ZJC na predmetnem zemljišču, ki ni več javna cesta, pač pa je zemljišče v lasti občine in tudi ne more več nadaljevati začete izvršbe. Vse navedeno velja tudi za konkretni primer in pomeni, da je odločbo izdal nepristojen organ. Iz z.k. izpiska za vl. št. 1274 k.o. ... izhaja, da je bilo javno dobro ukinjeno že dne 2. 4. 2009 in organ prve stopnje, ki je prvostopni sklep izdal 25. 1. 2010 ni bil več pristojen za sprejem take odločbe. Predlaga, da se sklep z dne 25. 1. 2010 in odločba Ministrstva za promet, št. 3717-5/2010/2-0021021 z dne 9. 5. 2010 izrečeta za nični podrejeno pa predlaga odpravo obeh aktov, zahteva pa povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri vseh razlogih, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Na tožbene navedbe odgovarja z ugotovitvami, navedenimi v obrazložitvi odločbe tožene stranke, št. 3717-5/2010/2-0021021, z dne 9. 5. 2010. Meni, da je bila odločitev tožene stranke zakonita in pravilna, zaradi česar sodišču predlaga, da predmetno tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 37. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010) sodišče akt s sodbo odpravi, če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit, ali ne. V konkretnem primeru je med strankama ostalo sporno vprašanje, ali je tožnica sploh podala vlogo za odložitev upravne izvršbe, ki naj bi bila po izreku prvostopenjskega sklepa dovoljena s sklepom z dne 3. 6. 2009, pri čemer je za odločitev v tem upravnem sporu odločilno, da niti iz prvostopenjskega akta niti iz drugostopenjskega akta ni razvidno, na kateri podlagi je upravni organ upošteval, da je tožnica podala vlogo za odlog izvršbe. V povzetku postopka v obrazložitvi prvostopenjskega akta je navedeno samo to, da je tožnica dne 4. 1. 2010 vložila pritožbo zoper sklep o denarni kazni z dne 18. 11. 2009 in da je podala predlog za prekinitev postopka. Po podatkih v spisu res izhaja, da gre za vlogo tožnice z dne 4. 1. 2010, vendar s to vlogo tožnica očitno ni predlagala odloga upravne izvršbe po določilu 3. odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ampak se je pritožila zoper enega izmed sklepov, izdanih v izvršilnem postopku, poleg tega pa sta pravna instituta predlog za prekinitev upravnega postopka (določila od 147 do 152. člena ZUP in 153. člen ZUP) in predlog za odlog upravne izvršbe (3. odstavek 293. člena ZUP) dva ločena in povsem druga pravna instituta, urejena v različnih določbah ZUP. V osrednjem delu obrazložitve prvostopenjskega akta pa organ navaja le določilo 3. odstavka 293. člena ZUP, ne da bi bilo iz obrazložitve razvidno, na kateri podlagi je organ upošteval, da je stranka podala predlog za odlog izvršbe. To dejstvo bi moralo biti nedvoumno ugotovljeno v upravnem aktu, kajti upravni organ lahko izda upravni akt samo na predlog oziroma zahtevek stranke, ali pa po uradni dolžnosti (125. člen ZUP); iz izpodbijanega akta pa očitno izhaja, da organ prvostopenjskega sklepa ni izdal po uradni dolžnosti, če pa organ izda odločbo brez zahtevka stranke, razen če stranka kasneje v izdajo akta ne privoli, je takšen akt ničen (4. točka 1. odstavka 279. člena ZUP), kar nujno pomeni, da mora biti sodna presoja glede (ne)obstoja zahtevka stranke stroga. Tožnica sicer v tožbi pravi, da je odlog predlagala, vendar pri drugem organu, in ker iz izpodbijanega akta ni razvidno in podatkov v spisu ni razvidno, katera obveznost je bila naložena tožnici s sklepom št. 0610-2872009/15 z dne 3. 6. 2009, ki je naveden v izreku izpodbijanega sklepa, ima izpodbijani prvostopenjski akt takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti drugače, kot z uporabo 37. člena ZUS-1. Tožnica je namreč ugovor, da je organ odločil mimo zahtevka stranke, uveljavljala že v pritožbi in tudi v tožbi, drugostopenjski organ pa na ta pritožbeni ugovor ni odgovoril oziroma ga ni presodil v smislu 2. odstavka 254. člena ZUP. Šele če bi bilo v upravnem postopku nedvoumno ugotovljeno, da je tožnica podala predlog za odlog izvršbe in na kateri sklep v izvršilnem postopku se ta predlog nanaša, kar pa iz izreka prvostopenjskega akta v primerjavi z obrazložitvijo prvostopenjskega in drugostopenjskega akta ni jasno, bi sodišče lahko presojalo zakonitost tudi drugih vidikov spora, kot je vprašanje pristojnosti, ki ga tožnica tudi uveljavlja v tožbi. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in oba akta odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje (3. točka 1. odstavka ter 3. odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča, ki zadeva postopkovna vprašanja (4. odstavek 64. člena Ustave).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščeno odvetniško družbo, zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 namreč prisoje znesek plača toženec. Po določilu prvega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Po določilu drugega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 zastopa toženca organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka tega določila, to pa je v konkretnem primeru Ministrstvo za promet. Ker je toženec Republika Slovenija je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, kar skupaj z 20% DDV znese 420 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.