Jedro

ZD ne vsebuje meril za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Zapuščinsko sodišče mora v vsakem konkretnem primeru presoditi, katera stranka je svoje trditve izkazala za verjetnejše in pravica katere stranke je verjetnejša. Tej stranki v bodoči pravdi dodeli vlogo toženca. Verjetnejša je na primer tistega, ki se opira na zakonsko domnevo, nadalje pravica tistega, ki se opira na zemljiškoknjižno stanje. Kadar pa si konkurirata vknjižba in domneva, je verjetnejša pravica, ki se opira na vknjižbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek po pokojnem V. Z. in napotilo na pravdo dedinjo F. D. z napotilom, da v njej uveljavlja zahtevek, da se dedinji S. B. v njen dedni delež vračuna darilo, ki ga predstavlja na neodplačni način pridobljen solastninski delež na nepremičninah parc. št. 138, 137/2 in 139, vpisanih pri vl. št. 259 k.o. X. Odločilo je še, da mora nasprotna dedinja vložiti tožbo v 30-ih dneh, sicer bo nadaljevalo s postopkom, ne da bi upoštevalo navedbe dedinje, napotene na pravdo.

Proti sklepu vlaga pritožbo na pravdo napotena dedinja F. D.. Uveljavlja vse v zakonu predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa spremembo z napotitvijo dedinje S. B. na pravdo, ki naj v njej uveljavlja zahtevek, da je prejela sporne nepremičnine od zapustnika odplačno. Kot dejansko in pravno zmotno graja oceno prvega sodišča, da je bila izročilna pogodba, sklenjena med zapustnikom in dedinjo, po vsebini odplačna pogodba o preužitku. Po njenem mnenju gre za tipično izročilno pogodbo po 106. členu Zakona o dedovanju (ZD), s katero se pritožnica ni strinjala. Zato se na podlagi 110. člena ZD štejejo izročeni deli premoženja dedinji S. B. za darilo. Preužitkarska pogodba v času sklenitve sporne pogodbe (9.6.1982 – to je pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika – OZ) še ni bila zakonsko urejena. Trditve pritožnice se opirajo izključno na zakonito podlago, zato so bolj verjetne od nasprotnih trditev dedinje S. B., ki trdi, da je premoženje prejela odplačno. Razen na zakonski domnevi temeljijo pritožničine trditve še na izvedeniškem mnenju izvedenca B.. Ocenil je prejeto vrednost in bremena ter ugotovil, da znaša nepokrita razlika v korist dedinje F. D. 357.612,00 EUR ob upoštevanju daril, ki jih je prejela, pa 314.522,00 EUR. Ugotovitev prvega sodišča o izpolnjevanju obveznosti iz 4. točke pogodbe nima podlage v dokaznem postopku, je pavšalna in je stvar pravdnega postopka. Navedbe druge dedinje so bile v nasprotju z navedbami pritožnice pavšalne. Zato so manj verjetne in bi morala biti ona napotena na pravdo. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo (210., 212. in 213. člen ZD) in absolutno bistveno kršilo pravila postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker so njegove ugotovitve o odplačni naravi pogodbe in izvrševanju obveznosti v nasprotju z vsebino listin.

Na vročeno pritožbo druga dedinja ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je zapustnik s svojo hčerko S. B. dne 9.6.1982 sklenil izročilno pogodbo, s katero ji je izročil del svojih nepremičnin, in da se druga zapustnikova hči (pritožnica) s takšno izročitvijo ni strinjala. Po ugotovitvah prvega sodišča je med dedinjama nastal spor, ali je dedinja S. B. prejela izročene nepremičnine odplačno ali neodplačno, pri čemer je pritožnica dedinji S. B. priznavala, da je na odplačni način prejela 17,04% izročenega premoženja, ostalo (82,96%) pa predstavlja darilo. Gre torej za spor o obsegu S. B. izročenega nepremičnega premoženja po izročilni pogodbi, ki naj se po določilu 1. odstavka 110. člena ZD potrditvah pritožnice šteje za darilo, glede na to, da se ta z izročitvijo ni strinjala. Zato je odločitev prvega sodišča o prekinitvi zapuščinskega postopka pravilna (3. točka 1. odstavka 210. člena ZD).

Pravilna pa je tudi njegova nadaljnja odločitev, da je na pravdo napotilo pritožnico. Sodišče mora na pravdo napotiti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (1. odstavek 213. člena ZD). ZD ne vsebuje meril za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Zapuščinsko sodišče mora presoditi, katera stranka je svoje trditve izkazala za verjetnejše in pravica katere stranke je verjetnejša. Tej stranki v bodoči pravdi dodeli vlogo toženca. Po stališčih sodne prakse je na primer verjetnejša pravica tistega, ki se opira na zakonsko domnevo, nadalje pravica tistega, ki se opira na zemljiškoknjižno stanje. Kadar pa si konkurirata vknjižba in domneva, je verjetnejša pravica, ki se opira na vknjižbo. Ne glede na ta izhodišča mora sodišče v vsakem konkretnem primeru skrbno pretehtati nasprotujoče si pravice v smislu 1. odstavka 213. člena ZD, razen v primerih, za katere je že v zakonu predpisano drugače, kar pa ne velja za obravnavani primer.

V obravnavanem primeru je sodišče navedeno oceno verjetnosti pravic strank opravilo pravilno. Na podlagi predložene pogodbe je ugotovilo, da se je S. B. kot prevzemnica izročenih nepremičnin zavezala nuditi zapustniku do njegove smrti nego, oskrbo in postrežbo, brezplačno dosmrtno služnostno pravico stanovanja, mu dajati določena denarna sredstva ter zanj plačevati prispevke za kmečko zavarovanje. Po nadaljnjih ugotovitvah prvega sodišča sta pogodbenika ugotovila, da je vrednost izročenega premoženja poračunana z vrednostjo služnostne pravice stanovanja in prevzetih bremen prevzemnice. Na tej osnovi je pravilno ocenilo, da je šlo po vsebini za odplačno pogodbo o preužitku, ki ni bila razvezana in se je izvajala do zapustnikove smrti (25 let, 10 mesecev in 21 dni). Iz trditvene podlage strank in podatkov spisa nadalje izhaja, da je sporno premoženje v zemljiški knjigi vpisano kot solastnina dedinje B. S. do ½ (zemljiškoknjižni izpisek v prilogi A 4).

Glede na tako trdiveno in dokazno podlago se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dejansko ugotovitvijo prvega sodišča o odplačni naravi pogodbe. V nasprotju s pritožbenimi trditvami ima oporo v sami pogodbi in sklep ni obremenjen z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

Pritožnici je treba sicer pritrditi, da je bila sporna pogodba sklenjena še pred Obligacijskim zakonom (OZ), ko je izročilno pogodbo urejal še ZD v členih 106 in naslednjih. Če se kateri od dedičev ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo premoženja, kot je primer v tej zadevi, so se tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, v skladu z določbo 110. člena ZD šteli za darila. Vzpostavljena je bila torej domneva, da je bila sklenjena darilna pogodba (1. odstavek 110. člena ZD), na katero se sklicuje pritožnica. Zato se je po prednikovi smrti z njimi ravnalo kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Enako določa sedanji 550. člen OZ. Čeprav pred OZ preužitkarska pogodba še ni bila zakonsko urejena, pa jo je sodna praksa poznala in priznavala (glej načelno mnenje razširjene občne seje Zveznega Vrhovnega sodišča, št. 8/57 in pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 14. in 15.10.1980, Poročilo I/1980, stran 25). Tovrstne pogodbe je razlagala po vsebini in ne po naslovu. Njihovo pravno naravo je opredeljevala glede na voljo pogodbenih strank, in sicer ali je bil njihov namen v sklenitvi odplačne ali neodplačne pogodbe. Kadar je pogodba vsebovala elemente tveganega pravnega posla (aleatornosti), je po usklajenih stališčih sodne prakse takšna pravna narava pogodbe, tudi če je bila poimenovana kot izročilna pogodba, preprečevala uporabo 110. člena ZD. Element odplačnosti namreč izključuje možnost presoje, da gre vsebinsko za darilno pogodbo v smislu določila 110. člena ZD (glej sodba VS RS II Ips 736/93 z dne 22.9.1994, sodba VS RS II Ips 515/97 z dne 25.2.1999). Glede na predloženo pogodbo ter trditveno in dokazno podlago strank, ko tudi pritožnica prevzemnici priznava, da je vsaj del premoženja pridobila na odplačen način, je prvo sodišče povsem pravilno upoštevalo navedena pravna izhodišča. Naziranje pritožnice, da je šlo za darilno pogodbo, pa je zmotno. Ker je zapustnik že v času svojega življenja prenesel na prevzemnico lastninsko pravico na spornih nepremičninah, kar je vpisano tudi v zemljiški knjigi, prevzemnica pa se mu je zavezala do njegove smrti nuditi določene dajatve in storitve, je zakonska domneva o darilni pogodbi v smislu 1. odstavka 110. člena ZD, na katero se sklicuje pritožnica, omajana. Pravica pritožnice je tudi po mnenju pritožbenega sodišča manj verjetna od pravice dedinje S. B., ki je oprta na (odplačno) pogodbo in vknjižbo v zemljiški knjigi.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in v sklepu tudi ni drugih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).