Jedro

Tožeča stranka v davčnem postopku ni uspela dokazati stroškov iz 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2. Po tej določbi se v vrednost kapitala ob pridobitvi všteva vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine le, če jih je plačal zavezanec, v obravnavanem primeru torej tožeča stranka. Kot dokaz o plačilu računov je predložila svojo pisno izjavo, iz katere pa ne sledi, da je račune plačala sama; poleg tega izjava ni skladna s predloženimi računi. V primeru plačila z gotovino bi tožeča stranka kot plačnica morala razpolagati s potrdili (o zatrjevanih delnih) gotovinskih plačilih kot dokazom o poravnavi obveznosti, kar še zlasti velja ob upoštevanju vrednosti investicij, ki izhajajo iz predloženih računov.

V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je tožnici iz izpodbijano odločbo odmeril in naložil v plačilo dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 26.546,43 EUR po stopnji 15% v znesku 3.981,96 EUR. Dohodnina je na podlagi napovedanih podatkov odmerjena skladno z določbami Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki se nanašajo na obdavčitev dobička iz kapitala.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-05-72/2011 z dne 10. 4. 2012 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo. Izpodbijana odločba je skladna z napovedanimi podatki. Stroškov investicij in vzdrževanja tožnica v napovedi ni uveljavljala. S predložitvijo računov jih, brez navedbe opravičljivega razloga, uveljavlja šele v pritožbi. Kljub temu je prvostopni organ od tožnice zahteval še dokazilo o tem, da je predložene račune dejansko plačala. Teh dokazil tožnica ni predložila. Predložila je le izjavo, da se je „vse plačevalo po fazah v gotovini“. Ker izjava ni skladna z vsebino predloženih računov, pritožbi tudi po presoji pritožbenega organa ni mogoče ugoditi. Tožnica namreč ni uspela dokazati, da so ji stroški dejansko nastali in da jih je plačala prav ona. Posledično tudi niso izpolnjeni pogoji za to, da se ji, mimo določb ZUP o dopustni pritožbeni novoti (tretji odstavek 238. člena ZUP), prizna naknadno uveljavljanje stroškov investicij in vzdrževanja.

Tožnica vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe. Organ prve stopnje je napačno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialno pravo, ker pri odmeri davka ni upošteval stroškov investicij in vzdrževanja stanovanja, ki je bilo predmet prodaje. Kot že navedeno je tožnica imela stroške z odsvojenim stanovanjem, in sicer stroške investicij in vzdrževanja, kot nedvomno izhaja iz računov (račun A.A. s.p., št. 07-00196 v višini 4.859,17 EUR, račun B.B. s.p. št. 2006000072 v višini 10.690,06 EUR, račun C.C. d.o.o. št. 145/2009 v višini 6.968,96 EUR), katere bi davčni organ prve stopnje moral upoštevati pri odmeri davka, saj mu jih je tožnica predložila.

Iz računov nedvoumno izhaja, da so tožnici nastali visoki stroški vzdrževanja in investicij, katere je tožnica tudi poravnala. Nesporno je, da je tožnica z vlaganji povečala uporabno vrednost nepremičnine. Računi so naslovljeni na tožnico, pri čemer pa je splošno znano dejstvo, da mora prejemnik računa obveznosti tudi poravnati, kar je tožnica storila, in sicer v gotovini po različnih fazah storitev. Kot dokaz predlaga zaslišanje predstavnika podjetja C.C. d.o.o., A.A. in B.B., ki bodo lahko potrdili, da so bile obveznosti s strani tožnice poravnane. Sodišču predlaga, da na navedeni podlagi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je, glede na podatke, ki jih je v davčni napovedi navedla tožnica, nesporno pravilna in skladna z zakonom. Spora tudi ni, da je tožeča stranka v pritožbenem postopku s predloženimi računi uveljavljala povečanje vrednosti nepremičnine ob pridobitvi, na (ponovni) poziv davčnega organa, naj predloži še dokazila o plačilu, pa predložila izjavo, da z dokazili o tem ne razpolaga, ker „se je vse plačevalo po fazah v gotovini“.

S predloženimi dokazi tožeča stranka tudi po presoji sodišča v davčnem postopku ni uspela dokazati stroškov iz 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2, ki povečujejo nabavno vrednost kapitala ob pridobitvi. Po tej določbi se namreč v vrednost kapitala ob pridobitvi všteva vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine le, če jih je plačal zavezanec, v obravnavanem primeru tožeča stranka. V zadevi ni spora, da je tožeča stranka kot dokaz o plačilu navedenih računov predložila svojo pisno izjavo, pri čemer iz izjave ne sledi, da je račune plačala sama, obenem pa je izjava neskladna s predloženimi računi. Na računu izdajatelja C.C. d.o.o. je naveden rok plačila 15 dni po izdaji računa, račun izdajatelja A.A. s.p. je označen kot račun za predplačilo - predračun in ga je potrebno poravnati v zakonitem roku na TRR izdajatelja, prav tako pa na računu izdajatelja B.B. s.p. ni navedeno, da je bil plačan v gotovini. V primeru plačila z gotovino, bi tožeča stranka kot plačnica morala razpolagati s potrdili (o zatrjevanih delnih) gotovinskih plačilih kot edinim dokazom o poravnavi obveznosti, kar še zlasti velja ob upoštevanju vrednosti investicij, ki izhajajo iz predloženih računov. Sodišče se po navedenem v celoti strinja s presojo v davčnem postopku izvedenih dokazov ter sklepom, da tožeča stranka z njimi ni dokazala, da so bile storitve po predloženih računih plačane in da jih je plačala sama.

V pritožbenem postopku so bile po navedenem pritožbene novote v korist tožeče stranke presojene po vsebini, tožeča stranka pa pozvana, da dokaže izpolnitev pogojev za povečanje vrednosti kapitala ob pridobitvi. Dokazov, ki jih tožeča stranka prvič navaja v upravnem sporu, pa sodišče kot nedovoljenih tožbenih novot ni upoštevalo. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Tožeča stranka namreč (tudi) v upravnem sporu ne navede razlogov, zaradi katerih dokazov ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je v zadevi odločilo na seji na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.