Jedro

Pisanje se je z dolžničinega stalnega prebivališča vrnilo z označbo „preseljen“, iz izpiska iz centralnega registra prebivalstva pa je razvidno, da stalnega naslova ni spremenila, prav tako nima prijavljenega začasnega prebivališča niti nima urejenega drugega naslova za vročanje. Zato bi sodišče prve stopnje moralo zahtevati sprožitev postopka ugotavljanja dejanskega prebivališča, česar pa ni storilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnico (1. točka izreka), določilo je upravitelja (2. točka izreka) in ugotovilo pravnoorganizacijsko obliko, preko katere upravitelj opravlja to dejavnost (3. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnica pravočasno pritožila. Navaja, da je v izvršilnem spisu 17.4.2013 našla fotokopijo oklica o začetku postopka osebnega stečaja, takrat je šele zvedela, da je bil zoper njo uveden stečajni postopek. Zato je vpogledala še v stečajni spis. Vročanje na naslov stalnega prebivališča je bilo neuspešno, ker dolžnica tam ne živi. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti osebno vročitev, vročitev z nabitjem na desko pa ni osebna vročitev. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-279/08 pa bi sodišče moralo sprožiti postopek za ugotovitev dejanskega prebivališča; če na tak način dolžnice ne bi bilo mogoče najti, bi ji lahko na predlog upnika postavilo začasnega zastopnika. Zato je bila dolžnici kršena pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS, saj niso bili podani pogoji za začetek stečajnega postopka. Predlagala je, naj višje sodišče sklep razveljavi z napotkom sodišču prve stopnje, naj o predlogu za začetek stečajnega postopka odloči po tem, ko bo predlog pravilno vročen dolžnici in ko bo ta nanj lahko ustrezno odgovorila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu s 1. odstavkom 235. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) mora sodišče dolžniku vročiti upnikov predlog za začetek stečajnega postopka in ga opozoriti na pravne posledice iz 3. odstavka 235. člena ZFPPIPP. Kako se tak predlog vroča, ZFPPIPP ne določa. Zato je v skladu s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP treba smiselno uporabiti pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Za vročanje upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka je treba uporabiti pravila, ki veljajo za vročitev tožbe, ta pa se v skladu s 1. odstavkom 142. člena ZPP vroča osebno stranki. Če se tisti, ki mu je pisanje treba vročiti, ne najde v stanovanju, se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti (1. odstavek 140. člena ZPP). Če taka vročitev ni možna, se vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa se pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti (3. odstavek 142. člena ZPP). Če pa se ugotovi, da tisti, ki naj se mu vroči pisanje, dejansko ne prebiva na naslovu, na katerem naj bi se opravila vročitev, oziroma je naslovnik neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece, se pisanje vrne sodišču z navedbo, da naslovnik dejansko ne živi na naslovu, na katerem je bil opravljen poskus vročitve, oziroma da je neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece (2. odstavek 143. člena ZPP). Sodišče pridobi podatke o tem, ali je naslov, na katerem je bil opravljen poskus vročitve, enak naslovu za vročanje, ki je prijavljen v skladu z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča (3. odstavek 143. člena ZPP). Če je naslov za vročanje enak, se do drugačne zakonske ureditve vročanje opravi tako, da se sproži postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča tožene stranke oziroma v konkretnem primeru dolžnice (8. člen ZPPreb); če se prebivališče tako ugotovi, se pisanje vroči na ugotovljeni naslov; če pa prebivališča ne bo mogoče ugotoviti in bo zato dolžnica izbrisana iz registra prebivalstva, ji sodišče na predlog tožeče stranke oziroma v konkretnem primeru upnika lahko postavi začasnega zastopnika (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-279/08 z dne 9.7.2009, objavljena 24.7.2009).

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje najprej poslalo dolžnici upnikov predlog in poziv na izjavo o predlogu na naslov stalnega prebivališča, vendar pa se je pisanje vrnilo z označbo „preseljen“. Upnika je nato pozvalo, naj glede na navedeno sporoči dejanski naslov dolžnice, upnik pa je odgovoril, da ima dolžnica še vedno prijavljeno prebivališče na istem naslovu (…) in drugega naslova za vročanje nima, predložil pa je tudi izpis podatkov iz Centralnega registra prebivalstva. V tej vlogi je upnik predlagal tudi ugotavljanje dejanskega prebivališča dolžnice, v uvodu vloge pa je kot naslov dolžnice navedel naslov ..., Ljubljana. Sodišče prve stopnje je poskusilo pisanje vročiti še na ta naslov, vročevalec, ki pisanja ni mogel vročiti ne naslovnici ne odraslemu članu gospodinjstva, pa je v hišnem predalčniku pustil obvestilo o došlem pisanju. Kaj se je nadalje dogajalo s tem pisanjem, iz elektronskega spisa ni razvidno, saj v njem ni ne podpisane vročilnice ne zaznamka pošte, da je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku. Je pa v spisu dopis I. W. z dne 8.3.2013, v katerem je ta oseba napisala, da pošiljko vrača, saj A. W. na tem naslovu ne prebiva, ne on ne otroci pa ne vedo, kje se nahaja; temu dopisu je priloženo tudi Potrdilo iz gospodinjske evidence. To pisanje je sodišče prve stopnje prejelo 11.3.2013. Iz elektronskega spisa je nadalje še razvidno, da je sodišče prve stopnje predlog za začetek stečajnega postopka in poziv na izjavo nabilo na sodno desko dne 27.2.2013, snelo pa ga je 20.3.2013. S sklepom z dne 3.4.2013 pa je začelo stečajni postopek, v katerem ni navedlo ničesar o samem vročanju in tudi ne tega, katerega od zgoraj opisanih načinov vročanja pisanja je upoštevalo kot pravilnega. Navedlo je zgolj, da je pisanje skupaj z opozorilom dolžnici vročilo, ta pa se o predlogu za začetek stečajnega postopka ni izjavila.

7. V izpodbijanem sklepu tako ni obrazložitve, kako je sodišče prve stopnje dolžnici vročilo predlog s pozivom na izjavo in opozorilom, prav tako ni obrazložitve, na čem temelji ugotovitev, da je bilo dolžnici pisanje vročeno. Nobeden od zgoraj opisanih poskusov vročitve v tem postopku pa ne zadosti v 5. točki te obrazložitve navedenemu postopku osebnega vročanja. Pisanje se je z dolžničinega stalnega prebivališča vrnilo z označbo „preseljen“, iz izpiska iz centralnega registra prebivalstva pa je razvidno, da stalnega naslova ni spremenila, prav tako nima prijavljenega začasnega prebivališča niti nima urejenega drugega naslova za vročanje. Zato bi sodišče prve stopnje moralo zahtevati sprožitev postopka ugotavljanja dejanskega prebivališča, česar pa ni storilo. Zato v času izdaje izpodbijanega sklepa niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka, saj ni bila še pravilno opravljena vročitev predloga s pozivom oziroma opozorilom. Sodišče prve stopnje je tako kršilo določila 239. člena ZFPPIPP v zvezi z 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, višje sodišče pa je zato moralo nepravilni sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

8. S tem je višje sodišče odgovorilo na odločilne navedbe pritožbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Pri tem pa glede na pritožbene navedbe še opozarja, da višje sodišče daje napotke sodišču prve stopnje v primeru, da se ti nanašajo na pravilno ugotovitev dejanskega stanja (3. odstavek 360. člena ZFPPIPP), ne pa tudi v primeru bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ko višje sodišče le navede, katere določbe so bile prekršene in v čem je kršitev (2. odstavek 360. člena ZPP).