Jedro

Ali sporni popis del definira pogodbeno obveznost tožeče stranke po pogodbi št. 1/93-1, ali ne, je odvisno od vsebine pogodbe št. 1/93-1. Ker pa sodišče druge stopnje presoje o obveznosti tožeče stranke po pogodbi št. 1/93-1 ni oprlo na vsebino te pogodbe, pač pa na vsebino osnovne pogodbe, je zmotno uporabilo avtonomno materialno pravo.

S pogodbo stranki posameznega pravnega posla izrazita voljo, ki je vsebina tega pravnega posla, z namenom zase povzročiti nastop pravnih posledic. Ugotavljanje konkretne vsebine pogodbe - dogovora ima zato značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja, v okviru katerega, če je treba uporabiti abstraktna pravila stroke in izkušnje, s katerimi sodišče ne razpolaga, lahko sodeluje izvedenec. Od ugotavljanja konkretne vsebine pogodbe pa je treba ločiti vsebino medsebojnih pravic in obveznosti, ki izvira iz na določen način izražene volje, ki pa ni dejstvo, ampak kreacija prava, ki je ni mogoče ugotoviti (ali morda kar neposredno zaznati) brez pravnega sklepanja.

Izrek

Reviziji se ugodi v delu, v katerem izpodbija obveznost (a) plačila 25.280,52 EUR (6,058.224,80 SIT) in (b) pripadajoče zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 7. 7. 1994 do plačila ter se: - (ad a) razveljavi sodba sodišča druge stopnje v II. točki izreka za znesek 25.280,52 EUR (6,058.224,80 SIT) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje; - (ad b) razveljavi sodba sodišča druge stopnje za zakonske zamudne obresti od 6,058.224,80 SIT od 7. 7. 1994 do 1. 1. 2002 ter se zadeva tudi v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje; - (ad b) spremenita sodbi sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje, vsaka v delu, ki se nanaša na pripadajoče zakonske zamudne obresti za čas po 1.1.2002, tako da se zavrne tožbeni zahtevek iz naslova pripadajočih zakonskih zamudnih obresti za čas po 1. 1. 2002. V preostalem delu se revizija zavrže. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 66.567,95 EUR (prej 15,952.344,80 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da je pravna prednica tožeče stranke za toženo stranko opravila različna dela, plačilo katerih je naložilo v breme toženi stranki. Kot prepozen je zavrglo pobotni ugovor tožene stranke za znesek 27.799,09 EUR (prej 6,661.775,50 SIT). Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, delno pa jo je zavrnilo. Zato je sodišče druge stopnje delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, delno jo je razveljavilo, delno (glede obveznosti plačila 34.486,70 EUR; prej 8,264.393,00 SIT) pa jo je potrdilo.

2. Tožena stranka je vložila revizijo proti II. točki izreka odločbe sodišča druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje temu sodišču. 3. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija je delno utemeljena, delno pa ni dovoljena.

5. Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L, št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro. Revizijsko sodišče je zato tolarske zneske preračunalo v EUR.

6. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

Razlogi za delno zavrženje revizije 7. Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi končne situacije in več računov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da pravnomočno prisojeni zneski po posameznih verodostojnih listinah, ki so predmet revizijskega izpodbijanja, ne presegajo 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT). Edina izjema je račun številka 940687 (v prilogi A 10), ki se glasi na znesek 25.280,52 EUR (6,058.224,80 SIT), na katerega se zato obrazložitev o delnem zavrženju revizije ne nanaša. 8. Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT). V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje "ugotovitev vrednosti spornega predmeta" in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP, kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(1) Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

9. Iz navedb pravdnih strank (in dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje) izhaja, da gre za isto dejansko in pravno podlago (Aneks št. 2) pri terjatvah po računih 940692 v znesku 4.188,61 EUR (prej 1,003.759,10) in 941755 v znesku 713,48 EUR (prej 170.980,00 SIT). Vendar seštevek zneskov po teh dveh računih ne presega 20.864,63 EUR. Pri terjatvah iz ostalih računov, o katerih je pravnomočno odločeno z izpodbijano zavrnilno sodbo sodišča druge stopnje, pa ne gre za isto dejansko in pravno podlago. Terjatve po teh računih izvirajo bodisi iz različnih naročil tožene stranke za razna dodatna dela bodisi iz opravljenega dela, ki bi ga bila morala opraviti tožena stranka, a ga je namesto nje opravila tožeča stranka.

10. Ker, razen zahtevka za plačilo 25.280,52 EUR (6,058.224,80 SIT) po računu številka 940687, drugi zahtevki, o katerih je pravnomočno odločeno z izpodbijanim delom sodbe, ne presegajo mejne vrednosti za dovoljenost revizije, revizija v tem delu ni dovoljena (490. člen ZPP). Vrhovno sodišče je revizijo v tem delu zavrglo na podlagi 377. člena ZPP (II. točka izreka te odločbe).

Razlogi za delno ugoditev reviziji 11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pravna prednica tožeče stranke s pogodbo št. 1/93-1, sklenjeno dne 27. 2. 1993 med pravo prednico tožeče stranke in toženo stranko (v nadaljevanju pogodba št. 1/93-1; v prilogi A 16), ni prevzela obveznosti izvedbe strojnih instalacij in elektro instalacij, ki jih je sicer izvršila in zaračunala toženi stranki z računom št. 940687 v znesku 25.280,52 EUR (6,058.224,80 SIT). S to dejansko ugotovitvijo je bila zavrnjena obramba tožene stranke, ki je temeljila na nasprotni trditvi, in sicer, da so bila tudi ta dela sestavni del obveznosti pravne prednice tožeče stranke po gradbeni pogodbi ter da zato tožeča stranka ni upravičena do posebnega plačila, to je plačila izven okvira zneska, dogovorjenega z gradbeno pogodbo.

12. Tožena stranka je takšno svojo obrambo utemeljevala (med drugim) z naslednjimi trditvami:- da naj bi pravna prednica tožeče stranke z gradbeno pogodbo prevzela tudi zunanjo ureditev, - ta vrsta del naj bi bila definirana s popisom del za zunanjo ureditev, ki vsebuje tudi dela, zaračunana s spornim računom, in - da naj bi po 1. in 2. členu gradbene pogodbe pravna prednica tožeče stranke prevzela vse obveznosti iz osnovne pogodbe, sklenjene med tožencem in investitorjem, zaradi česar naj bi bilo pogodbo med tožnikom in tožencem šteti skupaj z osnovno pogodbo z vsemi prilogami kot "en pogodbeni akt."

13. Odločilni dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje (11. točka te obrazložitve) je tožena stranka v pritožbi izpodbijala z razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja je (med drugim) utemeljila z opozorilom, da je tožeča stranka v gradbeni pogodbi poleg gradbeno-obrtniških in zemeljskih del prevzela tudi ostala dela, v katera sodijo vsa dela na zunanji ureditvi, vključno s spornimi strojno-instalacijskimi in elektro-instalacijskimi deli. Tožena stranka je ta pritožbeni razlog dodatno podprla z opozorilom, da je bila dogovorjena klavzula "funkcionalni ključ v roke" ter v obsegu del tudi "ostala dela", kamor sodijo sporne strojne in elektro instalacije, predvidene v popisih, ki jih je tožena stranka predložila sodišču prve stopnje. Tožena stranka je v pritožbi povzela tudi 1. in 2. člen pogodbe št. 1/93-1. 14. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbene argumente, povzete v 13. točki te obrazložitve. Ugotovilo je namreč, da popis del za zunanjo ureditev sodi v projektno dokumentacijo pogodbe, sklenjene med toženo stranko in investitorjem T. Č. (v nadaljevanju osnovna pogodba) ter se nanaša na to pogodbeno razmerje. Zato je sodišče druge stopnje presodilo, da popis del za zunanjo ureditev ne more imeti vpliva na ugotovitev o obsegu prevzete obveznosti tožeče stranke po pogodbi št. 1/93-1. 15. Sodišče druge stopnje je izpodbijano presojo zmotno oprlo (le) na ugotovitev o vsebini osnovne pogodbe. Vsebina te pogodbe namreč sama zase ne izključuje možnosti, da bi bil sporni popis del tudi sestavni del projektne dokumentacije po pogodbi št. 1/93-1 in s tem odločilen za obseg obveznosti tožeče stranke po tej pogodbi. Ali sporni popis del definira pogodbeno obveznost tožeče stranke po pogodbi št. 1/93-1, ali ne, je odvisno od vsebine pogodbe št. 1/93-1. Ker pa sodišče druge stopnje presoje o obveznosti tožeče stranke po pogodbi št. 1/93-1 ni oprlo na vsebino te pogodbe, pač pa na vsebino osnovne pogodbe, je zmotno uporabilo avtonomno materialno pravo, na kar smiselno pravilno opozarja revident. Zaradi takšne zmotne uporabe avtonomnega materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj niso izčrpane pritožbene trditve o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z vsebino pogodbe št. 1/93-1, povzete v 13. točki te obrazložitve. Revizijsko sodišče je zato razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v tem delu na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP in v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču druge stopnje (prva in druga alineja I. točke izreka te odločbe).

16. V novem sojenju bo moralo sodišče druge stopnje opisano vrzel odpraviti. S tem v zvezi velja opozoriti na zapis prvega in drugega člena pogodbe št. 1/93-1 (v prilogi A 16), na katerega se je sklicevala tožeča stranka tudi v pritožbi. Pri vnovičnem preizkusu pritožbe naj pritožbeno sodišče pozornost posveti tudi pritožbeni trditvi, da je pravna prednica tožeče stranke prevzela (med drugim) ostala dela, v katera sodijo vsa dela na zunanji ureditvi, vključno s spornimi strojno-instalacijskimi in elektro-instalacijskimi deli (prim. 13. točko te obrazložitve).

17. Revizijsko sodišče v zvezi z nadaljevanjem postopka dodaja dvoje. Prvič, v civilnem pravdnem postopku je predmet dokazovanja z izvedencem lahko le strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Predmet dokazovanja z izvedencem so zato abstraktna pravila stroke, znanosti in izkušenj, ki so tako kot življenjske izkušnje in splošno znana pravila matematike, fizike, biologije, psihologije itd. nujna za povezavo konkretnih dejstev v določen dokazni zaključek o pravno pomembnem dejstvu (Jan Zobec, komentar k 243. členu ZPP, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, Ljubljana, 2006, stran 475). Ta, abstraktna pravila, izvedenec nato uporabi pri izdelavi svojega mnenja. Izvedenec zato v mnenju ne izpoveduje o konkretnih dejstvih, marveč razlaga le pravila znanosti, stroke in izkušnje. Izvedenec v mnenju tako ne izpoveduje o čutnih zaznavanjih, ampak predstavi sklepanje, to je svoje sodbe o dejstvih (prim. Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Ljubljana, stran 385). In drugič, s pogodbo stranki posameznega pravnega posla izrazita voljo, ki je vsebina tega pravnega posla, z namenom zase povzročiti nastop pravnih posledic. Ugotavljanje konkretne vsebine pogodbe - dogovora ima zato značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja, v okviru katerega, če je treba uporabiti abstraktna pravila stroke in izkušnje, s katerimi sodišče ne razpolaga, lahko sodeluje izvedenec. Od ugotavljanja konkretne vsebine pogodbe pa je treba ločiti vsebino medsebojnih pravic in obveznosti, ki izvira iz na določen način izražene volje, ki pa ni dejstvo, ampak kreacija prava, ki je ni mogoče ugotoviti (ali morda kar neposredno zaznati) brez pravnega sklepanja.

18. Ustavno sodišče Republike Slovenije je dne 2. 3. 2006 z odločbo U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l., št. 83/2001 s spremembami - OZ), kolikor se zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami - ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To je pomenilo, da je tudi za te obresti veljalo pravilo iz 376. člena OZ, po katerem so zapadle neplačane obresti nehale teči, ko je njihova vsota dosegla glavnico. V obravnavani zadevi so zamudne obresti od zneska 25.280,52 EUR (6,058.224,80 SIT), ki so se natekle od dne 7. 7. 1994 do izdaje odločbe pred sodiščem prve stopnje (dne 29. 9. 2004) že presegle glavnico. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Up-33/05 z dne 6. 3. 2008, je Vrhovno sodišče reviziji v tem delu ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za pripadajoče zamudne obresti za čas po 1. 1. 2001 (prvi odstavek 380. člena ZPP; tretja alineja I. točke izreka te odločbe).

19. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. členu ZPP.

.Op. št. (1): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepih III Ips 28/2000 z dne 24. 5. 2000, II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, III Ips 125/2001 z dne 30. 5. 2002, III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005 in III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007.