Jedro

Pravica do napredovanja v naziv je omejena le na določene kategorije delavcev v osnovnem in srednjem šolstvu in je zakon ne zagotavlja vsem strokovnim delavcem, ki so zaposleni v osnovnem in srednjem izobraževanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za napredovanje v naziv svetovalec. Ugotovila je namreč, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za napredovanje, ki ga določa 29. člen zakona o organizacji in financiranju vzgoje in izobraževanja, saj ni pedagoški delavec po zakonu o usmerjenem izobraževanju, in tudi ni strokovni delavec, ki lahko napreduje v skladu z 8. členom zakona o plačah v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih.

Tožnik v tožbi navaja, da je na Srednji trgovski šoli Celje zaposlen kot organizator delovne prakse. Tožena stranka je v Objavi št. 6 z dne 21. septembra 1992 objavila pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu. V IX. poglavju so posebej navedeni kriteriji za organizatorje praktičnega pouka. Tožnik ne razume, zakaj ga tožena stranka ne šteje za pedagoškega delavca, saj se za opravljanje njegovega dela zahteva pedagoško-andragoški izpit in strokovni izpit kot za vse ostale pedagoške delavce. Tudi zakon o usmerjenem izobraževanju je organizatorje delovne prakse oziroma proizvodnega dela štel za strokovne delavce, zato je tožniku nerazumljivo, da jih sedaj povsod izključujejo, čeprav morajo opravljati strokovno in pedagoško delo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da organizator delovne prakse v 175. in 176. členu zakona o usmerjenem izobraževanju ni opredeljen niti kot učitelj niti kot strokovni delavec. Tožnik torej ne izpolnjuje formalnega pogoja za napredovanje v naziv, zato tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Pravico do napredovanja v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu določa za pedagoške delavce zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI - Uradni list RS, št. 12/91-I) in sicer v 2. odstavku 29. člena, za nekatere druge strokovne delavce pa zakon o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (ZPDJVZ - Uradni list RS, št. 16/92) in sicer v 2. odstavku 8. člena. Podrobnejše pogoje za napredovanje v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu pa ureja pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92 in 42/92). Po zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja imajo pravico do napredovanja pedagoški delavci, to je učitelji in vzgojitelji (1. odstavek 3. člena), po zakonu o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih pa psihologi, pedagogi, specialni pedagogi, socialni delavci in knjižničarji (2. odstavek 8. člena). Po navedenem je pravica do napredovanja v naziv omejena le na določene kategorije delavcev v osnovnem in srednjem šolstvu in je zakon ne zagotavlja vsem strokovnim delavcem, ki so zaposleni v osnovnem in srednjem izobraževanju. To jasno izhaja tudi iz zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (Uradni list RS, št. 42/93), ki je bil sicer uveljavljen po izdaji izpodbijane odločbe, saj v 4. členu izrecno govori o "delavcih, ki niso zajeti v sistem napredovanja v nazive". Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožniku ne gre pravica do napredovanja v naziv niti po 29. členu ZOFVI, saj tožnika po veljavnih predpisih (175. člen zakona o usmerjenem izobraževanju - Uradni list RS, št. 10/80, 6/83, 25/89 in 35/89 ter Uradni list RS, št 8/90) ni mogoče uvrstiti pod zakonsko opredeljeni pojem učitelja, niti po 8. členu zakona o plačah delavcev v javnih vzgojnoizbraževalnih zavodih, saj organizatorji praktičnega dela niso navedeni med strokovnimi delavci, ki lahko napredujejo v naziv mentor oziroma svetovalec po tej zakonski določbi. Izpodbijana odločba je torej zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.