Jedro

S tem, ko sodišče sledi spremembi obtožbe in v skladu z njo ugotovi dejansko stanje, tudi presodi, da je bila sprememba dopustna. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi navaja razloge v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo K 150/2001 z dne 5.3.2009 obsojenega V.Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovana D.M. in F.M. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 195/2009 z dne 24.11.2009 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Višje sodišče ni kršilo zatrjevanih ustavnih in postopkovnih določb, povezanih s tem, ker sodišče o seji senata ni obvestilo obsojenca in zagovornika. Obširne navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, ki zadevajo uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pomenijo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopusten. Vrhovna državna tožilka zavrača tudi navedbe zahteve glede pomanjkljivosti v opisu dejanja, ki je očitano obsojencu. Meni, da odsotnost pravne opredelitve naznanjenega dejanja po veljavnem Kazenskem zakoniku na zakonitost izpodbijane sodbe nima vpliva. Predlog za izločitev razpravljajoče sodnice je bil dne 6.2.2009 zavrnjen, zagovorniku pa je bil na glavni obravnavi 12.2.2009 na zapisnik podan pravni pouk o možnosti pritožbe zoper ta sklep.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo zagovorniku in obsojencu. Zagovornik v izjavi navaja, da je kršitev enakopravnosti bila storjena, ker naj bi se zasliševalo višjega državnega tožilca, ne da bi bila o tem obveščena obramba, ki seje ni predlagala. Le te ni predlagalo niti državno tožilstvo in zato ni dopustno, da bi sodišče vabilo in zasliševalo le eno stranko, ne da bi o tem obvestilo drugo in ji dalo možnost se o tem izjaviti. V ostalem zagovornik vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

6. Po podatkih kazenskega spisa je sodišče druge stopnje obsojencu in zagovorniku vročilo pisni predlog višjega državnega tožilca, o katerem se je izjavil zagovornik s pisno vlogo z dne 10.7.2009. Sodišče druge stopnje je o pritožbi odločilo na seji senata dne 24.11.2009. V kazenskem spisu ni podatka, da je pritožbeno sodišče postopalo po določbi prvega odstavka 445. člena ZKP, po kateri obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Zato ni podlage za sklepanje, da je pritožbeno sodišče vabilo na sejo le državnega tožilca in ga zasliševalo, ne da bi na enak način postopalo v odnosu do obrambe. Z gotovostjo je mogoče sklepati, da se zapis v uvodnem delu sodbe sodišča druge stopnje nanaša na pisni predlog, v katerem je višji državni tožilec obrazložil stališča do pritožbeno navedb in glede katerega je bilo obrambi omogočeno, da se o njem izjavi. Kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije ter bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane. Čeprav bi bil izkazan procesni položaj, ki ga zatrjuje zahteva, navedena postopkovna kršitev ne bi bila podana, ker ne gre za glavno obravnavo, temveč za pritožbeno sejo v navzočnosti strank. Postopanje v nasprotju s prvim odstavkom 445. člena ZKP lahko pomeni le bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer je treba izkazati, da je kršitev pravic obrambe vplivala na zakonitost sodbe.

7. Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti opis kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, ker ni navedeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in ki ga je obsojenec naznanil, vedel pa je, da ni bilo storjeno. Zato bi sodišče prve stopnje moralo obsojenca oprostiti obtožbe, sodišče druge stopnje pa ugoditi zagovornikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti.

8. Čeprav je z utemeljenimi razlogi že sodišče druge stopnje zavrnilo navedbe, s katerimi je pritožba uveljavljala kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, je treba ponovno poudariti, da na podlagi odsotnosti pravne opredelitve naznanjenega kaznivega dejanja v opisu, ki vsebuje navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, ni mogoče sklepati, da obsojenčevo dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ. Trditev, da je obsojenec drugega naznanil, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in je vedel, da ga ni storil, je vsebovana v uvodnem (abstraktnem opisu) delu, temu pa sledi opis kaznivega dejanja z navedbo vseh odločilnih dejstev in obeh storilcev. Zato ni nobenega dvoma, katero kaznivo dejanje je obsojenec naznanil in tudi ne, da gre za uradno pregonljivo dejanje ter da niso podane okoliščine, ki bi izključevale kazenski pregon, kot je pravilno utemeljilo že drugostopenjsko sodišče. Zato vložnik zahteve neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo v skladu z opisom dejanja, ki ga je iz obtožbe povzelo v izrek sodbe. V razlogih je med ostalim zaključilo, da je obsojenec s svojim ravnanjem izpolnil vse objektivne zakonske znake kaznivega dejanja, ki mu je očitano, ko je vedoč, da tega nista storila, policista M. in M. ovadil, da sta mu ob opravljanju varnostnega pregleda vzela 3.000 DEM. Čeprav sodišče prve stopnje ni izrecno poimenovalo kaznivega dejanja, ki ga je naznanil obsojenec, je povsem jasno ob tem in ob ostalih razlogih, da gre za kaznivo dejanje tatvine, ki se preganja po uradni dolžnosti, na kar je utemeljeno sklepalo tudi sodišče druge stopnje, ko je presojalo pritožbene navedbe. Zaradi tega nima prav zahteva za varstvo zakonitosti, ko očita prvostopenjski sodbi odsotnost razlogov o tem, katero uradno pregonljivo dejanje je bilo lažno naznanjeno, obrazložitvi drugostopenjske sodbe pa protispisnost in s tem obema bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Na protispisnost, ki mora biti precejšnja, je mogoče sklepati le, če se nanaša na kakšno odločilno dejstvo, ne pa v položaju, v katerem je pritožbeno sodišče preizkušalo razloge prvostopenjske sodbe ter ugotovilo, da nimajo pomanjkljivosti, na katere je opozarjala pritožba.

10. Po stališču zahteve sodišče prve stopnje ni opravilo preizkusa, ali je sprememba obtožnega akta sploh dopustna v skladu s 344. členom ZKP in tega ni obrazložilo. S tem je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in hkrati iz 9. točke prvega odstavka istega člena, saj je bila obtožba prekoračena.

11. Tožilec je v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP upravičen do spremembe obtožbe, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo, da se je spremenilo v obtožnem aktu navedeno dejansko stanje, pri čemer morajo biti obdolžencu zagotovljene pravice obrambe, spremembe pa se ne smejo uveljavljati na način, ki škoduje obdolžencu ali mu otežuje njegov položaj (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-289/95 z dne 4.2.1997). Postopanje državnega tožilca, ki je razvidno iz kazenskega spisa, je bilo skladno z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP, pri čemer s spremembo obtožbe obsojencu niso bile okrnjene obrambne pravice, ker je bil z njo seznanjen, prav tako mu je bila dana možnost, da se o njej izjavi. V takem položaju ni nobenih razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče sklepati, da so s spremembo obtožnega predloga bile kršene obsojenčeve obrambne pravice. Sodišče je s tem, ko je sledilo takšni spremembi in v skladu z njo ugotovilo dejansko stanje, v bistvu presodilo, da je bila dopustna. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, navede v sodbi razloge v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe, ki so praviloma pravne in ne dejanske narave. Pravno presojo bo utemeljilo zlasti v primerih, ko obramba spremembi nasprotuje z relevantnimi ugovori. Tega ni mogoče pripisati posplošenemu nasprotovanju obrambe, da za spremembo obtožnega predloga ni podlage v kazenskem spisu in izvedenem dokaznem postopku. Zato zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane.

12. Vložnik zahteve tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Za kršitev po tej določbi gre, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP). V tej zadevi je razpravljajoča sodnica s sklepom K 150/2001 z dne 9.1.2009 iz kazenskega spisa izločila izjavo in informacijo, ki jo je obsojenec dal policiji po 148. členu ZKP, nato pa predlagala svojo izločitev iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP. Predsednica Okrajnega sodišča v Celju je s sklepom Su 22/2009 z dne 6.2.2009 zahtevo za izločitev zavrnila. Na glavni obravnavi 12.2.2009 je razpravljajoča sodnica stranke seznanila z njenim predlogom za izločitev in tudi z odločitvijo predsednice sodišča. Zagovornik je nato zahteval izločitev sodnice iz istega izločitvenega razloga z vsebinsko enako utemeljitvijo okoliščin, ki so bile presojene v sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev. Razpravljajoča sodnica je zagovornikovo zahtevo zavrgla z obrazložitvijo, da gre za enake razloge, ki jih je že sama navajala v zahtevi za izločitev. Kot je utemeljeno odločilo že sodišče druge stopnje, ob takem postopanju sodišča prve stopnje ni razlogov za sklepanje, da je bilo nezakonito. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju zahteve za izločitev ima podlago v določbah 41. člena ZKP, saj vložnik zahteve ne more znova navajati razlogov, ki jih je v isti zadevi že uveljavljal sodnik (v tej zadevi razpravljajoča sodnica) in je bila zahteva iz teh razlogov zavrnjena. Stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da bi sodišče moralo obsojenca in zagovornika seznaniti, da je razpravljajoča sodnica zahtevala izločitev in z vsebino zahteve ter jima vročiti sklep, s katerim je bila zahteva zavrnjena, nima podlage v procesnih določbah, ki predpisujejo postopek (40. člen ZKP) za primere, v katerih sodnik zahteva svojo izločitev. V procesni teoriji (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004) je sprejeta razlaga, da v postopku za izločitev, ki ga sproži sodnik, državni tožilec in obdolženec nista stranki in da se ne moreta pritožiti zoper sklep, s katerim je zahteva za izločitev zavrnjena (drugi odstavek 40. člena ZKP) ter da se jima ne vroča tak sklep. S tem niti državnemu tožilcu niti obdolžencu ob že navedenih omejitvah (41. člen ZKP) ni onemogočeno, da sama zahtevata izločitev sodnika.

13. Zavrženje zagovornikove zahteve za izločitev je sodišče prve stopnje tako na glavni obravnavi kot tudi v sodbi obrazložilo. Obrazložitev, ki navaja, da je zagovornik v zahtevi za izločitev navedel enake razloge kot razpravljajoča sodnica, ne pa tudi drugih konkretnih razlogov, je zadostna in zato ji ni mogoče pripisati z zahtevo za varstvo zakonitosti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

14. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izdalo sklep o izločitvi obsojenčeve izjave in informacije, dane policiji, potem ko je 5.1.2009 opravilo glavno obravnavo, ki jo je nadaljevalo 12.2.2009 in 5.3.2009. Sklep s poukom o pravici do pritožbe je vročilo strankam. Procesni zakon predpisuje, v katerem stadiju postopka je treba izločiti posamezne listinske in ostale dokaze, na katere se ne sme opirati sodna odločba. Preiskovalni sodnik mora nedovoljen dokaz izločiti takoj, ko spozna, da gre za takšen dokaz (drugi odstavek 83. člena ZKP), zunajobravnavni senat v ugovornem postopku (četrti odstavek 276. člena ZKP), predsednik senata v fazi priprave za glavno obravnavo (tretji odstavek 286. člena ZKP) in v pritožbenem postopku (peti odstavek 377. člena ZKP) ter senat na glavni obravnavi (četrti odstavek 340. člena ZKP). Glede na smisel in pomen izločanja dokazov, na katere sodišče ne more opreti sodne odločbe, mora sodišče o izločitvi odločiti, ko zazna, da so v kazenskem spisu takšni dokazi. Zato, in ker je s tem povezano tudi vprašanje nepristranskosti sodnika, ki se je že seznanil z vsebino dokaza, odločitev, ki jo je v tej zadevi v stadiju med dvema glavnima obravnavama sprejela razpravljajoča sodnica, ne pomeni nezakonitega postopanja. Nerazumno in v nasprotju z namenom instituta izločanja dokazov bi bilo sklepanje, da bi sodišče, ko je ugotovilo, da se v spisu nahaja dokaz, za katerega velja dokazna prepoved in ki je lahko podlaga za izločitev sodnice, moralo počakati z odločitvijo in jo sprejeti šele na glavni obravnavi. Če je odločilo izven glavne obravnave, je moralo to storiti s pisnim sklepom in stranke poučiti o pravici do pritožbe. Zato ni mogoče slediti nasprotni razlagi zahteve za varstvo zakonitosti, s katero tudi neutemeljeno povezuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

15. V zvezi z zatrjevano protispisnostjo (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) je treba poudariti, da se mora vselej nanašati na precejšna nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ali med samimi temi listinami. Gre za povzemanje vsebine dokazov, ki je v nasprotju z dejansko vsebino, in na podlagi tega za sklepanje o obstoju oziroma neobstoju odločilnih dejstev. Drži sicer trditev, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z obsojenčevim zagovorom navedlo, da je po dogodku in odhodu prodajalca poklical ženo (iz kazenske ovadbe, ki jo je vložil in na vsebino katere se je skliceval, sledi le, da je počakal ženo in ji takoj povedal, da so mu policisti ukradli 3.000 DEM), vendar za presojo verodostojnosti njegovega zagovora in ostalih izvedenih dokazov nasprotje, na katerega se sklicuje zahteva v zvezi z obsojenčevim ravnanjem po odhodu oškodovanih policistov, ni odločilno. Zaradi tega vložnik zahteve neutemeljeno uveljavlja navedeno postopkovno kršitev.

16. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega V.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

17. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je odločilo, da je obsojenec glede na premoženjske razmere, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).