Jedro

Sodišče prve stopnje je obširno in skrbno obrazložilo pravne podlage v zvezi z zahtevki za varstvo osebnostnih pravic in razreševanje kolizije dveh sklopov ustavno varovanih pravic, ki si stojita nasproti pri vprašanju, ali je določena medijska objava dopustna ali ne: a) osebnostne pravice, predvsem pravici do zasebnosti in družinskega življenja, na eni strani in b) medijska svoboda, pa tudi pravica medija do svobodne gospodarske pobude in hkrati pravica javnosti do obveščenosti, na drugi strani. Teh materialnopravnih in pravnoteoretičnih izhodišč nobena od pritožb ne izpodbija, temveč toženka izpodbija odločitev v konkretni zadevi, kateri pravici je treba v konkretnem primeru dati prednost. Medijsko izražanje uživa visoko stopnjo varstva, saj imajo mediji v demokratični družbi ključno vlogo pri širjenju informacij o zadevah v javnem interesu. Zato mora biti izjema vsako omejevanje medijske svobode oziroma poročanja. Pri razreševanju kolizije med pravico posameznika do zasebnosti na eni strani in pravico medija do poročanja (in javnosti, da te informacije prejme) so po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) ključna naslednja merila: 1. prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2. položaj osebe, na katero se objava nanaša; 3. predhodno ravnanje te osebe; 4. metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5. vsebina, oblika in posledice objave; in 6. teža naloženih sankcij. Eden najpomembnejših kriterijev je, ali in koliko sporna informacija prispeva k razpravi v splošnem interesu. Objave, ki niso v splošnem interesu javnosti, ker ne prispevajo k javni razpravi o družbeno pomembnih temah, temveč služijo zgolj zadovoljevanju radovednosti javnosti, ne uživajo enakega pravnega varstva kot objave o splošno pomembnih temah.

Pravilna in pritožbeno neizpodbijana je pravna kvalifikacija prvostopenjskega sodišča, da sta tožnika t. i. relativno javni osebi, torej osebi, glede katerih obstoji splošni interes v zvezi z njunim delovanjem v javnosti.

Pritožbeno sodišče se v pretežni meri strinja s stališčem prvostopenjskega, da je tožbeni zahtevek, kolikor mu je bilo ugodeno, zadosti določen oziroma določljiv, da mu je mogoče nuditi pravno varstvo. To brez dvoma velja za prepoved objave podatkov o imenih in priimkih ter starosti otrok, rojstnih datumih in naslovu bivališča. Dovolj določljivi pa so tudi pojmi osebna družinska zgodovina, družinsko deblo, družinski album, fotografije iz otroških let ter iz časa šolanja, s počitnic ali dopustovanja, saj so ti pojmi razumljivi vsakemu povprečno razgledanemu odraslemu človeku. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je vsakršno omejevanje medijske svobode izjema, izjeme pa je treba razlagati ozko, zato bo treba tudi z izpodbijano sodbo določene omejitve objav tolmačiti ustrezno ozko – prepovedana je zgolj objava tistih fotografij, ki se nanašajo na osebno in družinsko življenje strank, ne pa tudi na javno delovanje ali pojavljanje v javnosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zahtevek v tem delu dovolj določljiv že z enostavno metodo jezikovne razlage, zato je odveč v pritožbi izražena bojazen, da je toženki praktično v celoti onemogočeno poročanje o tožnikih.

Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je premalo določen in določljiv del zahtevka, ki se nanaša na »druge podobne posege.« Ugoditev temu delu zahtevka bi po eni strani lahko pripeljala do težav z izvršljivostjo sodbe, predvsem pa bi lahko pomenila pretirano omejevanje medijske svobode.

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da obstaja legitimen interes (zanimanje) javnosti za t. i. javno delovanje tožnikov, to je delovanje, ki je zvezano z njuno poslovno dejavnostjo, življenjsko filozofijo in dobrodelno oziroma okoljevarstveno dejavnostjo. O vsem v zvezi s temi dejavnostmi je dovoljeno poročati in takega poročanja tudi izpodbijana sodba (v pretežnem delu) ne prepoveduje. Pritožbeno sodišče pa se strinja s prvostopenjskim, da objavljanje podatkov o javnosti neznanih sorodnikih tožnikov, ki niso povezani z njunimi javnimi dejavnostmi, tega interesa ne zasleduje, temveč lahko služi zgolj interesu javnosti po potešitvi radovednosti, kar pa ni legitimen splošni interes.

Pri relativno (in še bolj pri absolutno) javnih osebah je pomembno, da ima javnost možnost presojati delovanje, izjave in ravnanja osebe skozi njeno celotno aktivno obdobje, torej pred in po morebitni spremembi imena. Da javnost to lahko stori, pa mora razpolagati s podatkom, kako se je določena oseba imenovala pred spremembo imena. Tudi razlogi o tem, zakaj se je neka (vsaj relativno javna) oseba odločila za tako korenito spremembo, kot je zamenjava imena in priimka, so lahko pomembni za vrednotenje njenega javnega delovanja, zato je tudi podatek o tem v javnem interesu.

Medijsko pojavljanje tožnikov, razen relativno splošnih podatkov o hobijih, življenjski filozofiji ipd., ne omogoča bralcu oziroma gledalcu vpogleda v njun zasebni, intimni družinski svet. Javno nastopanje tožnikov je bistveno in neprimerljivo drugačno kot medijsko pojavljanje nekaterih zvezdnikov oziroma oseb, ki so postale slavne in služijo denar s tem, da pred javnostjo razgrinjajo svoje najbolj intimno družinsko življenje (npr. člani družine Kardashian). Zato ni mogoče zaključiti, da bi se tožnika v javnosti prostovoljno razgalila do te mere, da bi bilo dopustno poročanje o vseh vidikih njunega življenja, vključno z vsemi vidiki in podrobnostmi družinskega življenja.

Drugi odstavek 134. člena OZ se nanaša na opustitveni oziroma odstranitveni zahtevek in torej pride v poštev le v primerih, ko je že prišlo do kršitve in sodišče odredi prenehanje (ali odstranitev) te kršitve.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrnejo deli zahtevka: - besedi »predvsem« na koncu prvega odstavka I./1. in I./2. točke izreka; - druga alineja I./1. točke izreka, ki se glasi: »objava podatkov o prejšnjem imenu in priimku in razloge o tem, zakaj je prišlo do spremembe imena in priimka prvotožeče stranke;« - druga alineja I./2. točke izreka, ki se glasi: »objava podatkov o prejšnjem imenu in priimku in razloge o tem, zakaj je prišlo do spremembe imena in priimka drugotožeče stranke;« - četrta alineja I./1. točke izreka, ki se glasi: »objava podatkov o imenih in priimkih ter starosti otrok prvotožeče stranke;« - četrta alineja I./2. točke izreka, ki se glasi: »objava podatkov o imenih in priimkih ter starosti otrok drugotožeče stranke;« - sedma alineja I./1. točke izreka, ki se glasi: »in drugi podobni posegi;« - sedma alineja I./2. točke izreka, ki se glasi: »in drugi podobni posegi.«

II. Pritožbi tožečih strank se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se sedaj pravilno glasi: »Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti njune stroške postopka na prvi stopnji v znesku 3.442,86 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.«

III. V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi.

IV. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka in odločitev prvostopenjskega sodišča:_

1. Tožeči stranki sta uspešna podjetnika, po nekaterih virih najbogatejša Slovenca, ki sta uspela z razvojem računalniških aplikacij. Prva tožnica se poleg tega ukvarja tudi z vodenjem delavnic za osebno in duhovno rast. Toženka je medijska hiša, ki med drugim izdaja reviji A. in B. Želela je objaviti članek, ki bi opisal življenjsko pot, pa tudi družinsko ozadje in preteklost tožnikov (kopija članka v prilogi A37, izvod revije v prilogi A39), vendar sta tožnika z začasno odredbo izposlovala prepoved izdaje revije, sklicujoč se na varstvo zasebnosti oziroma osebnostnih pravic. Z začasno odredbo Z 482/2017 z dne 6. 12. 2017 (priloga A15) je Okrajno sodišče v Ljubljani dolžniku (sedanjemu tožencu) prepovedalo objavljanje podatkov in poročanje o upnikih (sedanjih tožnikih) na način, da se razkriva zasebno družinsko življenje, da se objavljajo podatki iz osebne družinske zgodovine in družinskega debla, podatki o prejšnjem imenu in priimku in razlogi o tem, zakaj je prišlo do spremembe imena in priimka, da se objavljajo fotografije iz družinskih albumov, iz otroških let, iz časa šolanja oziroma izobraževanja, s počitnic oziroma dopustovanja in drugi podobni posegi (primerjaj prilogo A15).

2. Ugovor zoper začasno odredbo je bil zavrnjen (sklep z dne 8. 3. 2018, priloga A35), vendar je Višje sodišče v Ljubljani pritožbi dolžnika deloma ugodilo in s sklepom IV Ip 1090/2018 z dne 19. 4. 2018 (priloga A36) sklep o zavrnitvi ugovora spremenilo tako, da je zavrnilo del predlagane začasne odredbe, ki se nanaša na: a) objavo podatkov in poročanje o prejšnjem imenu in priimku ter razlogih za spremembo imena in priimka obeh upnikov (tožnikov); b) prepoved objave fotografij iz družinskih albumov ter iz časa šolanja in izobraževanja; c) glede drugega upnika (C. C.) je zavrnilo tudi prepoved objave podatkov o krajih, kjer se je slednji šolal. 3. Tožnika sta za opravičbo te začasne odredbe vložila tožbo v predmetnem postopku, s katero sta zahtevala prepoved objave podatkov o tožnikih (za vsakega od tožnikov v posebni točki, ki pa sta vsebinsko enaki) »na način, kot so bili prvotno predvideni za objavo v izdaji revije B., december 2017, letnik VII, dne 8. 12. 2017, predvsem«: a) podatkov iz osebne družinske zgodovine in družinskega debla; b) podatkov o prejšnjem imenu in priimku in razloge, zakaj je prišlo do spremembe imena in priimka; c) fotografij iz družinskih albumov, fotografij iz otroških let, fotografij iz časa šolanja oziroma izobraževanja, fotografij s počitnic oziroma dopustovanja, katerih vsebina se nanaša na osebno in družinsko življenje; č) imen in priimkov ter starosti otrok tožnikov; d) datuma rojstva in e) naslova bivališča tožnikov ter naposled f) »druge podobne posege.« Sodišče prve stopnje je zahtevku v zgoraj navedenem obsegu ugodilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe).

4. Kar sta tožnika zahtevala več ali drugače glede prepovedi objav, je zavrnilo (glede objav fotografij, katerih vsebina se ne nanaša na osebno in družinsko življenje tožnikov – zadnji odstavek I. točke izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je tudi del zahtevka, s katerim sta tožnika zahtevala, da se toženki za vsako kršitev prepovedi izreče denarna kazen 100.000 EUR (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

_Pritožbeni postopek:_

5. Pritožbo sta vložili obe stranki. Toženka zoper ugodilni del sodbe, tožnika pa zoper II. in III. točko izreka, ne pa tudi zoper zavrnilni del prepovednega zahtevka (zadnji odstavek I. točke izreka).

6. Toženka v pritožbi med drugim navaja, da je tožbeni zahtevek nedoločen in abstrakten, ni konkretiziran, zato je sodba neizvršljiva. Tožnika bi morala izrecno opredeliti, katere konkretne fotografije je prepovedano objaviti. Tako je odločilo že Višje sodišče v Ljubljani pri obravnavi pritožbe zoper izdano začasno odredbo; obenem je tudi odločilo, da objava podatkov o imenu in priimku tožnikov ter razlogih za spremembo ni protipravna. V spornem članku ni podatkov iz družinske zgodovine in družinskega debla drugega tožnika. Zmotna je obrazložitev v 66. točki, da je toženka nameravala objaviti npr. družinske grobove, saj tega v članku ni. Tudi prva tožnica bi morala konkretno opredeliti, katere fotografije, predvidene za obdelavo, so protipravne in pojasniti, zakaj je temu tako. Fotografije, na katerih se tožnica ne pojavlja (npr. poročna fotografija prvotožničinih staršev) ne posegajo v osebnostne pravice tožnice, temveč kvečjemu teh tretjih oseb, ki bi morale same uveljavljati pravno varstvo. Nekonkretiziran in neopredeljen je tudi del zahtevka, da se prepove poročanje o zasebnem in družinskem življenju tožnikov. Neizvršljiv je tudi del izreka, da je prepovedano objavljanje podatkov »na način, kot je bilo prvotno predvideno za objavo.« Ne bo mogoče preveriti, ali je bodoči način objave podatkov o tožnikih enak načinu, na katerega je toženka prvotno želela objaviti podatke. Podatki, katerih objava se prepoveduje, bi morali biti konkretno navedeni. Nekateri podatki so primeroma našteti v šestih alinejah v izreku sodbe (kar kaže beseda »predvsem«), kar ni ustrezno, saj bi moralo sodišče konkretno opredeliti, katerih podatkov se ne sme objaviti.

7. Nadalje toženka navaja, da je ves čas postopka dokazovala številnost javnih objav o tožnikih, ki niso zgolj v zvezi z njunim poslovnim uspehom, temveč je bilo veliko objav v t. i. trač revijah, kjer predvsem prva tožnica pripoveduje tudi o svojih osebnih stvareh (npr. o porušeni hormonski sliki, o novi hiši, o tem, kaj je jedla), zato je evidentno, da se tožnika v javnosti pojavljata tudi z namenom trženja svoje javne podobe. Tožnika sta v teh člankih izpostavljala svojo preteklost, družinske vezi in korenine (npr. da sta pozitivne lastnosti podedovala od svojih prednikov, dosežke in življenjsko pot svojih sinov, intimne poglede, kakšna bi morala biti družba, kje in kako sta hodila v šolo itd.). Sodišče je torej toženki prepovedalo poročati o tožnikih v delu, v katerem sta se sama izpostavljala. Napačen je tudi zaključek, da članek ne prispeva k razpravi v splošnem interesu. Če se neka oseba javno izpostavlja in si jemlje možnost oziroma pravico javno podajati svoj pogled na svet in javno svetovati ljudem, kako naj živijo, tedaj so objave o takšnih osebah, ki osvetlijo način življenja in preteklost takšnih oseb, pravno dopustne in v splošnem interesu. Če nekdo trži svojo življenjsko filozofijo (npr. prikrito vabilo bralcem, da se udeležijo s strani tožnikov organizirane _manifestacije ..._ na ...), mora sprejeti, da se javnost zanj zanima kot celoto. Tožnika sta večkrat razkrila podatke o njunih otrocih in starših, kar pa je sodišče minimiziralo, češ da je šlo zgolj za nekaj splošnih informacij. Ni točno, da je novinarka kršila 17. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, in da je slog pisanja v spornem članku senzacionalističen. Glede na takšno odločitev sodišča toženka ne more o tožnikih objaviti več praktično nobene fotografije, ne da bi pri tem tvegala kršitev izreka sodbe. Sodišče je napačno odločilo tudi o stroških; visoki stroški so nastali, ker sta tožnika vrednost spora opredelila na 105.000 EUR; pri tem je del zahtevka, v katerem sta deloma uspela, opredeljen na 5.000 EUR, del zahtevka, s katerim sta propadla, pa 100.000 EUR.

8. Tožnika sta na pritožbo toženke odgovorila, predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške.

9. Tožnika v pritožbi zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe med drugim navajata, da je napačno stališče, da se drugi odstavek 134. člena Obligacijskega zakonika1 nanaša samo na opustitveni zahtevek. Še vedno grozi stanje, da toženka sporni prispevek objavi. Zahtevek iz prvega odstavka 134. člena OZ tožnikoma zagotavlja pravno varstvo, katerega jedro in bistvo je v preprečitvi nastanka ali zmanjšanju obsega škodljivih posledic z nedopustnim posegom v osebnostne pravice. Namen denarne kazni iz drugega odstavka 134. člena OZ je tudi spodbuditi k spoštovanju osebnostih pravic drugih in odvrniti od ponavljanja kršitev. Razlikovanje položajev, ko je tožbeni zahtevek, ki je predmet sodnega varstva, že bil prekršen in položaja, ko še ni bil prekršen, bi pomenilo neutemeljeno neenako obravnavo istovrstnih položajev.

10. Glede stroškov (III. točka izreka) tožnika v pritožbi med drugim navajata, da sta uspela z večjim delom prepovednega zahtevka, de facto in de iure pa sta uspela v celoti. Dosegla sta pravno varstvo, ki sta ga zasledovala, zavrnjeni zahtevek na določitev denarne kazni pa je treba presojati v odnosu na glavni zahtevek, to je prepovedni zahtevek za objavo spornih vsebin. Skladno z drugim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku2 se upošteva pravni standard vseh okoliščin primera. Odločitev o stroških ne sme biti zgolj rezultat matematične operacije, ampak razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Upoštevati je treba tudi, da z zavrnjenim delom zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški, saj gre zgolj za vprašanje pravne narave.

11. Toženka je odgovorila na pritožbo tožnikov, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

12. Pritožba toženke je deloma utemeljena glede glavne stvari. Pritožba tožnikov je deloma utemeljena glede stroškov.

_Uvodno:_

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obširno in skrbno obrazložilo (57. do 63. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) pravne podlage v zvezi z zahtevki za varstvo osebnostnih pravic in razreševanje kolizije dveh sklopov ustavno varovanih pravic, ki si stojita nasproti pri vprašanju, ali je določena medijska objava dopustna ali ne: a) osebnostne pravice, predvsem pravici do zasebnosti in družinskega življenja, na eni strani in b) medijska svoboda, pa tudi pravica medija do svobodne gospodarske pobude in hkrati pravica javnosti do obveščenosti, na drugi strani. Teh materialnopravnih in pravnoteoretičnih izhodišč nobena od pritožb ne izpodbija, temveč toženka izpodbija odločitev v konkretni zadevi, kateri pravici je treba v konkretnem primeru dati prednost. Pritožbeno sodišče obširnim in prepričljivim načelnim materialnopravnim razlogom prvostopenjskega sodišča, podprtim s citiranjem dobre sodne prakse in pravne teorije, nima kaj dodati; zgolj zaradi popolnosti te obrazložitve jih na kratko povzema.

14. Medijsko izražanje uživa visoko stopnjo varstva, saj imajo mediji v demokratični družbi ključno vlogo pri širjenju informacij o zadevah v javnem interesu. Zato mora biti izjema vsako omejevanje medijske svobode oziroma poročanja. Pri razreševanju kolizije med pravico posameznika do zasebnosti na eni strani in pravico medija do poročanja (in javnosti, da te informacije prejme) so po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) ključna naslednja merila: 1. prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2. položaj osebe, na katero se objava nanaša; 3. predhodno ravnanje te osebe; 4. metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5. vsebina, oblika in posledice objave; in 6. teža naloženih sankcij. Eden najpomembnejših kriterijev je, ali in koliko sporna informacija prispeva k razpravi v splošnem interesu. Objave, ki niso v splošnem interesu javnosti, ker ne prispevajo k javni razpravi o družbeno pomembnih temah, temveč služijo zgolj zadovoljevanju radovednosti javnosti, ne uživajo enakega pravnega varstva kot objave o splošno pomembnih temah.

15. Pravilna in pritožbeno neizpodbijana je tudi pravna kvalifikacija prvostopenjskega sodišča, da sta tožnika t. i. relativno javni osebi, torej osebi, glede katerih obstoji splošni interes v zvezi z njunim delovanjem v javnosti.

_Glede določenosti in določljivosti zahtevka:_

16. Pritožbeno sodišče se v pretežni meri strinja s stališčem prvostopenjskega (46. in 47. točka obrazložitve), da je tožbeni zahtevek, kolikor mu je bilo ugodeno, zadosti določen oziroma določljiv, da mu je mogoče nuditi pravno varstvo. To brez dvoma velja za prepoved objave podatkov o imenih in priimkih ter starosti otrok, rojstnih datumih in naslovu bivališča. Dovolj določljivi pa so tudi pojmi _osebna družinska zgodovina, družinsko deblo, družinski album, fotografije iz otroških let ter iz časa šolanja, s počitnic ali dopustovanja_, saj so ti pojmi razumljivi vsakemu povprečno razgledanemu odraslemu človeku. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je vsakršno omejevanje medijske svobode izjema, izjeme pa je treba razlagati ozko, zato bo treba tudi z izpodbijano sodbo določene omejitve objav tolmačiti ustrezno ozko – prepovedana je zgolj objava tistih fotografij, ki se nanašajo na osebno in družinsko življenje strank, ne pa tudi na javno delovanje ali pojavljanje v javnosti.3 Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zahtevek v tem delu dovolj določljiv že z enostavno metodo jezikovne razlage, zato je odveč v pritožbi izražena bojazen, da je toženki praktično v celoti onemogočeno poročanje o tožnikih.

17. Ni se mogoče strinjati s toženkinim pritožbenim naziranjem, da bi morala tožnika natančno identificirati vsako fotografijo, katere objavo želita prepovedati, saj je taka zahteva pretirana in bi tožnikoma odvzela možnost učinkovitega pravnega varstva. Treba je upoštevati, da tožnika ne zahtevata umika že objavljenih fotografij ali informacij (v takem primeru bi bilo od tožnika mogoče zahtevati, da točno specificira, katere fotografije naj se umaknejo), temveč prepoved bodočih objav. Tožnika ne vesta in ne moreta zanesljivo vedeti, s katerimi fotografijami toženka razpolaga, poleg tega vedno obstaja možnost, da toženka na tak ali drugačen način (samoiniciativno ali pa s pomočjo bralcev) pridobi še druge fotografije. Glede na sedanje stanje tehničnega razvoja je izredno enostavno ustvariti in prenašati fotografije, zato niti pojmovno ni mogoče identificirati vseh fotografij, ki bi prikazovale osebno ali družinsko življenje tožnikov in bile posnete v okoliščinah iz tretje alineje I./1. in I./2. točke izreka. Zato je zahtevek na prepoved prihodnjih objav določenih kategorij fotografij, kot mu je sodišče prve stopnje deloma ugodilo v citiranih alinejah, tudi po oceni sodišča druge stopnje dovolj določen.

18. Pač pa pritožbeno sodišče, drugače kot sodišče prve stopnje, ugotavlja, da je premalo določen in določljiv del zahtevka, ki se nanaša na »druge podobne posege.« Načeloma se je strinjati s tožnikoma, da sta upravičena do celovitega varstva zasebnosti in osebnostnih pravic – v mejah, kot jih je v konkretnem primeru, upoštevaje v sodni praksi razvite kriterije ESČP, začrtalo sodišče prve stopnje (57. do 63. točka obrazložitve). Vendar je kljub temu po oceni pritožbenega sodišča zahtevek na prepoved »drugih podobnih posegov« preveč splošen in nedoločljiv. Sodna praksa dopušča tako oblikovane zahtevke predvsem pri negatornih tožbah ali tožbah zaradi motenja posesti, vendar je med tovrstnimi stvarnopravnimi zahtevki in konkretnim zahtevkom bistvena razlika. Posegaje v tujo posest ali pravico brez pravnega naslova je izjema, izjeme pa je treba tolmačiti ozko, zato je v primeru varstva stvarnih pravic ali posesti dopustna širša formulacija s prepovedjo »drugih podobnih posegov,« »enakovrstnih motilnih dejanj« ipd. V tu obravnavani zadevi pa je obratno: medijska svoboda je pravilo, vsaka omejitev te svobode pa izjema, zato morajo biti posegi v medijsko svobodo omejeni na najmanjšo možno mero in jasno določeni. Tožnika sta v konkretnem primeru izkazala, da je toženka nameravala objaviti določene sklope informacij, ki lahko posegajo v njuno zasebnost, zato sta v tem obsegu upravičena do pravnega varstva (kolikor so izpolnjeni drugi pogoji za omejevanje medijske svobode, kar bo še pojasnjeno v nadaljevanju). Pritožba toženke ima prav, da je pojem »drugih podobnih posegov« preveč nejasen in premalo določljiv, zato bi ugoditev temu delu zahtevka po eni strani lahko pripeljala do težav z izvršljivostjo sodbe, predvsem pa bi lahko pomenila pretirano omejevanje medijske svobode.

19. Iz navedenih razlogov ni podlage za sodno prepoved eksemplifikativno (primeroma) naštetih posegov v osebnostne pravice tožnikov. Zahtevka iz zadnjih alinej točk I./1. in I./2. izreka sta torej neutemeljena, posledično pa je neutemeljena oziroma nepotrebna tudi beseda »predvsem« na koncu prvega odstavka navedenih dveh točk, ki uvaja eksemplifikativno naštevanje posegov, ki se prepovedujejo.

20. Materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča, da sta tožnika upravičena tudi do pravnega varstva pred »drugimi podobnimi posegi,« je glede na povedano zmotna. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 358. člena ZPP pritožbi toženke deloma ugodilo tako, da je zavrnilo del zahtevka, ki vsebuje besedo »predvsem« in zahtevka iz zadnjih alinej v I./1. in I./2. točki izreka (»drugi podobni posegi«).

21. Toženka v pritožbi navaja tudi, da je nedoločljiv zahtevek, da se prepove objavljanje podatkov »… na način kot so bili prvotno predvideni za objavo …« Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta del izreka, v povezavi z alinejami, ki sledijo in (po spremembi sodbe) taksativno naštevajo, katere podatke je prepovedano objavljati, zadosti določljiv. V spornem članku so bili za objavo predvideni številni podatki o sorodstvu predvsem prvotožeče stranke, pri čemer je šlo v pretežni meri za naštevanje sorodstvenih razmerij in povezav (primerjaj članek v prilogi A37; več o vsebini članka v nadaljevanju obrazložitve v poglavju o splošnem interesu za objavo). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tako objavljeni podatki ne prispevajo k splošni razpravi v javnem interesu. Zato je treba dikcijo izreka (»na način …«) tolmačiti tako, da je prepovedana objava tovrstnih podatkov na način, da gre zgolj za povezovanje določenih oseb s tožnikoma kot najbogatejšima Slovencema, brez neposredne povezave teh oseb z javnim delovanjem tožnikov. Po delni spremembi prvostopenjske sodbe je v izreku taksativno določeno, česa toženka ne sme objavljati, kolikor pa že po naravi stvari določenih objav ni mogoče bolj podrobno specificirati (npr. katere fotografije; kateri podatki iz družinske zgodovine), pa je (po delni spremembi sodbe) zahtevek zadosti določen in določljiv, zato se ni mogoče strinjati s pritožbenim naziranjem, da je sodišče tožnikoma prisodilo abstraktno prepoved poročanja o njunem zasebnem in družinskem življenju. V določenih primerih je dopustno poročati tudi o zasebnem in družinskem življenju relativno javnih oseb, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (63. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

22. Po oceni pritožbenega sodišča je dovolj konkretizirana tudi formulacija: »podatki iz osebne družinske zgodovine in družinskega debla« prve in druge tožeče stranke. Ta prepoved se (v povezavi z uvodno dikcijo »na način ...«) nanaša na objavljanje golega, abstraktnega podatka o tem, kdo so predniki in/ali sorodniki ene ali druge tožeče stranke (»družinsko deblo«) in podatkov o življenju in delu teh ljudi, ki (podatki) ne služijo razpravi v javnem interesu, temveč le potešitvi radovednosti javnosti. Objava podatkov, ki so pomembni za javno razpravo v splošnem interesu (pa so po naključju tudi del osebne družinske zgodovine ali družinskega debla tožnikov), ni prepovedana, saj ne gre za objavljanje (le) »osebne družinske zgodovine tožnikov.«

23. Vprašanje podatkov iz osebne družinske zgodovine ter družinskega debla tožnikov se nanaša tudi na vprašanje aktivne legitimacije tožnikov za prepoved objave podatkov o tretjih osebah (svojih sorodnikih), in ugovor toženke, da bi morale te tretje osebe same zahtevati pravno varstvo, če menijo, da je poseženo v njihove pravice. Pritožbeno sodišče se tudi v tem delu (pretežno) strinja s prvostopenjsko obrazložitvijo (48. točka), da sta tožnika zahtevala prepoved objavljanja podatkov o osebah iz osebne družinske zgodovine in družinskega debla v povezavi s tožnikoma – torej objavljanje podatkov naštetih oseb in družinske zgodovine zgolj zato, ker so te osebe v določenem sorodstvenem razmerju s tožnikoma kot najbogatejšima Slovencema, ne pa v zvezi z za javnost pomembnim delovanjem teh tretjih oseb (v povezavi s tožnikoma ali pa tudi ne). Glede otrok tožnikov bo pritožbeno sodišče svoje stališče pojasnilo v nadaljevanju.

24. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da ni utemeljen zahtevek na prepoved objave podatkov o družinskem deblu in družinski zgodovini drugega tožnika, ker toženka v pripravljenem članku takih podatkov o drugem tožniku ni nameravala objaviti. Iz kopije postavljenega, a ne objavljenega članka (str. 21, priloga A37) je razvidno, da je toženka nameravala objaviti tudi razne podatke o sorodnikih drugega tožnika. Poleg tega je smisel prepovednega zahtevka za varstvo osebnostnih pravic v odvrnitvi nevarnosti, ki grozi. Tožnik mora v takem primeru z zadostno stopnjo verjetnosti (vsaj pretežne verjetnosti) izkazati, da obstaja realna nevarnost, da bo prišlo do kršitve osebnostnih pravic. Po oceni pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru taka nevarnost izkazana tudi glede drugega tožnika, čeprav je v spornem članku več zapisov o sorodnikih prve tožnice kot pa drugega tožnika.

25. Pritožba navaja, da ni res, da je v članku nameravala objaviti družinske grobove tožnikov. Iz spornega članka je razvidno, da je toženka pripravila za objavo fotografiji dveh pokopališč (sliki št. 7 in 8 na 16. strani, priloga A37) s pripisi, kdo od prvotožničinih prednikov je tam pokopan. Dalo bi se razpravljati, ali je to »objava družinskih grobov« ali ne, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niti ni bistveno, saj izpodbijana sodba toženki ni prepovedala objave družinskih grobov, temveč zgolj določenih podatkov in fotografij, ki so v izreku določno opredeljeni.

26. Toženka nadalje opozarja, da je Višje sodišče v Ljubljani v okviru pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo deloma zavrnilo predlog upnikov (sedanjih tožnikov) v delu, ki se nanaša na objavo sprememb imena in priimka ter nekaterih fotografij. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je šlo za postopek zavarovanja z začasno odredbo, kjer veljajo drugačni dokazni standardi, poleg tega je obseg navedb in dokazov pravdnih strank v postopku zavarovanja ter v tej pravdi različen. Zato okoliščina, da sta dve sodišči v zvezi z istim historičnim dogodkom v dveh različnih postopkih4 sprejeli delno različni odločitvi, sama po sebi še ne more pomeniti kršitve postopka. V konkretni pravdni zadevi je pritožbeno sodišče glede objav v zvezi s spremembo imena (razlogi o tem v nadaljevanju) odločilo vsebinsko enako kot pritožbeno sodišče v postopku zavarovanja, ne pa tudi v zvezi s fotografijami. V zvezi s slednjimi je bistvena razlikovalna okoliščina, da sta tožnika v postopku zavarovanja zahtevek na prepoved objave fotografij postavila manj določno in bolj splošno, široko (»da se objavljajo fotografije iz družinskih albumov in objavljajo fotografije iz časa šolanja in izobraževanja«), medtem ko sta v konkretnem pravdnem postopku zahtevek na objavo fotografij nekoliko bolj specificirala in tudi trditveno utemeljila do te mere, da je sodišče prve stopnje zahtevku lahko delno ugodilo – in hkrati zavrnilo del zahtevka glede fotografij, ki _ne_ prikazujejo osebnega in družinskega življenja.

27. Pritožbeno sodišče torej ne deli v celoti stališča drugega senata naslovnega sodišča, da je zahtevek za prepoved objave fotografij tožnikov v konkretnem primeru premalo določen in določljiv. Kot že pojasnjeno, bi bila glede na tehnične možnosti digitalne fotografije (ali skeniranja klasičnih fotografij) pretirana zahteva, da mora tožnik bolj določno individualizirati fotografije, katerih objava naj se prepove. S tem, ko je sodišče prve stopnje omejilo prepoved zgolj na objavo tistih fotografij, ki se nanašajo na _osebno in družinsko_ življenje tožnikov, s čimer je prisodilo manj, kot sta tožnika zahtevala, je odpadla tudi dilema, ki jo je v sklepu IV Ip 1090/2018 z dne 19. 4. 2018 izpostavilo pritožbeno sodišče (22. točka obrazložitve sklepa z dne 19. 4. 2018), da ni določena vsebina fotografij, katerih objava naj bi se prepovedala. Z odločitvijo, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče v tej pravdi, torej ni podlage za prepoved objave tistih fotografij, ki se sicer nahajajo v družinskih albumih ali ki izvirajo iz otroških let, časa šolanja, izobraževanja ali s počitnic ali dopustovanja, pa se _ne_ nanašajo na osebno in družinsko življenje tožečih strank.

_Glede vprašanja, ali gre za razpravo v splošnem interesu:_

28. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem prvostopenjskega (73. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je kriterij, ali določena objava prispeva k razpravi v splošnem interesu ali ne, odločilen za presojo, kateremu sklopu ustavno in konvencijsko varovanih pravic je treba dati prednost (pravicam posameznika ali medijski svobodi). Ta kriterij je po presoji pritožbenega sodišča odločilen tudi zato, ker medijska svoboda ni namenjena zgolj varovanju pravic izdajatelja medija, temveč in predvsem varovanju pravice javnosti do obveščenosti. V sodni praksi je pogosto poudarjeno stališče, da imajo mediji poslanstvo, da obveščajo javnost o splošno pomembnih temah, s čimer so tudi pomembno varovalo in omejevalo samovoljnosti oblasti, pa tudi posameznikov in korporacij na pomembnih položajih oziroma s pomembnim vplivom za javnost. Zato je razumljivo stališče, da varstvo, ki v demokratični družbi pritiče medijski svobodi, v polni meri uživajo le tiste objave, ki so pomembne za javno razpravo v splošnem interesu, ne pa tudi tiste, ki strežejo zgolj radovednosti in zvedavosti javnosti.

29. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da obstaja legitimen interes (zanimanje) javnosti za t. i. javno delovanje tožnikov, to je delovanje, ki je zvezano z njuno poslovno dejavnostjo, življenjsko filozofijo in dobrodelno oziroma okoljevarstveno dejavnostjo. O vsem v zvezi s temi dejavnostmi je dovoljeno poročati in takega poročanja tudi izpodbijana sodba (v pretežnem delu) ne prepoveduje. Pritožbeno sodišče pa se strinja s prvostopenjskim, da objavljanje podatkov o javnosti neznanih sorodnikih tožnikov, ki niso povezani z njunimi javnimi dejavnostmi, tega interesa ne zasleduje, temveč lahko služi zgolj interesu javnosti po potešitvi radovednosti, kar pa ni legitimen splošni interes.

30. Pritožbeno sodišče po vpogledu v predloženi članek ugotavlja, da toženka v njem na več mestih našteva sorodnike tožečih strank (predvsem prve tožnice), opisuje nekatera njihova delovanja in zaposlitve, ki pa pretežno nimajo zveze z javnim delovanjem tožnikov. Glede sinov je omenjeno, da sta že vključena v skupne poslovne in druge projekte. Nadalje je v članku zapis (21. str., priloga A37) o tem, kako je drugi tožnik skupaj s svojim očetom začel podjetniško pot. V zvezi z ostalimi sorodniki ni opisan njihov prispevek oziroma vpletenost v javne dejavnosti tožnikov, zato se pritožbeno sodišče strinja z oceno prvostopenjskega, da ti podatki (razen sinov in drugotožnikovega očeta) ne prispevajo k razpravi v javnem interesu.

31. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ni nobenega interesa javnosti (v smislu javne razprave o splošno pomembnih temah) za objavo datumov rojstva in naslova bivališča tožečih strank. Gre za osebne podatke, za razkritje katerih javnost nima nobenega legitimnega interesa. Pri tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je treba prepoved objave kot izjemo od pravila medijske svobode tolmačiti ozko – torej ni prepovedana objava starosti ali kraja bivališča tožečih strank, temveč le konkretnih podatkov o naslovu (ulici, hišni številki in mestu) ter točnem datumu rojstva.

32. Načeloma drži, kar navaja toženka, da so objave o takšnih osebah, kot sta tožnika, ki osvetlijo način življenja in preteklost takšnih oseb, pravno dopustne in v splošnem interesu. Vendar to ne pomeni, da je o relativno javnih osebah dovoljeno objavljati karkoli. Obstajati mora povezava med objavljenimi podatki in/ali fotografijami in javnim delovanjem osebe, golo naštevanje in opisovanje sorodnikov, brez konkretnih povezav z javnim delovanjem tožnikov, pa ne prispeva k razpravi v splošnem interesu in zato ne uživa takega obsega varstva kot objave o splošno pomembnih temah, ki prispevajo k javni razpravi.

_Glede imen, priimkov in starosti sinov tožečih strank:_

33. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v spornem članku glede sinov tožečih strank omenjeno, da sta že vključena v skupne družinske poslovne projekte; v vodenje družbe C. in v drugih podjetjih, povezanih z zakoncema C.; da D. C. sodeluje pri razvoju novih aplikacij in skrbi za njihove ocene (16., 18. in 19. stran članka v prilogi A37). Poleg tega je omenjeno, da sta sinova tudi podpisnika humanitarne pobude _X._ (14. in 19. stran članka v prilogi A37).

34. Podatek o tem, kdo in na kakšen način sodeluje pri poslovni dejavnosti in v podjetjih najbogatejših Slovencev, je po oceni pritožbenega sodišča pomemben za prispevek k javni razpravi o splošno pomembnih stvareh, saj se tiče javnega (poslovnega, gospodarskega) delovanja in ne zasebnega družinskega življenja javnih oseb. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je v spornem članku govora skoraj izključno o javnem (poslovnem in humanitarnem) delovanju sinov tožnikov, torej gre za objavo, ki (za razliko od objav o drugih sorodnikih) lahko služi legitimnemu splošnemu interesu javnosti. Kolikor se objave tičejo sodelovanja sinov pri pobudi _X._, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre predvsem za objavo o javnem (humanitarnem) delovanju odrasle osebe in ne toliko za objavo v zvezi s tožnikoma. Zato objave imen in priimkov ter starosti otrok tožnikov, ki sta in kolikor sta vključena v javne aktivnosti (torej »na način, kot je bil prvotno predviden ...«), ni mogoče prepovedati, saj gre za poročanje o zadevah v splošnem interesu javnosti.

_Glede spremenjenih imen in priimkov:_

35. Pritožba toženke ima prav tudi v delu, ko izpodbija odločitev o prepovedi objave prejšnjih imen in priimkov tožnikov ter razlogov za spremembo imena. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je zaključek o razlogih za spremembo priimka v spletni izdaji _..._ bržkone sklepanje novinarja in ne razkritje s strani tožnikov, zato ni mogoče trditi, da sta tožnika prostovoljno objavila razloge za spremembo imena. Prav tako ni mogoče šteti, da je prvotno ime drugega tožnika javno objavljeno – in ga je zato dopustno brez omejitev ponovno objavljati – zato, ker ga je (brez vednosti in soglasja tožnika) na spletu objavil nek uporabnik twitterja.

36. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da kljub temu objava prejšnjega imena in priimka ter razlogov za spremembo pri relativno javni osebi lahko pomeni informacijo, ki prispeva k razpravi v splošnem interesu. Ime in priimek sta identifikatorja človeka, ki se uporabljata pri njegovem javnem delovanju in nasploh vzpostavljanju stikov. Dejstvo, da je neka oseba spremenila ime in priimek, namerno ali nenamerno povzroči, da se prekine ali vsaj zabriše kontinuiteta delovanja iste osebe pred in po spremembi. Kadar gre za relativno javno osebo, ki ima posreden ali neposreden vpliv na življenje drugih (bodisi z gospodarskim delovanjem, s širjenjem življenjske filozofije ali s humanitarno in podobno dejavnostjo), je za javno presojo ravnanj takega človeka, njegove verodostojnosti in legitimnosti, lahko zelo pomembno, kaj je ta človek počel, kako je ravnal v preteklosti.5

37. Pri relativno (in še bolj pri absolutno) javnih osebah je pomembno, da ima javnost možnost presojati delovanje, izjave in ravnanja osebe skozi njeno celotno aktivno obdobje, torej pred in po morebitni spremembi imena. Da javnost to lahko stori, pa mora razpolagati s podatkom, kako se je določena oseba imenovala pred spremembo imena. Tudi razlogi o tem, zakaj se je neka (vsaj relativno javna) oseba odločila za tako korenito spremembo, kot je zamenjava imena in priimka, so lahko pomembni za vrednotenje njenega javnega delovanja, zato je tudi podatek o tem v javnem interesu.6

38. Ker je glede na zgoraj povedano sodišče prve stopnje v zvezi s prepovedjo objave imen, priimkov in starosti otrok tožnikov ter prejšnjega imena, priimka in razlogov za spremembo imen tožnikov zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP v tem delu ugodilo toženkini pritožbi in izpodbijano sodbo deloma spremenilo tako, da je zahtevek v tem delu (druga in četrta alineja I./1. in I./2. izreka) zavrnilo.

_Glede prostovoljne javne izpostavljenosti tožnikov:_

39. Toženka v pritožbi obširno navaja, da tožnika, predvsem prva tožnica, relativno pogosto nastopata v javnosti, »tržita« svojo življenjsko filozofijo in tudi določene storitve (_manifestacije_) v zvezi z duhovno in osebnostno rastjo, ob tem pa razgrinjata tudi številne podrobnosti iz svojega zasebnega življenja (na primer o jedilniku, prostočasnih aktivnostih itd.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sicer tožnika (predvsem prva tožnica) res dokaj pogosto pojavljata in pojasnjujeta svoje poglede na življenje, življenjsko filozofijo, kar je brez dvoma mogoče šteti kot javno delovanje v širšem smislu. Splošno je znano, da se »običajni« ljudje večkrat zgledujejo po uspešnih in/ali bogatih, zato je tudi javno razgrinjanje svoje življenjske filozofije in življenjskega sloga s strani medijsko prepoznavnih oseb, četudi brez odkritega nagovarjanja in vsiljevanja drugim, javno delovanje v širšem smislu, v zvezi s katerim je dopustna in zaželena tudi javna razprava.

40. Vendar se pritožbeno sodišče strinja z oceno prvostopenjskega (69. do 72. in 75. do 79. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožnika z nobeno od medijskih objav nista razkrivala zasebnega družinskega življenja, niti družinske zgodovine in debla. Pritožbeno sodišče ugotavlja z vpogledom v članke, na katere se sklicuje toženkina pritožba, da v nobenem od predloženih intervjujev tožnika nista omenjala imen in priimkov sorodnikov, niti svojih otrok, zato ni mogoče zaključiti, da sta prostovoljno pristala oziroma sama pripomogla k objavi tovrstnih podatkov. Kot je bilo že pojasnjeno, zgolj naštevanje sorodnikov tožnikov in kaj v življenju počno (brez konkretnih povezav teh oseb z javnim delovanjem tožnikov), ne prispeva k javni razpravi v splošnem interesu.

41. V vseh predloženih objavah tožnika (predvsem prva tožnica) dokaj splošno razlagata svojo življenjsko filozofijo, prehranske navade (pri čemer za primer navedeta en jedilnik), hobije (joga, tek, igranje klavirja, branje) in mnenja o perečih družbenih in svetovnih problemih (npr. varstvo okolja), vendar se pritožbeno sodišče strinja s prvostopenjskim, da pri tem ne gre za trženje oziroma promoviranje lastne osebe ter »imidža,« temveč predvsem za predstavljanje idej, ki jih zagovarjajo tudi številni drugi ljudje (pomembni in manj pomembni, bogati in revni). Medijsko pojavljanje tožnikov, razen relativno splošnih podatkov o hobijih, življenjski filozofiji ipd., ne omogoča bralcu oziroma gledalcu vpogleda v njun zasebni, intimni družinski svet. Javno nastopanje tožnikov je bistveno in neprimerljivo drugačno kot medijsko pojavljanje nekaterih zvezdnikov oziroma oseb, ki so postale slavne in služijo denar s tem, da pred javnostjo razgrinjajo svoje najbolj intimno družinsko življenje (npr. člani družine Kardashian). Zato ni mogoče zaključiti, da bi se tožnika v javnosti prostovoljno razgalila do te mere, da bi bilo dopustno poročanje o vseh vidikih njunega življenja, vključno z vsemi vidiki in podrobnostmi družinskega življenja.

42. V zvezi s pritožbenimi navedbami o javnem pojavljanju tožnikov pa pritožbeno sodišče znova opozarja na to, da je bil ključni razlog prvostopenjskega sodišča za prepoved nekaterih objav, da le-te ne prispevajo k razpravi v splošnem interesu. Posamezni sorodniki, ki jih tožnika (brez imen in drugih identifikatorjev) omenjata v predloženih člankih, na katere se sklicuje toženkina pritožba, so omenjeni zgolj na splošno in tudi toženka ne zatrjuje, da bi imele te osebe kakršenkoli realen odločilen vpliv na sedanje javno delovanje tožnikov. Tudi izjave tožnikov o podedovanih lastnostih tega ne spremenijo. Dejstvo je, da skoraj vsak človek od svojih staršev pridobi nekatere lastnosti – bodisi z dedovanjem bodisi z vzgojo in drugimi vplivi, najpogosteje z obojim – vendar ta vpliv ni tolikšen, da bi bilo v splošnem interesu javnosti, da izve za imena, poklice in prebivališča vseh mogočih, tudi oddaljenih sorodnikov relativno javne osebe. Drugače bi bilo, če bi katera od teh oseb aktivno sodelovala s tožnikoma bodisi pri poslovni bodisi humanitarni ali drugi družbeni dejavnosti, česar pa toženka niti ne zatrjuje (razen glede sinov).

43. Četudi je res, kar navaja pritožba, da so bile številne objave o tožnikih in intervjuji s prvo tožnico objavljeni v »trač revijah« oziroma »rumenem tisku,« pa je za presojo vprašanja, koliko je razprava o zasebnosti tožnikov v javnem interesu in koliko sta se tožnika v dosedanjih objavah javno razgalila, bistvena vsebina teh objav in ne vrsta medija, kjer so bile objave.

44. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da tudi v zvezi z javno razpravo o življenjski filozofiji in neposlovni dejavnosti tožnikov (z delavnicami manifestacij, z življenjsko filozofijo, aktivnostmi za varstvo okolja itd.) ni neposredne povezave med to dejavnostjo in naštevanjem ter opisovanjem različnih sorodnikov, ki pri teh dejavnostih in javnem nastopanju tožnikov ne sodelujejo. Z izpodbijano sodbo toženki ni prepovedano opisovati, analizirati in komentirati javne dejavnosti tožnikov, kar je lahko tema, ki prispeva k razpravi v splošnem interesu.

45. Tudi v zvezi z objavo koledarja z družinskimi fotografijami je sodišče prve stopnje ugotovilo (in to pravilno, kot se je pritožbeno sodišče prepričalo z vpogledom v fotografije v spisu v prilogah A27 do A34), da četudi je šlo za družinske fotografije s potovanj, pa le-te prikazujejo zgolj pokrajino, ne pa tudi tožnikov ali njunih sorodnikov. Te fotografije torej v ničemer ne razkrivajo družinskega in zasebnega življenja tožnikov (razen podatka o tem, katere kraje so obiskali – in objava takega podatka toženki ni bila prepovedana), medtem ko je sodišče prve stopnje v zvezi s fotografijo v koledarju, ki prikazuje tožnico (22. stran članka v prilogi A37) ugotovilo, da je bila objavljena v Indiji in da je nista objavila tožnika, temveč nek njun indijski prijatelj ali znanec, česar pritožba ne izpodbija. Tako je mogoče reči, da tudi ta objavljena fotografija s potovanja v Indijo ni bila objavljena na željo in z izrecno privolitvijo tožnikov.

46. Ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi sodišče spregledalo, da sta tožnika določene podatke o svojem življenju objavljala, saj se je do teh objav, njihovega obsega in pomena opredelilo v 75. do 80. točki obrazložitve. Zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

_Sklepno glede pritožbe toženke:_

47. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da za drugega tožnika ni bila predvidena nobena objava fotografije, kjer bi bil izpostavljen v zvezi z družinskim ali osebnim življenjem, ali fotografija njegovih prednikov, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je to sicer res, vendar to dejstvo ne izključuje možnosti, da bi toženka tudi glede drugega tožnika pridobila tovrstne fotografije, kot jih je za prvo tožnico, zato je prepovedni zahtevek utemeljen (kolikor mu je bilo ugodeno).

48. Sodišče prve stopnje je kot bistveni razlog za delno ugoditev zahtevku na prepoved določenih objav ugotovilo, da objava tovrstnih podatkov ne bi prispevala k razpravi v splošnem interesu. Zato niti ni bistveno, ali je prispevek senzacionalističen in ali je novinarka kršila kodeks. Zgolj obrobno sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se načeloma strinja s toženko, da članek ni izrazito senzacionalističen, škandalozen, česar tudi posamezni mednaslovi ne spremenijo; iz odstavka, ki nosi naslov »slepilni E. plašček« niti ni razvidno, kaj naj bi bil ta »plašček,« saj ta del članka govori predvsem o tem, da prva tožnica ni hotela dati toženki intervjuja in zakaj bi ga po mnenju pisca morala dati.

49. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, kar se tiče delne ugoditve zahtevka na prepoved določenih objav, v pretežnem delu pravilna, pritožba toženke pa v pretežnem delu ni utemeljena. Kolikor je v zvezi s tem sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in odločitev deloma spremenilo tako, da je posamezne dele zahtevka zavrnilo. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

_Glede pritožbe tožnikov v zvezi z zahtevkom za izrek denarne kazni:_

50. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi prvostopenjskega (87. točka obrazložitve), da se drugi odstavek 134. člena OZ nanaša na opustitveni oziroma odstranitveni zahtevek in torej pride v poštev le v primerih, ko je že prišlo do kršitve in sodišče odredi prenehanje (ali odstranitev) te kršitve, medtem ko tožnika takega opustitvenega zahtevka nista postavila. Zakonska dikcija navedenega odstavka je jasna (_odredi, da kršitelj preneha z dejanjem ..._), to potrjuje tudi pravna teorija, ki jo je pravilno citiralo sodišče prve stopnje (opomba št. 36 na 35. strani sodbe). Tem stališčem pritožba le pavšalno nasprotuje, da naj bi sodišče komentarja ne povzelo celovito in »brez upoštevanja konkretnih okoliščin primera ter namena instituta denarne kazni.«

51. Neutemeljeno je obširno pritožbeno navajanje tožnikov, da naj bi šlo pri prepovednem in opustitvenem zahtevku za bistveno enaka položaja; ravno nasprotno, zahtevka se razlikujeta v pomembni okoliščini, da je pri opustitvenem (odstranitvenem) zahtevku kršitev osebnostnih pravic že nastala in traja, torej prizadeti osebi škodljive posledice nastajajo ves čas, dokler toženec ne preneha s kršitvami; mogoče si je misliti, da dalj ko določene kršitve (na primer z nezakonito objavo) trajajo, hujše so lahko posledice. V primeru prepovednega zahtevka (ki je predmet te pravde) pa kršitev še ni nastopila (toženka še ni javno objavila spornih podatkov o tožnikih), temveč zgolj hipotetično grozi. Sodišče prve stopnje je zahtevek za izrek denarne kazni zavrnilo iz razloga, ker tožnika ne uveljavljata opustitvenega, temveč prepovedni zahtevek, ne pa iz razlogov, ker naj ne bi grozila nevarnost objave, zato je odveč obširno pritožbeno razpravljanje, da še vedno grozi, da toženka sporni prispevek objavi, da še vedno razpolaga z zbranimi podatki itd. 52. V primeru, če bi toženka kršila prepoved in objavila sporne podatke, lahko tožnika uveljavljata pravno varstvo po določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju o naložitvi sodnih penalov, pri čemer je jasno, da niti postavljeni (in zavrnjeni) zahtevek na izrek denarne kazni ne more z gotovostjo preprečiti možnosti, da bi toženka sporne podatke objavila. V vsakem primeru kršitve bi tožnika morala tudi sprožiti izvršilni postopek, (ker ni realno pričakovati, da bi denarno kazen, tudi če bi bila prisojena, toženka v primeru kršitve prostovoljno plačala), torej je njun pravni položaj v obeh primerih enak in odločitev sodišča, da zavrne zahtevek za izrek denarne kazni (ker zanj ni podlage v določbah OZ) v ničemer ne diskriminira tožnikov oziroma ju ne postavlja neutemeljeno v neenak položaj v primerjavi s tožniki, ki uveljavljajo odstranitveni zahtevek in torej lahko zahtevajo tudi izrek denarne kazni. Nerazumljive so pritožbene navedbe tožnikov, da bi moralo sodišče pri presoji dejanskega stanja upoštevati »v smeri opustitve že storjenih posegov v zasebnost tožečih strank in zbiranje podatkov,« saj v zvezi s tem tožnika nista uveljavljala nobenega zahtevka (razen prepovednega, ki mu je bilo v pretežni meri ugodeno). Dejstvo, kako je toženka ravnala pred pravdo, v ničemer ne spreminja narave postavljenega zahtevka in s tem obsega pravnega varstva, ki ga zakon povezuje z vsako vrsto zahtevka.

53. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnikov o namenu denarne kazni, o kaznovalni odškodnini in sklicevanje na članke v zvezi s tem, saj tožnika v tej pravdi ne uveljavljata odškodnine (niti »običajne« niti t. i. kaznovalne).

54. Ker v zvezi s tem delom zahtevka sodišče druge stopnje ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v izpodbijanem, a nespremenjenem delu glede denarne kazni na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

_Glede stroškov:_

55. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da naj bi uspela v večjem delu, saj naj bi bil del zahtevka, s katerim je tožeča stranka uspela, opredeljen na 5.000 EUR, del zahtevka, s katerim je propadla (izrek denarne kazni) pa na 100.000 EUR. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da sta tožnika navedla enotno vrednost spornega predmeta 105.000 EUR in pritožbeno sodišče se strinja, da je to tudi postavljena vrednost tožbenega zahtevka. Zahtevek za izrek denarne kazni, ki je bil zavrnjen, ni samostojen zahtevek, temveč je vezan na prepovedni zahtevek, zato je bil tudi neutemeljen ugovor toženke v drugi pripravljalni vlogi, da naj bi bilo postavljenih več zahtevkov in da bi morala tožnika določiti vrednost spornega predmeta za vsakega od njih. Pritožbene navedbe, da naj bi bil del zahtevka, s katerim sta tožnika uspela (prepovedni zahtevek) ocenjen le na 5.000 EUR, nesamostojni zahtevek za izrek denarne kazni pa na 100.000 EUR, nimajo podlage v spisu in so tudi v pritožbi zgolj navržene. Torej je v celoti neutemeljena pritožba toženke glede stroškov.

56. Pač pa je deloma utemeljena pritožba tožnikov v zvezi s stroški postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (89. točka obrazložitve), da sta tožnika uspela z večjim delom prepovednega zahtevka, nista pa uspela z manjšim delom prepovednega in zahtevkom za izrek denarne kazni. Vendar pritožbeno sodišče ne deli mnenja, da je to približno polovičen uspeh tožnikov. Tožnika v pritožbi zoper stroškovno odločitev pravilno poudarjata, da je pri delnem uspehu treba upoštevati vse okoliščine primera, eden od kriterijev je lahko tudi ta, kaj je glavni in kaj postranski zahtevek ter ali so z zavrnjenim delom zahtevka nastali kakšni posebni stroški. V konkretnem primeru z delno zavrnitvijo prepovednega zahtevka in celotno zavrnitvijo zahtevka za izrek denarne kazni (ki je postranski zahtevek) niso nastali nobeni posebni dodatni stroški, saj je šlo zgolj za uporabo materialnega prava. Drugače povedano: enaki stroški bi nastali tudi, če bi tožnika uveljavljala le tisti del zahtevka, s katerim sta (tudi na drugi stopnji) uspela.

57. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tožnika uspela v pomembnem delu, saj sta zahtevala prepoved objav, s katerimi bi se kršilo njune osebnostne pravice, in s tem sta v bistvu uspela. Sodišče prve stopnje je le deloma zavrnilo zahtevek, kolikor se je nanašal na objave, ki ne posegajo v osebnostne pravice tožnikov, kar pomeni, da sta tožnika uspela v pretežnem in ne le polovičnem delu. Tudi ob upoštevanju, da je sodišče druge stopnje obseg prepovedi objav zožilo, in upoštevanju, da tožnika nista uspela z zahtevkom za izrek denarne kazni, ki je sicer postranski, vendar ne nepomemben zahtevek (kar nenazadnje dokazuje tudi dejstvo, kako obširna je pritožba tožnikov v tem delu), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je, upoštevaje tudi pritožbeni postopek, uspeh tožnikov v pravdi 65 %, toženke pa 35 %. Zato je tožnikoma prisodilo ustrezen delež njunih potrebnih pravdnih stroškov, odmerjenih po stroškovniku na redni št. 73, ki obsegajo nagrado za zastopanje v skupnem znesku 9420,17 odvetniških točk ali 5.652,10 EUR, potne stroške pooblaščenca (236,80 EUR), 22 % DDV (1.295,56 EUR) in sodno takso (1.893 EUR), skupaj torej 9.077,46 EUR ali ponderirano 5.900,35 EUR. Toženki je priznalo stroške, odmerjene po stroškovniku na redni št. 83, ki obsegajo nagrado za zastopanje v skupnem znesku 8.938,40 odvetniških točk ali 5.363,04 EUR, potne stroške pooblaščenca (392,20 EUR) in 22 % DDV (1.266,15 EUR), skupaj torej 7.021,39 EUR ali ponderirano 2.457,49 EUR. Po medsebojnem pobotanju 65 % stroškov tožnikov s 35 % stroškov toženke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je slednja dolžna tožnikoma plačati še 3.442,86 EUR v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

58. Glede stroškov pritožbenega postopka sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta stranki uspeli le v manjšem delu (toženka glede treh alinej od sedmih, tožnika pa le glede stroškov), zato je odločilo, da obe stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Tako je bržkone prepovedana objava fotografije iz časa šolanja, ki prikazuje zasebni rojstni dan v družinskem okolju, ni pa prepovedana objava fotografije razreda, ki je objavljena na spletni strani šole ali v kakšnem zborniku ipd. 4 Prvi je bil postopek začasnega zavarovanja, drugi pa postopek meritornega odločanja v pravdnem postopku s polno kontradiktornostjo. 5 Lahko si predstavljamo hipotetični primer javnega zagovornika vegetarijanstva, ki je bil v preteklosti direktor mesnopredelovalne tovarne, ali aktivnega mirovnika, ki je bil nekoč poklicni vojak ali lastnik tovarne orožja. 6 V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da bi lahko toženka verodostojen podatek o razlogih za spremembo imena in priimka pridobila le od tožnikov samih. Če ji tožnika tega ne bosta želela razkriti, bo lahko toženka objavila le svoja ali tuja mnenja o možnih razlogih, kar pa je tudi lahko legitimen prispevek k razpravi v splošnem interesu.