Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 10.01.1996 je sodišče prve stopnje razsodilo, da morata toženca, prvi kot povzročitelj nesreče in drugi kot njegova zavarovalnica, plačati tožnici nerazdelno 842.587 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od odškodnine za negmotno škodo 786.587 SIT od dneva sodbe dalje, za gmotno škodo pa od različnih datumov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem je odmerilo odškodnino v višini 1,700.000 SIT od zahtevanih 3,000.000 SIT, za sekundarni strah 300.000 SIT od zahtevanih 400.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,700.000 SIT od zahtevanih 2,000.000, torej skupaj 4,700.000 SIT. Od tega zneska je odštelo valorizirani znesek 3,913.413 SIT, ki ga je toženka plačala že aprila 1998 in tako tožnici prisodilo 786.587 SIT odškodnine za negmotno škodo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev zavrnilo, tožničini pritožbi pa delno ugodilo in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo za 500.000 SIT in zato prvostopenjsko sodbo tako spremenilo, da znaša skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo 1,286.587 SIT. Spremenilo je tudi stroškovni izrek, tako da mora tožnica plačati prvemu tožencu 83.870 SIT, toženki pa 218.494 SIT, oba toženca pa morata tožnici povrniti 252.475 SIT. V ostalem je tožničino pritožbo zavrnilo.

Proti tema sodbama je tožnica vložila revizijo zaradi procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da ne v prvi ne v drugi sodbi ni bilo zavzeto stališče glede okoliščine, da tožnica potrebuje ortopedski čevelj. Upoštevati bi bilo treba njeno šepanje. Čakajo jo posledice zaradi deformacije petnice, kar bi bilo tudi treba upoštevati. Ni bil le hud primarni strah, marveč tudi sekundarni zaradi dolgega zdravljenja. Ni videti, kako sodišči ocenjujeta popoškodbeno nevrodistrofijo. Omenja višino odškodnine iz pregleda sodne prakse. Predlaga spremembo obeh sodb, tako da bo tožničinemu zahtevku ugodeno v celoti.

Toženca na revizijo nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Nezdružljiva sta videti revizijska trditev o absolutni procesni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in revizijski predlog za spremembo izpodbijane sodbe. Če je podana takšna kršitev, potem sodbe sploh ni mogoče preizkusiti in nujna posledica tega je razveljavitev sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). In dejansko res ne gre za takšno kršitev. Sodišče prve stopnje je v sodbi (na 6. in 7. strani) opisalo, v čem se kaže zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kakšne so funkcionalne motnje in še posebej v zvezi s tem, da za tožnico nujna nošnja ortopedskega čevlja ni moteča. Pritožbeno sodišče je sprejelo (na 5. strani sodbe) kot popolne in pravilne ugotovitve o obsegu življenjskih aktivnosti, za katere oškodovanka ni več sposobna ali pa mora vanje vlagati večje napore, in o intenzivnosti njenih bolečin. Povedano zadošča za preizkus sodbe. Vse težave, ki jih v zvezi s tem navaja revizija, so vsebovane v obrazložitvah sodb. Sicer pa niti tožničina pritožba ni omenjala, da bi šlo za takšno pomanjkljivost sodbe. Res sodbi ne posvečata posebne pozornosti tožničini nevrodistrofiji. Razlog je očitno v tem, da je izvedenec podal mnenje, da se je atrofija precej popravila, ostala pa je le občutljivost na obremenitve in vremenske vplive ter zavrtost gležnja, kar pa je bilo pri odmeri odškodnine upoštevano. Očitana procesna kršitev torej ni podana.

Sodišči res nista upoštevali pričakovanih posledic zaradi deformacije petnice, vendar tega niti nista mogli, ker tožnica iz tega naslova odškodnine ni zahtevala.

Revizijsko poudarjanje hudega primarnega strahu pomeni poseganje v ugotovljeno dejansko stanje, ki v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče je namreč ugotovilo, da primarnega strahu ni bilo, ker je tožnico zadel avto od zadaj, potem pa je padla v nezavest. Za zaskrbljenost za izid zdravljenja pa je odmerjena odškodnina 300.000 SIT primerna. Revizijsko navajanje primerov sodb iz publikacije Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo pa kaže, da odmerjena odškodnina v tej zadevi pomeni pravično denarno zadoščenje, saj gre v vseh navajanih primerih za večje zmanjšanje življenjske aktivnosti, ponekod celo za upokojitev zaradi invalidnosti, močno šepanje, popolno preprečitev nekaterih aktivnosti ipd. Odškodnina, kakršno zahteva tožnica tudi še v reviziji, bi torej pomenila odmik od primerljivih primerov iz sodne prakse. Za odmerjeno odškodnino je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo (200. in 203. člen ZOR).

Uveljavljana revizijska razloga nista podana. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).