Jedro

Ker zahteva ni bila vložena v predpisanem roku in posledično niso izpolnjene procesne predpostavke, se tožena stranka v izpodbijanih upravnih aktih ni ukvarjala s tem, ali je tožeča stranka od 23. 12. 1990 dalje živela v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel prošnjo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožeča stranka s priporočeno pošto dne 15. 5. 2017 podala prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v skladu s prvim odstavkom 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Prvostopenjski organ nadalje navaja, da je potrebno v skladu s prvim odstavkom 8. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanja statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ (v nadaljevanju ZUSDDD-B) prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti v roku treh let od uveljavitve tega zakona (to je do vključno 24. 7. 2013). Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje na 3. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v skladu s katero organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožeča stranka vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po 24. 7. 2013, ko je že potekel rok za vložitev prošnje. Glede na navedeno je prošnja vložena prepozno.

2. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Pri preizkusu izpodbijanega sklepa je drugostopenjski organ ugotovil, da so bile v postopku na prvi stopnji določene pomanjkljivosti glede ugotavljanja dejanskega stanja, ki pa na odločitev v zadevi niso vplivale. Iz spisovne dokumentacije niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi prvostopenjski organ ugotavljal, ali je tožeča stranka zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakon o državljanstvu Republike Slovenije. Drugostopenjski organ je na podlagi Registra državljanstev ugotovil, da tožeča stranka ni zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zaradi česar se ji je rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD iztekel 24. 7. 2013. 3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice izdalo sodbo, iz katere izhaja, da je bil izbris 37.000 prebivalcev Slovenije nezakonit ter da se Republiki Sloveniji nalaga, da mora vsakemu, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje in izdajo posebne odločbe, za nazaj izdati dovoljenje za stalno prebivanje. Nadalje tožeča stranka meni, da je prvostopenjski organ ravnal v nasprotju z zakonskimi določili in določiloma 6. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP) ter da je izpodbijana odločba v koliziji z mednarodnimi predpisi, saj je imela stalno prebivališče v Sloveniji. Upravna enota je nepravilno ugotovila, da nima pravice do stalnega prebivanja, pri čemer se tožeča stranka ni nikoli odjavila, niti je ni mogel odjaviti kdo drug. Sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba prekliče (pravilno: odpravi) in da se mu izda posebna odločba v Republiki Sloveniji.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v svoji odločbi št. 2140-42/2017/4 (1314-05) z dne 4. 8. 2017 obrazložila, do kdaj bi lahko vložila prošnjo ter kdaj je vloga vložena pravočasno. Pri teh navedbah tožena stranka vztraja in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določilo 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zahtevo zavrže, če ni bila vložena v predpisanem roku. V skladu z 8. členom ZUSDDD-B se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD vloži v roku treh let od uveljavitve tega zakona. Tujec, kateremu je bila prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, lahko vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena zakona v roku treh let od uveljavitve tega zakona oziroma od dokončnosti odločbe ali sklepa, če postane odločba ali sklep dokončen po uveljavitvi tega zakona. Tožena stranka je po mnenju sodišča v izpodbijanih upravnih aktih v zadostni meri obrazložila, zakaj je ugotovila, da zahteva ni bila vložena v predpisanem roku. Sodišče pri tem pritrjuje razlogom v obrazložitvi izpodbijanih upravnih aktov tožene stranke, zato v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke v izpodbijanih upravnih aktih. Sodišče zgolj poudarja, da je drugostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožeča stranka ni zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, prvostopenjski organ pa je pravilno ugotovil, da je tožeča stranka prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložila po 24. 7. 2013, ko je že potekel rok za vložitev prošnje in je zato prošnja vložena prepozno.

7. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, iz katerih smiselno izhaja, da bi bilo potrebno posebno odločbo za priznanje stalnega prebivališča za nazaj izdati vsakomur brez izjeme, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ker naj bi to izhajalo iz sodbe Sodišča za človekove pravice. Za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje je potrebno izpolnjevati z zakonom predpisane pogoje, kot jih določa ZUSDDD. Temeljni pogoji, da se lahko vloga, s katero se je začel upravni postopek, sploh začne obravnavati, pa so procesne predpostavke za obravnavanje vloge. Ena od teh procesnih predpostavk pa je tudi ta, da je zahteva vložena v predpisanem roku. Če procesne predpostavke niso izpolnjene, organ zahtevo s sklepom zavrže in v tem primeru ni možnosti, da bi jo lahko vsebinsko obravnaval. To enako velja za obravnavani primer, ko zahteva ni bila vložena v predpisanem roku, kot tudi za vse ostale primere, ko niso podane procesne predpostavke za obravnavo zahteve (na primer če stranka ne bi bila pod vlogo podpisana kljub pozivu, naj dopolni vlogo, če bi bilo o isti zadevi enkrat že pred tem pravnomočno odločeno ipd.). Iz navedenega razloga v tem upravnem sporu tudi niso relevantne tožbene navedbe o tem, da se tožena stranka ni opredelila do tega, ali je izpolnjen pogoj stalnega prebivanja v skladu s 18. členom Zakona o prijavi prebivalstva. Tožena stranka se namreč v izpodbijanih upravnih aktih s tem, ali je tožnica od 23. 12. 1990 dalje živela v Republiki Sloveniji, sploh ni ukvarjala, ker je njeno vlogo zavrgla iz procesnih razlogov, torej ker niso bile podane procesne predpostavke za obravnavanje vloge.

8. Tožeča stranka v svoji tožbi navaja domnevno neupoštevanje določb 6. in 14. člena EKČP, pri čemer konkretno ni navedeno, zakaj naj bi bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju s tema dvema določbama. V prvem odstavku 6. člena EKČP je določeno, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti. V drugem odstavku 6. člen EKČP je določena domneva nedolžnosti, medtem ko tretji odstavek določa minimalne pravice obdolženca kaznivega dejanja. 14. člen EKČP pa določa, da je uživanje pravic in svoboščin, določenih s to konvencijo, zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnost ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine. Tožeča stranka ne navaja, zakaj bi bila izpodbijana upravna akta v nasprotju z navedenima določiloma, sodišče pa samo tudi ni našlo nobenega nasprotja.

9. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je pri tej zadevi sporna le pravna presoja dejstev, glede katerih je sodišče ocenilo, da med strankama postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).