Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker zakoniti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, na katerega so se pavšalno sklicevale pogodbe o zaposlitvi, to je začasno povečani obseg dela, dejansko ni bil podan, je bilo takšno delovno razmerje sklenjeno v nasprotju z zakonom.
Revizija se zavrne.
Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke o zavrženju zahteve za varstvo pravic kot prepozne in ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje dne 30.9.2002. Štelo je, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu od 1.10.2002 do vrnitve na delo plačati nadomestilo plače z zamudnimi obrestmi. Pri transformaciji delovnega razmerja iz delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, v delovno razmerje za nedoločen čas, v postopku varstva pravic ni odločilen zgolj datum sklenitve zadnje pogodbe o zaposlitvi. Delavec pravočasno uveljavlja transformacijo delovnega razmerja tudi še ob sprejemu obvestila o prenehanju delovnega razmerja za določen čas. Po v spornem obdobju veljavni zakonodaji delovno razmerje za določen čas časovno ni bilo omejeno ob pogoju, da obstaja zakonit razlog. Sodišče je ugotovilo, da je pri toženi stranki obstajala stalna potreba po tožnikovem delu na delovnem mestu "proizvodna dela" oziroma, da povečan obseg dela ni bil samo začasen.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo, da so bile izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo in da ni dokazan zakonit razlog za sklepanje delovnega razmerja za določen čas. Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi pritožbeno sklicevanje na primeroma navedeni sodbi Vrhovnega sodišča, ker ne gre za primerljive zadeve.
Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri navedbah, da niso izpolnjeni pogoji za sodno varstvo, ker je tožnik zahtevo za varstvo pravic vložil po poteku petnajst dnevnega roka od vročitve zadnje pogodbe o zaposlitvi in preden mu je delovno razmerje po tej pogodbi poteklo. Utemeljevanje transformacije s trajanjem delovnega razmerja na istem delovnem mestu je preohlapno in splošno. Ne upošteva okoliščin v primeru tožene stranke, ki je pojasnila, s kakšno dejavnostjo se ukvarja in kako je povezana in odvisna od naročnika. Predlagala je tudi postavitev izvedenca, ki naj bi ocenil, ali gre res za delo, ki je izgubilo naravo začasnosti, zavrnitve izvedbe tega dokaza pa sodišče ni z ničemer vsebinsko utemeljilo.
Navaja še, da gre za podobno zadevo kot v primeru sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 3/2002. Razlika je le v tem, da je tožena stranka vezana in neposredno odvisna le od svojega lastnika in naročnika. Tožena stranka je na podlagi nekajletnega poslovanja in gibanja naročil napravila oceno, koliko delavcem lahko zagotovi delo za nedoločen čas. Dejansko pa je najmanj ena tretjina delavcev zaposlenih za določen čas, v odvisnosti od naročil in potreb lastnika.
Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
Revizija ni utemeljena.
Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka le na splošno zatrjuje, ne da bi jih izrecno navedla ali pa revizijo utemeljila tako, da bi bilo vsaj smiselno mogoče ugotoviti, katere kršitve ima v mislih. Ob taki vsebini revizije pa revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni ne moglo ne smelo preizkušati.
Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in tudi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev o razlogih in načinu poslovanja tožene stranke s svojim lastnikom in (očitno) edinim naročnikom, ter o tem, zakaj tožena stranka ne uspe zagotoviti dovolj dela za stalno zaposlitev tožnika in tretjine svojih delavcev. Tudi sklicevanje na zavrnitev dokaza z izvedencem kaže na nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno, torej z ugotovljenim dejanskim stanjem.
Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Povečan obseg dela zaradi dodatnih naročil se navaja v vseh pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih s tožnikom za določen čas, ki je trajal neprekinjeno skoraj štiri leta in devet mesecev. Čas oziroma kako dolgo se povečan obseg dela še šteje za začasnega, kdaj pa preraste v trajnega, z zakonom ni izrecno določen. Odvisen je od dejanskih okoliščin posameznega primera, enako kot v primerih drugih razlogov po prvem odstavku 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni- list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990): nadomeščanje, začasna narava dela, vezanost na projekt oziroma na programske opredelitve, ipd). Zgolj skoraj petletno obdobje samo po sebi zato res še ne pomeni, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom. Tega tudi ni mogoče trditi zgolj zato, ker je bilo podaljševano večkrat za krajša obdobja. Tako sklenjeno delovno razmerje za določen čas bi bilo nezakonito le ob nadaljnjem pogoju, da bi pomenilo izigravanje tega instituta. Torej v primeru, ko bi sodišče ugotovilo, da delodajalec sklepa taka delovna razmerja za dela, ki nimajo narave začasnosti.
V skladu s 17. členom ZDR (1990) se lahko delovno razmerje za določen čas sklene le izjemoma, če so podani v tem členu našteti razlogi.
Eden od razlogov je tudi začasno povečan obseg dela. Na podlagi ugotovitev nižjih sodišč, da je tožnik skoraj pet let pri toženi stranki neprekinjeno opravljal enaka pavšalno navedena proizvodna dela na podlagi številnih zaporedno sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi domnevno začasno povečanega obsega dela, revizijsko sodišče soglaša, da je takšen obseg dela dejansko pomeni, da ni šlo za zgolj začasno povečan obseg dela, temveč je šlo z vidika potreb po tožnikovem delu za večletno, to je trajno potrebo po delu. Ob tem je sodišče tudi ugotovilo, da je tožnik ves čas delal na istem delovnem mestu na isti lokaciji in da v oddelku, kjer je delal tožnik, ni prišlo do bistvenega zmanjšanja obsega proizvodnje ali do zmanjšanja števila zaposlenih (izpoved tožnika in njegovega nadrejenega delavca, stran 6 in 7 obrazložitve prvostopne sodbe).
Ker zakoniti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, na katerega so se pavšalno sklicevale pogodbe o zaposlitvi, to je začasno povečani obseg dela, dejansko ni bil podan, je bilo takšno delovno razmerje sklenjeno v nasprotju z zakonom. Zato sta v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZDR (1990) obe nižji sodišči utemeljeno ugotovili, da je tožnik pri toženi stranki sklenil delovno razmerje za nedoločen čas in da mu takšno delovno razmerje s potekom zadnje formalne pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonito prenehalo.
Določbe 18. člena ZDR (1990) so jasne. Do preoblikovanja delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas pride po zakonu samem (zakon uporabi besede "se šteje"). Pogoja sta določena alternativno in kakor hitro sodišče ugotovi, da je dokazan eden od njiju, je posledica lahko le ugotovitev, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. To pa pomeni, da delavcu zaradi poteka časa delovno razmerje ne more prenehati, temveč bi mu lahko prenehalo le iz kakšnega od zakonsko določenih razlogov (100. člen ZDR (1990)).
V skladu s prvim odstavkom 18. člena ZDR (1990) se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oziroma delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom. Uveljavljanje te domneve tekom trajanja delovnega razmerja ni vezano na petnajst dnevni rok za uveljavljanje pravic iz drugega odstavka 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR), temveč se lahko uveljavlja tudi šele ob dejanskem prenehanju delovnega razmerja, formalno sklenjenega za določen čas. Z vidika varstva delovnega razmerja postane ta domneva pravno pomembna šele takrat, ko delodajalec nadaljnji obstoj delovnega razmerja izrecno zanika. Do prekluzije bi lahko prišlo šele, če delavec ne bi pravočasno ugovarjal prenehanju delovnega razmerja oziroma pravočasno vložil tožbe zoper dokončen sklep o prenehanju delovnega razmerja oziroma zoper dejansko prenehanje delovnega razmerja.
Že sodišče druge stopnje je obrazložilo (stran 6 izpodbijane sodbe), da je bilo dejansko stanje v zadevi opr. št. VIII Ips 3/2002 drugačno, kot pa je v obravnavani zadevi. V navedeni zadevi je šlo glede na sklenjene pogodbe s tujim naročnikom dejansko le za začasno povečan obseg dela, ki je sicer res tudi trajal dalj časa, vendar je po izteku pogodb prenehal. V obravnavani zadevi pa tožena stranka zatrjuje, da je opravljanje njene stalne dejavnosti (kot samostojne gospodarske družbe), vezano le na naročila enega samega naročnika, ki je tudi njen lastnik. Kot je bilo že navedeno, pa iz ugotovitev sodišč ne izhaja, da bi se zaradi nihanja v obsegu teh naročil, obseg dela v oddelku, kjer je delal tožnik, bistveno zmanjšal. Ker je glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).