Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker tožnikov pravni prednik na dan 6.4.1941 ni bil državljan Kraljevine Jugoslavije, na dan 28.8.1945 na podlagi 1. odstavka 35. člena ZDrž ni pridobil državljanstva FLRJ.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.2.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo in potrdila odločbo Sekretariata za notranje zadeve Občine C. z dne 9.8.1994, s katero je bilo ugotovljeno, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, J.M., rojen 5.5.1900 v kraju B., ni štel za jugoslovanskega državljana. Tožena stranka navaja, da je prvostopni organ v postopku ugotovil, da pok. J.M. ni bil domovinsko pristojen na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, zato tudi ni imel državljanstva te države. Ker na dan 6.4.1941 ni imel domovinske pristojnosti na ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije in ker ni bil državljan te države, tudi na dan 28.8.1945, v skladu z določbo 1. odstavka 35. člena in 36. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž) ni postal državljan FLRJ.
Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da gre v tej zadevi za ugotavljanje državljanstva tožnikovega pravnega prednika kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji. Tožena stranka in upravni organ prve stopnje sta dejansko stanje pravilno ugotovila in pravilno uporabila materialno pravo. Ugotovljeno je bilo, da iz ohranjenih evidenc o domovinstvu in evidenc o izdanih domovnicah, oziroma domovinskih listih, ki so izkazovali državljanstvo takratne Kraljevine Jugoslavije, v krajih, kjer je bil pokojni J.M. rojen, kjer je prebival in kjer je imel svojo posest, ni razvidno, da bi bil imenovani domovinsko pristojen na ozemlju predvojne Kraljevine Jugoslavije oziroma, da bi imel državljanstvo takratne Kraljevine Jugoslavije. Zato so vse ostale tožbene navedbe v zvezi s krajem prebivanja pokojnega od leta 1936 do začetka druge svetovne vojne 6.4.1941 in med njo ter narodnostjo in zatrjevano subjektivno percepcijo imenovanega glede navedenih okoliščin, ki so ponovljene pritožbene navedbe, za rešitev obravnavane zadeve pravno nepomembne. Tožnik pa tudi za svojo trditev, da naj bi bil J.M. državljan bivše Kraljevine Jugoslavije, kjer naj bi bil tudi domovinsko pristojen, ni predložil nikakršnih dokazov.
Tožnik vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo. Navaja, da gre za zanikanje elementarnih človekovih pravic, kot je pravica do državljanstva človeku, ki je bil po očetu in materi Slovenec in je v svoji domovini Sloveniji preživel, do legalnega odhoda v tujino leta 1946, večino dotedanjega življenja. Sklicevanje na toge birokratske kriterije (odsotnost vpisa državljanstva v matičnih knjigah) ter neupoštevanje oziroma ignoriranje dokumentov, ki obstajajo in izpričujejo tisto, kar sodišče zavrača (potrdilo Inštituta za novejšo zgodovino) o tem, da se je J.M. iz taborišča D. vrnil kot jugoslovanski državljan), je enostransko in pristransko. Na absurdnost takšnega stališča, kot ga je zavzela tožena stranka oziroma prvostopni upravni organ in ga podpira tudi sodišče prve stopnje kaže dejstvo, da zaradi pomanjkljive matične evidence za predvojno obdobje državljanstva ne bi priznali niti stričevim staršem, ki so vse življenje, od rojstva do smrti, preživeli v Z., v B. pod Č. in v D. nad H. Smiselno predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi.
Tožena stranka in državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Po določbi 1. odstavka 35. člena ZDrž so za državljane FLRJ veljale vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno navaja, da je to takrat pomenilo, da so na dan 28.8.1945, to je na dan, ko je začel veljati ZDrž, postali državljani vse tiste osebe, ki so imele na dan 6.4.1941 domovinsko pravico v eni izmed bivših jugoslovanskih občin (1. 1. odstavek 37. člena ZDrž).
Glede na podatke v priloženih upravnih spisih pritožbeni ugovori ne vzbujajo dvomov o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopni upravni organ je opravil poizvedbe in pregledal vse ohranjene evidence o domovinstvu, vendar ni ugotovil nobenih dokazov, da bi bil pokojni J.M. domovinsko pristojen v eni izmed občin kraljevine SHS. V zvezi s tem se tožena stranka pravilno sklicuje na paragraf 15 Zakona o občinah Kraljevine SHS, ki je določal, da je bil član občine lahko samo državljan Kraljevine Jugoslavije. Vsak državljan pa je moral biti član kake občine. Ker J.M. na dan 6.4.1941 ni bil državljan Kraljevine Jugoslavije, na dan 28.8.1945 na podlagi 1. odstavka 35. člena ZDrž ni pridobil državljanstva FLRJ.
Ugovor, ki ga tožnik ponavlja tudi v pritožbi, da v postopku ni bilo presojeno potrdilo Inštituta za novejšo zgodovino z dne 10.4.1992, v katerem je navedeno, da je bil pok. J.M. jugoslovanski državljan, ni utemeljen. Ugovor je pravilno zavrnila že tožena stranka, ko je navedla, da je v citiranem potrdilu to sicer res navedeno (v zvezi z internacijo imenovanega v koncentracijsko taborišče Dachau), da pa Inštitut za novejšo zgodovino ni pooblaščen za ugotavljanje državljanstva. Zato podatka iz navedenega potrdila, da naj bi bil pokojni J.M. jugoslovanski državljan, ni mogoče upoštevati.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.