Jedro

Pri pogodbi namesto razlastitve je njena podlaga ureditev javnopravnega razmerja, ki bi bilo sicer zaradi ugotovljenega splošnega interesa urejeno z razlastitvijo. Zaradi prisilne narave tovrstne pogodbe slednja nima značaja in pomena prometa z nepremičninami, zato je treba pri pravni presoji njenih učinkov primarno uporabiti določbe ZRPPN kot specialnega predpisa v razmerju do splošnih obligacijskopravnih pravil. Neuresničitev namena razlastitve, ob izkazanem obstoju javnega interesa, zaradi katerega je razlastitvena upravičenka nameravala sprožiti razlastitveni postopek, ne vodi v ničnost, temveč (le) v izpodbojnost pogodbe, sklenjene namesto razlastitve, ki bi jo razlaščenca lahko uveljavljala v maksimalnem (objektivnem) roku petih let od sklenitve pogodbe oziroma (subjektivnem) v roku treh let, če sta za razlog izpodbojnosti izvedela prej. Ker je javni interes v trenutku sklenitve sporne pogodbe namesto razlastitve obstajal, tožnika pa nista uspela izkazati, da bi bila pogodba sklenjena le navidezno in z namenom izigrati zakon, je pogodba ob sklenitvi imela dopustno podlago, zato ni nična.

Kasneje izjalovljen namen razlastitve oziroma izjalovljena podlaga pogodbe lahko pripelje le do razveze (če gre za pričakovanja, ki so se izjalovila po sklenitvi pogodbe) oziroma razveljavitve (odprave) tovrstne pogodbe, če razlastitveni upravičenec v dveh letih od njene sklenitve ne stori ničesar, da bi se izpolnil namen razlastitve, ko torej še ni gotovo, da se bo namen (v splošnem interesu) sploh izjalovil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je uvodoma dopustilo razširitev tožbe z 2. 3. 2017 (I. točka izreka) in zavrnilo predlog drugega in tretjega toženca za stransko intervencijo na strani M. z 18. 10. 2016 (II. točka izreka). S sodbo je zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe št. ... z 12. 2. 1988, sklenjene med tožnikoma kot prodajalcema in K. kot kupcem, za prodajo dvosobnega stanovanja v I. nadstropju hiše v M., parc. št. ..., k. o. X; zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe z 18. 12. 1991, sklenjene med M. kot prodajalcem in A. A.; in zahtevek na izpraznitev in izročitev stanovanja tožnikoma ter hkrati tudi zahtevek za povrnitev njunih pravdnih stroškov (III. točka izreka). Odločilo je še, da sta tožnika dolžna prvi toženi stranki 7.188,46 EUR pravdnih stroškov, drugemu in tretjemu tožencu pa 8.319,62 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. in V. točka izreka).

2. Proti sodbi sodišča prve stopnje (tj. III. točki izreka in odločitvi o stroških postopka v IV. in V. točki izreka) se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Bistvo pritožbe gradita na tezi, da je pravni posel, katerega namen je izigravanje zakona, neveljaven oziroma ničen. Opozarjata, da se po določilih ZRPPN2 splošni interes ugotovi s prostorskim izvedbenim aktom ali z odločbo skupščine občine, kar Sklep skupščine K. z 28. 1. 1988 gotovo ni. Navajata, da tudi iz prodajne pogodbe izhaja, da je bila podlaga za ugotovitev splošnega interesa odločba občine M. s 26. 11. 1985. Na podlagi 20. člena ZRPPN pa je treba, če je splošni interes ugotovljen z odločbo občinske skupščine, predlagati razlastitev najkasneje v dveh letih od dneva, ko je bila sprejeta ta odločba. Le za tak predlog se lahko šteje omenjeni sklep skupščine K., ki je bil podan Javnemu pravobranilstvu šele 28. 1. 1988, kar je po preteku dveh let. Ker splošni interes za razlastitev dejansko ni bil več podan, je pogodba že iz tega razloga nična oziroma neobstoječa. Sodišče prve stopnje se do tega ugovora ni opredelilo, kar predstavlja vrsto kršitev. Sodišču očitata, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je štelo, da je javni pravobranilec dal soglasje k sklenjeni pogodbi, saj iz potrdila izhaja, da je bila pogodba javnemu pravobranilstvu zgolj predložena. Vztrajata pri dvomu, ki sta ga izrazila že tekom postopka na prvi stopnji, da ni jasno, če je bilo potrdilo javnega pravobranilca resnično dano za sporno različico pogodbe. Ne strinjata se z ugotovitvijo, da izdelava spominske sobe za B. B. ni bila pogoj za veljavno sklenitev prodajne pogodbe in tudi ne kavza (poslovna podlaga) pogodbe. K. je gotovo vedela, da sta se tožnika odločila za prodajo stanovanja zgolj zato, da se bo v njej uredila spominska soba za B. B., kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vztrajata pri stališču, da takšna pogodbena podlaga, ki je bila nedvomno razlog za sklenitev navedene pogodbe, že ob sklenitvi pogodbe pravzaprav sploh ni obstajala. Že tedaj se je vedelo, da finančnih sredstev za to K. nima. Jasno je bilo, da glavni pogodbeni razlog ne bo uresničen oziroma da v trenutku sklepanja sporne pogodbe njegova uresničitev sploh ni bila mogoča. Da takšnega namena K. nikoli ni imela, je razvidno tudi iz sklepa o začasni dodelitvi in uporabi stanovanja v hiši B. B. znanstveni sodelavki K. dr. A. A., s katerim je K. že 8. 6. 1988 začasno oddala sporno stanovanje, in iz katerega izhaja, da projekt, zaradi katerega se je sklenila (razlastitvena) pogodba, še vsaj dve leti ne bo izpeljan. V zvezi s tem opozarjata na določbo 26. člena ZRPPN. Navajata, da sta bila vseskozi prepričana, da se bo realizacija spominske sobe v kratkem času po sklenitvi pogodbe udejanjila, saj sta bila na tak način tudi prepričana v sklenitev pogodbe. Če s strani oblasti (pravnega prednika prve tožene stranke) ne bi bila siljena v sklenitev prodajne pogodbe, predpogodbe nikoli ne bi podpisala, pri čemer hkrati zatrjujeta, da sporne prodajne pogodbe sploh nikoli nista podpisala, pa tudi celotne kupnine nista nikoli prejela (le aro v višini 15 % kupnine), čeprav se sodišče s tem sploh ni ukvarjalo. Trdita, da je bila pogodba sklenjena pod pretvezo razlastitve v javnem interesu, čeprav je šlo dejansko za zasledovanje zasebnega interesa, zato ima pogodba nedopustno podlago in je nična tudi iz tega razloga. Prav tako so bile zakonske določbe pri sklenitvi te razlastitvene pogodbe kršene z dejstvom, da pridobitev lastnine ni bila nikoli vpisana v zemljiško knjigo. Glede roka uresničitve namena pogodbe sodišču prve stopnje nadalje očitata, da pozablja, da gre za specifično pogodbo, ki je sklenjena namesto razlastitve, torej mora uresničevati pogoje in naravo, ki so značilni in predpisani za razlastitev. Če se je že ob sklepanju takšne pogodbe vedelo, da namen, ki se z razlastitvijo želi doseči, ne bo uresničen, takšne pogodbe K. ne bi smela skleniti. Še danes v spornem stanovanju spominska soba za B. B. ni urejena, kar pomeni, da se razlog, zaradi katerega je bila prodajna pogodba sklenjena, nikoli ni dejansko uresničil. Prepričana sta, da je zato neveljavna tudi prodajna pogodba iz leta 1991, saj nekdo, ki nima lastninske pravice, te ne more prenesti na drugega. Že med postopkom sta opozarjala, da je bil odkup s strani A. A. opravljen mimo vseh pravil. SZ3 iz leta 1991 je v 117. členu določal, da so lastniki dolžni prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, kar pa A. A. ni bila, saj je stanovanje prejela le v začasno uporabo in varstvo. Po Jazbinškovem zakonu torej lastniku stanovanja tega ni bilo treba prodati, a ga je pravna naslednica K. vseeno prodala, čeprav niti sama ni bila njegova lastnica, poleg tega pa je bilo namenjeno ureditvi spominske sobe B. B. Do veljavnosti pogodbe, sklenjene med A. A. in M. z 18. 12. 1991, se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Zahtevek za ugotovitev ničnosti omenjene pogodbe je zavrnilo, kljub temu da sodba o tem nima razlogov. Pri tem je tudi ignoriralo podatek, da iz pogodbe s 24. 10. 1991 med M., A. A. in C. C. izhaja, da je morala A. A. kot uporabnica (in ne imetnica stanovanjske pravice) sporno stanovanje prepustiti v uporabo imetniku stanovanjske pravice C. C. Ugotovitvi, da je pogodba iz januarja 1988 pravzaprav predhodnica pogodbe iz februarja 1988 in da sta bili obe podpisani s strani tožnikov, nasprotujeta ugotovitvi izvedenca, da oznaka na pogodbi ... pomeni mnenje, ki ga torej ni mogoče šteti za pravo pogodbo, kar se ujema z navedbami tožnikov, ki ves čas trdita, da takšne pogodbe nista podpisala. Izvedenec tekom postopka tudi ni znal pojasniti, čemu je bila pogodba razpeta. Opozarjata, da sta v 7. pripravljalni vlogi predlagala novega izvedenca ustrezne smeri, za ugotovitev, kaj se je v vmesnem času dogajalo z ostalimi fondi pogodbe, sodišče pa je njun predlog povsem ignoriralo, niti ni v sodbi obrazložilo njegove zavrnitve, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka. Izvedenčeva ugibanja pri razjasnitvi določenih dejstev niso bila v nobeno korist tudi iz razloga, ker si ni ogledal vseh fondov. Rekonstrukcija pisanja pa ni bila narejena, ker jo je izvedenec zavračal, rekoč, da bi morala biti narejena na enakem stroju, kar po mnenju pritožnikov ne drži. Zatrjujeta še okoliščine v zvezi z vodenjem postopka, ki po njunem mnenju vzbujajo dvom v nepristranskost, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Sodišču poleg tega očitata, da ni obrazložilo zavrnitve posamičnih dokaznih predlogov. Končno se pritožujeta še zoper odločitev o stroških postopka, ki naj bi bila neustrezno (preskopo) obrazložena in v zvezi s tem zatrjujeta absolutno bistveno kršitev določb postopka. Glede na njun izračun pravdnih stroškov, po katerem stroški prve tožene stranke znašajo 4.699,93 EUR, stroški drugega in tretjega toženca pa 5.121,29 EUR, je izračun s strani sodišča občutno previsok. Navajata še, da se je sodišče glede vrednosti spora ravnalo po zahtevah tožencev in argumentov tožnikov sploh ni upoštevalo, zaradi česar jima je neutemeljeno zviševalo plačilo sodne takse, kar zopet kaže na pristranskost sodišča. Predlagata ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe, oboje s stroškovno posledico.

3. Toženci so na pritožbo pravočasno odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz tožbenih trditev izhaja, da sta bila tožnika lastnika dvosobnega stanovanja v I. nadstropju hiše v M., parc. št. ..., k. o. X. Trdila sta, da sta z odplačno pogodbo z 12. 2. 1988, ki je bila sklenjena namesto razlastitve, sporno stanovanje zaradi ureditve spominske sobe za pesnico B. B. prenesla na pravno prednico prve tožene stranke, in sicer na takratno K. Ta spornega stanovanja ni (nikoli) namenila za ureditev spominske sobe, pač pa ga je s sklepom o začasni dodelitvi in uporabi stanovanja že 8. 6. 1988 dodelila A. A., ta pa ga je 18. 12. 1991 na podlagi določb tedaj veljavnega SZ odkupila od prve tožene stranke (ki je z dnem uveljavitve SZ postala lastnica omenjenega stanovanja). Do vknjižbe lastninske pravice oziroma družbene lastnine (prednice) prve tožene stranke v zemljiško knjigo nikoli ni prišlo, kot lastnika spornega stanovanja pa sta še vedno vpisana tožnika. Zahtevata ugotovitev ničnosti obeh pogodb, saj naj se namen razlastitve (oziroma pogodbe namesto razlastitve) ne bi izpolnil, oziroma navajata, da javni (splošni) interes, zaradi katerega naj bi bila sklenjena prva pogodba (namesto razlastitve), že ob njeni sklenitvi ni obstajal, posledično pa je nična tudi pogodba, s katero je A. A. od pravne prednice prve tožene stranke kasneje odkupila sporno stanovanje.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje jasne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo, zato v pritožbi očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb in ugovorov pravdnih strank. Ob tem velja poudariti, da se sodišče ni dolžno opredeliti do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb stranke. Prav tako ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih delov obrazložitve razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo, ter je s tem nanje implicitno odgovorilo. Do neizvedenih dokazov se je sodišče opredelilo v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožnika pa ne povesta, zavrnitve katerih posamičnih dokaznih predlogov naj ne bi obrazložilo.

Glede veljavnosti pogodbe z 12. 2. 1988

7. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke, da sporne pogodbe z 12. 2. 1988 tožnika sploh nista podpisala oziroma da je bila ta ponarejena. Na te očitke je sodišče prve stopnje izčrpno odgovorilo v točkah 26 do 37 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato pravilnih in utemeljenih odgovorov v tej smeri pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Iz istih razlogov pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvami izvedenca grafologa. Na očitke v zvezi z domnevnim prilagajanjem vsebine pogodb, ki tudi v pritožbi ostajajo na ravni posplošenih zatrjevanj, je izvedenec izčrpno ter v celoti odgovoril, tako v pisnem kot tudi v ustno podanem mnenju, sodišče prve stopnje pa je njegovo mnenje sprejelo. V pravilnost njegovega mnenja, ki ga tudi pritožbeno sodišče sprejema kot popolno, natančno in prepričljivo, pritožba z namigovanji, da naj bi bilo iz oznake sporne pogodbe razvidno, da ni šlo za pravo pogodbo, in da ni bilo pojasnjeno, čemu je bila pogodba razpeta, ne uspe vzbuditi dvoma. Sprejeti zaključki izvedenca so jasni ter dosledno obrazloženi, odgovorjeno je (bilo) tudi na vse relevantne pripombe tožnikov. Drži sicer, da sta pritožnika predlagala (novega) izvedenca ustrezne smeri za vpogled v vse fonde listin, vendar je ta dokazni predlog ostal nekonkretiziran in nesubstanciran. Tožnika tako nista navedla, v zvezi s katerim dejstvom takšen dokaz predlagata. Zgolj trditve, da bi moral izvedenec ugotoviti, da vpogledane listine niso edine v zadevi oziroma da je bilo teh več, ne zadoščajo oziroma za presojo v konkretnem primeru niti niso odločilne. Na njune pripombe glede razpenjanja in ponovnega spenjanja sporne pogodbe pa je prepričljivo in strokovno argumentirano odgovoril že postavljeni izvedenec grafološke stroke. Že res, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do dokaznega predloga s postavitvijo drugega izvedenca (ustrezne smeri), a je iz konteksta obrazložitve povsem jasno razvidno, da je bil ta dokazni predlog izčrpan že s postavitvijo (prvega) izvedenca grafologa. Neizvedbe tega dokaza sodišče ni bilo dolžno (dodatno) podrobneje pojasnjevati.

Glede namena razlastitve in obstoja splošnega interesa za razlastitev

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da sta tožnika s pravno prednico prve tožene stranke sklenila pogodbo namesto razlastitve (59. člen ZRPPN) in da namen, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena - ureditev spominske sobe za B. B., ni bil dosežen. V pritožbi vztrajata pri stališču, da je zaradi neuresničenega namena razlastitve pogodba nična.

9. V času sklepanja (prve od) navedenih pogodb je bil v veljavi ZRPPN, po katerem je bilo razlastitveno odločbo mogoče nadomestiti s pravnim poslom, če je tekom razlastitvenega postopka prišlo do takšnega dogovora. Pri pogodbi namesto razlastitve je njena podlaga ureditev javnopravnega razmerja, ki bi bilo sicer zaradi ugotovljenega splošnega interesa urejeno z razlastitvijo. Prav zaradi prisilne narave tovrstne pogodbe slednja nima značaja in pomena prometa z nepremičninami, zato je treba pri pravni presoji njenih učinkov primarno uporabiti določbe ZRPPN kot specialnega predpisa v razmerju do splošnih obligacijskopravnih pravil (ZOR4). Ta v 26. členu posebej ureja prav vprašanje neizpolnitve namena razlastitve po odločbi o razlastitvi oziroma po pogodbi namesto razlastitve. Če namreč v dveh letih od pravnomočnosti odločbe razlastitveni upravičenec ne izvrši pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena, sme zavezanec za razlastitev zahtevati odpravo odločbe o razlastitvi. Gre za specialno ureditev za primer, ko odpade namen, zaradi katerega je bil določen pravni posel sklenjen oziroma izdana upravna odločba. Po enotnem stališču sodne prakse se določba drugega odstavka 26. člena ZRPPN smiselno uporablja tudi za primer pogodbe namesto razlastitvene odločbe. V obeh primerih se namreč zasleduje enak namen, tj. vzpostavitev prvotnega lastninskega razmerja, če razlastitveni upravičenec ne stori ničesar, da bi se izpolnil namen razlastitve. Kadar je prenos lastninske pravice oziroma razlastitev izpeljana s pravnim poslom, sankcija, ki je predpisana v drugem odstavku 26. člena ZRPPN (odprava odločbe), smiselno ustreza izpodbojnosti. S potekom specialnega roka dveh let od izdaje razlastitvene odločbe oziroma smiselno od sklenitve pogodbe namesto razlastitve prične teči rok za vložitev tožbe na razveljavitev pogodbe, ki je določen v 117. členu ZOR (enako določa OZ5 v 99. členu). Sankcija za neuresničitev namena razlastitve tako ni ničnost, za kar se zavzemata pritožnika, pač pa izpodbojnost, ki bi jo razlaščenca lahko uveljavljala v maksimalnem (objektivnem) roku petih let od sklenitve pogodbe namesto razlastitve oziroma (subjektivnem) v roku treh let, če sta za razlog izpodbojnosti izvedela prej.6

10. Tožnika sta v svojih vlogah zatrjevala, da sta pogodbo sklepala z namenom, da se bo v stanovanju uredila spominska soba za B. B., kar je bil razlog, da sta sploh pristala na prodajo stanovanja, da pa glede na to, da je K. še istega leta sporno stanovanje dodelila v varstvo in začasno uporabo A. A. in se spominska soba v njem ni nikoli izdelala, ta pogodba ne ustreza več njunim pričakovanjem. Smiselno gre torej za zatrjevanje obstoja okoliščine, ki bi lahko utemeljevala razvezo pogodbe zaradi spremenjenih razmer, ne pa njene ničnosti, kot je v 39. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Prav tako je izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, ko je kot neutemeljene zavrnilo ugovore tožnikov, s katerimi sta (kot obrazloženo zgoraj) uveljavljala razloge za izpodbojnost pogodbe. Pravilno je pojasnilo, da z izpodbojnimi razlogi, glede na jasno izraženo stališče vrhovnega sodišča, z zahtevkom na neveljavnost (ničnost) pogodbe ne moreta uspeti. Ker skladno s 26. členom ZRPPN nista (pravočasno) zahtevala razveljavitve pogodbe z 12. 2. 1988, s katero sta sporno stanovanje prodala K., je ta ostala v veljavi in je zahtevek na ugotovitev ničnosti že iz tega razloga neutemeljen.

11. Zaradi posebne (prisilne) narave pogodbe namesto razlastitve so neutemeljene (nerelevantne) tudi pritožbene navedbe o tem, da sta bila tožnika prisiljena skleniti takšno pogodbo. Samoumevno je namreč, da pred potencialnim razlaščencem, kadar je ugotovljen splošni interes za razlastitev, vselej visi grožnja razlastitve. Prav to pričakovanje je tudi podlaga pogodbe, sklenjene namesto razlastitve, kar nenazadnje izhaja že iz samega imena te pogodbe (prvi odstavek 59. člena ZRPPN).

12. Sicer pa pritožnika obširno pojasnjujeta, zakaj menita, da K. že v trenutku sklepanja pogodbe ni imela namena izdelati spominske sobe B. B.. Zatrjujeta, da s sporno pogodbo ni zasledovala splošnega, temveč svoj lastni (zasebni) interes, kar pomeni, da je imela pogodba že od samega začetka nedopustno podlago in je zato nična.

13. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je javni interes za razlastitev v času sklepanja pogodbe za prodajo spornega stanovanja nedvomno obstajal. V izpodbijani sodbi (zlasti v 22., 38., 39., 41. in 45. točki obrazložitve) je ugotovljeno, da je bil javni interes za ureditev spominske sobe za pesnico B. B. prav v stanovanju v lasti tožnikov izkazan s številnimi listinami v spisu (navedenih v 38. točki obrazložitve). Da je bil razlog za nakup stanovanja s strani kupcev v tem, da se izdela spominska soba, tožnika niti ne zanikata. Ravno zaradi tega sta na prodajo stanovanja po lastnih trditvah tudi pristala, s sklenitvijo pogodbe namesto razlastitve (z 12. 2. 1988) pa sta z obstojem tako izraženega javnega interesa očitno soglašala. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so pogodbene stranke v pogodbi ugotovile, da je občina M. z odločbo s 26. 11. 1985 razglasila hišo ... za arhitekturni in umetnostni spomenik in da je Odbor za varstvo naravne in kulturne dediščine K. na seji 11. 6. 1986 sprejel stališče, da se celotna zgradba nameni za javni program. Da bi bil pred sklepanjem pogodbe namesto razlastitve potreben formalen postopek ugotavljanja splošnega družbenega interesa za razlastitev, ni predpisano, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Upoštevajoč Sklep skupščine K. z 28. 10. 1987 v zvezi z odkupom stanovanjske enote za spominsko sobo B. B., na katerega opozarja dopis z 28. 1. 1988 (priloga B 22), ter dejstvo, da je bila že pred sklenitvijo sporne pogodbe tudi s strani tožnikov podpisana Pogodba za izvedbo prve faze opravil za pridobitev prostorov in ureditev spominske sobe B. B. v zgradbi..., ki že v samem naslovu govori o namenu nakupa, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je K. želela urediti stanovanjsko hišo v kulturni spomenik tako, da bi v stanovanju, odkupljenem od tožnikov, uredila spominsko sobo za pesnico B. B. Da je bila pogodba sklenjena zgolj pod pretvezo takšnega splošnega interesa, pa pritožnika s pritožbenimi očitki, da ta namen kasneje ni bil realiziran, ne uspeta izkazati. Poleg tega ugotovitve sodišča prve stopnje o dodelitvi imetništva stanovanjske pravice na nadomestnem stanovanju, delnem plačilu kupnine po pogodbi, izročitvi stanovanja na naslovu ... v posest kupcem ter nenazadnje tudi okoliščina, da tožnika vse od leta 1988 pa do 2013 nikoli nista bila v stanovanju, niti nista storila česarkoli drugega za zavarovanje svojih pravic, temveč sta samo čakala, kaj se bo zgodilo, omogočajo tudi zaključek, da je bila pogodba namesto razlastitve (vsaj) v pretežnem delu realizirana. V tej zvezi je treba zavrniti tudi (sicer pavšalne) navedbe pritožnikov, da kupnina ni bila v celoti plačana. V izpodbijani sodbi (44. točka obrazložitve) je pravilno pojasnjeno, da neizpolnitev pogodbe nima vpliva na njeno veljavnost, temveč je lahko le podlaga za ustrezen izpolnitveni zahtevek (ali razvezo pogodbe).

14. Glede na navedeno in ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je javni interes v trenutku sklenitve sporne pogodbe namesto razlastitve obstajal, tožnika pa nista uspela izkazati, da bi bila pogodba sklenjena le navidezno in z namenom izigrati zakon,7 je torej pravilen zaključek, da je pogodba ob sklenitvi imela dopustno podlago, zato je tudi iz tega razloga odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

15. Dejstvo, da razlastitvena upravičenka nepremičnine ni uporabila v namen, zaradi katerega je bila pogodba namesto razlastitve v splošnem interesu sklenjena, glede na vse obrazloženo, na veljavnost pogodbe ne vpliva. Kot je bilo v tej zadevi že večkrat poudarjeno, (kasneje) izjalovljen namen razlastitve oziroma izjalovljena podlaga pogodbe lahko pripelje le do razveze (če gre za pričakovanja, ki so se izjalovila po sklenitvi pogodbe) oziroma razveljavitve (odprave) tovrstne pogodbe, če razlastitveni upravičenec v dveh letih od njene sklenitve ne stori ničesar, da bi se izpolnil namen razlastitve, ko torej še ni gotovo, da se bo namen (v splošnem interesu) sploh izjalovil. Neuresničitev namena, ob izkazanem obstoju javnega interesa, zaradi katerega je prva tožena stranka oziroma njena pravna prednica nameravala sprožiti razlastitveni postopek, pa (še) ne dokazuje, da je bil njen namen izigrati tožnika, kot smiselno zatrjujeta v pritožbi. Po vsem povedanem - da je bila sporna pogodba dejansko sklenjena namesto razlastitve, ker je bil izkazan javni interes za izdelavo spominske sobe za B. B., pritožbeno sodišče pritrjuje tudi argumentaciji sodišča prve stopnje, da so te navedbe pravno neodločilne.

Glede vpisa v zemljiško knjigo

16. Pravilen in v skladu z ustaljeno sodno prakso8 je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je sporno stanovanje, ki je bilo zajeto s pogodbo, prešlo v družbeno lastnino s sklenitvijo same pogodbe namesto razlastitve, saj ima pridobitev lastninske pravice na tak način enak učinek kot pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa. Vknjižba v zemljiško knjigo je torej le publicitetne ali deklaratorne narave, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

Glede odobritve javnega pravobranilstva

17. Pogodba je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje veljavno sklenjena, ko je njen prejem potrdil javni pravobranilec, tj. 17. 2. 1988, kot izhaja iz prilog A 6, B 13, B 15 in C 2. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da k sklenjeni pogodbi ni bilo dano soglasje javnega pravobranilca. Skladno z 59. členom ZRPPN je bil izpolnjen pogoj za njeno veljavnost, tj. predložitev pogodbe javnemu pravobranilcu. Da je pravobranilstvo potrdilo njen prejem oziroma predložitev, pa pritožnika niti ne zanikata, ravno nasprotno, s tem ko se sprašujeta, če je bilo predmetno potrdilo resnično dano za pogodbo z oznako ... z 12. 2. 1988, navedeno celo sama potrjujeta. Pritožba s takšnimi pavšalnimi navedbami tudi ne vzbuja dvoma v zaključek sodišča, da je javni pravobranilec 17. 2. 1988 potrdil prejem prav sporne pogodbe z 12. 2. 1988. Navedeno namreč izhaja iz sáme predložene pogodbe oziroma njenih kopij, kot tudi iz listin v prilogi C 2, ki jih je predložil in izdelal izvedenec. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je v pogodbi kot datum sklenitve pogodbe M 113/88 naveden datum 12. 2. 1988, potrdilo javnega pravobranilca je opremljeno z datumom 17. 2. 1988, kot datum sklenitve Pogodbe za izvedbo prve faze opravil pa je naveden datum 19. 1. 1988 oziroma 25. 1. 1988, zato ne vzdrži niti očitek, da je bila sporna pogodba morebiti javnemu pravobranilcu posredovana že z dopisom z 27. 1. 1988 (priloga A 45), saj je na podlagi časovnega ujemanja dokumentov mogoče logično zaključiti, da mu je bila 27. 1. 1988 poslana Pogodba za izvedbo prve faze opravil. Tudi sicer takšne domneve pritožnikov ne spreminjajo ugotovitev sodišča prve stopnje.

Glede veljavnosti pogodbe z 18. 12. 1991

18. Ker je na podlagi pogodbe namesto razlastitve z 12. 2. 1988 prišlo do veljavnega prenosa lastninske pravice na spornem stanovanju oziroma do njegovega prehoda v družbeno lastnino, tudi ni utemeljen zahtevek za uveljavljanje ničnosti kupoprodajne pogodbe, s katero je prva tožena stranka (pravna naslednica K.), ki je za to imela polno razpolagalno sposobnost, stanovanje 18. 12. 1991 po določbah 117. člena SZ prodala A. A. Glede veljavnosti te pogodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo v 43. točki obrazložitve, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi iz tega razloga ni podana.

19. ZSR9 je v 10. členu določal, da občan pridobi stanovanjsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja. V konkretnem primeru je pravna prednica prve tožene stranke A. A. stanovanje dodelila s sklepom o začasni dodelitvi in uporabi stanovanja, ki ga je tudi po oceni pritožbenega sodišča mogoče šteti za odločbo o dodelitvi stanovanja v smislu zgoraj navedene določbe. Navedbe pritožnikov, da je bila A. A. v pogodbi z 24. 10. 1991 navedena kot uporabnica stanovanja, za presojo niso pravno odločilne in na zaključek sodišča ne vplivajo.10

20. Tudi sicer je zmotno pritožbeno pojmovanje prisilne narave določb 117. člena SZ, ki se nanaša na privatizacijo stanovanj. Vrhovno sodišče se je že izreklo, da je bila prisilnost tega in naslednjih členov SZ predvsem v tem, da so lastniki stanovanj iz 111. do 114. člena SZ morali prodati stanovanje, če so to zahtevali imetniki stanovanjske pravice v njih ali pa z njihovo privolitvijo njihovi družinski člani, in v tem, da stanovanj niso smeli prodati pod manj ugodnimi pogoji za kupce, kot je določal SZ. Ti predpisi pa niso onemogočali lastnikom, da bi prodali pod enakimi pogoji stanovanja, ki jih niso zasedali imetniki stanovanjske pravice ali uporabniki, stanovalcem, ki statusa imetnika stanovanjske pravice niso imeli.11 Zato bi bilo treba prodajno pogodbo tudi v primeru, če bi šteli, da A. A. ni bila imetnica stanovanjske pravice, šteti za veljavno.

Glede vodenja postopka

21. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi pritožnika sodišču prve stopnje očitata pristranskost sojenja. Okoliščine, ki jih zatrjujeta v tej smeri, namreč ne zadoščajo za zaključek o pristranskem odnosu sodišča do obravnavane zadeve. Nestrinjanje z načinom vodenja postopka ter s procesnega vidika korektnimi odločitvami v skladu z načelom materialno procesnega vodstva (postavljanje vprašanj, opozarjanje na nelogičnosti v izpovedbah strank) ni razlog za dvom v nepristranskost sodnika. Subjektivno prepričanje pritožnikov, da je sodišče pristransko, pa prav tako ne more pomeniti tehtnega razloga za dvom v nepristranskost sodišča. Glede stroškovnega dela odločitve

22. Izpodbijana odločitev o stroških ima zadostne razloge, ki omogočajo njen preizkus. Po ustaljeni sodni praksi za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini, torej po vseh posamičnih postavkah, ni treba izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločitve o stroških, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del spisa. Na stroškovnikih oziroma vlogah strank, na katere se sodba sklicuje, je za vsako postavko priglašenih stroškov in nagrade razvidno, ali je bila priznana in v kakšni višini. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz tega razloga torej ni podana.

23. Kar se tiče samega izračuna pravdnih stroškov pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tožnika s tožbo zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe, poleg ugotovitvenega pa sta v tožbi postavila tudi zahtevek, s katerim od drugega in tretjega toženca zahtevata vrnitev spornega stanovanja v posest in pri tem kot vrednost spora navedla znesek 50.000 EUR. Sodišče prve stopnje je na predlog drugega in tretjega toženca s sklepom s 16. 1. 2017 vrednost spornega predmeta določilo (povišalo) na 283.262,00 EUR. Tožnika sta nato v vlogi z 2. 3. 2017 svoj tožbeni zahtevek dopolnila tako, da sta zahtevala še ugotovitev ničnosti pogodbe, sklenjene med M. in A. A. z 18. 12. 1991, in njegovo vrednost določila na 15.289,55 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi napovedano vrednost dodatnega ugotovitvenega tožbenega zahtevka ocenilo kot neustrezno in glede na ugovore tožencev ter navedbe tožnikov s sklepom s 16. 5. 2017 določilo, da ta znaša 141.631 EUR. Pri odmeri pravdnih stroškov pa je sodišče, glede na podatke v spisu, za storitve, ki so bile opravljene do spremembe tožbe oziroma postavitve dodatnega zahtevka, izhajalo iz v tožbi označene (nižje) sporne vrednosti 50.000 EUR.12 Ker ob vrednosti spornega predmeta 283.262 EUR, ki jo je sodišče določilo s sklepom, skladno z veljavno Odvetniško tarifo13 vrednost storitve znaša 2.000 točk, ob vrednosti 50.000 EUR pa 1.000 točk, je že na podlagi teh podatkov razvidno, da so neutemeljena pritožbena navajanja, da je bil izračun stroškov s strani sodišča občutno previsok. Po povedanem se kot nepravilen izkaže tudi izračun stroškov, ki ga pritožnika podajata v pritožbi, saj ne izhaja iz vrednosti spora, določene s sklepom(a) sodišča prve stopnje. Ob vrednosti spora, ki jo je sodišče sámo določilo, pa je (za del postopka) očitno ni upoštevalo, bi morali biti torej tožencem priznani še višji stroški. Ker pa se pritožujeta samo tožnika, pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka v njuno škodo ni posegalo (359. člen ZPP).

24. Na tem mestu podane navedbe o vrednosti spora in posledičnega poviš(ev)anja sodne takse prav tako ne utemeljujejo dvoma v nepristranskost sodišča. Tudi sicer je imelo povišanje taksne obveznosti podlago v povišani vrednosti spornega predmeta.

25. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Tožnika s pritožbo nista uspela, odgovor tožencev pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato vsak krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 2 Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list SRS, št. 5/1980 s spremembami, v nadaljevanju ZRPPN. 3 Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. 18/1991 s spremembami, v nadaljevanju SZ. 4 Zakon o obligacijskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/1978 s spremembami, v nadaljevanju ZOR. 5 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ. 6 Sodba VS RS II Ips 17/2010, sklep VS RS II Ips 856/1994. 7 Če je podlaga v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, je nedopustna (prvi in drugi odstavek 39. člena OZ). Nedopustnost kavze pa se lahko nanaša tudi na izigravanje navedenih pravnih virov. 8 Npr. sodba in sklep VS RS II Ips 264/2014. 9 Zakon o stanovanjskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 35/1982 s spremembami, v nadaljevanju ZSR. 10 Iz navedene pogodbe (v prilogi A59) poleg tega izhaja, da je bilo sporno stanovanje v I. nadstropju hiše na naslovu... v uporabi A. A., na drugem, prav tako v I. nadstropju, pa je imel stanovanjsko pravico C. C., zato so povsem zgrešeni pritožbeni očitki, da je morala A. A. kot uporabnica sporno stanovanje prepustiti v uporabo imetniku stanovanjske pravice C. C., saj gre za dve različni stanovanji. 11 Tako sodba VS RS II Ips 437/1999. 12 Glej stroškovnik prve tožene stranke na list. št. 312 in v vlogah drugega in tretjega toženca priglašene stroške. 13 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015 s spremembami, v nadaljevanju OT.