Jedro

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je ocena nezakonita zato, ker ni bil osebno navzoč, ko je o njegovem ugovoru zoper ocenjevalni list odločala komisija za preizkus ocene pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v telefonskem pogovoru med A.A. in tožnikom 6. 3. 2015 tožnik ni izrazil želje po osebni udeležbi na zasedanju komisije, zaradi česar je ta lahko odločala o njegovem ugovoru v njegovi odsotnosti. Iz tretjega odstavka 17.a člena ZSPJS namreč izhaja, da ima javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, sicer res pravico do udeležbe v preizkusu, kar pa ne pomeni, da je njegova udeležba obvezna ali da je pogoj za zakonitost postopka preizkusa ocene.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da ni pristojno za vsebinsko ocenjevanje delovne uspešnosti, pač pa lahko pri postopku preverjanja njene zakonitosti preizkusi le njeno objektivnost in nepristranskost, kar je tudi storilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev ocenjevalnega lista za leto 2014 in sklepa tožene stranke z dne 6. 5. 2015 ter za naložitev toženi stranki, naj tožnika ponovno oceni za leto 2014 (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 550,11 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in se naloži komisiji, naj ponovno odloča o njegovi letni oceni za leto 2014. Kot bistveno navaja, da se ne more strinjati z oceno zadovoljivo za leto 2014, ker je nezakonita med drugim tudi zato, ker mu ni bila omogočena osebna prisotnost pri ocenjevanju komisije za preizkus ocene, pri katerem bi se osebno izrekel o vseh dejstvih. Sklicuje se na pogovor z g. A.A., v katerem se mu je opravičil, da se zaradi bolniškega staleža ne more udeležiti zasedanja komisije, in povedal, da želi biti osebno prisoten na njenem zasedanju. Navaja, da se je komisija sestala brez njegove navzočnosti 8. 4. 2015 in potrdila izpodbijano oceno, čeprav mu ni bilo omogočeno, da bi temu prisostvoval. Meni, da mu je bila s tem kršena pravica do zagovora. Meni, da če bi podal pisne navedbe zoper oceno, bi bila komisija v privilegiranem položaju in bi se lahko na pisne navedbe že pred zasedanjem vnaprej pripravila. Trdi, da kot neuka stranka ni bil v enakopravnem položaju in mu ni bila dana možnost predstaviti vseh očitanih napak in dejstev. Meni, da bi bilo treba glede na navedeno ocenjevalni list in sklep tožene stranke razveljaviti ter vrniti v ponovno odločanje. Pove, da bi morala komisija z odločitvijo počakati, da bi se vrnil iz bolniškega staleža in predstavil svoj zagovor neposredno. Dalje navaja, da ni napravil vseh očitanih napak, ampak le nekatere. Po njegovem mnenju je bila ocena sprejeta zato, da bi se mu preprečilo napredovanje in da bi se ga utišalo. Trdi, da na napake ni bil predhodno opozorjen. Meni, da je ocena v večji meri odraz odnosa med nadrejenim in podrejenim. Trdi, da je bil ocenjen z oceno zadovoljivo zato, ker je opozarjal na nepravilnosti, zaradi česar je bil celo leto spremljan in nadzorovan ter posledično sankcioniran. Opredeljuje, kakšni so bili po njegovem mnenju razlogi za njegovo oceno ter kako so ga skušali utišati. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni spuščalo v presojo vsebine ocene. Pove, da za novo zasedanje komisije ni dobil vnovičnega vabila, tako da s tem ni bil seznanjen. Opisuje temeljni dokument, ki je pogoj za delovanje varnostne službe v zaporih, to je načrt varovanja. Pove, da se je ves čas trudil in si prizadeval, da je svoje delo opravljal korektno ter po svojih najboljših močeh, kljub temu da je bil že v letu 2012 ocenjen z oceno zadovoljivo. Pojasnjuje dogodke v letih 2010, 2011 in 2012 ter dogodke v zvezi z oceno zadovoljivo v letu 2012 in opozorilom pred izredno odpovedjo. Povzema opozorila na nepravilnosti, za katera meni, da so bila povod za sprejem ocene njegovega dela. Trdi, da je bil od marca 2014 spremljan in se je vsaka njegova napaka beležila, sam pa nanjo ni bil opozorjen. Meni, da je tožena stranka čakala, da bi storil večjo napako.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev povračila stroškov odgovora na pritožbo tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenemu zahtevku tožnika, s katerim je zahteval, da se ocenjevalni list za leto 2014 in sklep tožene stranke z dne 6. 5. 2015 razveljavita, saj ni soglašal z oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca "zadovoljivo". Presojalo je zakonitost ocene delovne uspešnosti javnega uslužbenca za leto 2014 na podlagi naslednjih pravnih podlag: 16. do 20. člena Zakona sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. - ZSPJS) in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl. - Uredba). Ugotovilo je, da je bila ocena tožnikove delovne uspešnosti za leto 2014 sprejeta v formalno pravilnem postopku, ter je po preizkusu objektivnosti in nepristranskosti te sprejete ocene ugotovilo, da so bile tožniku očitane kršitve in nepravilnosti pri delu pravilno upoštevane v okviru kriterijev za oceno javnega uslužbenca in ustrezno ovrednotene. Zaključilo je, da je bila kot ustrezna in zakonita sprejeta ocena delovne uspešnosti tožnikovega dela za leto 2014 "zadovoljivo", kar pomeni zadovoljivo opravljeno delo, to je delno pod pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je ocena nezakonita zato, ker ni bil osebno navzoč, ko je o njegovem ugovoru zoper ocenjevalni list odločala komisija za preizkus ocene pri toženi stranki. V zvezi z navedenim je obsežne razloge, zakaj to ni vplivalo na zakonitost ocene in sklepa z dne 6. 5. 2015, zapisalo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se nanje sklicuje in še dodaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v telefonskem pogovoru med A.A. in tožnikom 6. 3. 2015 tožnik ni izrazil želje po osebni udeležbi na zasedanju komisije, zaradi česar je ta lahko odločala o njegovem ugovoru v njegovi odsotnosti. Iz tretjega odstavka 17.a člena ZSPJS namreč izhaja, da ima javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, sicer res pravico do udeležbe v preizkusu, kar pa ne pomeni, da je njegova udeležba obvezna ali da je pogoj za zakonitost postopka preizkusa ocene. Tožnik s svojimi pritožbenimi navedbami ni omajal pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na izpoved priče A.A. in na uradni zaznamek, ki ga je ta napravil 6. 3. 2015 (priloga B 6).

8. Tožnik smiselno nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo ustrezno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in na podlagi tega ugotovilo, da tožnik tožene stranke ni obvestil o tem, da želi biti osebno navzoč pri preizkusu ocene, tako da izpodbijana ocena ni nezakonita zato, ker je tožena stranka odločila v njegovi nenavzočnosti. Dodati je treba, da je sodišče prve stopnje tisto, ki si lahko ob zaslišanju prič in strank ustvari neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved zaslišanih prič in jih ustrezno dokazno ocenilo. Zgolj zato, ker je zaslišana priča zaposlena pri delodajalcu - toženi stranki, ni mogoče odreči verodostojnosti njenemu pričanju. Izpovedi prič so tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Ker gre za ocenjevanje tožnikovega dela, pri katerem je prihajalo do napak, je logično, da so priče večinoma sodelavci, sicer zaposleni pri toženi stranki. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi so medsebojno skladne in prepričljive.

9. Tožnik v pritožbi nasprotuje vsebini ocenjevalnega lista oziroma ocene iz leta 2014 in ponavlja, da ni bil predhodno opozorjen na napake, da je bila ocena rezultat njegovega odnosa z nadrejenimi ter opozarjanja na nepravilnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da ni pristojno za vsebinsko ocenjevanje delovne uspešnosti, pač pa lahko pri postopku preverjanja njene zakonitosti preizkusi le njeno objektivnost in nepristranskost, kar je tudi storilo. Pravilno je presojalo konkretne očitke tožnikovega nadrejenega v zvezi z storjenimi nepravilnostmi pri tožnikovem delu v letu 2014, kar je komisija za preizkus ocene zajela v obrazložitev sklepa o preizkusu ocene z dne 6. 5. 2015, s katerim je oceno delovne uspešnosti tožnika za leto 2014 potrdila (priloga A 3). Tožnik s ponavljanjem domnev, zaradi katerih naj bi prišlo do izpodbijane ocene, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne more vplivati, zato je bilo treba njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

13. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).