Jedro

V postopku izdaje lokacijskega dovoljenja upravni organ ne more presojati zakonitosti pridobitnega naslova v zemljiško knjigo vpisane služnosti dovoza. Vpis služnostne pravice dovoza na zemljišču, ki se vrača po ZDen, ni takšno razpolaganje, ki bi lahko vplivalo na vrnitev in obliko vrnitve podržavljenega premoženja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpostava upravne enote je investitorici K. izdala lokacijsko dovoljenje z dne 30.8.1995 za rušenje pomožnih objektov in na temeljih porušenih objektov gradnjo nadomestnega poslovnega objekta - pisarne na zemljišču parc. št. 146/2, 146/3 in 146/4 z dostopom preko zemljišča parc. št. 146/1 v skladu z lokacijsko dokumentacijo Ljubljanskega urbanističnega zavoda z dne 12.12.1994 in njeno spremembo z dne 26.6.1995. Organ prve stopnje ugotavlja, da območje predlagane lokacije ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja v občini (dalje: PUP, Uradni list RS, št. 13/88 in 21/90). Sporna lokacija se nahaja v območju urejanja CO 2/13, funkcionalna enota 1, v kateri je dopustna rekonstrukcija obstoječih spremljajočih objektov in ureditev brez večjih kapacitativnih, gabaritnih, oblikovnih in namenskih sprememb in to tudi za pisarniške prostore (12. člen - merilo 1.2. D - 20. člen, 24. člen - merilo 2.2. F).

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka med drugim zavrnila tudi tožničino pritožbo. V obrazložitvi ugotavlja, da je sporna gradnja v skladu s cit. PUP. Tožničine ugovore je zavrnila z obrazložitvijo, da investitor, ki je gradil ali porušil objekt brez dovoljenja v skladu z Zakonom o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (dalje: ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93) lahko pridobi dovoljenje naknadno.

Investitorica je lastnica zemljišča, na katerem želi graditi, zato je pravno nepomembno rušenje objektov pred izdajo spornega dovoljenja. V korist parc. št. 146/2, 146/3 in 146/4 je vknjižena služnostna pravica pešpoti in prevoza po zemljišču parc. št. 146/1, zato ni mogoče upoštevati ugovorov v zvezi z dostopom, ker izpodbijanje pravnega naslova pridobitve služnostne pravice ni stvar tega postopka. Posamezni udeleženec v postopku tudi ne more nastopati v interesu tretjih oseb, za katere nima pooblastila.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbena razloga kršitve pravil postopka in materialnega prava. V postopku je kršeno načelo zaslišanja stranke, saj organ prve stopnje v nobenem dosedanjem postopku ni pritegnil k sodelovanju vseh solastnikov nepremičnine, s čemer so bila bistveno kršena pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (8. člen ZUP). Vse dvoriščne objekte (razen drvarnice), na katere se nanaša sporno dovoljenje, je investitorica v celoti porušila že pred izdajo prvega lokacijskega dovoljenja v letu 1992. Drvarnica ni mogla biti predmet kupoprodajne pogodbe, ker že 7 let ne obstaja. Po 12. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (dalje: ZTLR, Uradni list SFRJ 6/80 in 36/90) ima lastnik stavbe pravico uporabe na zemljišču v družbeni lastnini, dokler stavba obstaja. Sporno zemljišče je zaenkrat še v družbeni lastnini, zato je s porušitvijo objektov brez dovoljenja, po zakonu prenehala obstajati pravica uporabe. V nasprotju s podatki v spisu je ugotovitev, da je investitorica lastnica obravnavanih zemljišč, saj iz vseh listin izhaja, da je na njih pridobila le pravico uporabe. Izvršni svet občine je ustanovil služnost na zemljišču parc. št. 146/1 "in ne tudi na pasaži, ki je del stavbe, brez soglasja ali celo vednosti etažnih lastnikov". Z deležem nepremičnine, na katerem je takratna občina imela pravico uporabe, pa tudi ni smel razpolagati, ker je le-ta predmet vračanja po Zakonu o denacionalizaciji (dalje: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93). Sklep o ustanovitvi služnosti je zato ničen (88. člen ZDen). Zemljišče, na katerem je ustanovljena služnost predstavlja funkcionalno zemljišče stavbe, ki je v skladu z 12. členom Stanovanjskega zakona v solastnini vseh etažnih lastnikov. Vprašljiva je tudi veljavnost kupoprodajne pogodbe, sklenjene med investitorico in D. v času, ko je že stopil v veljavo (ZDen). Na podlagi ZDen so bivši solastniki prvotne parcele št. 146 pridobili pravico, da v postopku denacionalizacije uveljavljajo pravico do vrnitve podržavljenega zemljišča v last in posest, zato je pogodba nična. Objekt, ki je stal na zemljišču kot začasen, ne bi smel biti predmet kupoprodajne pogodbe in pred tem dedovanja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo in samo odloči o zadevi tako, da zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrne.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Investitorica K. na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica ne izpodbija ugotovitve obeh organov, da je sporna gradnja v skladu s cit. PUP. Po presoji sodišča ima ta ugotovitev tudi podlago v podatkih poslanih upravnih spisov.

V obravnavani zadevi pa je sporna pravica razpolaganja z zemljiščem, na katerem namerava graditi investitorica in pravica do dostopa po zemljišču parc. št. 146/1. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da investitorica pravico razpolaganja na zemljišču parc. št. 146/2, 146/3 in 146/4 dokazuje z zemljiškoknjižnim izpiskom št. 3713/92 z dne 1.7.1992, vendar je na tej podlagi pravno zmotno enačila vknjiženo pravico uporabe (ob odločitvi 20.5.1996) na zemljiščih z lastninsko pravico in toliko ima tožnica prav. Fizične osebe, ki so imele na nepremičnini pravico uporabe so namreč na njej pridobile lastninsko pravico šele z dnem uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini t. j. 25.7.1997 (2. in 7. člen, Uradni list RS, št. 44/97). Toda ta pravno napačni sklep na odločitev ni mogel vplivati, ker je pravica razpolaganja z zemljiščem po 53. členu ZUN bila izkazana tudi s pravico uporabe na zemljišču. Točno je sicer, da po določbi 12. člena ZTLR, na katero se sklicuje tožnica, ima lastnik stavbe, ki je zgrajena na zemljišču v družbeni lastnini, pravico uporabe zemljišča, dokler stavba obstaja. Vendar je po mnenju sodišča nesprejemljiva tožničina razlaga te določbe, da je investitorica s tem, ko je porušila obstoječe objekte pred izdajo dovoljenja, zgubila tudi pravico uporabe. Tožena stranka namreč pravilno ugotavlja, da je ob pogojih ZUN možna tudi legalizacija že opravljenega rušenja in tožnica ne izpodbija ugotovitve, da so v obravnavani zadevi ti pogoji izpolnjeni. Zato v primerih, ko prostorsko izvedbeni akt dopušča odstranitev obstoječega objekta in na istih temeljih gradnjo novega objekta, ni mogoče razlagati določbe 12. člena ZTLR tako, da bi tudi v teh primerih s trenutkom odstranitve obstoječega objekta prenehala pravica uporabe na zemljišču. Ob takšni razlagi namreč na zemljiščih v družbeni lastnini ne bi bila mogoča gradnja novega objekta namesto porušenega. Tožnica v tožbi izraža tudi dvom v kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je investitorica pridobila obravnavane nepremičnine. Toda to je tožbena novota in je že iz tega razloga ni mogoče upoštevati, ker sodišče v upravnem sporu praviloma odloči na podlagi dejanskih okoliščin, ki so ugotovljene v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena Zakona o upravnih sporih - ZUS). Ne glede na to sodišče pripominja, da s tem ugovorom tožnica prihaja v nasprotje sama s seboj, saj istočasno zatrjuje, da je investitorica s porušitvijo objektov zgubila pravico uporabe, kar pomeni, da jo je prej morala pridobiti.

Neutemeljeni so tudi ugovori v zvezi z dostopom (5. točka izreka). Ni namreč sporno, da je služnostna pravica dovoza in poti po parc. št. 146/1 v korist parc. št. 146/2, 146/3 in 146/4 izkazana z zemljiškoknjižnim izpiskom. Tožena stranka tako pravilno ugotavlja, da upravni organ ni pristojen presojati zakonitosti pridobitnega naslova v zemljiško knjigo vpisane služnosti. Pri vpisu sporne služnostne pravice v zemljiško knjigo, zemljiškoknjižno sodišče očitno ni imelo pomislekov glede sedaj uveljavljanih ničnostih razlogov v smislu 88. člena ZDen. Takšnih pomislekov tudi to sodišče nima. Po mnenju sodišča je namen te določbe preprečitev takšnih razpolaganj, ki bi vplivala na vrnitev in obliko vrnitve podržavljenega premoženja, ustanovljena sporna služnost pa takšnega vpliva nima. Poleg tega tožnica niti ne zatrjuje, da bi bila denacionalizacijska upravičenka s služnostjo obremenjene nepremičnine. Uveljavljani tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan.

Po presoji sodišča uveljavljana bistvena kršitev pravil postopka prav tako ni podana. Tožnica je sodelovala v postopku, vendar če ta možnost ni bila dana vsem solastnikom nepremičnine, s tem niso bile kršene njene pravice ali pravne koristi, brez pooblastila pa ne more uveljavljati pravic in pravnih koristi tretjih oseb, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka. Tožnica pa niti ne zatrjuje, da bi imela pooblastilo za zastopanje tistih solastnikov, ki jim ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Če neimenovani solastniki menijo, da bi z nameravanim posegom bile prizadete njihove pravice ali pravne koristi, bi morali oziroma morajo sami uveljavljati varstvo svojih pravic v skladu s pravili ZUP.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS).

Pravila ZUS, ZUP in ZTLR je sodišče skladno z določbo 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.